Mislim, da je edina prava, nesebična ljubezen lahko samo ljubezen starša do otroka (izvzeti so nefukncionalni starši, ki to nikoli ne bi smeli biti). Kaj menite?

Sama vem,da obstaja se ljubezen nesebična obojestranska vnukinja in dedek,brezpogojna.

Vse ljubezni so prave. Vsaka je posebna na svoj način in se ne da primerjati. Starševska je eno, partnerska drugo, prijateljska tretje…itd. Nesebična je lahko tudi vsaka. Brezpogojna tudi. Vse je v dojemanju tistega, ki ljubi.

Ne mislim tako. Torej praviš, da tisti, ki nimajo otrok, nikoli ne doživijo prave ljubezni?
Bedarija! Ljubezen starša do otroka je biološko pogojena. Z isto vnemo bi lahko zagovarjala, da edino živali, ki imajo mladiča, vedo, kaj je prava ljubezen. Medvedka se bo nesebično žrtvovala za svojega mladiča. Tudi človek se bo. Biologija pač.

Strinjal bi se v delu, da je ljubezen oplajanje in podrejanje. Dvomim pa, da smo se pripravljeni podrediti zgolj otrokom, zato da bi ti vzbrsteli. Zgoraj je nekdo dobro zapisal in si bom drznil celo malo nadgraditi: odnos do potomcev je na nek način soroden zaljubljenosti: naše potomce dojemamo kot lepše, pametnejše, sposobnejše,…

hm zanimivo razmisljanje, sploh tisto o zivalih. se delno strinjam.
sama vidim, da v vseh odnosih, kjer je prisotna ljubezen, torej prijateljski, partnerski ipd. je starsevska ljubezen tista, kjer je najmanj sebicnosti.
je pa res odvisno kako kdo gleda. sama imam partnerja izredno rada, a vem, da je v tem skrite tudi nekaj sebičnosti. ko gledam ljubezen svoje mame do mene, se mi zdi veliko bolj čisto, naravno.

Ne mislim tako. Torej praviš, da tisti, ki nimajo otrok, nikoli ne doživijo prave ljubezni?
Bedarija! Ljubezen starša do otroka je biološko pogojena. Z isto vnemo bi lahko zagovarjala, da edino živali, ki imajo mladiča, vedo, kaj je prava ljubezen. Medvedka se bo nesebično žrtvovala za svojega mladiča. Tudi človek se bo. Biologija pač.
[/quote]

Ja, ampak medvedka tudi pubertetnega mladiča brez milosti odžene od sebe. In to zelo grobo. Takrat je konec ljubezni in on je zanjo bolj ali manj tujec. Ni tukaj dediščine, ni tukaj, da potomec za tastare poskrbi in podobno. Ko ne moreš poskrbeti zase – crkneš. Ni medvedjega doma za starostnike in skrbi, da se ne bodo okužili z virusom.

Če se že gremo neke živalske analogije…

Mislim, da je treba biti tu zelo previden. Zdrava starševska ljubezen je v bistvu vodstvo otroku, a hkrati puščanje, da se sam uči na svojih napakah, je sprejemanje otroka, kakršen je in hkrati modrost, da se ga izpusti, se mu da prosto pot, ko želi odleteti iz gnezda… Brez vzbujanja slabe vesti, brez obžalovanja, brez pričakovanj. Pomeni biti mu na voljo, kadar te potrebuje, a hkrati ga ne navezovati nase, saj je bistvo vzgoje, da postane samostojno, odgovorno bitje.
To je ena vrsta ljubezni. Ampak izpolnitev pa najde odrasel človek le v partnerski ljubezni, če mene vprašaš. Tista je bolj zbalansirana. Tam, če je partnerstvo zdravo, dobiš nazaj, kar daješ, te osrečuje, izpolnjuje. Imeti otroka je le eno poglavje v življenju in že vnaprej se moraš zavedati, da ne bo večno “tvoj”, da si le duši, ki se je morala roditi, nudil telo, da se je lahko materializirala. Da si mu pomagal odrasti in to je to.
Takoj po porodu in med dojenjem se res sproščajo hormoni oksitocina, to je hormon zaljubljenosti, ampak to je trik narave, uporabljen pri vseh sesalci, da mame ne bi zapustile neboglhwnega mladiča. Drugače pa je to bolj odnos dam-dam in ničesar ne pričakujem v zameno, medtem ko je partnerski odnos odnos daj-dam, zato dosti bolj osrečujoc. Vsaj zame. Poleg tega lahko traja, če ga oba negujeta, vse življenje. Zdrav odnos mati – otrok pa je le kratkotrajen, nato se moramo sprijazniti (marsikdo se žal ne), da otrok ni več otrok, me smo pa mame le še po imenu.

