Kar klavstrofobična postanem, čeprav se na splošno ne bojim zaprtih prostorov. Še kdo?

Utesnjeno se počutiš, ko pogledaš u nebo?? A se ne bi morala počutiti takrat svobodno?

Pravzaprav ne. Ravno obratno. Me tako pomiri dejstvo, da je vse tako nepomembno in napram vesolju majhno, dobesedno kot prah…da v tistem trenutku res pozabim na misli in skrbi ter se prepustim energiji in moči vesolja. Začnem fantazirati o vsem kar se skriva tam nekje in me to navdihne

Kaj pa ti nakladaš? Daj preberi še enkrat za sabo. Ne rečem majhno… ampak utesnjeno in klaustrofobično??

Neee.. to je božanski pogled.. se flikneš na travo in občuduješ neskončnost neskončnosti…

Vedno znova se me navdusi nocni pogled v zvezdnato nebo , danes je posebej lep pogled,jasna nic brez meglic, prav lepo je vedetu da nekje v vsem tem neskoncnem vesolju na drugem koncu gleda nas..

No, jaz se zelo dobro in svobodno počutim ko gledam v nebo, zvezde… Res lepo. Ko bi vsaj imela hišo in teraso, da bi zdaj ležala na mehkem ležalniku pa mirno opazovala zvezdice… Lepe sanje.. Tako pa sem v bloku:(

Želela sem opazovati utrinke Perzeidov prejšnji mesec, pravijo, da izpolnijo želje… No jaz imam eno oz. dve želji:)

Včasih ponoči kar vstanem in grem gledat zvezdnato nebo. Tako je to lepo.
Imam tudi nekaj svojih satelitov, ki ob določeni uri potujejo mimo.
Včasih iščem kakšna znamenja, da bi bilo kaj čudnega, da ugledaš kaj zanimivega…
Najlepše mi je to bilo opazovati kje po svetu, ker misliš, da se takšne skrivnosti prej zgodijo, prej ugledaš kakšnega ljubkega E.T ja.

Avtorica, poznam občutek. Ko se zaveš, v kakšne dimenzije gre vesolje, te ta teža neskončnosti stisne kot fižolček.

Kje pa ti to gledas nebo in zvezde?
V svoji sobici na kompu ali na stropu?

Ker ce zunaj gledas v nebo in zvezde, res ne vem, kako je lahko prostor majhen in zaprt, da ti zbuja obcutek klavstrofobije.

Klavstrofobìja – bolezenski znak pred zaprtim prostorom

Tudi jaz imam klavstrofobijo, ker se zavedam, da smo ‘zaprti’ na tem planetu.
Ne moremo pobegniti z njega. Tukaj smo na milost in nemilost prepuščeni do bridkega konca.
Ja, majhni smo zelo majhni in nepomembni.
Še dobro, da se večina tega ne zaveda …. ker drugače bi bila klavstofobija v porastu.