Evo, da še jaz pristavim eno tako resno tezavo. Tezko prebavljam jamrače. Dobim kepo v zelodcu, v prsih me začne tiščati, štrene mi zmanjka ze po nekaj minutah. Najraje bi izpuhtel… res. Tako me dotolče, da sem čisto „na nuli“. Ponavadi grem oddremat za kake tri četrt urice, da se potem lazje sestavim. Če imam ta privilegij na razpolago. Sicer pa se do večera vlečem kot megla.

Zadeva bi bila manj problematična, če ne bi šlo za osebo, ki mi je blizu, zelo ljuba pravzaprav. In sva v rednih stikih. Nekako „skrbim zanjo“, čeprav ni to čisto pravi izraz. Bliznji sorodnik pač. Z malenkost tezjo usodo.

Pogovor ne teče. Kot bi bil na oni strani trol, ki mu pač nič ni prav. Ponujanje rešitev ni pravi pristop. V bistvu je brez haska. Ponavadi se med pogovorom tako vzivi v svoje jamranje, da postane „pasivno agresiven“. Če kaj rečem, ga ne razumem, če sem tiho in „m-hm“-kam, ga ne poslušam. Če predstavim kake izbire, ga silim. Če poskušam kaj ukrepati, sem „pameten“ in odločam namesto njega. Če pustim, da „se opeče“, sem barabs, ker sem vedel, kaj bo, pa nisem nič storil. Če mu kaj kupim ali mu „posodim“, sem pokroviteljski. Če rečem, da zdaj to finančno ne gre, sem Skopuh, ki skrbi samo zase… itd. Pogovori tečejo izključno samo o tem, kako mu je tezko. In zadeva se v večini primerov sprevrze v direktno obtozevanje, dostikrat povsem mimo začetne teme. Preprosto se rabi na nekoga znesti, ali kaj jaz vem. Naslednjič se pogovor začne, kot da onega zadnjič ne bi bilo. Nobene jeze, obzalovanja, zamere… in potem počasi spet v smeri „trolanja“.

Vsaka ideja, kako shajati s takšno osebo in ostati zdrav mi bo verjetno v pomoč, ker mi jih počasi zmanjkuje. Torej… pogumno na plano z besedo.

Hvala vnaprej.

Ne vem, mogoče, da ga pustiš na miru in mu nehaš (finančno) pomagat? Mene so vse prijateljice zapustile, ker znam samo jamrat, pa dobesedno za vsako stvar imam kakšen komentar. Ne morem si pomagat.

Takim ponujat ideje in rešitve je kot metati bisere svinjam. Ne razumejo da so sami svoj problem ker se vrtijo v spirali.
Jaz poskušam z vprašanji. Kaj pa bi sicer lahko naredil, kaj pa misliš da bi bil lahko drugače naredil, kaj pa ti predlagaš…Tako da žogico vržem na drugo stran. Res pa je, da so se začeli “ne vem” odgovori…:-( ker se jim ne da razmišljat na drugačen način. Me pa ne požrejo več energetsko.

Edini, ampak res edini način je, da si ga deležen v res majhnih dozah.
Drugače ne bo šlo nikakor. Na žalost.
Kaj ga ne moreš na nek način odstranit iz svoje okolice?

Tole s protivprašanji sem ze preizkusil. Pa se je navadil tako hitro… nsjprej mslo „zabluzi“ in zadevo zaključi po prt ali šestih stavkih tako, da mi servira vprašanje nazaj… tudi po večkrat. In če preveč vztrajam, potem sem jaz tisti grdi, ki noče pomagat „razmišljat“. Če pa poskusim malo usmeriti v neko smer, pa „samo nase mislim“, ker on bi „neki drucga“ (dobrsedno, brez konkretizacije).

Umaknil sem se ze, kolikor gre. A ravno odstraniti ga ne morem oz. nočem. Nekako smo zmenjeni, da se mu pomaga, kolikor kot familija pač zmoremo. Ni to nek dementen ata. Model ima 40 let, malo tezko usodo in je kar bister.

Morda si želi le, da ga nekdo posluša? Govori pa pač na jamraški način, ne išče rešitev, čustveno se razbremenjuje na tebi. Najbrž te zato izčrpa.

Eden od načinov je lahko aktivno poslušanje, to pomeni, da ko si na vrsti v bistvu obnoviš njegove besede, da bo začutil, da si ga poslušal, slišal.

