Politični čvek

Stanje v naši državi, jesen 2020

Default avatar
Neurejenost slovenske parlamentarne demokracije. 

Marca 2018, štiri in pol mesece pred iztekom mandata je odstopil predsednik vlade (in predsednik SMC) Miro Cerar. Razlogi: drugi tir in porušeni odnosi v koaliciji. Če se ozremo nazaj – nič novega:  Koalicija DEMOS se je razpustila že po dveh letih vladanja in omogočila nove volitve leta 1992. Pred iztekom mandata je leta 2000 odstopil predsednik Vlade Janez Drnovšek. Po konstruktivni nezaupnici ga je nasledil Andrej Bajuk – do rednih volitev jeseni istega leta. Janez Janša je bil zadnji predsednik vlade, ki je izpolnil ves štiriletni mandat 2004 – 2008. Prej in potem so odstopili ali bili razrešeni Janez Drnovšek (2002), Borut Pahor (2012), Janez Janša (2013) in Alenka Bratušek (2014).


Rezultat volitev 2018 – zmaga SDS, manjšinska vlada LMŠ.

Na volitvah junija 2018 je močno (z relativno večino 25%) zmagala Janševa SDS. Po tem, ko je pet levosredninskih strank, v sodelovanju z Levico, predlagalo imenovanje mandatarja za manjšinsko Vlado,  je avgusta pet podpisnikov poslalo odprto pismo poslancem Državnega zbora, v katerem so, med drugim, zapisali: »Onkraj razumnega dvoma je, da ta vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita, ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna. Dodajamo, da bo kot ena od skrajno levih vlad nesposobna vzpostaviti za Slovenijo vzdržne prijateljske odnose z vladami sosednjih držav Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije, pa tudi z vladami osrednjih držav EU Nemčije in Francije ter z ZDA kot voditeljico evro-atlantske obrambne zveze.«  Podpisniki odprtega pisma so se sklepno zavzeli za drugačno, na širši večini temelječo – razvojno koalicijo in reformno vlado.


Inkluzivnost osamosvojitvene sredine.

Odprto pismo je tudi takole povzelo delovanje slovenske demokracije po letu 1990: »Prvi zgodovinski dogovor o nacionalno verodostojnem vodstvu države je bil oblikovan v času ustanavljanja Slovenije. Njegov rezultat je bila na plebiscitu izglasovana suverenost Slovenije, demokratični prevzem upravne, gospodarske  in vojaške oblasti na slovenskem ozemlju ter ustavna ureditev demokratične in pravne države na podlagi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Desetletno Drnovškovo obdobje je Slovenijo stabiliziralo v kontinuiteti leve tranzicije, končalo pa se je s posrečeno integracijo v EU in NATO. Sledila sta pluralna povezava Zbora za republiko in mandat Janeza Janše, ki sta nadaljevala politiko stabilne inkluzivnosti z desno-sredinskim predznakom. Temu mandatu je sledilo novo desetletno obdobje politične nestabilnosti, nepredvidljivosti in razvojne nemoči.«


Tranzicijska regresija po Drnovšku.