Kakšno teoretično nakladanje. Tebi se od daleč vidi, da nimaš ne dedca ne otroka.

Dobro napisano. Strinjam se od prve do zadnje besede.

Ljubezen do partnerja ni brezpogojna, kot je do otroka. Partnerju odpuščamo, popuščamo, ko pa se začnejo dogajati grde stvari, gremo.
Koliko normalnih staršev pa zapusti svoje otroke? Če pridejo z vsemi in z zakonom navkriž, bo še vedno imel doma zatočišče.
To, da pa gredo od doma, ko prerastejo, je pa čisto nekaj drugega in nima veze z ljubeznijo.
Otroci so nam na posodo in niso naša last.

Ko odrastejo

Se ne strinjam. Prav starševska ljubezen, ki je dam – dam in ne pričakuješ nič v zameno, to je tista prava ljubezen. Ne pričakuje uslug nazaj in ni pogojena s tem, ali dobiš kaj v zameno, ali ne, tako kot partnerska. Ljubezen ni kompromis. Kompromis je zveza, ne pa ljubezen. Zato je edina brezpogojna ljubezen starševska. Otroku ne damo samo vodenja in učenja, ampak veliko veliko veliko čustvene podpore, topline, nežnosti, tolažbe, občutka, da je za nas najpomembnejši na svetu, pa tudi če ga ves svet zavrača. Nahrani, obleče, umije in uči, da lagati ni lepo in da je lepo reči prosim in hvala, ga lahko vsak, tudi brez trohice čustev. Starševska ljubezen je nekaj dosti več. Je hkrati dosti bolj spontana in manj naporna, kakor ljubezen do partnerja, ki zahteva veliko dela in prilagajanja. Je lahkotna, zato neizmerno osrečuje. In ni res, da je ta odnos kratkotrajen. Kjer so zdravi družinski odnosi, traja ta ljubezen celo življenje. Le da se nekoč vzgoja zaključi in ostane samo še ljubezen in na nek način prijateljski odnos. Je pa nekaj v tvojem zapisu, s čemer se strinjam, le sama bi drugače opisala. Ljubezen s partnerjem je posebne vrste ljubezen, ki je nič drugega ne more nadomestiti. Medtem ko brez starševske ljubezni lahko živimo (ne kot otroci, ampak da sami ne postanemo starši), pa so le redki med nami, ki ne hrepenijo po partnerski ljubezni. Partnerska ljubezen je za razliko od starševske tudi težje dosegljiva in redkejša. Starš, ki svojega otroka brezpogojno ljubi, je nekaj naravnega, medtem ko tako velika ljubezen do partnerja ni kar samoumevna in jo je težko najti. Morda je tudi zato na prvi pogled za marsikoga ta ljubezen večja ali pa mu je zato pomembnejša.

