Žena ima anksioznost
Moja žena ima anksioznost vendar se noče zdraviti. Občasno ima napade tesnobe, slabega počutja. Nevem ali je tudi to povezano z njeno boleznijo, vendar je bolezensko ljubosumna in se veliko kregava zaradi tega ker nenehno nekaj sumi in je posledično slaba volja v hiši, ki traja tudi po nekaj dni. Jaz nevem kaj naj naredim. Vsakič ko ji predlagam, da naj si poišče pomoč, to zavrača in trdi, da z njo ni nič narobe. Jaz tega ne morem več, popolnoma mi izčrpa energijo. Prišel sem do te točke, da ji bom očitno moral postaviti ultimat. Zdravljenje ali razhod.
Zanima me, če ima še kdo podobno izkušnjo in kako se je rešilo ali končalo?
Anksioznost je resna težava, ki je ne moreš jemati kot začasno težavo. Sem imel partnerko, ki je ravno tako imela anksioznost. Stalni neki strahovi in neobičajne reakcije na običajno dogajanje. Zdravljenje, pogovor s psihologom, bo pomagal, vendar le začasno. Ona bo to imela celo življenje in tvoje življenje bo s tem zagrenjeno. Odvisno kaj si želiš. Jaz sem se odločil, čeprav sem jo imel rad, da jo zapustim. Bodi pa pripravljen, da razhod ne bo pozitivno vplival nanjo. Če se boš odločil da greš, skušaj to narediti na najbolj nežen način. Osebe, ki imajo anksioznost zelo hitro zapadejo v depresijo, dostikrat tudi zelo prikrito depresijo.
Tipičen moški. Pobegne, ko ima druga polovica težave. Nisi edini, taki ste večina. Dokler se lahko z žensko hvalite, postavljate, dokler jo do onemoglosti izkoriščate za sex je ok. Ko zboli, pa jo je treba nogirat. Tvoja bivša je lahko samo vesela, da se je znebila šodra, kot si ti.
[/quote]
Aha. Ali pa kontra. Jaz sem še skozi vse to z mojo bivšo, tudi poskus samomora, alkoholizem, odvajanje, psihoterapije. Sam sem vmes zbolel zaradi vsega za depresijo. In kaj se je zgodilo? Gospa so se pozdravili in ugotovili, da jim življenje z družino predstavlja prehud stres. Tako sem sedaj sam z otrokoma, še vedno se borim z depresijo, k sreči me še onadva držita nad vodo. Ona pa šetka srečno okoli.
Noben moški ne bi smel trpeti, če vidi, da se zadeve ne da rešiti. Pshične težave pri ženskah niso redkost, žal. Kdorkoli bo vstrajal, bo zbolel tudi sam, beri par postov gor. Tukaj nimaš izbire, je treba oditi.
Tipičen moški. Pobegne, ko ima druga polovica težave. Nisi edini, taki ste večina. Dokler se lahko z žensko hvalite, postavljate, dokler jo do onemoglosti izkoriščate za sex je ok. Ko zboli, pa jo je treba nogirat. Tvoja bivša je lahko samo vesela, da se je znebila šodra, kot si ti.
[/quote]
ja,poznam anksioznost. Imam kronično anksioznost sama,kot negativna simptomatika shizofrenije,ki me spremlja. Lahko ti samo povem,da bo močno vplivala na kvaliteto njenega življenja,razni napadi panike in tesnoba to zelo telo izčrpa. Za anksioznost se ponavadi predpiše prozac ali antidperesive. Jst sem imela tako hudo da nikamor nisem mogla,ne v avtobus,ne čez most,ne v dvigalo,nikamor. Ker sem začela dobivat napade panike (agorofobija s klavstrofobijo in anksioznost). Predvsem pa anksioznost pomeni živčnost. čeprav se človeku ne vidi,recimo jaz sem miren človek,ampak na ta račun kadim,nehat sploh ne morem,in jemljem baldrimed skos.