Naslednje obdobje 2010 – 2020 opisujeta, med drugimi, tudi naslednji dve državljanski pobudi za nove razvojne strategije: »Ukrepi morajo biti utemeljeni na prepričljivi viziji svobodne, ustvarjalne in sproščene Slovenije. Gospodarstva, ki ga ne bo več utesnjevala državna kontrola in prisila. Civilne družbe, ki se bo sprijaznila z nujnimi reformami javnih služb. In političnih tekmecev, ki se bodo borili za mandat volivcev strpno, brez nepomirljivih ideoloških sporov izpred sedemdesetih (1940-1945) in izpred dvajsetih let.» (1990-1991) (Peter Jambrek, 14.11.2011). - “Propada infrastruktura, slabša se kvaliteta storitev javnega sektorja. Mladi izgubljajo perspektivo. Beg možganov v kombinaciji s staranjem prebivalstva in stagnirajočim zasebnim sektorjem predstavlja strateško grožnjo ne zgolj standardu prebivalstva, ampak temeljem naše državnosti…Gospodarstvo v veliki meri ostaja v državnih, torej političnih rokah. Državna podjetja ostajajo temelj ekstraktivne ekonomije in peskovnik zajedavskih omrežij... Na državotvornih področjih so stvari še slabše. Zunanja politika niha med vzhodom in zahodom ter med Srednjo Evropo in Balkanom. Pravna država po vseh objektivnih mednarodnih primerjavah deluje praktično najslabše v EU. Odsotnost delujočih pravnih poti ogroža pravičnost, red in mir v družbi, onemogoča pošteno delovanje gospodarstva in s tem dodatno zmanjšuje privlačnost Slovenije za nove naložbe… Socialno državo pred zlomom rešujejo samo potrpežljivost ljudi in požrtvovalnost zaposlenih v zdravstvu in sociali. Zdravstveni in pokojninski sistem sta nevzdržna, kar predstavlja neposredno grožnjo za življenje in zdravje ljudi ter njihovo dostojno staranje. Slovenski izobraževalni in raziskovalni sistem ne sledita mednarodnim trendom, kar odganja najboljše in dolgoročno ogroža intelektualno podstat naroda…Nenazadnje sta sistemsko, ekonomsko in kadrovsko podhranjena tudi slovenski varnostni in obrambni sistem, kar pomeni neposredno grožnjo za varnost te države, njenih državljank in državljanov in to prav v času, ki ga zaznamujejo veliki geo-strateški premiki in naraščajoča begunska kriza” (Mark Boris Andrijanič in 14 sopodpisnikov, 15.9.2015).


Predvidljivi odstop manjšinske vlade volilnih poražencev. 

Odprto pismo podpisano 13.avgusta 2020 so vsi nosilni mediji tranzicijske levice (Delo, Dnevnik, Večer, RTV, POP TV) zamolčali. Naslovniki so ga spregledali.  Mandatar Marjan Šarec je sestavil manjšinsko »vlado poražencev«, ki je bila imenovana 13. septembra 2018. Odstopil je 29.1.2020. Razlog odstopa: dopolnilno zdravstveno zavarovanje; odrekli so se mu Levica, Andrej Bertoncelj, Aleš Šabeder, Borut Jamnik. Nova Vlada Janeza Janše je nastopila 13. marca 2020, malo po prvem valu epidemije in pandemije Covida 19 ter posledične zdravstvene ter ekonomsko-socialne krize v Sloveniji, Evropi in svetu. Nadaljujemo z razmišljanjem o pogojih, poteku, učinkih in prognozah slovenskega sistema po nastopu in po prvem polletju Janševe vlade od marca 2020 dalje.


Sistemska kršitev pravice do svobode sprejemanja vesti in mnenj. 

Kritiki političnih in zakonodajnih stališč in ukrepov aktualne vlade Republike Slovenije (marec 2020-) glede svobode in nepristranosti medijev ter glede pravice do svobode tiska in govora v državi so zaskrbljeni zaradi domnevnih posegov vlade, ki da omejujejo svobodo, avtonomijo, nepristranost in finančne temelje osrednjih medijskih ustanov v državi, in ki da posegajo v temeljno ustavno in demokratično pravico državljanov in volivcev do svobode izražanja. Natančneje, gre za položaj in usmeritev naslednjih osrednjih in vodilnih tiskanih in elektronskih medijev v Sloveniji: jutranjik Delo, dnevnik Dnevnik, večernik Večer, javna  Radio-televizija Slovenija in zasebna POP TV. V navedenih medijih objavljene informacije in komentarji o aktualnih in dolgoročnih političnih dogodkih v državi in v tujini predstavljajo nosilni, odločilni, jedrni in večinski korpus  javnih sporočil slovenskim državljanom in volivcem. Omenjeni mediji in njihova politična sporočila odločilno pogojujejo izvrševanje pravice do svobode izražanja slovenske javnosti v pomenu sprejemanja, zbiranja in širjenja vesti in mnenj. Ustava namreč v 39. členu varuje temeljne demokratične pravice do svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Zanima nas torej vloga osrednjih in dominantnih slovenskih medijev, njihovih urednikov, novinarjev in komentatorjev v omenjenem dvostranskem procesu izražanja in sprejemanja misli, vesti, mnenj ter informacij.


