Po eni strani imamo znane znamke. Prestižne in manj prestižne. Praktično na vsa področja sodobne potrošnje: moda, avtomobili, prenosniki, mobilni telefoni, turistične destinacije… vedno gre za bolj ali manj popularne stvari. Nekatere ohranjajo svojo popularnost in s tem dosegajo “prestižnost”.

Medijsko prepoznaven arhitekt ali čisto “navaden”… za prenovo ali postavitev hiše?
Neznan proizvajalec mobilnih telefonov ali Flag-Ship proizvod znanih znamk?
Prestižna obuvala ali generična?

In nenazadnje, če človek zboli, potrebuje pomoč – gre k medijsko najbolj znanemu zdravniku, kirurgu ali znotraj priporočil bližnjih ljudi?

Kako to, da obrtniška dela nimajo svojih zvezd?
Slavni pečar, mizar, parketar, zidar… kje imajo oni svoj “Walk of fame?”

Ker, če imamo lahko fejmiče za nanašanje make-upa… kako to, da obrtniki, ki nekateri izmed njih so dejansko umetniki kvalitete.. nimajo te pozicije v družbi?

In nenazadnje, ko pride do problema duša ali zakonskih težav.. se človek odloči za slavna imena medijsko izpostavljanih “terapevtov” ali se odloči raje za dejansko profesionalnega kliničnega psihologa ali psihiatra, ki pa nimajo ekstrovertne potrebe po nenehni medijski izpostavljenosti (ker denarja v Sloveniji na ta način ravno ne delaš toliko več – ali pač)?

Kaj nam sporočajo ljudje, ki se odločajo le za znane in popularne, medijsko prepoznavne stvari in ljudi?
Je potem človeku sploh do vpogleda vase, terapaije.. ali mu je bolj do tega, da je bil pri “slavnem” terapevtu (ki po možnosti niti ni ne klinični psiholog, ne psihiater!).

Slaven frizer in dober frizer, ni nujno eno in isto. Lahko je, ni pa nujno.

Plus, kako to, da so popularni naenkrat všeč večini ljudem? Še včeraj za tega brivca ni slišal, sedaj je “must-visit”… pa restavracije in kuharji prav tako.

Se potem človek odloča tako, da pač gre na koncert, ker ve, da bo orkester vodil slaven dirigent ali zato, ker mu ta dirigent bolj ustreza?
Enako za virtuoza?

Če je pri znamkah gum, še možno meriti različno vedenje na cestišču.. od handlinga, do zavorne poti.. kako lahko veš, da je slaven terapevt vreden svojega prestiža (tudi finančno)?

Je torej življenje znotraj popularnih ponudnikov boljše? Kvalitetnejše?

Ali bolj služi za pogovore med jaro gospodo na gala večerjah, rotarijanske pomoči v življenju manj “uspešnih”?
Ker o vremenu se lahko človek le omejeno pogovarja.. plus, kakšne naravovarstvenike (četudi slavne!) lahko s tem prikliče.. in potem bo vsem nerodno, ker na okolje so pri vsem tem še najmanj pomislili?

In ali ni biti zavesten okoljevarstvenik tudi zgolj znamka?
Kot tudi vegetarijanec, vegan?

Smo vsi ljudje zgolj reklamni panoji svojih znamk (pardon, “izbire”)?
“Izbire” znotraj majhnega segmenta stvari.. praktično ne-izbire.. kot je že Renata Salecl: ”Izbira”

Zelo odvisno kdo in zakaj nekaj “ocenjuje”.
Dobro ocenjena restavracija, kuhar, hrana, vino, modni izdelki, materiali, kozmetika, zdravje..je predvsem odvisno Kdo (strokovnjak z izskušnjami?)je ocenjeval, pod kakšnimi kriteriji, pogoji (kvaliteta, kakovost izdelak, storitve ali finančno lobiranje, protiusluge ipd) in seveda tudi kdaj je bilo nekaj ocenjeno.
Tistemu, ki ze v osnovi niso bile vrednote kvaliteta, zdravje ipd, bo z leti le to tudi izgubil in kljubtemu, da bo njegov brand se vedno slovel za znanega, kvalitetnega, to ne bo niti priblizno drzalo..
Pomoje tako dobimo ven tudi psihologijo ljudi; bolj so ti zakompleksani, zafrustrirani s svojo majnostjo, bolj se bodo kot pijanci plota drzali prestiznih znam (beri: snobizen), bolj bodo ljudje iskreno hedonisti, sprosceni in svobodni pri samoodlocanju kaj je kvalitetno in kaj je frjk, bodo temu primerno tudi izbirali, enkrat brand, drugic nekaj popolnoma neznanega..