Se ne strinjam. Prav starševska ljubezen, ki je dam – dam in ne pričakuješ nič v zameno, to je tista prava ljubezen. Ne pričakuje uslug nazaj in ni pogojena s tem, ali dobiš kaj v zameno, ali ne, tako kot partnerska. Ljubezen ni kompromis. Kompromis je zveza, ne pa ljubezen. Zato je edina brezpogojna ljubezen starševska. Otroku ne damo samo vodenja in učenja, ampak veliko veliko veliko čustvene podpore, topline, nežnosti, tolažbe, občutka, da je za nas najpomembnejši na svetu, pa tudi če ga ves svet zavrača. Nahrani, obleče, umije in uči, da lagati ni lepo in da je lepo reči prosim in hvala, ga lahko vsak, tudi brez trohice čustev. Starševska ljubezen je nekaj dosti več. Je hkrati dosti bolj spontana in manj naporna, kakor ljubezen do partnerja, ki zahteva veliko dela in prilagajanja. Je lahkotna, zato neizmerno osrečuje. In ni res, da je ta odnos kratkotrajen. Kjer so zdravi družinski odnosi, traja ta ljubezen celo življenje. Le da se nekoč vzgoja zaključi in ostane samo še ljubezen in na nek način prijateljski odnos. Je pa nekaj v tvojem zapisu, s čemer se strinjam, le sama bi drugače opisala. Ljubezen s partnerjem je posebne vrste ljubezen, ki je nič drugega ne more nadomestiti. Medtem ko brez starševske ljubezni lahko živimo (ne kot otroci, ampak da sami ne postanemo starši), pa so le redki med nami, ki ne hrepenijo po partnerski ljubezni. Partnerska ljubezen je za razliko od starševske tudi težje dosegljiva in redkejša. Starš, ki svojega otroka brezpogojno ljubi, je nekaj naravnega, medtem ko tako velika ljubezen do partnerja ni kar samoumevna in jo je težko najti. Morda je tudi zato na prvi pogled za marsikoga ta ljubezen večja ali pa mu je zato pomembnejša.
[/quote]

Ne vem, no. Jaz mislim, da gre samo za dve različni vrsti ljubezni, ki se ju ne da primerjati. Kdor pravi, da je edina prava ljubezen ljubezen do otrok, je na dobri poti, da bo otroka preveč navezoval nase, ga naredil čustvenega invalida. Če hočeš otroka dobro vzgojiti, moraš racionalno ravnati in mu ne dati vsega ne glede na vse. Partnerska ljubezen je nekaj povsem drugega, sploh ni primerljiva, in je (lahko) vseobsegajoča, gre za popolno predajo, zlitje v eno. Med otrokom in staršem mora vedno obstajati neka distanca, ravno pravšnja, da je zdravo za njegov razvoj. Poleg tega so otroci le gostje v partnerskem odnosu. Pridejo in grejo. Mislim, da se tega dvojega res ne da primerjat. Starševska ljubezen je eno, partnerska drugo. In obe sta pravi.

Se ne strinjam. Prav starševska ljubezen, ki je dam – dam in ne pričakuješ nič v zameno, to je tista prava ljubezen. Ne pričakuje uslug nazaj in ni pogojena s tem, ali dobiš kaj v zameno, ali ne, tako kot partnerska. Ljubezen ni kompromis. Kompromis je zveza, ne pa ljubezen. Zato je edina brezpogojna ljubezen starševska. Otroku ne damo samo vodenja in učenja, ampak veliko veliko veliko čustvene podpore, topline, nežnosti, tolažbe, občutka, da je za nas najpomembnejši na svetu, pa tudi če ga ves svet zavrača. Nahrani, obleče, umije in uči, da lagati ni lepo in da je lepo reči prosim in hvala, ga lahko vsak, tudi brez trohice čustev. Starševska ljubezen je nekaj dosti več. Je hkrati dosti bolj spontana in manj naporna, kakor ljubezen do partnerja, ki zahteva veliko dela in prilagajanja. Je lahkotna, zato neizmerno osrečuje. In ni res, da je ta odnos kratkotrajen. Kjer so zdravi družinski odnosi, traja ta ljubezen celo življenje. Le da se nekoč vzgoja zaključi in ostane samo še ljubezen in na nek način prijateljski odnos. Je pa nekaj v tvojem zapisu, s čemer se strinjam, le sama bi drugače opisala. Ljubezen s partnerjem je posebne vrste ljubezen, ki je nič drugega ne more nadomestiti. Medtem ko brez starševske ljubezni lahko živimo (ne kot otroci, ampak da sami ne postanemo starši), pa so le redki med nami, ki ne hrepenijo po partnerski ljubezni. Partnerska ljubezen je za razliko od starševske tudi težje dosegljiva in redkejša. Starš, ki svojega otroka brezpogojno ljubi, je nekaj naravnega, medtem ko tako velika ljubezen do partnerja ni kar samoumevna in jo je težko najti. Morda je tudi zato na prvi pogled za marsikoga ta ljubezen večja ali pa mu je zato pomembnejša.
[/quote]

