Ker nimam družbe, nikoli nisem žurala, sedaj nimam težav. Živim kot sem živela prej, delam na svojem in posel k sreči ne trpi. Ven nisem hodila prej in ne hodim sedaj. Izpadem manj asocialna kot prej. Še kdo tak ?

Nimam pojma zakaj so ljudje take žrtve. Imam drevesa, travnike in lepe poglede na Naravo. Nič mojega, vse sposojeno.Je pa res, da rabim en sam pogled, da prepoznam dobro dušo. Sem prijazen,ampak hitro odrvim vstran.

Nisem pristaš velikih žurk in popivanj na njih – a nikoli nisem pomislila, da bi moje navade ali moje interese morali deliti tudi drugi. Ne da so čudni oni ali jaz – le različni smo.

Sem pa rada šla “med ljudi”: v tem času leta je bil to npr. knjižni sejem (ne zaradi nakupa knjig, temveč utripa na njem), koncerte (ki so letos prestavljeni en za drugim), dobre predstave… Določene dogodke se lahko spremlja tudi preko medijev, a čisto drug občutek je, če si “del dogajanja”.

A bom vzela v zakup, da to trenutno ni možno. In morda bomo vsi, ko se dogajanje umiri, znali bolj ceniti marsikaj, kar je bilo nekoč samoumevno.

Jaz recimo pogrešam, da ne morem it plavat, v kak muzej. To pogrešam. Pa seveda, da ne morem kar kamorkoli na izlet, potep.

Priznam pa, da ima zame ta nesrečna korona tudi pluse. Noben ne teži z žurkami, zaključki, feštami. To mi je pa fajn :). Sploh v službi mi je bila nočna mora posiljevanje s temi feštami. Kar naprej neko ljubčkanje, objemanje, feštanje, ko je imel kdo RD.Zdaj pa ne več.
Pa mir imam pred eno žensko. Ima zoprno navado vse objemat. Sem ji jasno povedala, da tega ne maram pa še kar silila. Zdaj je konec tega.

Tudi jaz sem podobno, nikoli nisem imela želje po zuranju, popivanju, kozarec vina spijem doma, v druzbi z možem in mačkom z to je to kar rabim. Ljudje imajo pa velike težave, sploh tisti ki so vsak dan kam šli na druženje.

Kako ti ne bi. V PB pač nimate druge možnosti kot da ste zaprti za štirimi zidovi in na tabletah. Samo to me zanima. A so te dali v kletne prostore?

Tudi meni je fino. Naravnost super.
Živim pa v naravi. Tako, a mi je bilo že prej fino 🙂

moti me edino zaprtost v občino.
Rad vozim mojega cortka in sem že naveličan ponavljanja istih poti v občini.
Lahko bi nas spustili v statistične regije – itak 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zaposlenih hodi v službo izven svoje občine.
Ob zaprtih lokalin, trgovinah se pa itak samo vozim in nikogar ne ogrožam

tudi jaz imam družbo ve mačk, ničesar ne pogrešam, živim natanko isto kot prej, okoli sebe in pri hiši imam naravo drevesa vse lepo edino kar me moti je to, da ne morem v trgovino v drugo občino ker imamo pri nas samo en pajzl.najboj sem vesel da so gostilne zaprte pa da je poicijska ura da se ta kriminalna mafija pa pijanci cigani čefurji ne morejo sprehajat vsepovsod gostilne naj bodo zaprte za vekomaj. nimam nobee potrebe da bi se s kakim kretenom pogovarjal tiste njegove prazne bedaste, zanimajo me samo lepe mlade punca ali malo manj mlade na plaži, upam, da bomo poleti spet lahko šli na morje voda sonce zrak narava bebavci blesavi pa ko vas je

Ta čas res ustreza nam, ki nam ni toliko do hrupnih zabav in družbe. Meni je zdaj prav v redu, imam tudi srečo, da lahko delam od doma. Običajno se sicer moram vozit eno uro v vsako smer. V običajnem življenju se bolj propagira druženje in komur ni do tega, ponavadi izpade čudak. Zdajle je zgodba obratna in vsaj enkrat lahko pridemo tudi takšni “čudaki” na svoj račun. No, v resnici nismo čudaki, le bolj introvertirani smo in nam pretirana družba ne paše. Zdajle pač jamrajo ekstravertirani, medtem ko se v običajnem življenju pozablja, da imamo introvertirani raje svoj mir, kot vabljenja na razno razne zabave.
Čeprav včasih tudi meni zapaše nekaj družbe, a če jo je preveč, se pač moram umaknit, da najdem mir.