Nekako razberem, da gre za bolj enostranski odnos, ti nekako ne prideš na vrsto, da bi mu kaj podelil o sebi in se še sam malo razbremenil? Oziroma, če bi se, bi ti očital, da ti gre itak predobro?

Imam takšno prijateljico. Njenih očitkov ne jemljem osebno. Imam jo neskončno rada, me pa čustveno izčrpajo telefonski pogovori, kjer le govori in govori… ko ne zmorem več, ji to pač povem, odmerjam kolikor zmorem.

Pike dobim.
Ne prenesem takih. Vse so jim drugi krivi, še najbolj tisti, ki bi radi pomagali, oni pa revčki.
Stokrat pomagaš, prvič , ko ne moreš si vse, samo človek ne.
Vidijo samo sebe, samo oni imajo probleme.
Katastrofa, dober si, da zdržiš. Tukaj rešitve ni, spremenijo se samo na slabše, cuzajo energijo dokler jim pustiš. Namesto zahvale očitki, jeza.
Nič, doziranje v majhnih količinah, če ne moreš stran, pa čustveno se stran držat.

Ja, nekako tako sem tudi sam ze „ocenil“. Tole s ponavljanjem ne gre dolgo, ker se kmalu sprevrze v „Ja, sej to ti pravim!“, ali celo v direktno opazko, da ne rabim ponavljat, češ da nismo v vojski… itd.

Njega seveda ne bom ne spreminjal, ne spremenil. Tu si nekih utvar ne delam. Sem ze govoril malo z drugimi, češ, da meni tole ne gre od rok, ker sem sam „preobčuzljiv“, pa me potolazijo v smislu… saj je samo tu pa tam in da vem, da rabi našo pomoč. Kar je res.

Problem imam torej predvsem jaz, ki vsega skupaj ne znam hendlat, kot sem zapisal v uvodu. Zadeva ni od včeraj, tako da marsikaj sem tudi ze poskusil. Del problema je tudi ze naveličanost po vseh teh letih, saj jaz nekako ne znam več odmisliti vsega skupaj (razen s pavšalnim usmiljenjem).

Skratka… moreče mi je ze vse skupaj. 🙄

Ja, nekako tako sem tudi sam ze „ocenil“. Tole s ponavljanjem ne gre dolgo, ker se kmalu sprevrze v „Ja, sej to ti pravim!“, ali celo v direktno opazko, da ne rabim ponavljat, češ da nismo v vojski… itd.

Njega seveda ne bom ne spreminjal, ne spremenil. Tu si nekih utvar ne delam. Sem ze govoril malo z drugimi, češ, da meni tole ne gre od rok, ker sem sam „preobčuzljiv“, pa me potolazijo v smislu… saj je samo tu pa tam in da vem, da rabi našo pomoč. Kar je res.

Problem imam torej predvsem jaz, ki vsega skupaj ne znam hendlat, kot sem zapisal v uvodu. Zadeva ni od včeraj, tako da marsikaj sem tudi ze poskusil. Del problema je tudi ze naveličanost po vseh teh letih, saj jaz nekako ne znam več odmisliti vsega skupaj (razen s pavšalnim usmiljenjem).

Skratka… moreče mi je ze vse skupaj. 🙄
[/quote]

Ne znam osmisliti in ne „ne znam odmisliti“.

Glede na to, da imaš nekako moralno obvezo, da ga držiš nekako nad vodo, če prav razumem, si hm.. v šitu. To je tako kot s pretepenimi ženskami, ki se do 7x vračajo k nasilniku, doklere se zares ne odločijo, da odidejo. Če se ON ne bo premaknil, se lahko utopiš, pa se ne bo.

Po moje je to da si se odmaknil edini način, da rešiš svojo kožo.
Mogoče če gresta takrat v naravo, ko “ga rešuješ”, da se vsaj fizično zlufta. Tečt. Ali pa mu mogoče določiš “urnik” ko si mu na voljo.

Glede na to, da imaš nekako moralno obvezo, da ga držiš nekako nad vodo, če prav razumem, si hm.. v šitu. To je tako kot s pretepenimi ženskami, ki se do 7x vračajo k nasilniku, doklere se zares ne odločijo, da odidejo. Če se ON ne bo premaknil, se lahko utopiš, pa se ne bo.

