In kaj tako blagodejno duhovnega spoznate na potovanjih na drug konec sveta?
potujem, vedno zaradi potovanja samega … tvoj način razmišljanja pa kaže na to, da ti rahel pogled izza plankov ne bi nič škodil 🙂
Največji bednik nemarni si tukaj ti. Mi, ki potujemo po svetu, vsaj znamo cenit to kar imamo in predvsem, potujemo s svojim zasluženim denarjem, za razliko od tebe, ki verjetno ne delaš nič in visiš na sociali. Taki ste največji bedniki nemarni (to so tvoje besede, da ne bo pomote), sami se niste sposobni preživljati s svojim delom, potem pa od nevoščljivosti udrihate po vseh, ki živijo drugače od vas.
Hahah, tisti, ki so najdlje od doma bili na Hrvaškem, se oglašajo v temi o potovanjih po svetu.
Jaz ne potujem, da najdem sebe (čeprav je veliko stvari, o katerih se začneš spraševati, ko potuješ po različnih deželah), potujem zato, da vidim, kako dugod razmišljajo, kako živijo, kaj jim je pomembno, na kratko, kakšno kulturo imajo. Indija je, po tem, ko greš mimo tistih površinskih stvari, mimo katerih veliko ljudi ne more (revščina, umazanija…), nekaj posebnega. Indijo vedno znova doživljam vedno drugače. Njihova mentaliteta, vera, ki jo nikomur ne vsiljujejo, način življenja, barve vsepovsod… je nekaj nepozabnega. Pozabite templje, indijsko kuhinjo, fotografiranje in ostale turistične zadeve, gre za njihovo življenje, način razmišljanja in idejo, da se prijaznost vrača s prijaznostjo. Toliko empatičnih, dobrih ljudi, ki ne zahtevajo ničesar v zameno, saj se jim bo vrnilo s “karmo”, nisem srečal nikjer drugje. Pa sem bil marsikje.
Kaj hočem povedat? Ja, veliko stvari se naučiš s potovanji, veliko stvari vidiš. Predvsem pa vidiš, kako malenkostni in ozkogledni smo nekateri Evropejci. Kako častimo zadeve, ki so v življenju najmanj pomembne. Če to pomeni najti sebe, pa že…
Kaj te moti? Česa se bojiš? Sveta, letala, drugih kultur? Kdo ti laže?
[/quote]
Ne boji se ničesar, samo keša nima, da bi potoval, pa udriha po tistih, ki ga imajo.
Revščina je povsod, kot je nekdo zgoraj napisal, moraš znat pogledat mimo tega. Tisti, ki niste bili še nikjer in se skrivate za svojimi planki, pač nimate širine, da bi sploh lahko debatirali o tem, kaj lahko pridobiš s spoznavanjem tujih kultur.
Tako nekako. Sem pa prepotovala svet predvsem zaradi službe in ne na turistične destinacije. Ta potovanja mi kot osebi niso pripomogla na nobenem področju, no morda na tem, da sem se začela zavedati, da živimo v zelo lepi in dobri državi. Pa zanimivo je bilo še iz kulinaričnega aspekta.
[/quote]
Seveda ti niso pripomogla, ker nisi mogla stopiti iz svoje cone in svojega pogleda na svet. Videla si površje, to je pa tudi vse. Ali pa nisi imela časa za raziskovanje, ker si čepela v klimatiziranih pisarniških prostorih. V vsakem primeru, nisi bila zares pri stvari.
Potujem zato ker me ogromno stvari zanima. Različni ljudje, različne navade, kultura, arhitektura, narava, hrana, ….. ko sem bila otrok sem požirala knjige in v domišliji doživljala vse te kraje, kulture….sedaj si pa na srečo lahko privoščim tudi v resnici kaj izkusiti.
Nekatere pa pač zanima kaj pa jaz vem kaj. Večinoma kaj sosedovi počnejo pa kritiziranje le tega 🙂
Ne boji se ničesar, samo keša nima, da bi potoval, pa udriha po tistih, ki ga imajo.
Revščina je povsod, kot je nekdo zgoraj napisal, moraš znat pogledat mimo tega. Tisti, ki niste bili še nikjer in se skrivate za svojimi planki, pač nimate širine, da bi sploh lahko debatirali o tem, kaj lahko pridobiš s spoznavanjem tujih kultur.
[/quote]
Ha, na koncu spoznaš, da si nismo prav daleč v doživljanju in osnovnem človeškem dojemanju življenja. Še vedno te najmočneje oblikuje družina, čeprav v različnih kulturnih okoljih.
Ha, na koncu spoznaš, da si nismo prav daleč v doživljanju in osnovnem človeškem dojemanju življenja. Še vedno te najmočneje oblikuje družina, čeprav v različnih kulturnih okoljih.
[/quote]
Pa smo daleč! Družina pri nas je čisto nekaj drugega kot družina npr. v Pakistanu, Indiji, Maleziji. Pri nas nam na pamet ne pride, da bi imeli ostarelega svojca pri sebi, tam pa jim ne pade na pamet, da ga ne bi imeli. Ljudje od tam gredo po svetu in pošiljajo denar domov. Mi gremo po svetu in nam na pamet ne pade, da bi denar pošiljali staršem, pa čeprav živijo z minimalno penzijo in komaj zmorejo preživeti. Doživljanje osnovno človeškega je zelo različno od kulture do kulture. Evropejci imamo idejo, da je individualizem nad vse, posameznik in to, kar on hoče, je nad vsem ostalim. Drugje je diametralno nasprotno. In to je točno tisto, zaradi česar se splača potovati.