Zelo odvisno kdo in zakaj nekaj “ocenjuje”.
Dobro ocenjena restavracija, kuhar, hrana, vino, modni izdelki, materiali, kozmetika, zdravje..je predvsem odvisno Kdo (strokovnjak z izskušnjami?)je ocenjeval, pod kakšnimi kriteriji, pogoji (kvaliteta, kakovost izdelak, storitve ali finančno lobiranje, protiusluge ipd) in seveda tudi kdaj je bilo nekaj ocenjeno.
Tistemu, ki ze v osnovi niso bile vrednote kvaliteta, zdravje ipd, bo z leti le to tudi izgubil in kljubtemu, da bo njegov brand se vedno slovel za znanega, kvalitetnega, to ne bo niti priblizno drzalo..
Pomoje tako dobimo ven tudi psihologijo ljudi; bolj so ti zakompleksani, zafrustrirani s svojo majnostjo, bolj se bodo kot pijanci plota drzali prestiznih znam (beri: snobizen), bolj bodo ljudje iskreno hedonisti, sprosceni in svobodni pri samoodlocanju kaj je kvalitetno in kaj je frjk, bodo temu primerno tudi izbirali, enkrat brand, drugic nekaj popolnoma neznanega..
[/quote]

Ja… samo eni se potem o užitku ves čas pogovarjajo, recimo Italijani: kaj vse so dobrega jedli (ne nujno kje).
In potem so Švicarji, ki govorijo samo o tem KJE so bili, koliko hodov je bilo in kako FANCY je bilo vse skupaj.
Kaj so jedli, ne vedo čisto zares..

Kateri užitek govora, je sedaj več vreden?

Ker so tudi ljudje, ki jih najbolje ponazarja ruski vic.. se srečata dva “Nouveau riche” (novo-bogataša) v Moskvi… čez nekaj časa prvi vpraša drugega: “Oh, kje si pa dobil tole kravato?”
Pa mu odvrne drugi: “Mah, tamle za vogalom, je stala 5 000$.”
In takoj reče prvi: “Budalo, če bi šel v center do Borovitskaje jih imajo za 7 000$.”

Odvisno za koga, za Italijane bo ta vrednost v dobrem okusu in kvaliteti same hrane, za Švicarje pa lokacija same gostilne in morda še notranji design le te, ali pa kvaliteta kozarcev in krožnikov.
Obisk gostilne je sicer lahko tudi druženje samo, Info kje smo jedli ali s kom, čeprav primarno pa je še vedno hrana in ne ostalo, kar preferirajo Švicarji.

Vrednost užitka in govora o njem, je bolj subjektiven kot objektiven.

V obeh primerih, če je vrednost govora O užitkih, bolj primaren kot vrednost dejanja samega pa je to še vedno na nek način dokaz, da nam primarno največ pomeni mnenje drugih, kaj si bodo drugi mislili, in veliko manj, kaj smo mi sami zaradi sebe občutili, doživeli.
Rahlo infantilno in nesamozavestno.
Ko odrasteš primarno ne potrebuješ nujno potrditev xy oseb, da bi ti le ti določali lastno vrednost.

V zadnjem času je pomembna celo pasja šola … skrajni primer je celo to, kje posvojiš psa. Fajn je, če je slavno ime. Pred časom je bila tu gor precej burna razprava o čistilih neke influencerke – must have za sodobno gospodinjstvo, ker so oh in sploh, v bistvu pa popolnoma isto sranje kot najcenejše čistilo v diskontu, le cena je trikrat višja. Moraš pa seveda imeti take frende in frendice, da takšne zadeve nanje naredijo vtis, sicer nima smisla 🙂

Delam s številnimi hudimi intelektualci in oni omenjajo druga slavna imena (filozofe, politike, pisatelje), kar je verjetno podobna zadeva, le da je krog potencialno impresioniranih bistveno ožji.
Pa še zanimivost: moj sorodnik dela z enim po novem slavnim kuharjem na zvezdice. Tja sem vsake toliko šla jest že prej, ker je res dobro, če sem ljudem pohvalila to kuhinjo, so rekli samo aha, tisti, ki so jo poznali, so se strinjali z menoj. Danes, če omenim to restavracijo, pa vsem čeljust dol pade. Pa mislim, da so kvalitetni že vrsto let, ne od letos.