Me pa res zanima, če imaš ti otroke. Meni se namreč zdi vzgoja otrok zelo naporna, racionalna in nič kaj spontana. Poleg tega ne moreš biti z otrokom to, kar si, se moraš do neke mere pretvarjati (ne moreš mu vsega zaupati, povedati, ker bi bila to zloraba, ne moreš se zdreti in zjokati pred njim, ampak se moraš brzdati, ko bi ga najraje nekam poslal, ker ti že veš dan kravzlja živce, se moraš zadržati,…). Partnerska ljubezen je po drugi strani veliko preprostejša in bolj spontana, če sta partnerja kompatibilna in če se imata zares rada. Gre le za dva enakovredna odrasla človeka.

Meni je tole “opletanje” z edino pravo ljubeznijo en “bolj šit”, posebej, ko se govori o starševski ljubezni. Pa kako vam pride na pamet, da je starševska ljubezen neka nad – ljubezen? Dejansko pa večina ljudi sploh ni sposobna osnovnega sočutja do svojih otrok, kaj šele ljubeče vzgoje.
Če je že kakšna ljubezen tista, ki jo lahko občudujemo, je to po moje otrokova ljubezen do staršev ali pa ljubezen živali do lastnika.
Starševske ljubezni večinoma ne občudujem popolnoma nič, ker večina, ki govori o njej, nima pojma, kaj ljubezen sploh je. Pa še najraje govorijo o njej tisti, ki svoje otroke brez sramu celo pred tabo zlorabljajo (in se jim zdi to samo po sebi normalno), ker je na primer nespoštljivo govorjenje z njimi pač del vzgoje.
V življenju sem do sedaj srečala res nekaj staršev, ki imajo za moje pojme otroke radi (in se otroci ob njih dejansko počutijo varne in ljubljene). Večina staršev pa po mojem mnenju nima rada niti sebe, kaj šele nekoga drugega. Večina staršev misli, da je ljubezen že to, da pristno želijo imeti radi svojega otroka in imajo (približno) dobre namene.
To glorificiranje starševske ljubezni je po moje tudi zelo škodljivo, ker piha na dušo točno tistim staršem, ki jim ne bi smelo – torej večini.

Meni je tole “opletanje” z edino pravo ljubeznijo en “bolj šit”, posebej, ko se govori o starševski ljubezni. Pa kako vam pride na pamet, da je starševska ljubezen neka nad – ljubezen? Dejansko pa večina ljudi sploh ni sposobna osnovnega sočutja do svojih otrok, kaj šele ljubeče vzgoje.
Če je že kakšna ljubezen tista, ki jo lahko občudujemo, je to po moje otrokova ljubezen do staršev ali pa ljubezen živali do lastnika.
Starševske ljubezni večinoma ne občudujem popolnoma nič, ker večina, ki govori o njej, nima pojma, kaj ljubezen sploh je. Pa še najraje govorijo o njej tisti, ki svoje otroke brez sramu celo pred tabo zlorabljajo (in se jim zdi to samo po sebi normalno), ker je na primer nespoštljivo govorjenje z njimi pač del vzgoje.
V življenju sem do sedaj srečala res nekaj staršev, ki imajo za moje pojme otroke radi (in se otroci ob njih dejansko počutijo varne in ljubljene). Večina staršev pa po mojem mnenju nima rada niti sebe, kaj šele nekoga drugega. Večina staršev misli, da je ljubezen že to, da pristno želijo imeti radi svojega otroka in imajo (približno) dobre namene.
To glorificiranje starševske ljubezni je po moje tudi zelo škodljivo, ker piha na dušo točno tistim staršem, ki jim ne bi smelo – torej večini.
[/quote]

