Joooj, hčerka je v 4. razredu in noče in noče brat…, kako ste drugi dosegli, da je otrok vsaj malo vzljubil branje

Imamo isto težavo, tako da tudi jaz upam na kakšen pameten nasvet.

Pri nas smo šli v knjižnico in sta si otroka sama izbrala knjige, ki so jima bile zanimive.
Ko sta odkrila, da je branje zabavno, je bila situacija rešena. Še zdaj med TV, računalnikom in knjigo izbereta slednje.

Pustiš v sobi brez elektronskih napravic ali ostale zabave s šolskimi knjigami – zdaj se pa eno uro uči. Zraven podtakneš še eno dobro knjigo.

Ni za kaj.

Ja, lepo. Niso pa vsi otroci taki in četudi je knjiga še tako zanimiva: raje kot da berejo, jo pač pustijo….

Pri nas je začel brati zaradi Harry Potterja. Navdušeno smo gledali vse dele in potem ni vedel zakaj je smešno, kaj dogaja… jaz pa nisem hotela kaj dosti povedati. Nato se je trudil in trudil, gledal vsak del tolikokrat da je prebral vse. Sedaj bere podnapise brez problema (hitro tiho branje), ostalo pa sva trenirala tako, da mi je sem ter tja kaj zanimivega prebral. Zelo zanimive so jim knjige na sistem: Najbolj neverjetno, Največje skrivnosti…

Večina otrok posnema svoje starše. Torej če si sam knjigoljub in te otroci vidijo ko bereš, bodo tudi sami prej vzljubili branje, kot v primerih siljenja.

Ogromnokrat sem jim dala brat stvari ki so jih ze prebral.
Tako majo obcutek da jim gre ze boljs in potem pride tud volja.
Se prej pa sem jz prrebrala prvo stran knjige in potem se enkrat otrok. Drugic je spet isto stran prebral itako dalje

Poskusi narediti branje zanimivo. Ustvari prijetno vzdušje, stisni jo k sebi in berita eno stran ti, eno stran ona. Pa knjiga naj bo zanimiva, zabavna.

Ja, lepo. Niso pa vsi otroci taki in četudi je knjiga še tako zanimiva: raje kot da berejo, jo pač pustijo….
[/quote]

Naši vidijo tudi naju, kako bereta.
In brala sva jima vsak večer, od malega naprej, pred spanjem je vedno bila zgodbica.
Potem pa sta spoznala, da lahko bereta tudi sama, da je to zabavno. Da je zabaven tudi sprehod do knjižnice in izbiranje, kaj boš bral. Pa četudi spet knjigo, ki si jo prebral pred enim letom.

3. razred, fant in nima nikakršne želje, vedn ose kregava da bere, če ga vprašam bove še, samo zapre knjigo

Jaz knjižni molj že odkar znam brati, hči pa čisto kontra.
Od malega sem jo vozila v knjižnico, saj sem nekako želela, da tudi ona vzljubi knjige. Ne pa ne. Pa se je hitro naučila brati, to je bilo tako mimogrede, da s tem nisem imela nobenega pravega dela.
Pa je bila v OŠ, pa sem jo spodbujala k branju, pa je rekla, da raje izračuna kup računov, kot pa da bi prebrala nekaj strani. Enostavno ji ni bilo nič zanimivo.
Aja, edino bralno značko je naredila vsako leto, ker je bila tekmovalna in je hotela biti prva v razredu 🙂 Knjige za domače branje je pa, če se je le dalo, prešpricala 🙂
Kljub temu je zelo dobro pisala spise, bila odličnjakinja, naredila gimnazijo, faks … tako da očitno ji pomanjkanje branja knjig nekako ni škodilo. Danes je odrasla, pa še vedno ne bo vzela knjige v roke.

Jaz obožujem branje, vedno sem ji brala ko je bila majhna, jo vozila v knjižnico, ampak ona ne…ona ne mara branja…tako da…skušam zdaj z malimi nagradicami, pa je malo boljše…

Imate pa razvajene otroke. Pri nas ni bi ne bi..pri nas se bere. In vsako leto morajo narediti bralno značko, to zahtevam.
Potem pa je lahko telefon in tabloca…če brat ne zna, potem tudi tega ni.

Že od majhnega sem brala otroku, skupaj sva hodila v knjižnico, slikanice, kasneje stripi in knjige z manjšimi črkami, manj slik, lepo postopoma. Treba je otroku brat in to doživeto, pred spanjem ali kar tako, ne pa šele ko rečejo v šoli pa mu vržete knjigo ‘zdej pa ber ker morš’, itak da bo kontra efekt.

Trije otroci, ena rojena bralka, pa malo lena, en malo manj navdusen, ampak le do prve knjige, ki ga je pritegnila. Se se zdaj spomnim, Ronja v 3. Razredu. Od takrat laufa branje kot Roglic na Touru☺. Neumorno in konstantno,prebije se bp tudi skozi kaj manj prijetnega.
Najmlajsi se je naucil popolnoma sam, je v 1. Razredu in prebere Francka zvecer, ampak mu se berem, nemalokrat vsi prilezejo poslusat.
Moj recept je otroku zanimiva knjiga, kar pa vcasih traja, da pogrunta/te, kaj to je. Tu so razlicni in ni pravila, kaj jim bo sedlo. Saj bo pocasi, ne obupat, se pa strinjam, motilce v obliki el. Naprav pa omejite.