To je za babe, če že prešaltam na tv so reklame sam o vložkih in tampin in mehčalcu.
Taak isto ne nasedam hvale na raznih forumih in youtubu.

Sem dam še proti cepljenju in sedaj s to korono.

Ljudje, ki se odlocajo le za prestizne znamke, ki govorijo v superlativih o popularnih ljudeh, jih jaz dozivljam kot vsebinsko prazne ljudi. Navzven so okrancljani, povedati pa nimajo nicesar.

Ena moja znanka mi prva pride na misel. Veliko govori a vse kar pove, je kaj so kupili in koliko so placali. Pa mi enkrat pove, da je mozu za rojstni dan kupila najdrazji prenosnik kar so jih imeli v trgovini. Ni vedela povedati nic o prenosniku, niti katere znamke je. A ker se na to ni spoznala je vzela najdrazji, saj s tem misli da je najboljsi. Taksni “izpadi” povejo veliko o razgledanosti osebe.

Pasja šola je pa nekaj novega, čeprav logično.. za mini pse je itak pomembno, da pašejo v Vuitonovo torbico 🙂

Intelektualec je bila zgodovinsko gledano žaljitev.. s strani religioznih ljudi (beri: omejenih) za tiste, ki so o stvari raje malce prej pomislili, ne pa kar slepo ubogali.

Dejansko razmišljujoč človek ima težko idole. Lahko ima ljudi, ki so mu bližje in tiste, ki mu niso. Ni pa idolov.
Idol je znamka brez napak.

Znamke imajo pa vse svoje napake, kot vse človeškega.

Če verjamete, da so reklame zgolj za en spol.. ste ŽE cepljeni.

Inoktrinacija reklam torej deulje tudi na vas in to s konstantnim rezultatom!

Obstaja kontra argument, ki tudi zdrži: “Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni.”

Podobno je pri Hi-Fiju.. lahko za relativno majhen denar človek sestavi solidno audiofilsko kombinacijo. Preposluša, testira doma, prilagaja prostoru, ki ga ima oz. še bolje: prilagodi sam prostor (materiali in predmeti zelo vplivajo na zvok!).
Če človek nima časa, niti volje testirati, preverjati.. gre in kupi nekaj, kar se ve, da je dobro.

Recimo Bang & Olufsen.. ali Bower & Wilkison proizvodi, bo vsak človek že ob vstopu v prostor VEDEL, da gre za višji rang naprav. Design ti so to sporoča.
Če seveda stvari dejansko sedejo v prostor – imajo smisel (v marmornatem mavzoleju, kjer je preveč visokih tonov), je seveda čisto drugotnega pomena.

Pomembno je, da človek sam vidi – včasih, da drugi vidijo.. da se naj bi to dobro slišalo 🙂

Pogosto se za takšne nakupe odločijo ljudje po 40tem, ko jim sluh že peha.. in ne morejo več testirati z ušesi.. lahko pa še vedno z očmi (in denarnico!).

Na nek način se s tem sporoča, do česa ti je.

Zbirka plošč, knjig.. slik.. vse sporoča nekaj. Samo, če so to knjige, ki so vse vezane v usnje istega odtenka.. bolj deluje kot nakup na metere.. kot mavrični mozaik dejanskih bralcev, kjer ima vsaka knjiga vsebinsko svoje mesto.. vizuelno pa je to bolj neka kakofonija.
Za esteta torej groza.. za lastnika božanskost prebranega.

Oba sta pa še vseno znotraj svojih lastnih “znamk”..

Pri ceni je meni važno, kaj kupujem.
Pri veliki večini “znamka” produktov cena ni upravičena in mi na misel ne pride plačevati prebrisanega in agresivnega marketinga (četudi priznavam, da je to tudi pošteno in težko delo)
Nihče na svetu me ne bo prepričal, da je recimo torbica za 3000€ stokrat boljša od tiste za 30. V čem? Kako? Neumnost.
Pri tehničnih inovativnih produktih (gadžeti, stroji, roboti) je pa ves prestiž v tem, da jih imaš pač prvi (ali med prvimi) preden cena pade za polovico.
Enako pri avtih – v oči pade Volvo recimo, saj je všečen, ampak precenjen. Za isti denar več avta, to je danes šala mala, že če narediš samo osnovne primerjave.
Skratka – vse je v marketingu – tudi ličar, polagalec ploščic ali slaščičar lahko dosežejo svetovno slavo – nikoli lažje kot danes, kjer je potrebno narediti samo dovolj všečen in zanimiv video, ga rukniti na Youtube in FB in voila – si “prestižen”.

