Zgodba je taka. Z možem sva okoli 40, v dolgoletni zvezi, otrok nimava zaradi razlogov na njegovi strani, kar sem sprejela, saj tudi sama nisem bila nikoli popolnoma prepričana v to, da sem zmožna in da želim biti kvaliteten starš zaradi lastnih izkušenj iz otroštva. Povezana sva zelo, službe, denar, hiša, zdravje… imava vse. Začela sva sredi najinih dvajsetih, pred tem nisva imela izkušenj z zvezami, le kakšno bežno najstniško avanturico, ampak nič omembe vrednega, bolj ali manj sva bila neizkušena. Lahko bi rekla, da sva drug drugemu skorajda prva. Skupaj sva dozorela, se razvijala, ustvarjala stabilno materialno in finačno stanje. IMava podobne poglede na svet, podobne življenjske nazore in navade. Res nama je lepo in neskončno hvaležna sem, da sem ga spoznala, saj je najin dom in zveza popolno nasprotje tistega, kar sem poznala iz otroštva in mladosti (nasilje, agresija, revščina, sovražno okolje, manipulacije … ni da ni).
Mož me ima rad, večkrat mi reče, da se zaveda, da je njemu z mano dosti lažje živeti kot meni z njim. To je mišljeno bolj v hecu, včasih je za kakšno stvar težak, a jaz uravnovesim in dobro peljeva stvari naprej, vedno soglasno. Vse, kar počnem v življenju, počnem z mislijo nanj in obratno – vedno se posvetujeva, skupaj odločava, ali pa prepustiva kakšno odločitev drug drugemu, če nama je bolj pomembno, da je drugi zadovoljen. Lahko bi rekal, da modro izbirava fronte, na katerih se je vredno boriti.
Marsikdo od vas bo rekel, da se bere idilično in dolgočasno, ali pa da lažem. Tudi prav. Ampak iz svoje primarne družine sem prišla močno poškodovana psihično, in sem vedela samo eno: ali bom sama celo življenje, ali pa bom z nekom, s komer se bova spoštovala in upoštevala. Ne pristajam na nič manj kot to, ker sem komajda ušla temu družinskemu peklu iz primarne družine in se še dolgo v odrasli dobi borila z depresijo in samomorilnimi ideacijami. Z možem sem spoznala nov svet medsebojnih odnosov.

Nikoli ga nisem prevarala ali razmišljala o tem, da bi karkoli takega storila, niti ni on mene, vsaj ne da bi vedela, posumila nisem nikoli. Mislim, da se toliko spoštujeva, da bi si take stvari povedala. Včasih sem o kom drugem fantazirala, ampak ker malo poznam psihologijo, vem, da je to povsem normalno. Te fantazije sem nato z veseljem izživela na možu. Nikoli nisem razmišljala, da bi s kom flirtala (sem ena velika sramežljiva neroda), ali naredila kakršenkoli korak v to smer. Vedno sem vedela, da so to zgolj fantazije, nimajo veze z realnostjo, niti si nikoli nisem želela bolje spoznati te moške. Vse to so bili neki bežni stiki iz službe, izobraževanj… Fantazije pridejo in grejo, popestrijo pa nama z možem spolno življenje, in do sedaj je ta zakonitost vedno držala.

Do pred nekaj meseci, ko se mi je zgodilo, da sem vedno bolj intenzivno začela razmišljati o nekom, ki ga občasno srečam v službi. Kar je še bolj bizarno, srečujem ga že nekaj let in še nikoli nisem na ta način razmišljala o njem. Zelo malo vem o njem, vem, da je samski, vem, kaj dela, to je pa tudi vse. Torej, ga sploh ga ne poznam. Odkar ne morem nehati misliti nanj, sem v stikih z njim zelo previdna in malo bolj hladna, ampak mislim, da je nekaj začutil. Na podlagi česa mi domišljija tako noro dela, niti sama ne vem. Oziroma je vse skupaj le plod moje domišljije, ki se samo stopnjuje in se kar ne neha, kot se je vedno poprej. Ne vem, kaj mi je. Poskusila sem z namernim preusemerjanjem misli, obveznosti imam v življenju veliko, s potrpežljivostjo – okej, možgani, izživite se, ampak jutri je nov dan, s čakanjem, da pač mine, ker do sedaj je še vse minilo. Nikakor se ne mislim spuščati v karkoli več z njim kot le službeno vljudnostno komunikacijo kot do sedaj, o tem ni debate. Sploh si ne znam predstavljati, da bi s kom drugim živela, imela spolne odnose, delila življenje… Če me mož pač kdaj zapusti, bom sama, ker vem, da boljšega ne bom našla.
Ne razumem pa sebe, zakaj se mi to dogaja in zakaj mi misli tako zelo uhajajo izpod nadzora. Vse skupaj že predolgo traja. Ni mi to všeč in zaradi tega že slabo spim, sem tesnobna in se nasploh slabo počutim. Nekaj čudnega je začelo rušiti mojo varnost in stabilnost, pa ne razumem, za kaj gre.

