Vnuk je pri nas padel in se resno poškodoval. Sin me obtožuje, da sem jaz kriva.
Predvčerajšnjim je bil vnuk, star 7 let, pri nas v varstvu. Sin in svakinja sta morala v službo. Od nekdaj mu je bilo veselje skakati po postelji. V četrtek pa je žal šel preblizu roba in padel direktno na glavo. Jaz sem medtem kuhala kosilo. Nekaj ur po tem je začel bruhati. Peljali so ga na urgenco, kjer so ga hospitalizirali in zdaj ostaja na opazovanju.
Res mi je grozno, ampak krivo se pa ne počutim, kar mi očita sin, češ da sem malomarna in da naj v drugo bolj pazim. Sinove besede so se me zelo dotaknile. Še svakinja je bila bolj razumevajoča, saj je rekla, da bi se to lahko zgodilo tudi njim.
Kako vi komentirate situacijo?
Nezgoda bi se lahko zgodila tudi doma, to je res.
Ni mi pa jasno, kako to, da dovolite skakanje po postelji.
Tudi , če vnuk doma to lahko dela, bi pa pri vas to lahko bilo prepovedano.
Vaša hiša- vaša pravila.
Moji trije otroci niso nikoli smeli skakati po posteljah.- ne doma, ne pri babici..
Sin res nebi smel tako odreagirat, nesreča ne počiva…
Pardon, otroka sta vam zaupala v varstvo in ima zdaj lahko dosmrtne možganske poškodbe, s tem da je ta “dosmrtno” lahko zelo kmalu – poleg tega, da bi lahko imel poškodbo hrbtenice in že kot 7letnik postal tetraplegik.
Ja, verjamem da se lahko zgodi vsakemu, sam *** *** *** prekleta, kako se moreš po internetu proglašati za žrtev! Da bi bila ti moja mati, pa jaz bi te z bencinom polila pa zažgala! “Hihi pač, sem kuhala, hahaha”. Upravičeno bi ti zamerila, če bi ti letalo padlo na bajto! Da si se nekaj *** v kuhinji in življenje otroka ogrožala pa ***!.
Ja, “se zgodi” … In zato sta ga dala tebi v varstvo in ne pustila 8h samega doma!
Sori – malo se iz svojih čevljev prestavi v njune: bi prišla po otroka v vrtec pa bi imel zlomljeno roko “hihi, se zgodi”, mene bo skrbelo kakšen starš je sin, da ne znori!
[/quote]
Tableta popustila?
Pardon, otroka sta vam zaupala v varstvo in ima zdaj lahko dosmrtne možganske poškodbe, s tem da je ta “dosmrtno” lahko zelo kmalu – poleg tega, da bi lahko imel poškodbo hrbtenice in že kot 7letnik postal tetraplegik.
Ja, verjamem da se lahko zgodi vsakemu, sam *** *** *** prekleta, kako se moreš po internetu proglašati za žrtev! Da bi bila ti moja mati, pa jaz bi te z bencinom polila pa zažgala! “Hihi pač, sem kuhala, hahaha”. Upravičeno bi ti zamerila, če bi ti letalo padlo na bajto! Da si se nekaj *** v kuhinji in življenje otroka ogrožala pa ***!.
Ja, “se zgodi” … In zato sta ga dala tebi v varstvo in ne pustila 8h samega doma!
Sori – malo se iz svojih čevljev prestavi v njune: bi prišla po otroka v vrtec pa bi imel zlomljeno roko “hihi, se zgodi”, mene bo skrbelo kakšen starš je sin, da ne znori!
[/quote]
Ma nabijem te v culukafrijo, da mi prides s takole izjavo. K sreci so moji potomci vzgojeni, predvsem pa se zavedajo, da jim delam izkljucno uslugo z varstvom 1 ceprav rad prezivljam cas z vnuki, sem za polno vzgojo in varstvo bistveno prestar.
Vas sin je se je burno custveno verjetno, ce bi se to zgodilo pri njenih starsih nebi tako custveno odreagiral.
Pomirite se, verjetno je v afektu izrekel kar ni mislil. Se pa malo zamislite tidi nad seboj, da pustite vnuka takole skakat po pojstli. To ni trampolin. Se pa nesrece dogajajo tudi ce ste previdni. Nosite del krivde vsekakor, sin pa je najbrž tudi potencial zadevo.
Upam, da vnuk ne bo utrpel hujsih posledic padca pei vas.
Pardon, otroka sta vam zaupala v varstvo in ima zdaj lahko dosmrtne možganske poškodbe, s tem da je ta “dosmrtno” lahko zelo kmalu – poleg tega, da bi lahko imel poškodbo hrbtenice in že kot 7letnik postal tetraplegik.