Mediji v lasti tranzicijske levice.

Nalašč uporabljamo izraz »mediji v lasti«, vedoč, da je kak medij tudi v pravno-formalni lasti tranzicijskega podjetnika, Šrota ali Petriča. Vendar je, tudi po izvedenem privatizacijskem veriženju, ostal v dejanskem lastništvu partije - prispodobe za štiri levo-tranzicijske in opozicijske parlamentarne stranke. V Republiki Sloveniji je splošno znano, raziskovalno verificirano,  v strokovnem tisku objavljeno ter na podlagi konkretnih primerov dokazano dejstvo, da zgoraj našteti osrednji slovenski mediji delujejo dosledno in v celoti skladno z ideološkimi in aktualno političnimi preferencami tranzicijske levice. Za to opcijo, ki ni niti leva niti social-demokratska v izvirnem zgodovinskem pomenu zahodne evropske politične kulture, sta se uveljavila sinonimna naziva kontinuiteta in tranzicijska levica. V organizacijskem pomenu jo sestavljajo politične stranke, ki so v času slovenske demokratične in ustavne osamosvojitve  nastale iz t.i. družbeno-političnih organizacij bivšega nedemokratičnega režima, konkretno iz Zveze komunistov, Socialistične zveze delovnega ljudstva in Zveze socialistične mladine. Zanje se je kmalu po osamosvojitvi Slovenije, zlasti v tedanji reviji Mladina, uveljavil generični izraz »stranka socialističnega samoupravljanja«. V tej luči je lastništvo osrednjih slovenskih medijev, predvsem tiskanih, šolski primeri post-tranzicijske medijske krajine, ker gospodarske družbe iz nepovezanih industrijskih sektorjev investirajo v prevzem medijev, da bi lahko učinkovito varovale interese neformalnih omrežij. Mediji sploh nimajo strateških lastnikov, razen če s »strategijo« v tem primeru razumemo ohranitev oblastniški položajev leve nomenklature.


Ideološki aparat velikih pet medijev: Delo, Dnevnik, Večer, RTV in POP TV.

Korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi, še posebej tudi javne RTV, objavlja in vrednostno ocenjuje politične dogodke doma in v tujini skladno s strateškimi usmeritvami strank tranzicijske levice. S socialno-sistemskega vidika pa omenjene politične in ideološke usmeritve pogojujejo interesi slojev, ki sestavljajo  med tridesetletno tranzicijo preoblikovani Djilasov - tudi današnji slovenski – stari novi razred bivše partijske in današnje etatistične politične birokracije. Politika, agitacija, ideologija, in propaganda današnje slovenske tranzicijske levice in njenih medijev – vseh osrednjih tiskanih in elektronskih medijev v državi -  predstavljajo vsebinsko kontinuiteto   navodil partije še iz obdobja bivšega nedemokratičnega režima, prevedenih v ohlapnejše, bolj splošne, vendar natančno prepoznavne ideološke klišeje »prvorazrednosti« in »drugorazrednosti« ter ustreznega medijskega rangiranja in selektivnega objavljanja političnih vesti in vrednot:


Zunanji in notranji sovražniki režimskih medijev.

»Drugorazredni« in zato posledično sistematično zapostavljeni, zamolčani, pristransko, enumno označevani, tudi žigosani so naslednji empirični pojavi in vrednote ter njihovi medijski prevodi v tako ali drugače objavljene novinarske prispevke v obliki vesti, informacij in komentarjev: Slovenija kot narodna skupnost, Republika Slovenija kot nacionalna država, proces osamosvojitve Slovenije v času vseljudskega pomladnega gibanja,  revolucionarni izvor Socialistične republike Slovenije v okviru SFRJ, množični poboji, zaplembe, podržavljanja, aretacije, kazenska taborišča in drugi represivni ukrepi prevzema oblasti po drugi svetovni vojni, totalitarnost komunizma kot oblike bivšega nedemokratičnega režima, Katoliška cerkev in vera, zasebna lastnina in svobodno podjetništvo na področjih gospodarstva in storitev družbenih dejavnosti, Nato,  ZDA, Višegrajska skupina vzhodno in srednje evropskih držav, državni monopoli v gospodarstvu in storitvah družbenih dejavnosti, itn, idr, itd. Enako velja za javne osebnosti: »Nenaše« obravnavajo enako kot v času bivšega nedemokratičnega režima kot »razrednega sovražnika« - notranjega in zunanjega, jih žigosajo in jim lepijo etikete »desničarjev«, neliberalnih populistov,  avtoritarcev, itd, itn, idr.