Vem, da bom dobila tudi prostaške in žaljive odgovore, to je pač riziko pisanja na ta forum.

Vendarle upam na kakšno spoštljivo mnenje, v imenu dobrih starih časov (med over namreč spremljam že skoraj 20 let) in hvala vnaprej.

A lahko v enem odstavku poveš kaj te muči? Razen tega, da imaš bogato notranje življenje, da ne rečem fantazijo in da preveč fantaziraš?

Draga avtorica,
tudi meni se je dogajalo podobno. Tudi jaz sem z možem zelo srečna, ujemava se tudi v postelji, nič mi ne manjka in ne predstavljam si boljšega odnosa s komerkoli. Pa sva oba že čez 60. In ja, tudi jaz sem imela zaradi takih misli slabo vest. Na koncu sem ugotovila, da je to popolnoma normalno. Če si še tako srečen in zadovoljen, se pojavijo fantazije kot jih opisuješ. To je zato, ker bi si želela z neko določeno osebo, ki je niti dobro ne poznam, uresničiti čisto neobvezno najbolj nore fantazije, potem pa se vrniti tja, kjer si v resnici želim biti, pri svojem partnerju. Toda razum ve, da to pač ne gre- kaj bi se zgodilo, če bi se ta želja uresničila? Pustimo na strani, da mogoče sploh ne bi bilo tako fino, ker fantazije lahko nadzorujemo po svoji želji, resničnost pa je nekaj čisto drugega. Če pa bi tudi bilo enkratno, vem, da za tistih nekaj minut ni vredno uničiti vsega, kar sva z možem gradila.
Ne vem, kaj naj ti svetujem. Bolj ko boš imela slabo vest ( le zakaj, saj nisi storila nič slabega), bolj se ti bodo take misli vsiljevale. Po moje je najbolje, da pustiš svoji domišljiji prosto pot in si dopoveš, da nisi edina, da take misli obhajajo večino ljudi, marsikdo jih tudi uresniči, nekatere to osreči, veliko jih je potem razočaranih.
Fino bi bilo, če bi nekaj teh svojih fantazij prenesla v resnično življenje z možem in si ga popestrila. Izmisli si kaj norega, nekaj, kar bo za oba nekaj novega in vznemirljivega, seks v skritem kotičku v naravi, povabi moža v hotel za eno noč, tja pa pridita vsak posebej in se delajta, kot da se vidita prvič… možnosti je veliko. Če imaš kaj umetniške žilice, sprosti svojo domišljijo v kakšni zgodbi, pesmi, sliki… Srečno!

Zamoti se, bo minilo. Saj si si sama odgovorila, le še sprejeti moraš in dejansko implementirati svoje nasvete.. če rane ne tikaš, se zaceli. Enako je s sutuacijami, ki jih želiš odmisliti. Preusmeri misli takoj, ko se začnejo, ne fantaziraj. Pomisli kakšen je v resnici, poskusi si zamisliti vse možne grde scenarije, prilepi mu vse slabe lastnosti. Narobe je le to, da idealiziraš nekoga, ki ga ne poznaš. Zelo narobe, saj te bo 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} razočaral. Idealiziramo po sebi, po lastnostih, ki jih imamo pravzaprav mi in jih iščemo v drugih. Ne pritegnejo nas nasprotja, temveč tisto, kar v drugem prepoznamo o sebi. So naše ogledalo.