Ljubezen starsev je za vedno, od prvega do zadnjega dne, ne glede na to, kaksen je otrok in kaj pocne.
Moji starsi niso bili idealni, dalec od tega, a kar lahko zanju recem, je to, da so me imeli neskoncno radi, vedno in do konca,glede tega nikdar ni bilo dvoma, tudi ko so se jezili name, sem vedela, da me imajo radi.

Ce zdaj primerjam sebe kot mater in kot zeno, ljubezen do otroka je brezpogojna, do partnerja pa niti ne tako brez vsakega pogoja.

No jaz se pa spomnim nekaj let nazaj, sem razmisljala cisto sama pri sebi.. S partnerjem sva bila res v super odnosu no sva se zdaj.. Se pravi niso bili dvomi.
Kar tako sem razmisljala, (nisva se imela otrok), koga bi zrtvovala, ce bi morala, otroka ali partnerja. In takrat pri sebi sem razmisljala in se nikakor nisem mogla odlocit..
Potem sem dobila prvega otroka. In sem potem ne vem, cez par let, spet prisla pri sebi na to temo..
Kaksna razlika v misljenju, cudila sem se sama sebi, kako sem lahko sploh tehtala, sploh ni dvoma, koga, valjda za nic na svetu ne otroka.. To je bila zame tako lahka odlocitev, da bi zrtvovala moza, kot bi rekel keks.
Ampak dokler nimas, ne ves, otrok je del tebe, kar seveda ne pomeni, da si ga lastis in mu ne pustis dihati in nekoc odditi. “Rajsi” ga imas, lazje bo sel, ker ne bo iskal do onemoglosti doma ljubezni, ki je od starsev ni dobil.

govoriš o ljubezni – in se zraven sprašuješ koga bi žrtvovala?

Ljubezen starsev je za vedno, od prvega do zadnjega dne, ne glede na to, kaksen je otrok in kaj pocne.
Moji starsi niso bili idealni, dalec od tega, a kar lahko zanju recem, je to, da so me imeli neskoncno radi, vedno in do konca,glede tega nikdar ni bilo dvoma, tudi ko so se jezili name, sem vedela, da me imajo radi.

Ce zdaj primerjam sebe kot mater in kot zeno, ljubezen do otroka je brezpogojna, do partnerja pa niti ne tako brez vsakega pogoja.
[/quote]

Jaz se pa strinjam s Še moje mnenje. Večina staršev ni ravno uglednih in niti ne ve, kaj pomeni starševska ljubezen. Res dobre starše lahko preštejem na prste ene roke. Takšne, ki otroke vzgajajo v zdrave osebnosti, ki jih ne zlorabljajo (zloraba je tudi prijateljski odnos z otrokom, pa to, da jim vse poveš, pa da v njih vzbujaš slabo vest z izjavami, kot so: mamica je žalostna, ker ne ubogaš, ali pa potem kasneje: Kaj vse sem naredila zate, ti se pa hočeš odseliti v tujino in me na stara leta pustiti samo., pa da ne pozabim, huda zloraba je tudi, če govorimo čez drugega partnerja pred otrokom). V imenu ljubezni se žal dogaja marsikaj slabega. Meni se alarm prižge že takoj, ko nekdo poveličuje materino ljubezen. Že takoj se vprašam, kakšne notranje vzgibe ima nekdo, da tako idealizirano nek povsem naraven in biološko pogojen odnos. Ker ravno v takih primerih obstaja velika nevarnost, da odnos ne bo zdrav.