Avantgardnost slovenskih osrednjih medijev.

»Prvorazredne« in zato sistematično privilegirane pa so v slovenskih osrednjih, recimo kar »partijskih« medijih (Delo, Dnevnik, Večer, RTV, POP TV) naslednje teme in usmeritve: Javni status »družbenih dejavnosti« na področju storitev, podjetja v državni lasti, NOB in partizani med drugo svetovno vojno, simbolna pozitivna vrednostna kontinuiteta osebnosti, zgodovinskega spomina, spomenikov, nazivov, dogodkov, stanj in okoliščin iz obdobja NOV, povojni prevzem oblasti, diktator Josip Broz Tita in  sistemski pomen izvorov, nastanka in delovanja bivšega nedemokratičnega režima Jugoslavije 1940 - 1990, prvorazrednost vsega državnega in javnega ter drugorazrednost vsega privatnega, tržnega, konkurenčnega, aktivni sporočilni in propagandni angažma vseh osrednjih medijev v predvolilnih procesih na strani ene same politične opcije – tranzicijske levice, ne glede na to, ali je slednja na oblasti ali v opoziciji. »Naše« javne osebnosti osrednji mediji slovenske tranzicijske levice promovirajo, hvalijo, se jim prilizujejo, jih povzdigujejo in jim lepijo slavospevne nalepke – tako živim kot že pokojnim.


Bitka za avtonomijo politične uslužnosti monopolnih medijev.

Slovenski osrednji in dominantni mediji so izrazito, poudarjeno in razpoznavno pristranski v korist slovenske tranzicijske levice. Popolna neuravnoteženost medijskega prostora pomeni korenit in sistemski poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa. Po drugi strani pomeni taka omejitev pravice do svobode izražanja odločilni privilegij  in vsestransko prednost tranzicijske levice v vseh demokratičnih procesih v državi. Zato so razumljivi njeni pozivi za celovito ohranitev zatečenega privilegija medijskega monopola. To velja za vse pozive in izklicevanja zahtev za medijsko »samostojnost« (beri: odvisnost), »avtonomijo« (beri: politično podrejenost), »nepristranskost« (beri: pristranskosti), »strokovnost« (beri: propagandno in ideološko enoumje),  finančne vire (beri: ohranitve proračunskega monopola levo uslužne RTV in drugih »osrednjih medijev) in za s predpisi varovane statuse današnjih slovenskih osrednjih – dejansko partijskih  glasil.   Slovenski dominantni tiskani in elektronski mediji vse od nastopa aktualne Vlade RS promovirajo lastni položaj osrednjega ideološkega aparata vladajočih birokratskih slojev in  njihovih strank tranzicijske levice. Vzdrževanje njihovega statusa quo bi pomenilo nadaljevanje  njihove podrejenosti eni sami politični opciji, njihovo ustrezno pristranost, odvisnost, nesamostojnost, nestrokovnost in sporno profesionalno etičnost. Vsaka sprememba zatečenega statusa slovenskih medijev v smeri njihove politične, vrednostne in ideološke pluralnosti    bi pomenila dobrodošel odmik od sedanjih sistematičnih, množičnih in hudih kršitev temeljnih, sicer z ustavnimi in evropskimi normami varovanih demokratičnih pravic do svobode izražanja in sprejemanja vesti. Sprememba je še posebej  utemeljena glede delovanja RTS. Ta naj bi bila »javni« medij in je kot taka tudi financirana z obveznim prispevkom. Njen »javni« status je tudi zakonsko utemeljen. Iz njega izhaja posebna zavezanost posredovati javnosti uravnotežene informacije, vključevati enakopravno vse relevantne družbene dejavnike in politične opcije, brez priviligiranj, dajanja prednosti enim in zapostavljanja drugih. Prav ta »javni« medij mora biti posebej zavezan nepristranskosti, neodvisnosti, resnici in so zato spremembe njegove sedanje sprevržene vloge nujne.