Meni je tudi super. V bistvu zame vse enako, le da po 21. uri več ne hodim na sprehod / v trgovino zaradi policijske ure. Pa nič ne pogrešam. V bistvu po drugi strani, mi je grozljivo, da mogoče živim že celo življenje v karanteni… zame prej-sedaj skoraj ni nobenih razlik…

Tudi meni je super. Delo od doma mi zelo paše, imam svoj ritem in predvsem mir. V prednovoletnem času bo pa ta karantena sploh balzam. Nam, introvertom, bo prihranila iskanje izgovorov, da se izognemo druženju, kuhančkom, mlatenju prazne slame, cmokanju in stiskanju, hrupu.

Do kdaj ti bo posel sel?
Se zavedas, da ta zapiranja potegnejo za sabo marsikaj?

Glede druzenj, meni je doma super, sem rada doma, a tudi rada kam grem, ko se spomnem, brez da razmisljam, ce smem in kdaj smem.
Masko vestno nosim od marca. Zdaj se mi zdi, da me nekdo fajn j.ebe v glavo in to mi ni vsec!

tudi meni ni bistveno spremenilo življenja, praktično nič. še bolj mi je fino, ker sedaj resnično uživam v tem, kar sem prej delala pa se mi je zdelo čudno če “uživam” v naravi, sem bolj na počas, sama s sabo, družino. mi se imamo lepše paše mi ker ni te histerije in norije. že več let ignoriram december in vse šopiing centre.

ok pogrešam ali bom
– da grem kam na izlet hodit in na obisk k res dobri priateljici k je v drugi občini in se občasno dobiva za kak športni dan
– plavanje
– sprehod po nabito polni ljubljani glasba, vonjave … to sem vedno rada šla pogledat, začutit tisti ritm mesta, s kolesom sama se obrniti
– da mulca kam peljem in se mamo lepo na nočno vozžnjo po ljubljanici npr.

Enako. Edino ponoči (ali pozno zvečer) sem šla rada kakšen džiro na sprehod. Pa lpp bom pogrešala. Stika z ljudmi imam pa toliko kot prej PLUS ne počutim se več slabo v službi, ker delamo zdaj doma- jaz in soušalbatrflaji 🙂

Jp jest tud tak, ven tko nisem hodil veliko, alkohola tko in tko ne pijem, tko da mi kr paše mal tko 🙂

Ma ja, to so psihološke preizkušnje psihe vsakega posameznika – in v takih primerih se šele pokaze, koliko je posameznik sposoben se psihično prilagodit na tako situacijo – ker to je pač vojno stanje. Neviden sovražnik. Bombe vsaj vidiš , slišiš, posledice so tudi katastrofalne. Tukaj je pa večj problem, ker ne moreš predvidet, kje te lahko sovražnik “zahakla”, da bi se mu umaknil.

Tisti, ki smo v življenju morda doživeli kakšne podobne psiho stresne situacije, se znamo kontrolirat in obvladat, imet pod kontrolo – pa tudi, če znamo prešaltat v neko izolacijo, osamo, ko znamo preživet in spoštovat, da dločenih pač ne moreš videt osebno. Ne jamraš, da znaš stisnit. Po drugi strani se ti pa fržmaga, ko se ti tako lepo odrekaš enim se pa jebe in se ne džijo, ker za njih nevidni sovražnik pač ne obstaja.

Bistveno je, da se znaš kontrolirat, dat v določen “mode”, ne ravno hibernetski, ampak tak – na “minimum” – socialni, kot tudi prehranjevalno najbolj nujno potreben – ker eni d stresa začnejo pretirano “jest, pa konzumirat alkohol”. Da ne zboliš od tega, ker zdaj ne moreš po štacunah vsak dan po par ur časa preživljat, kar so bili nekateri pač navajeni – po šoping centrih napirmer zabijat cajt, pa četudi samo iz firbca, window shopping varianta.