Pa smo daleč! Družina pri nas je čisto nekaj drugega kot družina npr. v Pakistanu, Indiji, Maleziji. Pri nas nam na pamet ne pride, da bi imeli ostarelega svojca pri sebi, tam pa jim ne pade na pamet, da ga ne bi imeli. Ljudje od tam gredo po svetu in pošiljajo denar domov. Mi gremo po svetu in nam na pamet ne pade, da bi denar pošiljali staršem, pa čeprav živijo z minimalno penzijo in komaj zmorejo preživeti. Doživljanje osnovno človeškega je zelo različno od kulture do kulture. Evropejci imamo idejo, da je individualizem nad vse, posameznik in to, kar on hoče, je nad vsem ostalim. Drugje je diametralno nasprotno. In to je točno tisto, zaradi česar se splača potovati.
[/quote]
Še vedno mislim, da relacije, odnosi, kar je zapisano v biti ljudi, delujejo podobno. Forma pa je bila tudi pri nas 50 let nazaj povsem drugačna in bližja temu, kar opisuješ. Podobno glede vrednosti posameznika, skupnosti.
V Indijo hodiš zato ker je na drugem koncu sveta in zato ker velja za destinacijo kjer iščeš smisel – totalno turistična nategancija.
Indija je kot država katastrofa, ljudje pa še bolj, saj ljudje naredijo državo. Če že kdo, bi morali Indijci hoditi v zahodno Evropo se učiti kako živeti in ne obratno. Naj pridejo v Nemčijo, Avstrijo, Švico, Švedsko, Norveško,..
Indija in Indijci imajo toliko težav za razrešit, da glava boli, začenši z enakovrednostjo žensk, čuta do narave, živali odnosov in še čega.
Vsako duhovno potovanje (fizično ali metafizično) je izziv. Za “potovanja” se tako odločajo tisti, ki morajo pri sebi nekaj predelati (strahovi, lastne pomanjkljivosti, ki jih v življenju ovirajo). Ni nujno, da greš v Tibet, Indijo ali na Mars. Greš zato, da sebi dokažeš, da zmoreš. Ali, da se naučiš.
Lahko pa ostaneš “doma” in jamraš nad kruto usodo, ki te je doletela. Ali pa se greš komercialnega turista – s priročnikom za samopomoč v roki. Taki se vračajo vedno znova, vsakič z drugim priročnikom (“turist guide-om”), ker ne dojamejo, da vsako pot mora vsak prehoditi sam.
Lokacija sama po sebi torej ni pomembna, je pa res, da je zahodna družba “comfort zone”, s svojimi prednostmi na eni strani in frustracijami, ki jih generira, na drugi (najbolj zafrustrirani ljudje so tisti, ki so najbolj odvisni od udobja…).
Seveda ti niso pripomogla, ker nisi mogla stopiti iz svoje cone in svojega pogleda na svet. Videla si površje, to je pa tudi vse. Ali pa nisi imela časa za raziskovanje, ker si čepela v klimatiziranih pisarniških prostorih. V vsakem primeru, nisi bila zares pri stvari.
[/quote]
Nič od napisanega ne drži.
Nič od napisanega ne drži.
[/quote]
Potovanja kot taka ne pripomorejo nič, zdravemu in čustveno stabilnemu človeku. Lahko pa daydreamaš ko si na potovanju in si delaš utvare.
Jaz sem tudi prepotovala velik del sveta in po vseh potovanjih se vedno bolj in bolj zavedam, da je Slovenija najlepša dežela za življenje in da Slovenci nismo niti malo ponosni na to kakšen dragulj imamo.
Duhovna potovanja so okalupljena imajo svoj program, tisti, ki se jih udeležujejo točno vedo zakaj romajo na duhovna potovanja in njihove centre.
Če jim je to v zadovoljstvo je to povsem njihova zadeva in stvar.
Te duhovne center večinoma oblegajo zahodnjaki in nima to popolnoma nobene veze z resničnim življenjem dežele.
Domačini tega niti ne poznajo, vedo le, da se tam nahajajo neki čudni beli ljudje. 🙂
Potovanja stik z naravo in pristnimi domorodci ali domačini je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš po svetu.
Nikoli me ni zanimal moderni turizem, čamenje v prestižnih hotelih, temveč stik z ljudmi iz kolib in realnim življenjem.
Ko sem na Japonskem visokogorju našla kislico…sem bila kot mali otrok, ki me je spomnila na prelepo Slovenijo.
Smaragdno jezero (sama sem ga tako poimenovala) pri Kranjski gori je najlepše na svetu…
Doživetja so tista, ki ti potovanja vtisnejo v srce.
pa je to Stari vrh nad Škofjo Loko(Hvala domačinom za izjemo gostoljubnost)ali je to indijska vasica, kjer se še šofer boji stopiti iz avta, jas jo pa maham proti kolibi, da razveselim tiste otroke z malenkostmi…..
V Indijo hodiš zato ker je na drugem koncu sveta in zato ker velja za destinacijo kjer iščeš smisel – totalno turistična nategancija.
Indija je kot država katastrofa, ljudje pa še bolj, saj ljudje naredijo državo. Če že kdo, bi morali Indijci hoditi v zahodno Evropo se učiti kako živeti in ne obratno. Naj pridejo v Nemčijo, Avstrijo, Švico, Švedsko, Norveško,..
Indija in Indijci imajo toliko težav za razrešit, da glava boli, začenši z enakovrednostjo žensk, čuta do narave, živali odnosov in še čega.
[/quote]
Kaj če Indijci ne želijo živeti drugače in se ne želijo ničesar učiti od Evropejcev? Kaj če so siti odpadkov, ki jih Evropa izvozi k njim? Res je, kastni sistem je tudi z mojega vidika katastrofa, kakor tudi mesto žensk v družbi.