Mlajši sin zahteva, da mu jaz in mož plačava izpit za avto
Mlajši sin je star 23 let. Izpita za avto ni še opravljal zato, ker je imel prej zdravstvene težave, zaradi katerih je jemal zdravila, ki so preveč vplivala na osrednji živčni sistem, kar se je kazalo tudi z nezbranostjo, občasno odsotnostjo, zmedenostjo … V glavnem, ni smel voziti, dokler je jemal zdravila.
Pred cca. pol leta je postopoma začel z ukinjanjem zdravil in danes jih ne jemlje več. Končno bo lahko vozil avto. To se veselimo tako on kot mi. Zdaj je začel z vsemi predpripravami. Ko je izračunal, koliko denarja bo moral dati za vse predpriprave in sam izpit, pa je zahteval, da mu morava jaz in mož kriti stroške za izpit, ker sva jih tudi starejšemu sinu, ki je zdaj star 28 let. On je opravljal izpit pri 18-ih in takrat se je še šolal, tako da ni imel denarja za izpit. Mlajši sin pa že hodi v službo in nekaj tudi zasluži. Sicer ne neko bogastvo, ampak dovolj, da bi si tudi sam lahko plačal izpit v celoti, če bi malo šparal.
On živi še pri nama. Stroške si zdaj delimo, nič bati. Ampak on vztraja z zahtevo o plačanem izpitu. Izgovarja se seveda na svojega brata, ker je imel izpit plačan v celoti. Prepričan je v to, da mu to pripada. Z možem sva mu že rekla, da naj se spomni, kdo ga je skoraj 4 leta preživljal, ko je imel zdravstvene težave, in koliko stroškov to nanese. Po srednji šoli je namreč s šolanjem zaključil, tako da je kar nekaj časa živel ‘na lovorikah’, čeprav je bil bolan. Starejši sin je bil pri njegovih letih že na svojem in si je tudi ustvaril družino. Mlajšemu sva rekla, da naj se raje zgleduje po svojem bratu, namesto da išče izgovore. Ampak ne. On se še vedno izgovarja na to, da je imel starejši izpit plačan na najin račun. Poleg tega izpostavlja, da za bolezen in dolgotrajno okrevanje ni sam kriv, kar sicer drži.
Sva pa z možem skeptična. Ni nama problem dati vsaj nekaj denarja za izpit. Lahko bi ga plačala tudi v celoti, ampak ni stvar v tem. Skrbi naju, kaj bo z njim v prihodnje. Ali se bo vedno, ko bo potreboval denar, obrnil na naju in nama vrgel pod nos, da sva njegovemu bratu finančno pomagala, njemu pa ne? Oba z možem bova slej ko prej v penzionu, tako da ravno veliko denarja ne bo na razpolago, ko bodo prihranki šli.
Saj veste, kaj mislim? Če mu bova tokrat dala potuho, obstaja velika verjetnost, da se bo tudi pri drugih dražjih investicijah obrnil na naju. Ga dobro poznam. Torej nikoli ne bo samostojen. Si ne predstavljam, kako bi on živel, če naju ne bi bilo več.
Skrajni ukrep, ki ga jaz sicer ne podpiram, mož pa, je, da bi sinu postavila kufre pred vrata, pa naj potem čivka, kaj mu pripada. Ampak glede na njegovo zdravstveno stanje in psihično pripravljenost, ne verjamem, da bi se to dobro obneslo. Niti ne bi mirno spala, če ne bi vedela, kje je sin, kaj se z njim dogaja, ali je sploh še živ?!
Saj se vse skupaj sliši zelo preprosto: “Plačaj mu izpit, pa je. Kaj kompliciraš.”
Ampak ni to tako lahko. On je kar problematičen poba, priznam. Pred vsako potezo, besedo, moraš premisliti, preden to storiš/izgovoriš.
V bistvu ne veva, kako naj ga spraviva na pravo pot. Se nama pa zdi, da je to za začetek, da si sam plača izpit, prava pot.
Tako sem zmedena, da sem enkrat za plačilo izpita, drugič ne, v tretje pa za delno. Verjetno se to razbere tudi iz mojega zapisa.
Potrjujem mnenje tretje osebe.
Če kaj v naši familiji, tako moji primarni kot moji zdaj drži je to, da med otroki ni razlike. Vsi otroci so enakovredni in tako bo vedno. Tudi moja starša, vedno enako tretirata mene in brata in vse njune vnuke. Vsi smo enakovredni in če en dobi nekaj, bo drugi dobil enako to, ali nekaj kar rabi v enaki vrednosti, PIKA.
To kar se dogaja v tvoji familiji je meni nepredstavljivo in ne razumem. Ne vem zakaj ima mlajši sin psihične težave, če jih ima? Tako razumem. A se nič ne pogovarjate in dogovarjate?