Jaz naprimer sedaj kitam in barvam stene v bajti ta mesec, ker je še fajn toplo – ne bo treba spomladi najet majstrov – prav fino mi je. Mi gre odlično, pa še ponosen si, ker sam narediš, včasih si si rekel, teg pa jaz ne bom nikoli, raje plačam – no, evo, pa opraviš z veseljem in preveriš še svoje določene ročne spretnosti.

Jaz prav uživam. Imamo mir in tišino. Normalno imamo polno turistov in vikendasev, tako da ta mir mi prav odgovarja.
Kraj se je turisticno razvil preko svojih sposobnosti in turistom in vikendasem se domačini vse vikende umikamo.

Ponoci ne hodim okoli. V gostilne grem redko.
Delam večinoma od doma, kar mi odgovarja.
Sprehajalnih poti je ogromno v okolici.

Pogrešam edino plavanje, počasi bi potrebovala frizerja in kakšno masažo.
Bom preživela, doma imam različne hobije, za katere sedaj najdem čas.

Najbolj občutim omejitev na občine. Jeseni velikokrat pride do inverzije in je v kotlinah megla. Zato paše it malce na 1000mnv da se naužiš svežega zraka, sonca in toplote. Pač MOL nima nobenega večjega hriba, zaradi gostote prebivalstva pa so vse točke precej obremenjene.

Tako, da komaj čakam da se to sprosti in da vidim malce sonca :).

Sem videl, da so zadnjič slikali z Grmade, da je bilo nad meglo/oblaki.

Sem videl, da so zadnjič slikali z Grmade, da je bilo nad meglo/oblaki.
[/quote]

Ti najvišji vrhovi večkrat pokukajo ven iz megle (no tale teden niso kjer je bila meja 1400mnv). Največji problem je ker lahko te kraje prešteješ na prste tišlarske roke in jih vsi poznajo. In ko prideš tja je gužva :).

Ja pa ja, naenkrat ste vsi taki introverti, da vam paše cele dneve doma čamit. Brez možnosti obiska prireditev, gledališča, česarkoli. Če je temu res tako, potem ponavadi, ko s ehvalite z družabnim življenjem, lažete. Ali pa nakladate sedaj.

A zdaj nas je pa teh 10, ki tukaj pišemo, VSI? Zagotovo obstajajo tudi ekstraverti, ki se tu hvalijo z družabnim življenjem, ampak to nismo mi.
Jaz uživam, ni ljubljančanov, ki vsak vikend prihajajo na obalo, v gostilne redko zahajam , gledališko predstavo sem si ogledala prek neta (s plačilom vstopnice) in ne rabim se kazat nekomu, da sem šla v gledališče vsa upedenana. Iz gostilne si hrano lahko naročiš domov, če hočeš… milina.

…to smo mi 😆 ce si ze pozabil. Mi ko” camimo” doma , dejansko camimo na terasi, na soncku v tisini. Gledalisce so mi veverice ki nabirajo orehe in se se med seboj sklofajo. Ali vrane ki zafrkavajo kanje v zraku. Cas imamo pospravit svoje bajturine nic vredne napram Ljubljanskim cebelnjakom. In to je svojevrste fitnes ko se spravis k delu. Enako velja za vadbo v naravi. Ce se ti je zahoce extra brezplodne vadbe gres listje grabit… ce se ti ne da, pa cakas na veter da ga odnese.

Me veseli, da nas je več takih.

Da se razumemo, tudi jaz želim, da se ta nesrečna korona čim prej konča. Niti mi ni do zapiranja mej, v občine. Tudi mi je žal za vse, ki so ob službo oz. imajo probleme.

Ampak mi je pa fajn, ko pomislim, da ne bo decembra teženja s strani sodelavcev s kuhančkom. Pa žurke ne bo. Pri nas je bilo to vedno kar v služb in se potem preprosto nisem mogla ognit.
To praznovanje RD s sodelavci je bilo pa itak obup. Potem pa hinavsko ljubčkanje, objemanje. Potem pa spet po starem: opravljanje sodelavcev, metanje polen pod noge. Ampak na fešti pa cmokanja, objemanja. Fuj.

Nič nimam proti temu, če drugi žurajo. Moti pa me, ko ti težijo, da morša biti zraven in če se to v službi dogaja, je zoprno. Pa, ko moraš vedno dopovedovat, da ne piješ alkohola pa eni še kar težijo.