Ne morem si pomagat, šest ogromnih omar in dva stojala imam polna oblačil, tlačim že v zgornji del otroške omare, večina vse nenošeno, z etiketami in robe imam dobesedno za manjšo trgovino. Še kar kupujem, iščem modne trgovine po tujini in naročam po vsem svetu, tudi s Kitajske. Pajkic in jogerc imam čez 200 kosov vseh barv, vzorcev, z žepi, cargo varjante, usnjenih, potrganih, v jeans videzu...
čez 50 oprijetih jaknic in čez 50 plaščkov, vse možne barve Conversk, tud omejene izdaje... nekaj obleče hči ker imave obe S, tud čevlje vzame in sem naredila računico, da sem zapravila 8200eur za šoping skozi časovno obdobje dveh let. Za ta denar bi kupila lahk drug avto, v košarici na Angleški strani imam za 330 Funtov stvari in vem, da bo vse ostalo zloženo po vrečkah z etiketami, kr klikam vse kar mi je všeč, pa tudi če mi ni in je kakšna kurbiš stvar, kr dam jo v košarico. Včasih kr manjka nekaj denarja do nižje poštnine, včasih pa si ne morem pomagat in se borim, zaprem stran, zbrišem košarico, čez 10 minut se vrnem in poklikam še več....
Hčeri ne dovolim, da trga etikete z oblačil, perem ročno, pobiram mucke....
Očitno sem bolana v možak :(
Mož pravi, da je to moj hobi, tako kot je zanj biti lovec, sam njemu ni težk, če ne gre na lov, jaz sanjam stvari v košarici, spremljam preko pošte naročilo iz Ukraine, vsaki dve uri gledam kje je paket, je nedelja in ne bo nič novega menda, ker pošta ne dela, sam kar mislim da bo in sledim. Trgovine imam v beležnici in dnevno spremljam novosti, pišem datume razprodaj, kode za popust, če kdo kupi nekaj vnaprej nagledanega pred menoj znorim in mečem stvari po hiši, jokam, padem v depresijo in klikam vse drugo, tudi če mi ni všeč si zamislim, da bo pristajalo k nekem drugem kosu in pol leži v omari. Na tej trgovini čakam na razprodajo 80% off in sem kliknilana košarico, pisal naj zamenjam velikost ali izdelek, ker ni več na voljo. Jokam in se sekiram, naročila sem M in pišem maile šivilji, da bo zožala, pa spet vem da ne bom nikoli nosila:( Kaj naj naredim sama s seboj? Mami in mož mi pravita, da je to zato, ker kot majhna ni bilo denarja in nisem bila enaka drugim in ker sva dobila orvega otroka pri 13 letih, zato naj bi razvila to bolezen, ker se naj ne bi počutila enakovredno, vedno drugačno in zapostavljeno in revno. Nevem če je res tako. Stara sem 26 in živim s tem, se zavedam in ne morem nehat. Smo na svojem, sam pol plače zapravim mesečno za oblačila, to ni hobi, zapravljiv bolan egoist sem:( nevem zakaj to pišem in nevem zakaj sem, mogoče bo katera napisala da je ista in se bom počutila bolš. Se mi meša?
čez 50 oprijetih jaknic in čez 50 plaščkov, vse možne barve Conversk, tud omejene izdaje... nekaj obleče hči ker imave obe S, tud čevlje vzame in sem naredila računico, da sem zapravila 8200eur za šoping skozi časovno obdobje dveh let. Za ta denar bi kupila lahk drug avto, v košarici na Angleški strani imam za 330 Funtov stvari in vem, da bo vse ostalo zloženo po vrečkah z etiketami, kr klikam vse kar mi je všeč, pa tudi če mi ni in je kakšna kurbiš stvar, kr dam jo v košarico. Včasih kr manjka nekaj denarja do nižje poštnine, včasih pa si ne morem pomagat in se borim, zaprem stran, zbrišem košarico, čez 10 minut se vrnem in poklikam še več....
Hčeri ne dovolim, da trga etikete z oblačil, perem ročno, pobiram mucke....
Očitno sem bolana v možak :(
Mož pravi, da je to moj hobi, tako kot je zanj biti lovec, sam njemu ni težk, če ne gre na lov, jaz sanjam stvari v košarici, spremljam preko pošte naročilo iz Ukraine, vsaki dve uri gledam kje je paket, je nedelja in ne bo nič novega menda, ker pošta ne dela, sam kar mislim da bo in sledim. Trgovine imam v beležnici in dnevno spremljam novosti, pišem datume razprodaj, kode za popust, če kdo kupi nekaj vnaprej nagledanega pred menoj znorim in mečem stvari po hiši, jokam, padem v depresijo in klikam vse drugo, tudi če mi ni všeč si zamislim, da bo pristajalo k nekem drugem kosu in pol leži v omari. Na tej trgovini čakam na razprodajo 80% off in sem kliknilana košarico, pisal naj zamenjam velikost ali izdelek, ker ni več na voljo. Jokam in se sekiram, naročila sem M in pišem maile šivilji, da bo zožala, pa spet vem da ne bom nikoli nosila:( Kaj naj naredim sama s seboj? Mami in mož mi pravita, da je to zato, ker kot majhna ni bilo denarja in nisem bila enaka drugim in ker sva dobila orvega otroka pri 13 letih, zato naj bi razvila to bolezen, ker se naj ne bi počutila enakovredno, vedno drugačno in zapostavljeno in revno. Nevem če je res tako. Stara sem 26 in živim s tem, se zavedam in ne morem nehat. Smo na svojem, sam pol plače zapravim mesečno za oblačila, to ni hobi, zapravljiv bolan egoist sem:( nevem zakaj to pišem in nevem zakaj sem, mogoče bo katera napisala da je ista in se bom počutila bolš. Se mi meša?
Priponke
(82.34 KiB)
