Starševski čvek

Moški in slaba vest

Default avatar
Mene pa zanima, v kakšnih primerih se vam moškim oglaša slaba vest v odnosu do punce, žene, partnerke ali ljubice (zdajšnjih ali bivših). Kaj slabega ste ji naredili in kako izražate oz. kako se kaže ta vaša slaba vest do nje ali morda tudi do tretje (nič krive) osebe? Malo se razpišite, pa bodite čimbolj iskreni;)
Default avatar
Se smem kot ženska vmešati in nekaj vprašati? Če da, hvala.za odgovor, če ne ni problem, ne bom vztrajala, tema je za moške... zakaj bi imeli slabo vest za karkoli ste v preteklosti naredili? V tistem trenutku se vam je to zdela dobra ideja (da ne rečem "ste čutili, da je to prav"), zakaj bi karkoli storjenega obžalovali?
Default avatar
Razmisli je napisal/a:
No, v življenju naredimo tudi kaj, kar nam ni ravno v ponos, ane... Če si lahko oprostimo, potem hvala Bogu. Sprašujem za primere, ko si ne morejo odpustiti in jih preganja slaba vest. Zanima me predvsem moško razmišljanje glede tega.
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
Ok. Hvala za odgovor in prijaznost.
Default avatar
Moškim se nič ne oglaša slaba vest. Oni vedno najdejo nek izgovor, da sami pri sebi opravičijo svoja podla dejanja.
Default avatar
Slaba vest, občutki krivde in sramu so nekako predpogoj za etično (ne moralno, to ni isto) drzo. Odsotnost občutkov krivde in sramu so potem podlaga za vedenja in ravnanja, ki jih označujemo kot narcisoidna in z uvedbo moral v diskurz potem naprej še sociopatska.

Moški, ki so pretezno racionalni (na priblizno eden od sedmih) delujejo najbolj preračunljivo in na videz brezvestno. Trdi pogajalci, ki pa se bodo v primeru slabe vesti Poskusili odkupiti z uslugami in darili.

Tisti, ki jih vodijo strahovi (recimo dva od sedmih) bodo načeloma precej zavistni. Iritira jih, če imajo nekateri več kot drugi in rako zlahka zaidejo v puritanstvo, torej strah pred tem, da bi tam zunaj lahko kdo bil dejansko srečen. Ko občutijo slabo vest, se bodo zrtvovali za druge, da bi se odkupili za polena, ki so jih zmetali drugim pod noge.

Velika večina (recimo štirje od sedmih) pa je izrazito tekmivalnih. V svetu brez izzivov zlahka zapadejo v odvisnosti, če je izzivov preveč pa v narcisoidnost, s katero zakrivajo občutke neuspeha. Ko ji zanese, dolgo prebolevajo (umik), črmur sledi poveličevanje tistega, zaradi kogar čutijo dlabo vest.

Čistih tipov ni in mozne so različne kombinacije prvobitnih motivatorjev, a tole je nekako groba osnova, saj večinoma dominira en vzorec.
________________________________________________________________________________________________________
» Respect My Existence or Expect My Resistance! «
Default avatar
Dvomim, da je vest porazdeljena med ljudi glede na spol.
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
Nikoli. Ker z vsako delam, kot želim, da ona dela z mano.
Svet je pisan in lep...
Default avatar
Jaz je nimam.
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
Slaba vest ni omejena po spolu, v bistvu se ne deli na moško in žensko slabo vest, tako da se lahko mirno razpišeš...
Default avatar
Tara_S je napisal/a:
Seveda, da ni. Ampak glede na to, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa, mogoče moški drugače delujejo kot bi ženska v enakih okoliščinah...
Default avatar
Default avatar
Tara_S je napisal/a:
Evolucija je glede tega v naših možganih, po nedavno zaključenih reziskavah celo v DNK, pustila konkretna navodila za ukrepanje v določenih situacijah.
Nenazadnje so to na osnovi opazovanj ugotovili že stari grki...
Eden od teh, vtisnjenih algoritmov obnašanja je tudi pretiravanje pri zaščiti žensk, češ da so nebogljene in jim je potrebno pomagati... Ti časi so mimo, ženske so precej bolj samostojne in v mnogih primerih tudi s precej boljšim izhodiščem kot njhovi moški vrstniki. S tem je povezano tudi izkoriščanje moške naivnosti in njegove želje ugoditi ženski.
Default avatar
No, če je tako, potem bi se jaz kar malo izpovedala..čutim to potrebo danes, pa morda še koga opogumimo, da pove svojo zgodbo.