Ja, ampak medvedka tudi pubertetnega mladiča brez milosti odžene od sebe. In to zelo grobo. Takrat je konec ljubezni in on je zanjo bolj ali manj tujec. Ni tukaj dediščine, ni tukaj, da potomec za tastare poskrbi in podobno. Ko ne moreš poskrbeti zase – crkneš. Ni medvedjega doma za starostnike in skrbi, da se ne bodo okužili z virusom.

Če se že gremo neke živalske analogije…
[/quote]

Mladič je pri medvedki, dokler je mladič, ko pa zna poskrbeti zase, gre sam stran. Redko kateri ostane predolgo v odraslost, in ja, tega odžene. Kar bi morali narediti tudi starši, ki imajo dejansko radi svojega otroka. Privezovanje nase še dolgo v odraslost otroka ni nobena ljubezen. To je dejansko popolna sebičnost starša (ponavadi matere), ki se ne zmore odtrgati od otroka. Menda ne pojmuješ pod ljubezen starševsko bolno navezanost na odraslega otroka, ki ga ne morejo spustiti iz gnezda. V bistvu bi prava ljubezen pojmovala tudi to, da ga brcnejo v življenje, ko odraste, za njegovo dobro. Kaj ima tu dediščina, haha, to je balkanska posebnost, da starši še pred smrtjo talajo svoje imetje zarodu. Da potomec za tastare poskrbi? Kdo pa še pri nas skrbi za tastare? Redko kdo, v dom jih vtaknejo, ampak tu gre že za ljubezen otroka do starša in ne obratno. In začudila bi se, koliko socialnega čuta premorejo nekatere živali, ki v tropih skrbijo za svoje stare in onemogle kot tudi za mladiče.

Živali nimajo problemov kot recimo ljudje, da mladičem prepustijo vse odločanje. Ponekod se doma zadeve vrtijo tako, kot hoče otrok. Otrok je v bistvu glava družine, odreja, kaj se bo delalo in pričakuje, da se mu bo streglo tudi ko bi že dolgo obvladal skrb zase pri določenih stvareh. To je zate ljubezen? Popuščanje in to, da dovoliš otroku, da odloča? Zato pa je pri človeku toliko težav z nevzgojenimi mulci, ko prvošolec terorizira ves razred in podobno. Take primerke bi pri živalih odrasli zelo hitro spravili v red. Tega pri živalih ni. Človek je pa v imenu ljubezni dopustil, da otrok skače po glavi staršem, da se globoko v odraslost še vedno zajeda v starše in jih izkorišča. Ampak to ni ljubezen. To je šibkost staršev in sebična ideja, da če mu bomo popuščali, nas bo imel bolj rad. Napaka! Ravno obratno je res, preziral nas bo. Ampak to je že druga zgodba.

Jaz se pa strinjam s Še moje mnenje. Večina staršev ni ravno uglednih in niti ne ve, kaj pomeni starševska ljubezen. Res dobre starše lahko preštejem na prste ene roke. Takšne, ki otroke vzgajajo v zdrave osebnosti, ki jih ne zlorabljajo (zloraba je tudi prijateljski odnos z otrokom, pa to, da jim vse poveš, pa da v njih vzbujaš slabo vest z izjavami, kot so: mamica je žalostna, ker ne ubogaš, ali pa potem kasneje: Kaj vse sem naredila zate, ti se pa hočeš odseliti v tujino in me na stara leta pustiti samo., pa da ne pozabim, huda zloraba je tudi, če govorimo čez drugega partnerja pred otrokom). V imenu ljubezni se žal dogaja marsikaj slabega. Meni se alarm prižge že takoj, ko nekdo poveličuje materino ljubezen. Že takoj se vprašam, kakšne notranje vzgibe ima nekdo, da tako idealizirano nek povsem naraven in biološko pogojen odnos. Ker ravno v takih primerih obstaja velika nevarnost, da odnos ne bo zdrav.
[/quote]

Otroku moras marsikaj povedat, tudi da si jezen in zalosten in razocaran, ampak ne na tak nacin, kot ti apliciras.
Zalostna/jezna/razocarana sem, ker si naredil to in to. Kaj naj se delam veselo? Ni pa to pogoj, da te imam rada, ne glede na to, da sem trenutno jezna kot ris, te imam enako rada.