Hahaha, tudi jaz sem sebi pripisala vse lovorike, ko sta prva dva požirala knjige. Pri tretjem sem bila prepričana, da bo isto, jaz ves čas berem, brali smo mu pravljice vsak večer, pa to take zanimive z različno intonacijo. Ampak on čisto kontra. Brat se je naučil mimogrede, ampak bere samo tisto, kar mora. Nikoli kljub našemu trudu ni vzljubil knjige. Po moje pač novodobni otroci, pametni telefoni pa to.

Tako da ne, so različni, pa če jih še tako naganjate knjige brat. Eni bodo, drugi ne.

Za branje je potrebna koncentracija.
Elektronske naprave so tiste, ki jo otrokom jemljejo.

Zato jim je branje tako dolgočasno, ker jim v primerjavi z igricami nudi čisto premalo dražljajev.

Če bi imela tri ali štiri, bi videla razliko. Ob tvojem enakem delovanju.

To večkrat rečem. Pri tem je res tudi, da če imaš samo enega, je ta lahko super zagnan ali pa čisto kontra.

In marsikdaj dobim odziv, da starši lahko mislijo, kako delujejo do vseh otrok enako – a to ne drži. Spreminjajo se okoliščine, oni sami in nenazadnje se nam prav preko lastnih izkušenj dokazuje, da je odziv drugega od človeka do človeka različen. Čeprav otroci izhajajo iz istega gnezda in jim je bila dana na razpolago ista baza genov. Le kombinacij je nešteto.

To večkrat rečem. Pri tem je res tudi, da če imaš samo enega, je ta lahko super zagnan ali pa čisto kontra.

In marsikdaj dobim odziv, da starši lahko mislijo, kako delujejo do vseh otrok enako – a to ne drži. Spreminjajo se okoliščine, oni sami in nenazadnje se nam prav preko lastnih izkušenj dokazuje, da je odziv drugega od človeka do človeka različen. Čeprav otroci izhajajo iz istega gnezda in jim je bila dana na razpolago ista baza genov. Le kombinacij je nešteto.
[/quote]

Točno tako. Jaz imam dve, pa sta kot noč in dan. 16-letnica od 6. razreda dalje ni vzela več nobene knjige v roke, tudi do takrat je bilo branje muka, ta mala 14-letnica je pravi knjižni molj. Branje pri obeh je hitro steklo, takoj tekoče, tudi pravljice smo skoz brali, hodili v knjižnico, da sta sami izbirali, tudi jaz veliko berem, doma imamo veliko knjižnico … pa ta večjo branje nikoli ni potegnilo. Tako da ja, tudi geni naredijo svoje 🙂

pri nas
– sva brala oba: eno poglavje jaz, naslednje on;
– revijo, ki mu je všeč, mu redno kupujem, ampak želim slišati, kaj v njej piše;
– branje enih in istih stvari: nekje mesec dni mi je vsak večer ŽELEL prebrati pesmice o Srečni kozi (knjiga). Ne bom o tem, kako na živce mi je že šlo vse skupaj! njemu pa kulsko, ker tok obvlada branje…

bralec ne bo. ne bo po meni, žal.

Ja, večina, ne pa vsi. Pri nas v primarni družini smo bili vsi knjigožerci, pa sta se tako moj sin kot moja nečakinja izrodila:).

To večkrat rečem. Pri tem je res tudi, da če imaš samo enega, je ta lahko super zagnan ali pa čisto kontra.

In marsikdaj dobim odziv, da starši lahko mislijo, kako delujejo do vseh otrok enako – a to ne drži. Spreminjajo se okoliščine, oni sami in nenazadnje se nam prav preko lastnih izkušenj dokazuje, da je odziv drugega od človeka do človeka različen. Čeprav otroci izhajajo iz istega gnezda in jim je bila dana na razpolago ista baza genov. Le kombinacij je nešteto.
[/quote]

To so izgovori tistih, ki ne verjamejo v genetiko in mislijo, da je vse samo v okolju in vzgoji. Daleč od tega. Dokazi so na enojajčnih dvojčkih, ki so rasli v povsem drugačnih okoljih (že od rojstva so bili ločeni), pa so razvili nemogoče enake vzorce delovanja. Tako podobne, da ne moreš verjet.
Pač ja, res ne delujemo vedno do vseh otrok enako in nekateri odzivi so seveda tudi od tega odvisni, ampak veliko drugega je pa povsem prirojeno. Nimajo vsi sorojenci enakih genov (no, razen enojančnih), tudi po osebnosti so zelo različni (eni so od rojstva bolj trmasti od drugih, eni bolj plašni itd.). In ja, eni bodo knjige požirali, drugi ne, pa si obema lahko ves čas bral, hodil v knjižnico itd.

Ja, večina, ne pa vsi. Pri nas v primarni družini smo bili vsi knjigožerci, pa sta se tako moj sin kot moja nečakinja izrodila:).
[/quote]

hahah, moja hči je rekla, da bo šla požgat vse knjižnice, ker sem jaz ves čas po knjižnicah. Kamorkoli gremo in imamo kake opravke, gremo mimogrede še v knjižnico, hči pa nori zraven, 14 let. Branje je bilo v naši hiši vedno v čislih. Že dojenčkom sem otrokoma kupovala kartonke, plastične knjigice za v vodo, branje pravljic, zgodbic, to je bilo vedno pri nas. Sin, 12 let, knjižni molj, hči se je pa izrodila, hehehe, kot pri vas. Ji ne pride do živega. Pa dobra bralka, odlična učenka, ampak branje pa ne in ne.