Nobenih mnenj, nobenih dogovorov?
Men je to čuden način, ga ne razumem.
Imam dva otroka, približno toliko stara kot tvoja, približno enako različna kot tvoja, ampak jaz sem pa čisto drugačna od tebe. Mene bi bilo sram otroku metat naprej bolezen, delat razlike v finančni pomoči in tako evidentno dajati v nič enega od otrok. Bog se te usmili, kajti palico zase si si posejala in jo zdaj obilno zalivas.
Če kaj v naši familiji, tako moji primarni kot moji zdaj drži je to, da med otroki ni razlike. Vsi otroci so enakovredni in tako bo vedno. Tudi moja starša, vedno enako tretirata mene in brata in vse njune vnuke. Vsi smo enakovredni in če en dobi nekaj, bo drugi dobil enako to, ali nekaj kar rabi v enaki vrednosti, PIKA.
To kar se dogaja v tvoji familiji je meni nepredstavljivo in ne razumem. Ne vem zakaj ima mlajši sin psihične težave, če jih ima? Tako razumem. A se nič ne pogovarjate in dogovarjate?
Nobenih mnenj, nobenih dogovorov?
Men je to čuden način, ga ne razumem.
[/quote]
Torej če se pri vas eden odloči za študij, drugi ne, morata starša temu drugemu kljub temu, da se preživlja že sam, vsak mesec dati enako rento, kot jo data prvemu za študij? Če pri vas dva otroka živita še s starši, eden že ima službo, drugi še ne, morata kljub temu oba prispevati enako vsoto vsak mesec? Če eden od otrok potrebuje umeten zob, morata drugemu dati vsoto v vrednosti tega zoba? Al kako to pri vas deluje? Meni je pa to čudno. Ne gre za delanje razlik, ampak za zdravo pamet, kaj kdo trenutno potrebuje in ni nujno, da so potrebe enake. Da te spomnim, sin je toliko let živel na njihov račun ker je bil kao prebogi za delat. Morata torej prvemu, ki sta mu plačala izpit, še izplačati stroške preživljanja za toliko let, pa čeprav tega ni potreboval? Saj veš, da ne bo razlik med njima…..
Torej če se pri vas eden odloči za študij, drugi ne, morata starša temu drugemu kljub temu, da se preživlja že sam, vsak mesec dati enako rento, kot jo data prvemu za študij? Če pri vas dva otroka živita še s starši, eden že ima službo, drugi še ne, morata kljub temu oba prispevati enako vsoto vsak mesec? Če eden od otrok potrebuje umeten zob, morata drugemu dati vsoto v vrednosti tega zoba? Al kako to pri vas deluje? Meni je pa to čudno. Ne gre za delanje razlik, ampak za zdravo pamet, kaj kdo trenutno potrebuje in ni nujno, da so potrebe enake. Da te spomnim, sin je toliko let živel na njihov račun ker je bil kao prebogi za delat. Morata torej prvemu, ki sta mu plačala izpit, še izplačati stroške preživljanja za toliko let, pa čeprav tega ni potreboval? Saj veš, da ne bo razlik med njima…..
[/quote]
Sem zgoraj dovolj razločno napisala kako in kaj, če ne razumeš pač ne, ane.
Tole je mene ful zmotilo:
Otrok ima zdravstvene tezave, ga ptezivljas kljub polnoletnosti, potem mu pa noces placati izpita, ces, tvojemu bratu sem olacala izpit, on se je potem zaposlil, ti si bil pa bolan, sem te prezivljal, to ti je namesto izpita.
Wtf?!
Ti to resno tako razmisljas?!
Imam 3 fante, vsem trem sva z mozem financirala izpit v celoti, pa sta ga dva delala skoraj istocasno.
Druga stvar, fant zivi pri vama, stroske si delute, torej dela in prispeva. Ali je na svojem ali ne, tu mislim fa ne igra nobene vloge.
Zakaj delas razlike med njima? Ker je starejsi priden in narejen po tvoji meri, mlajsi je pa zahtevnejsi in nikdar ni narefil nicesar prav, na koncu je pa se zbolel! Bemtis, gotovo je to naredil nalasc!
No evo jaz pa ne bi plačala izpita. Pa ne zaradi tega ker je bil preživljan v času bolezni, ampak financiram dokler se uspešno šolaš. Če si se odločil delati in ne šolati, potem pa se financiraj sam.
Oboje, torej da se ne šolaš ampak raje delaš in te jaz financiram, pa pač ne bo. Pa tudi drugače sem proti plačevanju izpita otrokom. Naj si ga sami, ko si ga lahko. Pač ne bo vsak 18 letnik vozil.
