Hči vlači domov pol vasi
Tako sem jezna, da moram nekje ven dan. Naj bo tu.
Mama dveh hčera, ena 12 let in druga bo čez nekaj dni šest. Čas korone me je prisilil, da delam od doma, mož je konstantno odsoten od šeste zjutraj do treh popoldne. Podjetje kjer dela, pač delajo tudi v tem času na sedežu podjetja.
Službene obveznosti predelam nekako v treh do štirih urah, kasneje moram biti dosegljiva na telefon. Večja šoloobvezne stvari preko računalnika dela samostojno, mala nima obveznosti, ker ni šoloobvezna.
In kaj me tako jezi? To, da bo zdaj čez pol ure pri nas že pozvonil zvonec in prišla bo vsaj ena sošolka večje in se bosta skupaj učili. Čez eno uro bo prišla še druga in če bo posreči še vsaj ena tekom dopoldneva. Ob devetih mi skačejo po kuhinji in brskajo za piškoti, ob pol desetih kuhajo čaj in pametujejo na vse strani, ob enajstih imajo željo po tv-ju v dnevni sobi in potem spet v njeni sobi brskajo po internetu.
Ne rečem, šolo naredijo, tu ni kaj. A kaj ko jih cel dan gledam in pedenam. In seveda ko skuham kosilo, jih moja zlata hči povabi, da naj jedo, da je “itak” za vse dost.
Ne, ni! Namesto dveh zrezkov jih moram narest šest!
Namesto dveh žemelj, jih odtajam osem!
Naslednja stvar je tamajhna. Nima družbe, ker jo večje princese ne želijo, da jih moti. Mala se mi mota cel dan okrog in ne ve več kaj bi sama s seboj. Jaz pa moram delat ali pa se pogovarjat in reševat stvari po telefonu.
In to traja že vse od novembra. Srečam zadnjič eno od mamic teh princes in mi da 10 dek kave, kot ja hvala, ker mi smo vsi v službi, je tako fino da so punce skupaj.
Kaj je fino?!! Meni ni prav nič fino, ne upam pa se zamerit, ker bo vsak takoj rekel, ja kaj ji je pa hudega, saj punce se same učijo v sobi. Ja se, ampak jih je treba tudi nahranit, zapit nosit, prilagajat se.
Ko sem hčerki rekla, da naj gredo mogoče pa k eni drugi domov, da bodo bolj mir imele, ker ne bo telefonov in majhnih otrok dobim odgovor, da ne, da ona se najboljše doma počuti, da drugod ni sproščena. Evo. Kaj naj zdaj? Gledam in tiho hranim in čuvam pol razreda doma? Pred tednom jih je bilo 5!
Razumem, da mladi potrebujejo družbo in da je šolanje od doma res smotana reč, a vseeno, takole se bo meni zmešalo!
Nekje v decembru je ena od njih pripeljala še bratca, za družbo naši tamajhni. Zahvaljujoč nevemkomu je malemu kmalu postalo dolgčas in sta šla domov k babici. Od takrat ga ni več pripeljala.
Kako vi to rešujete? Kaj mi predlagate? Ne bi rada izpadla škrta, ali da ne maram otrok, ampak to presega vse meje. Kako na lep način razložiti?
Ne govorite mi, naj se pogovorim z možem, ker to je brez veze. On reče, daj pusti, se vsaj otroci družijo, če se že mi ne smemo.
Najbolje, da grem iz skrinje vzet kar celega piščanca in upam da bo dovolj, ker nikoli ne vem koliko jih bo na kosilu.
Ni pri nas nič drugače. Le da smo mi v bloku in je sošolka, ki živi nad nami prav tako stalno pri nas na vsaj dveh obrokih dnevno in poleg učenja preživi še nekaj kvalitetnih ur zabave. Če kaj rečem svoji, je pa takoj nos do podna in kako ji preprečujem stike s svetom in take budalaščine. Je pa stara 14
Ne vem kaj naj ti svetujem. Nimam ti kaj reči. Mogoče jim začni kuhat ričet, tistega se bodo hitro naveličale
Pri nas je taka akcija trajala štiri dni. Prvi dan je prišla samo za eno uro in pol, drugi dan je bila že tri ure, tretji in četrti dan je že jedla kosilo pri nas. Peti dan je spet prišla, ob desetih sem vprašala koliko je še šole za narediti, sta rekli da še. Sem počakala, ko sta končali, sem rekla naj se obleče, da greva k babici kosilo kuhat. Na rit je padla. Vsedli sva se v avto in šli 20 kilometrov. Naslednji dan isto potem je seveda postalo to za njo strašno dolgočasno. Ko me je vprašala zakaj kar naenkat je pa zdaj treba k babici hodit, sem rekla zato, da ti si boš gor prišla, da jaz nisem kuharica za tvoje sošolke. Če bom komu kuhala bom svoji mami, tvojim sošolkam zagotovo ne.