Za nekoga, ki ima precej proti znamkam, poznaš na metere vizuelnih znamk.

ps jaz sem pano za hofer in mizarja francla.

Torbica za 3000 evrov ni stokrat boljša, je pa dih jemajoča, tista za 30 pa zelo verjetno ne. Če bi imela veliko denarja, bi si kupovala lepe (drage) stvari, tako pa nekaj posebnega iščem med cenovno dostopnimi in na razprodajah.
Sicer pa niti ni fora v kakovosti, temveč v prestižu, ki se pri nekaterih predmetih vidi predvsem navzven (a hkrati so večinoma vseeno tudi rokodelski presežek, kar se tiče izbire materialov, obdelave in izdelave), pri drugih je malo subtilnejši.
Ni pa to pravilo. Nekatere nesramno drage torbice so grde kot tojfel in je kljub kakovosti ne bi imela niti zastonj.

Odgovoril bom samo na vprašanje, zakaj ni slavnih obrtnikov – zato, ker je celoten marketing usmerjen v ženske. Ker se jih lažje zmanipulira v impulzivne nakupe. Le poglejte, kaj se ceni kot nekaj več, pa vsi normalni vemo, da je isti k… eno ali drugo.
Obrtniki pa načeloma ne ponujajo takih stvari, s katerimi bi se lahko kokoš kitila. Razen če koga povabi domov pokazat novi parket naprimer. Ampak to ni isto, kot sprehod po promenadi med 500 ljudmi z novim Applom v novi Gucci torbici.

Torbica za 3000 evrov ni stokrat boljša, je pa dih jemajoča, tista za 30 pa zelo verjetno ne. Če bi imela veliko denarja, bi si kupovala lepe (drage) stvari, tako pa nekaj posebnega iščem med cenovno dostopnimi in na razprodajah.
Sicer pa niti ni fora v kakovosti, temveč v prestižu, ki se pri nekaterih predmetih vidi predvsem navzven (a hkrati so večinoma vseeno tudi rokodelski presežek, kar se tiče izbire materialov, obdelave in izdelave), pri drugih je malo subtilnejši.
Ni pa to pravilo. Nekatere nesramno drage torbice so grde kot tojfel in je kljub kakovosti ne bi imela niti zastonj.
[/quote]

Lej pri prestižnih zadevah gre za postavljanje v nekem blazno ozkem krogu, samo pet ljudi od 10 000 bo vedelo, kaj ta znamka pomeni in koliko denarja si dal za en predmet , gre za – če hočeš “skrivni jezik” elite , ali za razkazovanje statusa. Ker – drugače si dejstva, da eni dajo za eno ubogo zapestno uro po 10K evrov (in seveda mnogo več) ne moreš smiselno razložiti.
Če ostanemo pri torbicah – tista, ki je dih jemajoča, bi bila komot in realno lahko okol 300 €, z vso kvaliteto vred, pa še to je preveč. Da dodatno plačuješ samo ime , je zame totalen nonsens.

Ali pa zato, ker ti obrtniki pač ne vlagajo v marketing.
Ženske tudi rabijo obrtnike in to zelo, torej tak argument ne zdrži.

Hahahaha

Vsi ne. Obstajajo pa in vedno bodo ljudje, ki jim je znamka/izdelovalec/… pomembnejši od samega izdelka ali storitve. Itak. In ker taki še posebej radi zadevo obelodanijo, oni drugi so pa tiho, se včasih zdi, da smo res “vsi” taki.
Je pa tudi res, da se človek, ki mu sicer morda ni pomembna znamka ali prepoznavnost osebe, odloči za nekaj znanega tudi zato, ker tako najlažje dobi reference, ki jih je morda težje dobiti glede stvari, o katerih drugi ne govorijo veliko oziroma, če jih direktno ne vprašaš.