Kaj tako naprej mečete naprej tole o preživljanju med boleznijo? Ne verjamem, da je to mišljeno kot očitek. Jaz sem razumela tako, da mu hočeta razložiti, da sta pripravljena pomagati, ko in če ju potrebuje, primer: njegova bolezen. Ker ima svoj denar, ju tokrat ne potrebuje in ga zato prepuščata samemu sebi. Kaj ni jasno?
V tvojem zapisu vidim, da ne samo da delaš razlike med svojima lastnima sinovima, mlajšemu celo sponašaš, ker sta ga z možem preživljala v času njegove bolezni.
Ničvredna mati, da ti nekaj povem – po moji logiki in vzgoji kar daš enemu, daš tudi drugemu. V času bolezni pa pomagaš kolikor le lahko še hišnemu ljubljenčku, kaj šele lastnemu otroku!!!!! Da imaš srce otroku izjavit v obraz naj se spomni kdo ga je preživljal KO JE BIL BOLAN!!!!!! Aja, pardon, medtem ko je “spal na lovorikah” po tvoje. Ampak brez skrbi, še vsakega je doletela karma, tudi tvojo rit bo!!!!!! Če ne prej, ko boš gnila v nekem zakotnem domu ostarelih in te nihče niti povohat ne bo prišel!
Tole je mene ful zmotilo:
Otrok ima zdravstvene tezave, ga ptezivljas kljub polnoletnosti, potem mu pa noces placati izpita, ces, tvojemu bratu sem olacala izpit, on se je potem zaposlil, ti si bil pa bolan, sem te prezivljal, to ti je namesto izpita.
Wtf?!
Ti to resno tako razmisljas?!
Imam 3 fante, vsem trem sva z mozem financirala izpit v celoti, pa sta ga dva delala skoraj istocasno.
Druga stvar, fant zivi pri vama, stroske si delute, torej dela in prispeva. Ali je na svojem ali ne, tu mislim fa ne igra nobene vloge.
Zakaj delas razlike med njima? Ker je starejsi priden in narejen po tvoji meri, mlajsi je pa zahtevnejsi in nikdar ni narefil nicesar prav, na koncu je pa se zbolel! Bemtis, gotovo je to naredil nalasc!
[/quote]
Otrok ima zdravstvene tezave, ga ptezivljas kljub polnoletnosti, potem mu pa noces placati izpita,
V čem je stvar?? Fant se je zaposlil in dela. Ima svoj vir financiranja. Ne rabi denarja staršev. Pika in konec. Jaz financiram dokler se otroci šolajo. Ko se ne šolajo več in so zaposleni, se financirajo sami. Nič ti ne “pripada” samo po sebi. Starši te financirajo dokler se šolaš. Kaj tu ni jasno? Nima veze, zakaj ni mogel delati izpita pri 18. Ga pač ni mogel. Če ga dela zdaj, ko je zaposlen, ima možnost sam plačati izpit, posebej ker ne plačuje najemnine in živi pri starših.
Ko otrok začne delat, se preživlja sam. To je poanta odraslosti in nastopa službe- da se lahko sam preživljaš. Če še živiš pri starših, plačuješ del stroškov, ponavadi pa ne plačuješ najemnine, ampak vse ostalo, kar se tebe tiče, je tvoj strošek. A ti bo mamica telefon kupovala, če si že v službi? Najbrž ne! Prav tako ti ne bo plačevala vozniškega izpita.
Avtorica, kar zahtevaj, naj sam plača. Če se že itak bolj šlepa na vas, bo to dejansko šola zanj, da se osamosvoji. Ker on bi očitno svoj keš porabil za svoje ugodje, vi pa plačujte druge zadeve. Kdo plačuje telefon, upam da si svojega krije sam. Če boste tu popustili, boste vzgojili odvisnega mulca, ki ne bo nikoli samostojen. Lahko mu za rojstni dan ali kak praznik plačaš par ur, to je pa tudi vse. Odgovornosti se učijo na tak način. Pa bi pri 23 že lahko bil toliko odgovoren, da ne bi kar zahteval, da mu vidva plačata. Halooo!!! Že zaradi te zahteve jaz niti slučajno ne bi popuščala. Ker potem boste popuščali ves čas.
Oo svoje ima sin prav – ned otroki se ne dela razlik.
Po drugi strani, eno je, če bi se šolal, drugo, da dela.
Ampak prava težava je nekaj drugega, ne?