Ja, verjamem da se lahko zgodi vsakemu, sam *** *** *** prekleta, kako se moreš po internetu proglašati za žrtev! Da bi bila ti moja mati, pa jaz bi te z bencinom polila pa zažgala! “Hihi pač, sem kuhala, hahaha”. Upravičeno bi ti zamerila, če bi ti letalo padlo na bajto! Da si se nekaj *** v kuhinji in življenje otroka ogrožala pa ***!.
Ja, “se zgodi” … In zato sta ga dala tebi v varstvo in ne pustila 8h samega doma!
Sori – malo se iz svojih čevljev prestavi v njune: bi prišla po otroka v vrtec pa bi imel zlomljeno roko “hihi, se zgodi”, mene bo skrbelo kakšen starš je sin, da ne znori!
[/quote]
Ta otrok je v drugem razredu OŠ … znal bi babi pošraufat računalnik in ji razložit, kako se naštima nova elektronska pečica, zmaguje na državnih prvenstvih v karateju in tenisu, ima treninge dvakrat na dan, smuča bolje od marsikaterega odraslega, ne zna pa niti po postelji skakat, ne da bi si pri tem raztreščil glave … Takole grdo padejo tri, štiri letniki, ne pa en konj od 7 let starega fanta.
Mojo mamo je brat in njegova partnerka na polno izkoriščala. Ko je šla v trgovino, je otroka pripeljala, mama je otroka peljala zjutraj v vrtec in ga šla iskat. Potem pa je posel iz ograje, ni bilo hudega, ampak snaha je znorela, mamo obtoževala, da je vsega kriva ( pa takega otroka ne moreš zadržati ker leže vsepovsod). Z očetom sta bila čist paf. Potem je malo manj otroka vozila k njima, kar sta bila vesela, no sedaj ko so otroci odrasli, ju ne pogleda ne vnuk ne snaha ne brat. To so taki krvosesi, ki izkoriščajo ljudi. Ko pa jih ne rabijo, pa zavržejo.
Preprosto. Verjetno so besede v afektu, a vseeno tako izražanje ni sprejemljivo. Tudi v jezi se brzdaj. Jaz sem sestri na licu mesta, ko je tako izjavila, povedala, da ji več otroka ne pazim. In nikoli nisem več. Pa je klicala spet za varstvo, začela na tak način kot, če se prejšnjič ni nič žaljivo izražala. Seveda zavrnem prošnjo. Potem sledi pa začuden “zakaj pa to?” in zanikanje, da je bila žaljiva. Na posled prizna, sledi pa izgovarjanje ter zmanjševanje intenzivnosti grdega obnašanja od zadnjič. Sem pač rekla, da ne in, da sem bila užaljena. Potem pasivno agresiven “joj oprosti, boš zdaj pazila ali kuhala mulo… pa saj sem se ti ravno opravičila, si gluha, da nisi slišala oprosti!”. Itak, da nisem več na voljo za varstvo. Dvoletnik je pač padel, se zgodi. Smo vsi kdaj padli. Tudi v jezi smo kultivirani.
Pa še mamo je klicala, daj mi pove, da ji naj otroka pazim.
Sem ji pa zagotovo zakuhala nelagodje. Njen partner je edinec, ima le mamo, ta invalidka. Najin oče 112km stran. Težka bo z varstvom.
Preprosto. Verjetno so besede v afektu, a vseeno tako izražanje ni sprejemljivo. Tudi v jezi se brzdaj. Jaz sem sestri na licu mesta, ko je tako izjavila, povedala, da ji več otroka ne pazim. In nikoli nisem več. Pa je klicala spet za varstvo, začela na tak način kot, če se prejšnjič ni nič žaljivo izražala. Seveda zavrnem prošnjo. Potem sledi pa začuden “zakaj pa to?” in zanikanje, da je bila žaljiva. Na posled prizna, sledi pa izgovarjanje ter zmanjševanje intenzivnosti grdega obnašanja od zadnjič. Sem pač rekla, da ne in, da sem bila užaljena. Potem pasivno agresiven “joj oprosti, boš zdaj pazila ali kuhala mulo… pa saj sem se ti ravno opravičila, si gluha, da nisi slišala oprosti!”. Itak, da nisem več na voljo za varstvo. Dvoletnik je pač padel, se zgodi. Smo vsi kdaj padli. Tudi v jezi smo kultivirani.
Pa še mamo je klicala, daj mi pove, da ji naj otroka pazim.
Sem ji pa zagotovo zakuhala nelagodje. Njen partner je edinec, ima le mamo, ta invalidka. Najin oče 112km stran. Težka bo z varstvom.
[/quote]
In pod kakimi pogoji bi bila pripravljena ponovno sprejeti prošnjo za varstvo?