Tudi jaz sem nekoč nekoga postavljala na piedestal, ker ga nisem poznala in sem ga imela za popolnega. Izkazal se je za popolnega bedaka, kateremu ne bi dala niti čevlje za očistit.. Dlje kot boš idealizirala, bolj bo bolel padec na realna tla. Prenehaj takoj in vsako misel odženi, zamenjaj namensko z drugo. Nadzoruj svoje misli in svoj urnik zapolni z dejavnostjo, ki te navdihuje in zaradi katere boš vzhičena. Tako ne boš imela časa razmišljati o nerealnem, neobstoječem, ki te le bremeni in ustavlja na tvoji poti. Živi svoje življenje na polno. Z vsemi čuti. To je recept za srečo! Verjemi, čez kakšno leto se ne boš spomnila več niti kako mu je bilo ime…

Mislim, da ti je neskončno dolgčas. Tako v službi kot doma. Če bi imela v službi ogromno dela, če bi morala tekati iz ene pisarne v drugo, če bi te preganjale stranke in bi imela vsaki dve minuti šefa nad glavo, verjemi, ti take misli ne bi prihajale v glavo.
Tudi doma imaš ogromno časa.
Zaposli se: take neumne misli so nevarne in lahko še narediš kakšno neumnost. Če ne drugega, si poišči kakšno dodatno delo pri kakšni prostovoljni organizaciji.
p.s. Oprosti za odkritost.

Eni te bodo že takoj na kol napičili pa govorili, da si k in ne vem kaj še vse … a dejstvo je, da ČISTO VSAK človek na tem planetu, razmišlja še o drugem/drugi, ne pa samo o tistem partnerju, ki ga ima. Vsak vidi v kakšni ženski ali moškemu veliko lepšo od svoje žene ali moža, vsak vidi v nekom nekaj več, kot samo prijatelja … ampak končno dejstvo je to … kako daleč si pripravljena iti? Domišljija te lahko vodi globoko v čustva nekoga, ki ga ne poznaš, a na tebi je, če boš ta čustva uresničila ali bo ostala samo domišljija? In tudi vsaka domišljija s časoma “umre” oz. izgine. In tako pozabiš na to osebo. Verjemi mi, da se bo po tem človeku ti s časoma pojavil spet nekdo, na katerega ne boš prenehala misliti. To imamo v genih, tako kot živali. Najbolj zveste živali naj bi bile labodi, papige, bobri ipd … a kaj, ko si tudi tam menjajo partnerje.

Če imaš svojega resnično tako rada, kot opisuješ, potem boš dokaj hitro pozabila na tega sodelavca oz. te bo minilo razmišljanje o njem … a s časoma se bo spet pojavil nekdo, ki ti bo mešal glavo, in tako se bo cikel ponavljal, dokler boš živela.

Avtorica – vse skupaj si zelo smiselno in zrelo opisala. Mislim, da gre samo za to, da včasih – zaradi pomanjkanja izkušenj in predvsem fame raznih filmov in knjig – domišlija in psihologija vseeno močno potegne, pa človeka zmede.
Mislim, da se je samo za držati svojih lastnih razmišljanj kako se takšne zadeve prebrodi – in mogoče ob tem tudi razmišljati in prebrati kaj knjig o tem, kako so zadeve, ki jih vidimo drugod, predvsem odsev nas samih, naših občutkov in želja, ki si jih stežka priznamo.
Razmisli kaj na tistem človeku te tako pritegne – pa malo razišči kje v svojem življenju in odnosih ti to manjka (ali pa je kakšen primankljaj še iz otroštva). Mogoče je kje tega tudi preveč – v glavnem išči neuravnoteženo stanje – in ga poskusi urediti.
Takrat bi morali tudi ti občutki in misli izzveneti.

Pa srečno!

Zdolgočasena gospodinja srednjih let s polno ritjo.

Že pred mano so ti odgovorili precej realno. Nič ni narobe s tabo. Sama sem v zelo podobni situaciji, v srečni zvezi, sanjarim pa o nekom drugem. Ne prvič, vsake nekaj let se zgodi. Očitno hormoni naredijo svoje. Pusti domišljiji prosto pot, ne prekorači pa meje, ni vredno.

Si v odnosu, ki si se ga naveličala – ker si zaciklana v “lepo rutino” vajinega zakona – nič ti ne manjka, po drugi strani pa se niti nič “viharnega” ne da bi ti vedela ni nikoli zgodilo pri vama z možem v teh letih, da bi znala bolj ceniti vajino zvezo. Si v monotonosti rutine, zato te mami in vabi preizkusit še kaj drugega – trenutno predvsem podzavestno.

Če se boš odločila za razhod glej samo toliko, da ne boš vzela kakšnega z otroci od prej – glede na to, da si lastnih otrok nisi želela, bodo otroci nasprotne strani zelo trpeli v tvoji bližini, ko bodo pri očetu/tvojem eventuelnem novem partnerju. Išči si takega, brez otrok. Pa morda bi morala res sprobati še par moških, da bi imea za primerjavo, kaj lahko dobiš danes in kaj imaš doma.