Ko ze enkrat misliš, da je po vseh preizkušnjah tak – poseben otrok na konju, da je koncno zmožen prevzemati
odgovornost in da je presegel določene vzorce obnašanja in funkcioniranja, se ponovi točno ta vzorec…
In moraš zopet, pa verjetno ne zadnjič, postaviti mejo. Ti veš, kje jo bosta z možem postavila, bo to nič financiranja ali del z jasno utemeljitvijo. Ne sprasuj neznancev, posvetuj se z možem.
Torej če se pri vas eden odloči za študij, drugi ne, morata starša temu drugemu kljub temu, da se preživlja že sam, vsak mesec dati enako rento, kot jo data prvemu za študij? Če pri vas dva otroka živita še s starši, eden že ima službo, drugi še ne, morata kljub temu oba prispevati enako vsoto vsak mesec? Če eden od otrok potrebuje umeten zob, morata drugemu dati vsoto v vrednosti tega zoba? Al kako to pri vas deluje? Meni je pa to čudno. Ne gre za delanje razlik, ampak za zdravo pamet, kaj kdo trenutno potrebuje in ni nujno, da so potrebe enake. Da te spomnim, sin je toliko let živel na njihov račun ker je bil kao prebogi za delat. Morata torej prvemu, ki sta mu plačala izpit, še izplačati stroške preživljanja za toliko let, pa čeprav tega ni potreboval? Saj veš, da ne bo razlik med njima…..
[/quote]
Točno tako zgleda pri teh bedakih. Imam eno kolegico, ki sta jo otroka tako zdresirala. Saj ne moreš verjet, ampak tako je. Čisto vsak izdatek mora biti isti za enega in za drugega. Njena hči je pri 18 rabila eno samoplačniško zdravljenje, ker je še hodila v šolo, ji je kolegica (njena mati) to krila, nekje 250€. In potem je za isto vsoto morala kupiti starejši hčeri, 24, ki je bila že zaposlena, eno kredenco ali omaro ali kaj vem kaj, ker je ta starejša hči rekla, da ji pripada ta denar, ki ga je mati dala mlajši.
Mene je šokiralo, ampak očitno tudi tu večina meni, da to kar pripada – vsakemu otroku isto, nima veze, če je že v službi, nima veze če sploh rabi… samo da ne dela niti za 1€ “razlik” med otroki. Pa a ste upiljeni? A to na dnevni bazi seštevate, kaj je eden dobil, da bo tudi drugi dobil točno toliko? Pa kaj ste materialistični cepci? In eni še pljuvate po avtorici, da to ni nobena mati, da pa saj 23-letniku “pripada” kar samoumevno vse, kar je pri 18. pripadalo bratu. Pa a ste čisti?
Vozniski izpit ti sluzi celo zivljenje, rabis ga za delo, opravke, k zdravniku, uzitek in je res en redkih izpitov, od katerega imas toliko koristi. V primerjavi s tem koliko stane in koliko ti sluzi, je dejansko se poceni. Tega bi se moral zavedati vsak stars, ki otroka pripravlja na samostojnost. Ne bo od tega otrok imel koristi samo zase, ampak bo lahko tudi vam koristil. Da ti ne bo enkrat ta tvoj sin, ko bos ti bolana in bos nujno rabila pomoc, ocital, da te naj kar starejsi sin odpelje k zdravniku, ker si mu placala izpit. Jaz si kaj takega od lastnega sina ne bi zelela slisati.
Sicer pa, ce mu bos placala, bo morda hitreje zgasal stran od tebe, ki ga ocitno ne prebavljas.
A sin ni nič prihranil? Naši otroci imajo 14 in 15 let, za RD , pa za Božička dobijo , pa vsak mesec 30 EUR in se je nabralo že toliko, da si bosta še avto poleg izpita kupila
Oba imata okoli 6.000 EUR.
To je večno trenje med brati in sestrami,kaj je kdo dobil. Meni je brat očital da mi niso starši računali stroškov bivanja doma. Gradila sva hišo s partnerjem, živela sem še doma,vse čiščenje je bilo na meni in se mi je prav glupo zdelo da ga je to zmotilo. Vedno sem več dobila od njega, po njegovo. Pa je dobil ogromno od staršev pomoči.
Če ti sin reče, da te ne pelje k zdravniku, ker mu že zaposlenemu nisi plačala izpita, potem bolje, da gre čim prej. Takega jaz niti videti več nočem. Mulac pri 23, zaposlen, še vedno živi v hiši staršev, kjer mu ni potrebno plačevati najemnine, pa ti tole zabrusi, mu vse stvari ven pomečem in naj se znajde gospodič. Pa kaj ste predpražniki, v katerega brišejo noge vaši mulci? Vas izsiljujejo in ZAHTEVAJO, da jim, čeprav so zaposleni, dajete denar, za karkoli pač že???? Pa dajte se malo cenit no. Če se vi ne, kako naj vas cenijo otroci?