Tudi, ko sem bila recimo nervozna in vzkipljiva kaj zaradi sluzbe, sem jim vse povedala, ne v detajle, ampak sem jim besedno razlozila svoja custva in na grbo, kaj se mi je zgodilo.
Zanimivo, da danes moji otroci nimajo tezav z izrazanjem in predelovanjem custev, za tezave v zivljenju pa vedo, da so vse resljive in da ni potrebno padat v deprsije in travmirat zaradi njih.

Otrok se od starsa uci, kako ziveti in stars mu mora predstaviti tudi take plati zivljenja, torej mu mora povedati tudi, kaj se z njim dogaja, kako cuti in kako resuje stvari.

Dajmo nekaj razčistiti. Tako imenovana ljubezen je v svoji osnovi sebična. Vedno. Otroka si omislimo, ker želimo zanj skrbeti, mi ga potrebujemo, da se počutimo cele. Partnerja si omislimo, ker hočemo, da nas nekdo razume, nas spoštuje, NAS ima rad, da nismo sami. Vse to imamo vkomponirano v svoj biološki ustroj.

Ni ljubezni brez sebičnosti. In če je sebičnost osnova ljubezni, ali je to še vedno ljubezen? Lahko rečemo, da ja, ampak potem si priznajmo, da vse to delamo zase. Celo popolno žrtvovanje svojega življenja za prizadetega otroka, za katerega sami skrbimo in ki je tako prizadet, da nas niti ne spozna, je sebično. Ker se hočemo žrtvovati, vse ostalo opustimo, ker je igranje žrtve za nas najpomembnejše. Večina jih sicer svojega hudo prizadetega otroka odda v zavod, vsaj čez teden, ker je skrb zanj prehudo breme. Ti vsaj niso zanikali svoje sebičnosti. Ali pa taki, ki oddajo otroka v vzgojni zavod, ker je neprilagojen. Svoje življenje so postavili pred njegovo, kar je popolnoma prav. Sami mu tako in tako ne morejo pomagati. Lahko pa sebi, vsaj v določeni meri.

Kaj je torej ta tako opevana ljubezen? Dokler nas osrečuje in to radi počnemo, jo malikujemo kako brezpogojno ljubimo svoje otroke. Ja, dokler se obnašajo v okviru družbeno sprejemljivega. Ko prestopijo to mejo, postane za nas vse skupaj prenaporno in takrat vključimo institucije, da se z njimi ukvarjajo (šole, zavode, bolnice…). Da rešimo sebe. Ker v osnovi gre za sebičnost.

Ali ni torej iz vašega vidika nesebičnosti in razdajanja v bistvu najbolj blizu ljubezni ravno to, kar naredimo impulzivno za nekoga, od katerega naša sreča sploh ni odvisna. Recimo potegnemo ponesrečenca iz gorečega avtomobila, čeprav tvegamo svoje življenje. Je to ljubezen? Popolnoma nesebično, tvegamo svoje življenje in nimamo nič od tega. Takrat nismo niti razmišljali o tem, da bomo potem deležni hvale in trepljanja po rami. Ni ljubezen?