Od takrat naprej se dobita mogoče enkrat tedensko, dve max. tri ure, potem ji sama pove, da je dovolj, da bi bila rada še malo sama.
Jaz te razumem. To se ne zgodi od enkrat, ampak postopoma in na začetku te najbrž ni motilo, ko so prišle za kako uro in ti je bilo še super, da se hči malo druži. Vem kako to gre. Kasneje je težko reči, zdaj je pa konec.
Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da imaš doma punco, ki prihaja v puberteto in vse kar rečeš, razumejo kot direkten napad.
Moj predlog je, da se z deklico lepo pogovoriš. Povej ji obzirno, da si vesela, da ima prijateljice, ampak da imaš tudi ti službo in da si pričakovala njeno pomoč, da ko zaključi s šolo, se posveti sestrici in kaj počneta skupaj.
Lahko ji tudi lepo poveš, da imajo ta dekleta, ki so pri njej lepo pospravljene sobe, doma je čisto ko pridejo starši iz služb in jim ni potrebno nič delati.
Ona mora čistit in sesat verjetno vsak dan, ti moraš pomiti posodo in kuhati za vse te otroke. Malo jo poskusi okrog prsta in ji povej, naj si tudi kakšen dan vzame samo za sebe.
Če ti je zelo nerodno, potem ti predlagam, da vseeno poveš situacijo možu, mogoče bo on lažje.
Se strinjam, nisi v zavidljivem položaju.
O ostalem ne bom, a glede na promet v tvoji hisi bi bilo manj riskantno, da zacnes hodit v sluzbo. Sem prepricana, da bi tam kasneje fasala virus, glede na to, da je prazno.
Saj menda ves, zakaj delas od doma? Zakaj potem tam dovoljujes druzenje? Pa se pedenas jim ali kaj?! Pri 12ih zna starejsa ze menda kaj pripraviti, ce ne je pa zdaj idealen cas, da se nauci.
To je noro. Meni se utrga, že, ko sem brala, mi je postalo slabo.
Tudi sama imam tri otroke, en je v srednji šoli prvi letnik, ostali dve 12 in 14. Niti na kraj pameti ne pade nobeni, da bi mi vlačile v stanovanje svoje prijateljice. Zjutraj delata za šolo, vedno, vse same in imata tudi same petice. Ne rečem, da pravita, da se da včasih kaj preplonkati, ampak, v to se ne vtikam. Zjutraj je šola in tudi če je ni, si gresta naredit za jest, nekaj telovadita in tako naprej. Skratka, nobena niti ne pomisli, da bi mi sem privlekla kakšno punco, pa bi lahko, saj sta najstnici, ampak vesta, da če že, bi to bilo popoldne, za par uric in to je to. Potem pa spet nekaj časa nič.
Sin najstnik, tudi vpraša, če lahko popoldne pride en frend k njemu, sta v njegovi sobi in včasih kak film pogledata, ampak to je enkrat, potem pa dva tedna nič.
Zdaj te ne razumem. A si ti mama, ali je tvoja hčerka tvoja mama. Znaš reči DOVOLJ? Pač dovolj. Uči se sama, drugi otroci se tudi učijo sami. Tu ne bo nobenih otrok, dokler je šola in tudi kasneje želiš imeti mir. Saj lahko popoldne, ko je mož kdaj kakšna pride, ampak občasno, ne pa da si ti hotel in da jih pedenaš. Te čisto razumem in vem, da so stroški in če to ne gledaš predvsem nerviranje, da nekdo skače po stanovanju, ves čas kriki, vedno nekdo nekaj hoče, nimaš miru.
Tu ni kriva ne hčerka ne mož, TI si tista, ki moraš reči, da tega ne boš prenašala in da je dovolj. Kaj te briga komu se boš zamerila. Naj gredo še drugam. Meni, ko je hčera kdaj lani rekla, joj Majdi je pri nas tako fino, spet bi rada prišla. Prav, ampak najprej greš zdaj ti malo k njej na obisk, potem naj pa spet pride. In ko ji je to povedala, je bilo pa vse tiho. Vsaka mama bi rada svojega otroka oddala, ampak ti si neumna, če si to dovoliš.
Do zdaj si jih pedenala, od zdaj naprej je pa DOVOLJ. Enostavno. Simple. Pa ja znaš in upaš to izreči, da boš imela mir. Če pa pač ne upaš, potem pa še naprej prenašaj kar prenašaš. Srečno. Ali pa pokliči mene, jaz bi jim že povedala svoje 🙂
Niti enkrat te ji zmotilo, da se e drzite ukrepov? Mojima ze srarejsima sinoma niti na musel ne pride, da bi koga pripeljala domov ali sla h komu. Prav tako nama ne, v vseh mesecih smo imeli nekaj obiskov, zunaj ba razdalji. So po se druzili sosedje in ja, med njimi je kdo pristal na kisiku. Ljudje so neodgovorni. Ne vem, v kaksnih mehurcki zivite, da pri vas ni obolelih, tezjih primerov in smrti. Ker vse to poznam.