Ah dajte pretiravat. Če je anksioznost ustrezno zdravljena, se jo lahko popolnoma pozdravi. Govorim iz izkušenj. Že leta in leta nimam nobenih težav več in obdobja težav se skoraj ne spomnim več. Mož mi je stal ob strani, kar mi je zelo pomagalo, mu bom do konca življenja hvaležna. Problem nastane pri takih, kot je avtorejva gospa, ki se noče zdraviti in pri tistih, ki na lastno pest prekinejo zdravljenje takoj, ko se bolje počutijo, namesto da bi kljub boljšemu počutju nadaljevali. Potem se seveda ponavlja, ker stvari ostanejo nepredelane in so samo potlačene.
Za tistega, ki sprašuje o povezavi med anksioznostjo in ljubosumjem: seveda je lahko povezano. Vsaka situacija, ki se ženi zdi razlog za ljubosumje, sproži strah pred prevaro, strah pred izgubo partnerja in tako dalje. In pojavi se napad tesnobe in strahu. Torej močno ljubosumje in torej hkrati strah pred prevaro lahko postane tako intenzivno, da se razvije anksioznost.
Lepo razloženo. Težava je tes zoprna, navzven ne nujno vidna, zavedaš se je, racionalno sprejemaš, si teoretično lahko odlično podkovan o njej, a vpliva nate. Lahko prek telesih simptomov, stalno prisotne tesnobe, ki se je morda ne zavedaš v celoti, sploh v začetku ne. Tu je tudi nihanje razpoloženja, skoraj iz ure v uro lahko.
Preverjeno se jo da dobro ozdraviti ali jo vsaj imeti pod nadzorom oziroma, ko se ponovno pojavi, jo hitro ukrotiš. Terapija z ustreznim AD, vsaj v začetku tudi ob podpori zdravil s pomirjevalnim učinkom (ne le klasičnih pomirjeval), predvsem pa psihoterapija. Sprememba v bolj zdrav stil življenja je tudi nujna, žal pa damo s tem ne gre.
Je pa treba začeti.
Bi bilo tebi normalno, da ženska pobegne, če / ko bi zbolel? Tudi tebi se to še lahko zgodi.
Avtor ima prav, če so težave, jih je potrebno reševati. Avtor podpri jo, da boš šel tudi ti na prvo srečanje s psihologom, lahko tudi sam, da stvari pojasniš s svojega vidika. Lahko, da je to začetek zdravljenja.
Rednamayy lahko obrazložiš zakaj pa čutiš anksioznost, strah? Si se poglobila vase, si našla odgovore s pomočjo terapevta? Saj vem, da so odgovori osebni, ni treba konkretizirat, ampak rada bi vedela, kaj bi bili razlogi, da je nekdo tako anksiozen, tesnoben, depresiven. ..
[/quote]
Ni vedno odgovor na to,da bi bilo mozno s psihotetapijo pozdravit. Jaz imam shizofrenijo,to je v bistvu tezka nevroloska bolezen,ki se kaže kot dusevne motnje. Shizofrenijo spremljajo negativne simptomatike. Pogosto shizofreniki trpijo poleg svoje diagnoze tudi za anksioznostjo,nespečnostjo ali depresija. Nastane kot posledica primarne bolezni. Tako ali tako pa je psihoterapija placljiva,kar je hudo narobe. Pri anksioznosti pri meni,ki je posledica bolezni pomaga poznat tehnike ki umirjajo. Ce pa ima zdrava oseba anksioznost,potem pa se absolutno strinjam da so to neki vzorcu,podzavest,ki jih je treba predelat in se strinjam s psihoanalizo in psihoterapijo.
Ni vedno odgovor na to,da bi bilo mozno s psihotetapijo pozdravit. Jaz imam shizofrenijo,to je v bistvu tezka nevroloska bolezen,ki se kaže kot dusevne motnje. Shizofrenijo spremljajo negativne simptomatike. Pogosto shizofreniki trpijo poleg svoje diagnoze tudi za anksioznostjo,nespečnostjo ali depresija. Nastane kot posledica primarne bolezni. Tako ali tako pa je psihoterapija placljiva,kar je hudo narobe. Pri anksioznosti pri meni,ki je posledica bolezni pomaga poznat tehnike ki umirjajo. Ce pa ima zdrava oseba anksioznost,potem pa se absolutno strinjam da so to neki vzorcu,podzavest,ki jih je treba predelat in se strinjam s psihoanalizo in psihoterapijo.