Po moje je to da si se odmaknil edini način, da rešiš svojo kožo.
Mogoče če gresta takrat v naravo, ko “ga rešuješ”, da se vsaj fizično zlufta. Tečt. Ali pa mu mogoče določiš “urnik” ko si mu na voljo.
[/quote]

Sem se prav nasmejal, ko sem bral. In ja… počasi prihajam v fazo „Ajm tu ould for dis šit!“. 😊

Jaz tudi. Kot praviš: pike dobim. Najraje bi konkretno „znorel“ in mu jih par „napel“. Pa še dve zidarski vzgojni dodal za dobro vago.

Ja, grdo se sliši, ampak me ima res dostikrat, da bi kar opustil potrpezljivost in „politično korektnost“.

Kaj pa če je težava prav v “pavšalnem usmiljenju”?

Kaj pa, če se ti ne bi smilil? Če bi ga jemal zgolj kot “mimoidočega” (samostoječega odraslega) s svojimi križi in težavami, ki jih hendla kakor pač jih, kot trenutno zmore, če jih zmore, če jih ne, jih pač ne. Mu samo prisluhneš, kako je, kje trenutno stoji, zgolj spoznavaš njegov svet, ne da bi ga želel premakniti? Le toliko, da ve, da si tam, da ni sam? Da na nek način tudi pri sebi sprejmeš, da si trenutno noče ali ne zmore pomagati in zato ne potrebuje nasvetov?

Pišeš, da si občutljiv. Ali to pomeni, da te njegove težave prizadanejo? Da o njih razmišljaš, jih težko “pustiš” njemu? Ali te bolj izčrpajo njegovi neprijazni odzivi?

Sama na posmehljive odzive običajo odreagiram na način, da povem, da tako se pač jaz pogovarjam, da je to moj način. Je čuden? Moj zagotovo je 🙂 Sem pa vedno odprta za nove predloge. Nekako v smislu, ahaaa, te moti, ker sem odgovorila na takšen način. Kako bi pa ti rada, da ti odgovorim? Kaj naj rečem? 🙂 Kaj si pričakovala od mene? Trenutno pač zmorem tako. Te pa poslušam. Ti misliš tako, jaz pa razmišljam tako. Ti poveš na takšen način, jaz na drugačen. Oboje je ok. Obe sva ok.

Oprosti, če sem zamorila. Sem želela nekako razložiti, kako je s tem pri meni.

Ej, super, hvala. Ne vem točno kaj, ampak nekaj je (zaenkrat pozavestno) padlo Na plodna tla. Bom še nekajkrat prebral. Hvala še enkrat.

V bistvu gre za nekakšno slabo vest na eni in nekakšno samospraševanje „A sem jaz tukaj nor?“, „Hmmm… kaj pa če ima vseeno zudi on prav?“, ipd. Kot bi se moralno etične norme in tozadevna prepričsnja v temu odnosu razkrojila. In to mezi in zalosti hkrati. Nemoč karkoli spremeniti in zelja po nekakšni spremembi. Notranji konflikt… bom še malo pustil, da se „tensta“… nimam še dovolj oprikemljive ideje.

Presekaj zastrupljen odnos. Saj veš, da si del tega tudi sam kriv. Ne dopuščaj mu, da se hrani s tabo. Odidi, ničesar mu nisi dolžan. In nenazadnje, o svojem življenju, s kom se boš družil in s kom ne, odločaš sam. Njemu ne moreš pomagati, lahko pa sebi.

Ajde balkanac, razjoči se, sam si si kriv za vse, nihče drug ti ni, če si leno prazno napihnjeno gobezdalo. Zdaj je pa nazaj v Sloveniji, ko je dobil lenuh brco v rit, pa ni Slovenec, cele dneve pa na monu…eh.

O lej jo fišerco, kaj je zdaj z lupijem, si ga pahnila v samomor stara vešča podivjana, lažniva?
[/quote]

O čem ti to? Poišči si pomoč.

No, saj nekako v to smer tudi sprašujem. Le da bi najprej raje nekako zaradi sebe res izčrpal vse moznosti, preden vrzem puško v koruzo in rečem, da se ne grem več.

Seveda gre tu za moje (tudi nepredelane) frustracije in komplekse. Eden takšnih, ki me v temu primeru spravi na obrate je „zaničevanje“. Pomagam človeku finančno, on pa mrtvo hladno: „Jaz nimam od tega nič. To je šlo vse za otroke.“ pomagam z vezami in poznanstvi in spet: „… nič …“. Ta večni „nič“ npr. je eden izmed sprozilcev, ki v meni vzbudi vihar. Ni njegova krivda, da to res zelo slabo prenašam.