Eni te bodo že takoj na kol napičili pa govorili, da si k in ne vem kaj še vse … a dejstvo je, da ČISTO VSAK človek na tem planetu, razmišlja še o drugem/drugi, ne pa samo o tistem partnerju, ki ga ima. Vsak vidi v kakšni ženski ali moškemu veliko lepšo od svoje žene ali moža, vsak vidi v nekom nekaj več, kot samo prijatelja … ampak končno dejstvo je to … kako daleč si pripravljena iti? Domišljija te lahko vodi globoko v čustva nekoga, ki ga ne poznaš, a na tebi je, če boš ta čustva uresničila ali bo ostala samo domišljija? In tudi vsaka domišljija s časoma “umre” oz. izgine. In tako pozabiš na to osebo. Verjemi mi, da se bo po tem človeku ti s časoma pojavil spet nekdo, na katerega ne boš prenehala misliti. To imamo v genih, tako kot živali. Najbolj zveste živali naj bi bile labodi, papige, bobri ipd … a kaj, ko si tudi tam menjajo partnerje.

Če imaš svojega resnično tako rada, kot opisuješ, potem boš dokaj hitro pozabila na tega sodelavca oz. te bo minilo razmišljanje o njem … a s časoma se bo spet pojavil nekdo, ki ti bo mešal glavo, in tako se bo cikel ponavljal, dokler boš živela.
[/quote]

Lahko napišeš, da se to dogaja večini, nikakor ne vsem ljudem. Po moje je tole bolj značilno za ljudi, ki radi fantazirate in ste sanjači, a za one, ki smo prehudi realisti, ne. Sama niti kot samska nimam nekih fantazij o drugih moških, ker pač je prvi pogoj, da se mi mora nekaj realno dogajat. To pomeni, da moram biti z dotično osebo v interakciji na način, kjer si izražava obojestransko naklonjenost (se pecava, po domače) in potem lahko fantaziram. Nekaj na suho, ker ravno tam enega mimoidočega zagledam, pač ne. Ker zame tam ni nobenih osnov za fantazijo, niti mi niso realne. Realne so mi lahko samo tukaj, zdaj in s točno določeno osebo, ki oddaja signale, ki vključujejo romantični pridih. Če razumeš, kaj mislim.
Ko sem bila še v zvezi, nisem o kom drugem sanjarila, niti ne vem, zakaj bi, če imam realno osebo (fanta) pred sabo. A naj grem o sodelavcu sanjarit? Zakaj že?

Se mi dogaja podobno in samo upam, da ga čim manj srečam. Prav tako mi dela fantazija. Z užitkom bi ga pojedla kot kos čokoladne tortice.

Če veš, da nekaj ni dobro za odnos s tvojim partnerjem, s tem vsak čustveno normalen, zrel človek preneha, a ne?
Ampak, če imaš preveč časa in če je doma vse stabilno, bi nekateri kar malo adrenalina (=velikokrat to pomeni težave ali celo nesrečo).
Bodi pametna in se “skuliraj”. Če nisi duševna bolnica (in to nisi) ti ne bo težko.

To se ti dogaja, ker je ta človek v tebi nekaj sprožil. Nekaj ti manjka, ali v partnerski zvezi ali v življenju nasploh. Kaj je tisto, kar na tem človeku najbolj občuduješ in kaj je tisto, o čemer sanjariš v povezavi z njim? Občutek imam, da si možu tako hvaležna, da te je rešil, da si ne upaš zahtevati ne od njega ne od drugih ljudi ne od življenja ničesar več od tistega, kar ti sami dajo. Dejstvo pa je, da nekaj pogrešaš. Mož je ozdravil tvoje rane iz otroštva in za to si mu dolžna vsako zahvalo in spoštovanje. A dejstvo je, da sedaj, ko so te rane pozdravljene, da si želiš iti naprej, želiš več, pa v trenutni situaciji misliš, da nimaš pravice. Morda ti niti ni treba ničesar podreti, morda lahko tisto, kar ti manjka, tudi dobiš od moža, samo ozavestiti in priznati si moraš, kaj v resnici želiš.