[/quote]
Kaj sploh je anksijoznost.
Kako se zacne.
A lahk mal razlozis. Hvala ti
Je to le strah, napetost, živčnost? Se pojavljajo tudi fizične težave ( bolečine ipd.)? Ali enostavno streh pred boleznimi.
[/quote]
Anksioznost niso samo napadi panike,napad panike je itak že takrat ko je višek anksioznosti. Anksioznost se kaže tudi kot glavoboli (predvsem tenzijski),nepravilno bitje sram (ritmične tahikardije in pogoste ekkstrasistoie,ljudje hodijo h kardiologu,pa je vse bp,ugotovijo jim anksioznost. poleg tega sama anksioznost zvišuje pritisk in ga nabija-pač živci) kaže se tudi kot mravljinčenje po telesu (veliko mravljincov),izguba sape-oteženo dihanje ali dušenje in predvsem zelo pogoste so vrtoglavice.
Je to le strah, napetost, živčnost? Se pojavljajo tudi fizične težave ( bolečine ipd.)? Ali enostavno streh pred boleznimi.
[/quote]
Ni nujno, da je to strah pred boleznimi. Lahko je pred čemerkoli, tudi strah pred dvigali, višino itd. se šteje k anksioznosti, če je ta strah tako velik, da nikakor ne stopiš v dvigalo ali na balkon. Vsakega človeka je kdaj strah, to je normalno. Za anksioznost gre takrat, ko ke ta strah tako velik, da popolnoma okupira tvoje misli in je stalno prisoten. Največkrat tudi veš, da ti v resnici ne preti nobena nevarnost, pa te je kljub temu strah. Ob napadu te oblije znoj, pospeši se srčni utrid, hitrejše dihanje, mišice se zategnejo, začutiš adrenalin, lahko se ti zavrti, občutek imaš, da ti bo slabo, da izgubljaš zavest, lahko celo misliš, da boš umrl, skratka, občutiš neverjetno grozo. Neprijeten občutek ostane tudi ko napad mine. Ves čas si napet, tesnoben, kot da se bo nekaj groznega zgodilo. Telesne težave se tudi lahko pojavijo. Glavoboli (velikokrat tenzijski glavobol), težave z želodcem, bruhanje, driska, vrtoglavica, izguba apetita, bolečine v prsih….. Počasi postaneš tako slab (telesno in duševno), da nisi sposoben normalno funkcijonirati. Občutek imaš, da boš znorel. Že skuhat kosilo ali odhod do trgovine je cel projekt. Po vsej verjetnosti zelo slabo spiš.
Ni nujno, da je to strah pred boleznimi. Lahko je pred čemerkoli, tudi strah pred dvigali, višino itd. se šteje k anksioznosti, če je ta strah tako velik, da nikakor ne stopiš v dvigalo ali na balkon. Vsakega človeka je kdaj strah, to je normalno. Za anksioznost gre takrat, ko ke ta strah tako velik, da popolnoma okupira tvoje misli in je stalno prisoten. Največkrat tudi veš, da ti v resnici ne preti nobena nevarnost, pa te je kljub temu strah. Ob napadu te oblije znoj, pospeši se srčni utrid, hitrejše dihanje, mišice se zategnejo, začutiš adrenalin, lahko se ti zavrti, občutek imaš, da ti bo slabo, da izgubljaš zavest, lahko celo misliš, da boš umrl, skratka, občutiš neverjetno grozo. Neprijeten občutek ostane tudi ko napad mine. Ves čas si napet, tesnoben, kot da se bo nekaj groznega zgodilo. Telesne težave se tudi lahko pojavijo. Glavoboli (velikokrat tenzijski glavobol), težave z želodcem, bruhanje, driska, vrtoglavica, izguba apetita, bolečine v prsih….. Počasi postaneš tako slab (telesno in duševno), da nisi sposoben normalno funkcijonirati. Občutek imaš, da boš znorel. Že skuhat kosilo ali odhod do trgovine je cel projekt. Po vsej verjetnosti zelo slabo spiš.