Potem slabo prenašam „negotovost“, oz. „tesnobo“. Ko v pogovoru nikoli ne vem, katera beseda, kretnja, zven glasu,… bo povzročila, da bo krenil v ofenzivo. Ta strah me izčrpava ze sam po sebi. Kar je malce smešno, da se izčrpavam sam zaradi strahu pred izčrpanostjo, ki bo sledila, če kaj „narobe rečem“.

Je kar nekaj takih zadev, ki bi se jih lahko najprej lotil pri sebi, če bi imel čas, voljo in koga, ki bi me malo „usmerjal“. Zato sem tudi odprl debato. Za malo samorefleksije.

Pol smo pa vsi bolniki, ki smo videli kako je norel tu, ti pa čudežno izginila, si se potuhnila in brala, da bo minilo in se pozabilo….mater, same ničvredne smrdljivke ste tu, dejanskio. Menad ni nobeden pozabil v dveh tednih, kaj misliš?
[/quote]

Zdaj nekaj berem, kaj ste imeli. Ne, mene ni bilo, ker nisem tukaj ničesar pozabila. Pridem, ko pridem, neobremenjena z vami, vašimi svetovi. Zakaj to tako težko sprejmeš? In zakaj me vlačite po svojih bolnih temah, tega pa ne vem in me niti ne zanima. Z nikomer nimam nič, zdaj se mi pa skidaj bolni osebek.

Zdaj nekaj berem, kaj ste imeli. Ne, mene ni bilo, ker nisem tukaj ničesar pozabila. Pridem, ko pridem, neobremenjena z vami, vašimi svetovi. Zakaj to tako težko sprejmeš? In zakaj me vlačite po svojih bolnih temah, tega pa ne vem in me niti ne zanima. Z nikomer nimam nič, zdaj se mi pa skidaj bolni osebek.
[/quote]
Kakimi našimi budala, kaj hinaviš? Stara vešča si lagala mlečnežu, ga čisto znorela in mu zamolčala, da bi mu lahko bila mama in da si poročena, čeprav je tvoj zakon popolnoma propadel. Kaj je zadj pob lagal al ti lažeš? Brez veze se mu že ni odpeljalo. Al smo spet mi nori, ti ki imaš pa v celoti zasrano življenje, si pa biser? Seveda si izginila, morala si se potuhnit, samo kak obraz imaš, da se sploh še pojaviš?…..mislim

Kakimi našimi budala, kaj hinaviš? Stara vešča si lagala mlečnežu, ga čisto znorela in mu zamolčala, da bi mu lahko bila mama in da si poročena, čeprav je tvoj zakon popolnoma propadel. Kaj je zadj pob lagal al ti lažeš? Brez veze se mu že ni odpeljalo. Al smo spet mi nori, ti ki imaš pa v celoti zasrano življenje, si pa biser? Seveda si izginila, morala si se potuhnit, samo kak obraz imaš, da se sploh še pojaviš?…..mislim
[/quote]

Zdaj ti spet ni prav ker se nimaš nad kom izživljat ? Fant se je najverjetneje pametno in diplomatsko umaknil. Pametnejši odneha.

Res ne sodi sem, ga je škoda za take šuse animirat.

Moja filozofija je, da moraš biti pripravljen kogar koli zapustiti in ga črtati iz svojega življenja, pa naj bodo to starši, partner ali pa nekdo iz žlahte. Ko začneš ljudem odpuščat “napake” ne delaš usluge ne njim in ne sebi.

Ne druži se z njimi, izogibaj se jim. Nobenega filozofiranja ni tukaj.

S takimi ljudmi je težko, sploh če so familija, odrect se jim ne moreš, trpet jih je pa težko. Pomagaj toliko, da sebi škode in svoji družini ne delaš, to je prvo pravilo v vseh odnosih. Pa tuš povej mu kadar gre čez mejo, se zavedajo verjemi, samo navajeni so oni drugim meje postavljat v smislu, da vidim koliko drugi zmore, v tem primeru si ti ta drugi. Grd boš vedno, če si že grd bodi z razlogom, da bo imel kej povedat. Nekaj časa se bo držal nate in gojil zamero, potem bo pa spet nazaj prišel, tokrat z prirejeno mejo, jamraci se vedno vračajo :))