Fenomenologija slovenskega političnega samouničevanja.

Zdi se, da prvo polletje desnosredinske Janševe vlade od marca 2020 dalje še izraziteje, vidneje in močneje označujejo procesi vzajemnega izničevanja, destrukcije, poskusov likvidacije. To so nikoli končani procesi slovenskega samouničevanja, vedno znova začeti, nasilno in umetno sklenjeni postopki sistemskega poboja, ki pripeljejo ali naj vodijo do delnega ali celovitega fizičnega in simbolnega uničenja sovražnika. Posledično pa do nadaljnjih napetosti, entropije in zagrizenosti republiške  kače v lastni rep.


Osvobodilna fronta in Slovenska pomlad. 

Zadnji zgodovinski primer takega poboja, površne konverzije in totalne sistemske prevlade enega od obeh sovražnikov je predstavljala državljanska vojna med okupacijo, ki je bila, med drugim, dobrodošla krinka, okvir in izgovor za vzajemno pobijanje. Zadnji zgodovinski primer konverzije in sistemske prevlade enega od nasprotnikov v urejenem spopadu so bile parlamentarne volitve aprila leta 1990, nacionalni referendum (plebiscit) decembra 1990, uveljavitev ustave suverene slovenske republike decembra 1991 ter evropski in atlantski referendum leta 2003.


Slovenija znotraj glavnega toka evropske civilizacije.

Ne glede na inštitucionalne dogodke iz repertoarjev slovenske parlamentarne demokracije pa pomeni trideset let slovenske tranzicije vendarle počasno, nenehno, kontinuirano polnjenje formalne demokratične ustavne posode slovenske republike s prvinami meritokracije, dejavne konkurence na podlagi avtonomije pravnih in fizičnih, domačih in tujih pravnih oseb v gospodarstvu, politiki in kulturi. Torej počasno približevanje slovenskega sistema normalnemu zgledu evropskega socialno-tržnega gospodarstva in države blaginje – v razliko od totalitarnih sistemov fašizma, nacionalnega socializma in komunizma (realnega socializma) na eni strani. Programski cilj so liberalna razmerja med državo, civilno družbo in ekonomijo po zgledu demokratičnih držav našega časa.


Labilno in nepredvidljivo politično ravnotežje po volitvah 2018. 

Parlamentarne volitve leta 2018 so potekale v približno izenačenem razmerju sil med novimi in starimi subjekti, inštitucijami in strankami, med etatizmom in tržiščem,  med dirigiranimi levimi mediji in prosto ustvarjalnimi ter fluidno pretočnimi informacijami manjšinskih medijev iz političnih in socialnih omrežij. Volitve so ustvarile labilno, negotovo, vedno znova nepredvidenim  dogodkom prepuščeno ravnotežje, katerega edini namen je bil vzdrževanje statusa quo, ključna pomanjkljivost pa nesposobnost reševanja nacionalnih konfliktov in problemov, kaj šele razvojnih programov. Tako kot so dale volitve same naključni in umetno manipulirani koalicijski izid, tako se je taisto krhko in slučajno ustvarjeno razmerje po spletu nenačrtovanih dogodkov prevešalo in v začetku leta 2020 prevesilo v nasprotno smer in na nasprotno stran – desnosredinske koalicije. Izid je bil blizu pobudam odprtega pisma neposredno pred imenovanjem Šarčeve manjšinske vlade avgusta 1918.


Zakaj so tisti, ki izgubljajo birokratske pozicije, paranoični in napadalni?

Tridesetletna simbolna ter inštitucionalna dominacija konzervativnih sil v obrambi statusa quo, etabliranih privilegijev, interesov ter ideoloških aparatov je nenadoma postala sistemsko negotova. Še več, skoraj nevidno, počasno, vendar zanesljivo  slovensko drsenje v evropsko in še posebej srednjeevropsko normalnost je postalo neznosna grožnja in nesprejemljiva politična opcija za osebe in organizacije, ki so bile varno in dolgotrajno vzdrževane ter odvisne od birokratskega položaja znotraj podedovanega etatističnega proračunskega razdeljevanja sredstev in dobrin. Dejstvo je, da so percipirane izgube v tranziciji od starega k novemu vedno težje sprejemljive za inštitucionalne in fizične subjekte, katerih status je odvisen od položaja v sistemsko urejeni birokraciji, torej od položajev, ki jih varuje hierarhija, ne pa meritokratska sposobnost ustvarjanja novih dobrin in storitev oziroma od podjetniške prodornosti na odprtem tržišču ter v gospodarski in politični konkurenci. Spremembe in reforme pa   eksistenčno ne ogrožajo tistih ki svoje dohodke ustvarjajo sami, seveda pa tiste, ki jih posredno ali neposredno pridobivajo od državne birokracije in iz državnih sredstev.


Histerija rušenja vlade – zlepa ali zgrda.

Zato je prav od letošnjega (2020) marca naprej več kot očitno, da predstavlja izguba kontrole nad državnimi viri denarja neznosno  grožnjo za vitalne interese vseh tistih posameznikov in slojev, ki se bojijo, da nikoli več v svojem življenju ne bodo znali in zmogli ponovno pridobiti svojih proračunsko zagotovljenih statusov. Zato ob petkih kolesarijo, na medijskih tarčah  brezobzirno linčajo osebnosti svojih nasprotnikov, ki jih percipirajo kot sovražnike, in pozivajo k nasilju. V grozi pred lastno simbolno ali ekonomsko invalidnostjo ali izgubo oblasti in bankrotom grozijo celo z ubojem nasprotnika. V praktičnem pogledu zahtevajo zamenjavo vlade, tako ali drugače, zlepa ali zgrda. Ko se od praktičnega nasilja privzdignejo na njegovo ideološko-propagandno raven, zasledimo sramežljive pozive k ukinitvi ali vsaj zmanjšanim pristojnostim parlamentarnih političnih strank. Poulični zdrsi do biciklov in gorečih bakel pa so postali predmet  psihoanalitičnih domnev o lapsuzu, ki opozarja na zgodovinske vzore iz časov, ko so se kotile evropske diktature dvajsetega stoletja. 


Farsičnost aktualne medijske konstrukcije slovenske realnosti. 

Nova oblast je tokrat (lahko) mirna. Na položaj je prišla po nenačrtovanem spletu okoliščin, ki se je prevesil v labilno ravnotežje med notranje neurejenima nasprotnikoma. Strah  doslej zgolj konzervativne opcije se je sprevrgel v nostalgično izklicevanje bivše totalitarne urejenosti, v re-akcijo in regresijo. Po Sloveniji je spet zadišalo po revoluciji, državnemu udaru, prevratu, povratku na staro po vsej sili, za vsako ceno. Tudi zato je sedanje vlada (lahko) mirna – karkoli se ji bo zgodilo – predčasne volitve ali konstruktivna nezaupnica, ali učinkovito vladanje do naslednjih rednih volitev,  je predvidljivo. Novo je nekaj drugega: Da je prevlada statusa quo tranzicijskega režima postala negotova. Približno vseeno je, kako poimenujemo vzvode režimskega statusa quo: partija, stranka samoupravnega socializma, kontinuiteta, tranzicija, globoka država, levica, ali še kaj.  Dejstvo je, da na tej strani zmanjkuje idej, zaupanja vrednih oseb, denarja, legitimitete – in vere v bodočo prevlado.


Halucinacija kot identiteta in kot propaganda. 