[/quote]
Ja,točno tako. Full si dobr opisala. jaz se ne morem z avtom vozit. če se usedem notr in ko se vrata zaprejo,je konec. mene zavestno avta ni strah,halo? celo življenje sem se v avtih vozila. Razumsko mi je jasno,da je navaden kurčev avto. Ampak telo mi ponori,roke dobim popolnoma mokre,prepotene,kot da bi si jih z vodo umivala,pritisk mi začne srce nabijat na 200,začne me dušit,občutek da se mi bo zmešalo,in če avto spelje,začnem kar grabit za kljuko da bom ven skočila. Grozno je. Zarad tega me je fotr veliko prežalil,da sem prfuknjnea pa take. ko je mogel kdaj it kakšno stvar sam iskat,ker jaz res nikakor nisme mogla v avto. Je pa z leti boljše,prozac mi zelo pomaga,recimo ko naročim taxi za 5 minut da peljem felixa v transporterju do veterinarja,ki je 5 minut stran se prisilim,si rečem hitro bo konec,in zdržim. ker pač peš felixa ne morem jajcat do veterinarja v boxu. pa še to lepo prosim taxista,nikakor ampak res nikakor ne smete zavit na avtocesto,ker se je tako bojim,občutek imam da ne morem pobegnit da sem zaprta in bom ven skočila.
Avtor, če še nimata otroka, enostavno POJDI. In to čimprej. Samo nasrkal boš in iz slabega bo še slabše.
Če imata otroke, potem pojdita skupaj k terapevtu. Nekako je pregovori. Je pa še vedno velika verjetnost, da bo samo še tebe in otroke uničila in je bolje, da že zdaj popokaš otroke in greš. Vem, težko, a tako pač je. S takimi ljudmi ni za živeti.
Imam primer, moja znanka, je totalno uničila moža. Ni se mogel ločiti, ni mogel oditi, je pa našel rešitev v bolezni in umrl. In končno našel mir. Bila je primer patološke ljubosumnice in tudi ona ni priznala, da je ona problem. Vsi ostali so bili krivi.
Pri osebah, ki imajo anksioznost, so vedno vsi ostali krivi. Moja je tudi bila patološko ljubosumna, celo do te mere, da je v njeni glavi imela dokaze. Verjetno je sama res verjela, da je tako. S takšno partnerko ali pa partnerjem ne moreš živeti, lahko kvečemu životariš. Tudi ona je zanikala, da je z njo karkoli narobe. Je pa bilo vsaj nekaj narobe z vsemi drugimi. Ko se sedaj spominjam za nazaj, je ona pravzaprav kopija svoje matere, ki tudi ni bila ravno zgled mentalno stabilne osebe. Verjetno je zadeva dedna ali pa se z vzorci prenaša med odraščcanjem, ne vem. Olajšanje pride šele, ko greš s takšno osebo narazen. Naenkrat začutiš, da spet dihaš in živiš. Pa verjemite mi, ni to egoizem kot nekateri tukaj pravite. Človek mora to narediti zase, drugače zboliš. Vsi, ki imajo takšne ali podobne psihološke težave, te potegnejo s seboj v svoje brezno. Tukaj ljubezen nima kaj, tudi poročne zaobljube ne, žal.
Meni so šle solze na oči..kot da bi opisovali mene.Le kaj je z mano narobe?
Včasih se vprašam ali imam mogoče paraniodno shizofrenijo ali kako se ji reče.Sama negativnost me je,čudne misli,strahovi…da o ljubosumju ne govorim.Čutim da me bo partner zapustil,ker sem grozno bitje…kam naj se obrnem po pomoc?
Meni so šle solze na oči..kot da bi opisovali mene.Le kaj je z mano narobe?
Včasih se vprašam ali imam mogoče paraniodno shizofrenijo ali kako se ji reče.Sama negativnost me je,čudne misli,strahovi…da o ljubosumju ne govorim.Čutim da me bo partner zapustil,ker sem grozno bitje…kam naj se obrnem po pomoc?
[/quote]
K osebnemu zdravniku, ki te bo napotil k psihiatru. Čakalne dobe so dolge, zato ne odlašaj.