Kaj pa potem ljubezen sploh je? Če mora biti nesebična in brezpogojna? Ker tako kot do otrok tudi do partnerja ljubezen ni niti nesebična niti brezpogojna. O, ja, tudi pri otroku imamo pogoje. Dokler se boš obnašal v skladu s še sprejemljivim, se bom ukvarjala s teboj. Ko se ne boš, se bodo s teboj ukvarjale institucije. Če boš kradel, ubijal, posiljeval, boš pač šel v zapor. “Še vedno bom tvoj starš in te bom imel rad.”- kaj ta floskula sploh pomeni? Da ga ne bom pozabil in zaničeval? Pa čeprav ga dejansko kot osebo zaničujem? Itak da ga ne bom, ker se to od nas kot staršev pričakuje. Da še vedno podpiramo otroka na poti do ozdravitve, rehabilitacije…Ker bi bili v očeh drugih slabi starši, če bi kar pozabili na otroka- kriminalca povratnika. Ali je to, da se v sebi žremo, da nismo dovolj naredili zanj in je zato tak, ljubezen? Ali res? Ali pa se žremo zato, ker se nam zdi, da smo nekje naredili hudo napako, ki je danes v družbi neodpustljiva? Da smo kot starši spušili? In nas zdaj vsi postrani gledajo in obsojajo. Jap, v osnovi popolna sebičnost. Spet gre v bistvu za nas same.

Tudi pri smrti otroka. Njega več ni, ne trpi, nič več ne čuti. Ampak nas razjeda in ne vemo, ali lahko to preživimo (tudi sama dvomim, da bi mi uspelo). Vendar gre spet za nas, našo praznino, ki je ostala in s katero se ne zmoremo spopasti, našo bolečino, ker ni nekoga, ki je naše življenje naredil smiselno. Mi, mi in spet mi. Sebičnost = ljubezen.

Je treba ločit človeka od njegovih dejanj. Človeka imaš še vedno lahko rad, četudi ne podpiraš njegovih določenih ravnanj, prepričanj.

Me pa res zanima, če imaš ti otroke. Meni se namreč zdi vzgoja otrok zelo naporna, racionalna in nič kaj spontana. Poleg tega ne moreš biti z otrokom to, kar si, se moraš do neke mere pretvarjati (ne moreš mu vsega zaupati, povedati, ker bi bila to zloraba, ne moreš se zdreti in zjokati pred njim, ampak se moraš brzdati, ko bi ga najraje nekam poslal, ker ti že veš dan kravzlja živce, se moraš zadržati,…). Partnerska ljubezen je po drugi strani veliko preprostejša in bolj spontana, če sta partnerja kompatibilna in če se imata zares rada. Gre le za dva enakovredna odrasla človeka.
[/quote]

Ja, imam otroke. Seveda je vzgoja naporna, a jaz ne govorim o vzgoji in delu, ki ga imamo z otroki, ampak o ljubezni. Prav tako tista zgoraj, ki mi replicira in govori o distanci in o racionalnem ravnanju itd. Tudi to vse drži, a še vedno nima veze z ljubeznijo. A ne ločite tega? Saj brezpogojno ljubiti otroka ne pomeni, da ga ne vzgajamo, učimo in da mu vse dovolimo. Radi ga imamo ne glede na to kakšen je in kakor je ena zgoraj rekla, celo če postane kriminalec, starševska ljubezen ostaja neomajna. Imate tako velik prag tolerance do partnerja? Da ne glede na to, kaj počne (pije, vas vara, vas tepe, zapade v kriminal, hudo zboli, vas zasovraži in prezira….) še vedno čutite do njega neizmerno ljubezen? Strševska ljubezen nikdar ne umre kljub vsemu temu. Partnerska pa se hitro ohladi. Partnerska da je bolj spontana? Res? Bolj spontane od starševske ne more biti. Ali se morate mogoče truditi in delati na tem, da vaša ljubezen do otroka ne zbledi? Prav za partnersko ljubezen je treba veliko vlaganja, da čustva ne nehajo tleti in da zveza ne postane hladna. Se strinjam, da gre za dve vrsti ljubezni, ki se ju ne da primerjati in imata popolnoma drugačne potrebe. Pravim samo, da je (vsaj zame) starševska za razliko od tiste do partnerja, brezpogojna. Navsezadnje od partnerja pričakujete nekaj v zameno. Od otroka ponavadi ne.