Izvedbo oktobrske napovedi tranzicijske levice, da bo ponovno prevzela oblast (s konstruktivno nezaupnico) naj bi omogočilo rušenje vodstev dveh koalicijskih strank in predrugačenje njihovih orientacij od politične sredine nazaj v okrilje tranzicijske levice. Pomeni tudi vračanje k mimikriji, tokrat v obliki deklaracije o novi koaliciji »ustavnega loka«. V propagandnem smislu pa oktobrsko kampanjo naskoka na oblast spremlja retorika »izstopa iz Janševega vlaka norosti« ter apokaliptična napoved »jutra, ko se bomo zbudili v neki popolnoma novi Sloveniji.« Prispodobe niso slučajne: Že omenjeni »glavni tok evropske civilizacije« slovenska tranzicijska levica prevaja in preoblikuje v »vlak norosti«, da ga  vlakovodja vozi v prepad neliberalne avtoritarnosti, natančneje, fašizma. Vse skupaj se površnemu očesu prikazuje kot surrealistični privid, kot blodnja brez opore v realnem svetu. Ne bo držalo: Tranzicijska levica s tem propagandnim prijemom preko svojega osrednjega ideološkega in medijskega aparata zahteva nemogoče -  povratek na staro. Posledično pa polarizira republiko veliko ostreje kot so si jo upale njene predhodnice – Zveza komunistov in njene transmisije - leta 1990.  Je histerično medijsko linčanje z direktnim namenom politične likvidacije (Počivalšek, Pivec, Janša) samo farsa, ali kaj več?  Dejstvo, ki ob takih ugibanjih ostaja nespremenjeno, pa je, da  ne glede na konkretni izid aktualnih konfrontacij, sistemsko razmerje sil ostaja enako. Slovenija je znotraj glavnega toka evropske in še posebej srednjeevropske civilizacije. Čeprav se včasih zdi, da plavamo na istem mestu, gre tok, ki nas nese, hočeš nočeš dalje. Lahko da kaka propagandna, slepilna in sleparska, izmišljena in prevarantska poza koga prepriča, vendar: Zgodovine se ne da zaustaviti in totalitarizma se ne da ponovno vzpostaviti – ne zlepa, ne zgrda.


Razvidnost aktualne polarizacije in njene perspektive.

Polarizacija, ki je nastala po enostranski, od tranzicijske levice vsiljeni politični konfrontaciji, ter medijski in poulični, hvala bogu le simbolni  represiji, je  okrepila desno osamosvojitveno stran in oslabila levo tranzicijsko opcijo. Izenačenost in ravnotežje sta popolna, čeprav prehodna v korist nacije. Ključna pa je naslednja ugotovitev: Prvič po letu 1990, po vseh dosedanjih tridesetih letih, je tranzicijska levica opustila  strategijo svoje mimikrije, ne preoblači se več v vedno nove kostume, kot običajno kar na odprtem odru, pred radovednimi in začudenimi gledalci. Ne pokriva se s figovimi listi, ne ustvarja vedno novih mavričnih koalicij, in partijska glasila objavljajo samo preverjeno cenzurirana besedila, ki zvesto sledijo liniji omrežja centralnih komitejev. Pravzaprav nimajo druge izbire – ker ni več presežka zvestih kadrov, ponižnih bralcev in gledalcev uradnih sporočil, denarja in mednarodne podpore. Tranzicijska levica ni nikoli dajala prednosti Slovencem in Slovenkam kot narodu, niti Sloveniji kot državi. Prednost je imela vedno partija v navezi s svojo internacionalno centralo v Moskvi ali Beogradu. Ker pa slednje ni več, se je slovenska partija znašla v limbu, v katerem lebdi in improvizira, da bi se vsaj še od danes na jutri ohranila na oblasti.
Default avatar
heeh, spet neko sranje iz nora24tv..., kako to oni na tak hinavski način napišejo, samo, da izpade stranka s(d)s edina stranka od Boga poslana.
2018, volitve... Ne omenijo, da je bila udeležba na volitvah komaj 52%, istočasno ne omenijo, da hoče njihov idil vladat še 30 let na 30 let podlage.. Kdo jih ne pozna, jih drago plača.
Default avatar
Suhe je napisal/a:

Prvič: kdo je avtor tega pisanja oz. zakaj nisi navedlo vira?

Drugič: a ti resnično pričakuješ, da bo kdo bral ta dolga in dolgočasna nebulozna srranja?
Default avatar
Idiots all around us je napisal/a:
Jah lej intelektualci berejo, tebi oa najbrž pašejo kakšni kratki trači v Novi.

Vir
https://siol.net/novice/slovenija/jambr ... ema-537797
Default avatar
Sicr nč ne štekam ampak , če je hotu avtor z eno besedo povedat Levaki fakof, je pa zihr kul.