Audi khm… Bugatti khm… Adidas čapci khm… Razer gamerji khm…

Lej pri prestižnih zadevah gre za postavljanje v nekem blazno ozkem krogu, samo pet ljudi od 10 000 bo vedelo, kaj ta znamka pomeni in koliko denarja si dal za en predmet , gre za – če hočeš “skrivni jezik” elite , ali za razkazovanje statusa. Ker – drugače si dejstva, da eni dajo za eno ubogo zapestno uro po 10K evrov (in seveda mnogo več) ne moreš smiselno razložiti.
Če ostanemo pri torbicah – tista, ki je dih jemajoča, bi bila komot in realno lahko okol 300 €, z vso kvaliteto vred, pa še to je preveč. Da dodatno plačuješ samo ime , je zame totalen nonsens.
[/quote]

Jaz bi bila pripravljena plačati posrečen dizajn, kakovost, osebno všečnost ne glede na ime. Verjamem, da nekateri padejo na ime, pa če bi bil vgravirano v posušen pasji kakec. Dober primer “imena” so bili slavni loaferji, čevlji, ki obstajajo že par desetletij, potem pa so pred par leti postali moderni in so jih šele takrat kupili “vsi” pod raznimi izgovori o udobnosti, komotnosti obuvanja in všečni obliki. Po mojem so jih do letos že tudi zavrgli in niso kupili novih 🙂

Dober izdelek pa je prav, da ima svojo ceno, sploh če so vsi v verigi pošteno plačani za svoje delo.

Sem v skupini: “nisem tako bogata, da bi kupovala poceni” – že nekajkrat sem se s poceni znamko zafrknila in po vseh popravilih in dokončni odpovedi, kupila dražjo in imela mir (v takih primerih žal za večji znesek kot bi me stal prvotni nakup). Največ se mi to pozna pri tehničnih stvareh: prtljažnik, hladilnik, pomivalc… Od kupljenega želim, da deluje tako kot je treba in se s tem več ne ukvarjam ohoho let.

Imam pa kolega, ki išče vedno nizko ceno, se pelje tudi par 100km (ker je ceneje) in potlej cele dneve sam šraufa in se ukvarja s popravili, prička z mojstri., ampak on ima znanje in voljo.

Potlej imam kolegico, ki kupuje same poceni zadeve, največkrat fake znanih znamk in ko ji bluza po parih pranjih razpade, mirno kupi novo. Dejansko se cele dneve ukvarja s šopingom “imam vedno nekaj novega”. Naporna zadeva.

Kar se tiče pa “lastnega oglaševanja” teh znamk: imam družbo, kjer se nikoli ne pogovarjamo o znamkah, ampak če te že kdo vpraša, pač poveš.

In se najde kakšna znanka, ki ji že na daleč vidim kako me ocenjuje “kje si pa to kupila”:):):), ki mu sledi obezno vprašanje “koliko si plačala” in pač poveš:):):)

Jaz bi bila pripravljena plačati posrečen dizajn, kakovost, osebno všečnost ne glede na ime. Verjamem, da nekateri padejo na ime, pa če bi bil vgravirano v posušen pasji kakec. Dober primer “imena” so bili slavni loaferji, čevlji, ki obstajajo že par desetletij, potem pa so pred par leti postali moderni in so jih šele takrat kupili “vsi” pod raznimi izgovori o udobnosti, komotnosti obuvanja in všečni obliki. Po mojem so jih do letos že tudi zavrgli in niso kupili novih 🙂

Dober izdelek pa je prav, da ima svojo ceno, sploh če so vsi v verigi pošteno plačani za svoje delo.
[/quote]

Se strinjam in meni tudi cena ni ovira, če mi je nekaj res všeč in je v redu narejeno.
Oziroma se zadeva obrne – če je cena nerealna (x-krat višja od ene normale) potem mi izdelek avtomatsko ni več všeč :))
Tole o loaferjih – mi pridejo na misel navtični mokasini, tisti za na jahte, ki so bili tudi ful popularni en čas, z jahto ali brez :)))

Seveda obstajajo prestižni obrtniki, ampak pri njih prestiž dejansko pomeni, da ni nategov, pride kot dogovorjeno, naredi v nulo in za to seveda zaračuna nekajkratnik povprečne cene. In midva sva to pri gradnji naše hiše z veseljem plačala. Ogromno prihranjenih živcev in časa in veliko zadovoljstvo zaradi kvalitete izvedbe. Za večino ljudi so nedosegljivi, pa vseeno polno zasedeni po najmanj pol leta vnaprej.

Se strinjam in meni tudi cena ni ovira, če mi je nekaj res všeč in je v redu narejeno.
Oziroma se zadeva obrne – če je cena nerealna (x-krat višja od ene normale) potem mi izdelek avtomatsko ni več všeč :))
Tole o loaferjih – mi pridejo na misel navtični mokasini, tisti za na jahte, ki so bili tudi ful popularni en čas, z jahto ali brez :)))
[/quote]

O moj bog, saj res, mokasini!
Midva sicer imava jadrnico, ampak jaz mokasinov nimam!!! Samo mrtva.