Imava 3 otroke in 10 let je pri nas bila vedno polna hisa mladine, zadnje leto pa skoraj nic, zdaj v tem zaprtju itak ni nobenega, ker se vsi drzijo ukrepov in se druzijo samo preko spleta.
Prav pogresam jih.
V isnovni soli se niti niso toliko obiskovali, zacelo se je v srednji, ker so bili nasi najblizje soli in so potem velikokrat po soli zavili k nam ali ce je bilo potrebno kaj pocakat, marsikdo je prespal pri nas, ker je izven Ljubljane in so morali biti naslednji dan zgodaj v soli za kak izlet ali pa cez vikend, ko so sli ven in niso imeli prevoza za domov. Skratka, vedno polna hisa.
Meni je bilo to super! Obozujem otroke in mladino, meni oni nafilajo baterije se pa se, poleg tega pa mi je bilo pomembno, da vem, s kom se moji otroci druzijo.
Kar zadeva hrano, smo si razdelili, kar je bilo za kosilo, je vsak pojedel malo manj, a boh pomahej.
Pozneje sem se naucila, da skuham malo vec, ampak tudi ti otroci, ce so zavili po soli, so velikokrat odklonili kosilo.
Vcasih sme jim spekla palacinke, naredila kak burek na hitro, kaj enostavnega, velikokrat so jedli kruh in marmelado, ce me ni bilo doma ali pa tudi, ce sem bila, dejansko nihce od njih ni pricakoval, da jim kuham in jih futram. No, ja, so me znali kdaj lepo prosit, ce bi jim skuhala tointo, kar imajo radi in smo se zmenili kateri dan pridejo na kosilo.
Imam jih kar nekako za svoje, z njimi sem sla skozi odrascanje, z enimi bolj, drugimi manj, tam proti koncu srednje sole so se znali vsesti z mano, spiti kavo in poklepetati o svojih tezavah, resevali smo tudi resnesje probleme, vcasih je mladostniku lazje, da zaupa tujcu kot starsem, ma, super fantje in punce so, prav pogresam jih!
Zdaj so ze studenti, nekaj njih ze zapolsenih, pa mi vsako leto kupijo kaj za rojstni dan in novo leto, ko so fantje na kameri s prijatelji, me vcasih poklicejo v sobo, da bi mi Nusa ali Nik rada pomahala…
Ma, kaj ces lepsega, kot druziti se z mladimi?
Bodi srecna, da tvoja hci ne bezi od doma in od tebe, ampak drugi hodijo k vam, ker se dobro pocutijo pri vas in da ves, s kom se druzi tvoj otrok! Pa uzivaj z njimi, so neverjeten vir pozitivne energije, ki tebi kar precej manjka!
Pod nujno in redkokje da se nebi družili. Na dost vaseh ni sprememb, epidemija gor ali dol, otroci se igrajo. Nekatere pivske gostilne laufajo čez zadnja vrata. No, jaz nisem opazil nobene spremembe, govorim seveda izključno za nas zaselek s cca 300 ljudmi, razen da se otrok šola na daljavo, kar pa tud treba vzet kot šolanje z rezervo, ker učitelj mora opravicit delo. So pa to bolj družabni dogodki kot šola, da se otroci vidijo in zmenijo, kam gredo popoldan.
Pa kaj ste starši zaene meduzice mehke? A ne znaš reči ne, smrklje nimajo vstopa v našo hišo? Kaj šele k mizi. Ma ni šans. Me ne bi brigalo, kolk jih otrok vabi, jaz bi jim čisto mirno rekla, da naj grejo domov, ker imamo sedaj kosilo. Pika. Oziroma jim ne bi, ker niti v hišo ne bi hodile. 🙂 Resnično ne razumem, kako vam lahko ukazujejo 12 letni otroci.
V mojem primarnem domu ni bilo druženja otrok. Pika. (Da napišem tako, kot rada ena, ki se na tem forumu oglaša.)
V družini mojih otrok so bila vrata odprta. In radi so se vračali, saj so še kot odrasli rekli, da je bilo pri nas luštno. Ni bilo vse dovoljeno, a tudi ni bilo treba postavljati posebnih pravil. Niso odhajali lačni in žejni od nas, pa smo bili precej na tesno z denarjem.
O piščancih in vsej zalogi, ki jo imaš v skrinji: poveš, da si boste razdelili, kar imate. Pač vsak dobi malo manjšo porcijo, a noben zato ne ostaja lačen ali zavrnjen.