Nekoč sem nekoga dolgo vlekla za nos za inspiracijo pri pisanju (čeprav je vedel, da med nama ne bo nikoli nič). Za to, da sem pisala svoje zgodbe in mi je biznis dobro laufal, sem potrebovala življenske zgodbe, resnične občutke, odzive.. da bo bolj kredibilno vse skupaj. Danes obžalujem, če bi vedela takrat to kar vem danes, tega ne bi nikoli naredila. A je kar je zdaj. Naj mi bog oprosti...
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
Mogoče. Pravzaprav tudi sama ugotavljam, da moški krivde ne bo priznal nikoli (pa čeprav ga pri dejanju samem dobiš), ženskam pa običajno to ni tako težko.
Default avatar
Desiderius_da_Pietri je napisal/a:
O sebi pa nisi nič povedal;)
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
je upal, da boš to spregledala, če napiše daljši post... shyt... ;)
Default avatar
eena tu je napisal/a:
Še ena patetična zagrenjenka.
Default avatar
slaba vest je napisal/a:
Tako kot je Razmisli napisala... če bi vedel, kako bo ona to (karkoli to je) razumela/doživela... niti pomislil ne bi. Samo stvar vživljanja v drugega in razumevanja, pa tudi zmerno različnih pogledov, ki se sčasoma obrusijo v skupna stališča.

Vse skupaj lahko razumemo kot nepomembne malenkosti - ali pa tragedije - a sam poskušam na vsako stvar, ki povzroči kakršnokoli obžalovanje, gledati kot na učni proces, ki pomaga razumeti njeno razmišljanje in v katerem sem se naučil izogniti se še eni stvari, ki drugega prizadene.
Dlje kot vztrajamo skupaj, manj bi moralo biti tega. To (mi) je dobra motivacija za vero v smiselnost zveze in čedalje več srečnih skupnih trenutkov.

Hkrati zaupam, da gre podobno tudi z druge strani.
Zaradi tega pristopa slabe vesti niti ni, skritih zadev, ki bi lahko slabo vest povzročale, tudi ne. Ostane pa obžalovanje za kakšno traparijo, ki je bila storjena čisto nepotrebno - in upam - da ne namensko zlobno.
Default avatar
Desiderius_da_Pietri je napisal/a:
Ojoj, meni sepa slaba vest oglasi precej pogosto. Bolj pogosto, kot bi si sam to zelel. Naceloma se poskusam drzati nacela, da naj drugemu ne bi pocel tistega, kar ne zelim, da bi drugi pocel meni. Realnost pa je taka, da situacije od mene zahtevajo drugace. Tudi Lepooka ne skopari ravno z iskanjem priloznosti, da v meni zbudi tisti notranji glasek, ki me nazene v dvom o tem, ali je bilo moje ravnanje "takrat in takrat" sploh smiselno.

Najveckrat so to situacije, ko sem prisiljen odlocati med na videz enakimi prioritetami in se odlociti za eno izmed njih. Prekletstvo sodobnega sveta: stres. Ponavadi gre za iskanje pravega razmerja med casom, ki je izpolnjen s sluzbenimi obveznostmi in casom, ki je izpolnjen z medosebnimi odnosi. Ko npr. Lepooka potrebuje pomoc, podporo, oporo... pa ji zaradi drugih obveznosti ne morem stati na razpolago toliko, kolikor bi si jaz zelel.

Podobno je vcasih tudi v malenkost drugacni situaciji. Vcasih me potrebuje bolj, kot bi si jaz to zelel. Malenkostna razlika. Potegniti mejo lastne in tujeo dgovornosti v odnosu do cloveka, ki mi je sicer blizu. Najsi bodo to otroci, sorodniki in nenazadnje seveda partnerica. Pogosto se pojavi tisti glasek, ali ne bi morda vsaj tokrat storil "to in to" namesto drugega, da bi tako odpravil oviro, pred katero se je znasel. In tehtanjem med vero vanj, zaupanjem, da bo vendar storil, kar je prav, da mu bo uspelo,... in tem, da bi moje posredovanje izkazalo nezaupanje vanj, ji odvzelo tisto radost, tisto slast, ko ji uspe. In ce ji ne uspe, se pogosto spet oglasi tisti glasek,... Bil sem "tam", lahko bi bil to storil,a nisem.

Kolikor je slaba vest korektiv, nekaksen moralni kompas, ki me usmerja v odnosu do drugih, zna biti tudi obremenjujoca. Kar pelje v zeljo po olajsanju tega bremena. Ponavadi tako, da poskusim sanirati in odpraviti posledice neke odlocitve, nekih ravnanj. Situacijsko gre potem za razlicne prijeme. Vcasih je to kak (podaljsan) konec tedna v dvoje, ko izkljucim vse motilce in se zares posvetim izkljucno njej. Vcasih je tozgolj kako simbolicno dejanje v obliki kakega darilca, za katerega nekako vem, da ji vsaj malo polepsa dan. Sopek rozic, njena najljubsa tortica v kavarni, kak shopping, glede na to, kar ji manjka. Spet tretjic si vzamem cas in voljo in post festum, ko preboliporaz, ce je seveda to v moji moci, poprimem z njo, oz. namesto nje in zadevo izpeljem na najboljsi mozen nacin, da je na koncu rezultat se boljsi, kot si je spocetka zelela. In tako na nek nacin omogocim, da nadaljuje po zastavljeni poti, onkraj ovire, ki se je znasla na tej poti.

Sila razlicno torej. In kot receno, precej pogosto, zatotezko izpostavim nek posamicen dogodek, ki bi imel neko velikansko tezo. :-)
________________________________________________________________________________________________________
» Respect My Existence or Expect My Resistance! «