Ne govorim na pamet, tudi meni se je zgodilo podobno. Da ti povem moj primer, zagledala sem se v človeka, ki je imel lastnosti, ki sem jih pri sebi in svoji okolici pogrešala, on pa jih je živel odkrito in neobremenjeno. Dolgo sem trpela, dokler nisem končno ozavestila, kaj me pri njem tako privlači. Takrat sem spoznala tudi, da tega, kar želim, od svoje okolice ne bom mogla dobiti, ker so drugačni ljudje, in moram to najti pri sebi. Od takrat je bolje.

Nikoli se ne zagledamo tako močno kar brezveze. Nikoli! Vedno je vzrok in ko ga najdemo, šele lahko začnemo reševati stvari na pravi način.

Obsesija ni zdrava.

rvojega bednega romana nisem bral, ti pa povem da imam tudi az obsesivnemisli začnejo se a plaži kjer se pred mano uleže lada vitka lepa pič ka vsa mokra in potrebna, razširi noge in se nastavi in si jo začne mencat

To je normalno, da misli uidejo drugam in fantazirajo… Eni smo močni in to premagamo, pa mine, do naslednjič. Ogromno jih pa vara, si niti misliti ne moremo, koliko je tega sranja okoli nas.
No, jaz sem pred leti obsedeno fantazirala o sodelavcu, vem da tudi on o meni, ker sva si bila v mladosti všeč. Samo pomignila bi, pa bi…
No, in je prišel en otrok, pa drugi in tretji, pa imam sedaj toliko dela, da tega sodelavca še opazim več ne.
Bilo je pa luštno razmišljat, kako bi bilo, če bi bilo.
Ženska, normalno je in minilo bo!

Obsesivne misli, to je v bistvu obsedenost.

Pač ker se ne poznate in nisem tvoja dolgoletna psihoterapevtka:
Srečna zveza, brez otrok, menopavza na obzorju ali tik pred vrati >>> pomoje te biološka ura daje, ker se bliža zadnji vlak za otroka – pri 20, 25, 27, 30, 35 se še lahko “premisliš”, pri 40 pa je vsak mesec “a je bila zadnja runda”.
Mogoče je to…

V vsakem primeru pa bravo – ne reši se vsak nasilne družine, resnično bravo.

Ste si že odgovorili.. iz vašega zapisa: “.. Včasih sem o kom drugem fantazirala, ampak ker malo poznam psihologijo, vem, da je to povsem normalno. “

Lepa misel je. Preberi si jo. Večkrat.

Lep odgovor, kar se mene tiče, izredno uporaben! Tudi jaz mislim, da se velikokrat takšne zaljubljenosti zgodijo, ko si želimo neke lastnosti, ki jih vidimo pri drugih. Na primer, ne izživiš samega sebe in vidiš nekoga, ki živi na polno in dela to kar ima rad. Zato ni dovolj, da smo zaposleni in da nimamo preveč časa. Delati moramo nekaj kar nas izpolnjuje, po mojem je potem manj tega. Oziroma, je taka zaljubljenost lahko vodilo k temu, kar si želimo in potem uporabno.

So pa tudi ljudje z odprtimi zvezami, ki se jim ne zdi ravno greh, če se njihov partner zmes da dol s kom drugim ali pa se malo zatreska in mu takšno veselje celo privoščijo. Ampak to je redko, večinoma si želimo posedovati nekoga in mu ne privoščimo, da bi še užival v spolnosti s kom drugim. Ahh.

Pozdravljena! Imaš obsedenost h odnosi. Ne sekiraj se to da rešit z terapevtom. Čudovit primer tega kar doživljaš je knjiga Dese Muck: Panika. Preberi, nasmej se in z pozitivo reši težavo. Pa možu tudi povej ti bo stal ob strani. Srečno 🙂

Utopično je razmišljat, da nam samo en partner ustreza in nas privlači v življenju. Ne ujamemo se samo z enim človekom. V resnici se lahko zaljubimo v več ljudi skozi življenje, na nas samih pa je ali se jim bomo prepustili ali ne.

Glede na tvoje otroštvo in sedanjost, ti priporočam, da začneš brati Marjana Ogorevca, ker odstavek “To je mišljeno bolj v hecu, včasih je za kakšno stvar težak, A JAZ URAVNOVESIM ” pove vse . Tudi iz tvojega otroštva smatram, da je vsemu naštetemu verjetno bil skupni imenovalec alkohol v družini. Predelaj knjigo Adult Children of Alcoholics, pisateljice Geringer Woititz in ti bo bodo stvari hitro jasne, a zna biti težko čtivo, ker odpira zatrte rane. Ta knjiga je sicer v angleškem jeziku, je nisem zasledil v slovenskem jeziku.