Pri nas se lahko mirne volje družijo kolikor se želijo, ampak nepisano vaško pravilo je, da se v hiše ne vstopa. Lahko se igrajo zunaj, na gmajni, na igrišču, ni problema, samo v bajto ne gredo. Na kosilo gre vsak domov, ostali ga počakajo ali pa taščas tudi gredo domov.
Pozimi je tega druženja malo manj. Pridejo na obisk ampak po predhodnem vprašanju pa še to ponavadi popoldan po kosilu – izjemoma kak pride že dopoldan, ampak se ve, da dopoldan je šola in delo od doma in se morajo temu prilagodit.
Imamo pa sedaj v času šolanja doma s sosedi dogovorjeno tako, da je njihova 12 letnica pri nas dopoldan, skupaj naredita za šolo in potem se igrata oz gresta ven ali pa kam. Potem drug teden je naša pri njih. Hišo imamo na srečo tako, da je zgorni štuk od otrok – zgoraj imata hči in sin (14) sobe in en velik skupni prostor za druženje, kjer imata tudi igrače ter mini kuhinjski blok.
Starši pa delamo en teden od doma, drug teden v službi.
Je pa res, da je punca zelo mirna in pridna in tudi je kot ptiček – kot da je ni 😉
Da bi mi delale kaos po celi bajti znorim.
Dajte izbruhat na plano vso nesnago, ki jo držite v sebi!
Je odleglo? Ni?! Ponovi vajo, še enkrat, še enkrat, še enkrat…
Če bi se le potem, ko umažete misli nas, ki vas beremo, bolje počutile. Pa se ne. Pa še kar ponavljate in ponavljate in ponavljate.
[/quote]
To ni nobena nesnaga, ampak resnica, ki te očitno zelo boli, ker tudi tebe doma komandirajo otroci.
Imava 3 otroke in 10 let je pri nas bila vedno polna hisa mladine, zadnje leto pa skoraj nic, zdaj v tem zaprtju itak ni nobenega, ker se vsi drzijo ukrepov in se druzijo samo preko spleta.
Prav pogresam jih.
V isnovni soli se niti niso toliko obiskovali, zacelo se je v srednji, ker so bili nasi najblizje soli in so potem velikokrat po soli zavili k nam ali ce je bilo potrebno kaj pocakat, marsikdo je prespal pri nas, ker je izven Ljubljane in so morali biti naslednji dan zgodaj v soli za kak izlet ali pa cez vikend, ko so sli ven in niso imeli prevoza za domov. Skratka, vedno polna hisa.
Meni je bilo to super! Obozujem otroke in mladino, meni oni nafilajo baterije se pa se, poleg tega pa mi je bilo pomembno, da vem, s kom se moji otroci druzijo.
Kar zadeva hrano, smo si razdelili, kar je bilo za kosilo, je vsak pojedel malo manj, a boh pomahej.
Pozneje sem se naucila, da skuham malo vec, ampak tudi ti otroci, ce so zavili po soli, so velikokrat odklonili kosilo.
Vcasih sme jim spekla palacinke, naredila kak burek na hitro, kaj enostavnega, velikokrat so jedli kruh in marmelado, ce me ni bilo doma ali pa tudi, ce sem bila, dejansko nihce od njih ni pricakoval, da jim kuham in jih futram. No, ja, so me znali kdaj lepo prosit, ce bi jim skuhala tointo, kar imajo radi in smo se zmenili kateri dan pridejo na kosilo.
Imam jih kar nekako za svoje, z njimi sem sla skozi odrascanje, z enimi bolj, drugimi manj, tam proti koncu srednje sole so se znali vsesti z mano, spiti kavo in poklepetati o svojih tezavah, resevali smo tudi resnesje probleme, vcasih je mladostniku lazje, da zaupa tujcu kot starsem, ma, super fantje in punce so, prav pogresam jih!
Zdaj so ze studenti, nekaj njih ze zapolsenih, pa mi vsako leto kupijo kaj za rojstni dan in novo leto, ko so fantje na kameri s prijatelji, me vcasih poklicejo v sobo, da bi mi Nusa ali Nik rada pomahala…
Ma, kaj ces lepsega, kot druziti se z mladimi?
Bodi srecna, da tvoja hci ne bezi od doma in od tebe, ampak drugi hodijo k vam, ker se dobro pocutijo pri vas in da ves, s kom se druzi tvoj otrok! Pa uzivaj z njimi, so neverjeten vir pozitivne energije, ki tebi kar precej manjka!
[/quote]
Eno je druženje v normalnih časih, drugo pa v času korone in ko še starš dela od doma! Halo. Situacija je neprimerljiva! Če starš dela od doma, rabi ustrezen mir. ki ga kup najstnic pač ne zagotavlja.
Če odmislimo vse ostalo.