Izgorelost

Odgovarjajo: mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura

Default avatar
Lepo pozdravljeni,

prosila bi vas za kakšen konstruktiven nasvet, mnenje. Stara sem 43 let, v partnerski zvezi več kot 10 let. Zadnjih nekaj let nisem srečna. Razlog - v najini zvezi nikoli ni bilo pravega razmerja dajanja-prejemanja. Jaz sem tista, ki sem vedno pomagala, podpirala, bila na voljo, se trudila... Sama nikoli nisem imela nekih težav, problemov, sem tudi bolj neodvisna in odgovorna. Pri mojem partnerju pa je kar naprej nekaj. Tudi za tiste stvari, ki bi jih lahko uredil sam, se zanaša name. In to je v vseh teh letih pripeljalo do tega, da sem čustveno in energetsko izžeta.

MALO PREDZGODBE:

Da ne bo pomote - ko sva se spoznala, je deloval zelo neodvisno in da zna sam poskrbeti zase. To me je tudi privlačilo pri njem. Ko sva bila že nekaj časa v razmerju, pa so na dan prišli njegovi problemi, ki so ravno takrat nekako dosegli svoj vrhunec. In veliko se je zanašal name za pomoč. Prav tako njegova družina. Moja družina pa ni bila tako navdušena nad tem in še danes so mnenja, da si zaslužim boljšega partnerja in bolj stabilno, zanesljivo življenje, brez grehov preteklosti partnerja, ki bi mi lahko grenili sedanjost.

Danes je situacija taka, da so moja čustva kot ravna črta, brez nekih velikih odstopanj, kar se kaže v tem, da ne morem več pokazat pretiranega veselja, navdušenosti za kakšno novo ali dobro stvar, skratka vse je bolj mlačno. Razlog je tudi ta, da vidim, da partner najprej misli nase, na svoje želje, potrebe in včasih to tudi na mojo škodo. In to težko sprejmem. Ta občutek, da si moram tudi v najinem odnosu nekako sama kriti hrbet. Da sem jaz tista, ki bom imela v mislih, kar je dobro zame, pri partnerju pa se že ne morem zanesti na to. Vedno bolj motijo tudi razlike med nama, sva si namreč zelo različna.

Pred kratkim sem mu povedala, da nisem srečna in da nisva ok. Dogovorila sva se, da se bova skušala spraviti v red. Če ne bo spremembe, pa pač nisva več za skupaj.

Naj povem še, kaj mi je v najinem odnosu v redu: to, da ni nervoze, noben od naju nič ne teži drugemu, se ne dereva, kregava, me ne poskuša spreminjati, me podpira, čeprav ponavadi nima nekega konstruktivnega mnenja. Pomaga pri gospodinjskih opravilih. Pomaga moji družini, če je kaj treba. Pomaga tudi tujim ljudem. Je pozitiven, iznajdljiv.

GLAVNO VPRAŠANJE:

Zdaj pa k glavnemu problemu: zadnjih par mesecev imam resen občutek, da se mi izteka biološka ura za otroke. Tudi fizične - hormonske spremembe so se že začele, zato me je začelo skrbeti, če bom sploh lahko imela otroke glede na starost in situacijo v partnerstvu. Partner bi imel že prej otroke, vendar se jaz nisem mogla odločit za to zaradi najinega odnosa, ker se nisem počutila dobro. Zdaj pa me je strah, da jih navsezadnje sploh ne bom imela. Zato vam v bistvu pišem. Ker ne vem, kaj naj naredim:

Ali naj imam otroke s sedanjim partnerjem kljub opisani situaciji?
Ali naj počakam, da razrešiva, kam bo šel najin odnos in če ne bova ostala skupaj in po čudežu spoznam novega partnerja, s katerim bi se ujela, si potem z njim ustvarim družino?

Ampak stara sem 43 let, zelo imam rada otroke in si tudi želim imet svojo družino. Mislim, da bi mi bilo celo življenje žal, če si ne bi vsaj poskušala ustvarit družine. Tega me je strah.

Kaj mi svetujete?
Default avatar
Spoštovani,

Razumem vaš notranji konflikt 'imeti otroke zdaj' proti 'imeti otroke, ko bodo odnosi razrešeni'. Svetujem vam, da razrešite ta notranji konflikt. Po tem boste lahko pri sebi sprejeli odločitev ali naj imate otroke kljub opisani situaciji. Tako kot je dobro, da je odločitev vaša avtonomna, bodo potem vaše tudi posledice. Tako naporna skrb za malčka kot veliko zadovoljstvo materinstva.

Kako rešiti notranji konflikt? Na list papirja zapišite argumenta za in proti. Posameznim argumentom dajte težo. Ocenite koliko je vsak argument pomemben za vas, recimo s številko od 1 do 10. Potem seštejte točke za in proti. Na ta list poglejte iz vidika odrasle avtonomne osebe. Odgovorite si na vprašanje, kaj bi v vaši situaciji storila odrasla suverena vi.

Če še ne bi sprejeli odločitve, predlagam, da si za nekaj ur najamete strokovnjaka, ki vam bo pomagal razrešiti dilemo. Z zelo podobnimi vprašanji se v svetovanju pogosto srečujemo. Nekaj ur psihoterapije, recimo temu diagnostična faza obravnave, vam bo koristila tudi za razumevanje razlogov za vaše prekomerno razdajanje ter pomanjkanje orodji za zdravo zaščito lastnih interesov, s čimer ste se pripeljali do čustvene in energetske izčrpanosti. Naučite se lahko kako to postopoma spremeniti in živeti bolj zadovoljno. In to neodvisno od odtenkov partnerjeve osebnostne strukture. Če boste sprejeli sebe tako kot ste, boste sprejeli tudi partnerja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si

Moderatorji

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić