Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

prosim za pomoč

Default avatar
Pozdravljeni!

Tole smatram za svoj zadnji klic iz obupa, ker sem v celi situaciji že zelo zmeden, utrujen in obupan. Poskušam razumet, rešit, pomagat pa se mi zdi, da je samo slabše in da vedno bolj trpim. Naveličan sem neprespanih noči, borbe z umom in negotovosti.

Stvar je takšna. Z ženo sva skupaj 11 let, od tega sva 8 let poročena. Imava dve krasni hčerki, stari 7 in 9 let. Seveda kot povsod, najini odnosti niso bili vedno lepi, vedno zdravi ampak sva se vedno potrudila in premagala nesoglasja. Do zdaj.

Pred dobrim letom dni, sva prodala stanovanje, kjer sva živela, saj nama je postalo poleg dveh otrok premajhno . Ker imajo moji starši veliko parcelo, sva se odločila zidati prizidek k družinski hiši. Seveda, je nekaj časa šlo vse po planu, dokler ni najprej žena izgubila službe, kjer je dolga leta delala. Z njeno službo je šel tudi pogoj, da pridobima kredit za začetek gradnje. Jaz nisem človek, ki bi delal paniko, skoraj vedno odreagiram mirno in tudi tokrat sem jo potolažil, da se bodo zadeve uredile in bova pač zidala takoj ko bo možno. Ampak pride nov udarec, pride korona kriza, ki mi zdesetka dohodek, ker sem samozaposlen. Tako je ostala ona brez službe, jaz pa s komaj osnovnim dohodkom, da sva plačala najnujnejše.

Ta odstavek, sem napisal izključno zaradi tega, ker so se v teh zadnjih parih mesecih zadeve zelo zelo poslabšale in mislim, da je tu največji razlog. Njen karakter je zelo težek, zelo samosvoja ženska. Ko nekaj ni v skladu z njenimi načrti, ko ji nekdo odvzame svobodo in se počuti odvisno od kogarkoli, se ji svet poruši. Ampak najina kriza se vleče že od prej.

Naj razložim. Komaj se pogovarjava, intime praktično ni že več kot leto dni, ne dotakne se me z izjemo poljuba za lahko noč, ki je hladen in na hitro je to vse, kar imam od svoje ljubezni. Zaprta je vase, komunicira samo s svojo prijateljico in ne izbija iz življenja. V družbi je do mene celo nesramna (ne razumem, če je to iskrena nesramnost ali postavljanje pred kolegi v smisu - how strong I am), čeprav sem ji že večkrat povedal, da me stvari, ki jih pove, ki mi dajo občutek, da ji je zame vseeno, zelo bolijo in me prizadanejo. Kljub temu, mi vseskozi daje občutek, da sem nekdo, ki ga ne potrebuje.

Seveda, pogovor bi naj rešil situacijo, pa je ne. Že tisočkrat sem poskušal, nikoli ne prideva do epiloga, navadno se celo skregava. Pravi, da je prazna, da mi ne more dat, kar si zaslužim, da mi ne more dat intime in da komaj funkcionira. Pravi, da naj ji dam čas.

Jaz pa se sprašujem, če je vredno čakat na nekaj, kar morda nikoli ne bo prišlo nazaj. Če je vredno trpet, se vsak dan zbujat z muko, najti motivacijo za nov dan, za nov teden.. Počutim se kot bi objemal kaktus. Bolj ko se trudim, bolj me boli. Niti objemov ni, vsaj ne obojestranskih - ko jo objamem skrči roke na njene prsi in čaka, da je konec, da jo spustim. Mene pa zareže v moje bistvo. Jo imam rad? Jo ljubim? Seveda... istočasno pa sovražim.

Moja komunikacija z njo je zelo različna, ker marsikaj poskušam. Od začetka sem bil potrpežljiv, se normalno pogovarjal z njo, nisem skrival svojih čustev, kakorkoli že. Čez čas mi je zmanjkalo energije, še vedno ji pokažem, da mi je mar, ampak sem preprosto tako zlomljen, da se ne morem več pogovarjati z njo. Umaknil sem se vase, z njo komuniciram samo najnujnejše s kratkimi odgovori, da se izognem razlitju svoje duše. Morda celo želim, da opazi, da nisem dobro, ker nevem če. Po značaju sem empat, stvari zelo dobro opazujem in opazim. Slišim razliko v njenem tonu, v njenem pogledu in nasmehu. Vem kdaj je zlagan, vem kdaj je poljub "ker pač moram" in verjetno me zato še toliko bolj boli.

Vedno bolj razmišljam o tem, da bi se predal. Pa mi je hudo. Ne samo zaradi žene, ki jo imam zelo rad, tudi zaradi najinih otrok, ki sta navezani name in bosta zelo trpeli. Vem, da otroci ne smejo biti razlog za samoobsodbo na nesrečen zakon, so pa verjetno dober razlog, da poskušaš rešit, kar se rešit da.

Seveda, sem že razmišljal o terapevtu pa trenutno finančna situacija ne omogoča nobenega dodatnega stroška, pa naj se sliši to še tako banalno. Pa tudi, če bi si lahko privoščila svetovanje, dvomim, glede na dosedanje pogovore, da bi jo spravil kamorkoli - je preprosto preponosna.

Lepo prosim za nasvet. Kako naj vozim po tej cesti, če sploh. Vsi mi pravijo, odidi, bodi srečen, nekaj časa bo bolelo ampak vse bo ok. Jaz pa nisem prepričan več v nič. Vsak dan imam v glavi borbo kaj narediti, včeraj zvečer sem hotel narediti konec pa je k sreči ni bilo doma. Danes sem se zbudil, pa spet nisem prepričan. Zelo trpim..

Hvala za pomoč!
Priponke

profimedia-0426320686.jpg
(70.62 KiB)

Default avatar
Spoštovani,

Vaš zapis sem doživel napisano malce dvoumno. Tako, da ne vem ali obupujete nad zakonom z ženo ali nad svojim življenjem. Če ste razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, nemudoma obiščite urgentno psihiatrično ambulanto. Tam vam bodo strokovno in prijazno pomagali pri prvih korakih, da rešite svojo težavo.

V drugem koraku pa se dogovorite za pogovor s psihoterapevtom. To, da nimate denarja ne zdrži presoje. Razumem, da je trenutna situacija izjemno težka zaradi ženine brezposelnosti in izpada vašega prihodka. Vendar ni logično, da ste še pravkar želeli začeti graditi hišo, ki stane, ne vem, 150.000 eur, zdaj pa kljub psihološko izredno kritični situaciji verjamete, da nimate par sto eur za nekaj pogovorov s strokovnjakom. Še eno dejstvo je, da se v vseh letih moje prakse ni zgodilo, da bi prišel klient, ki bi bil odločen rešiti svojo težavo, jaz pa bi ga zavrnil, ker bi bil mogoče trenutno brez denarja. No, in s terapevtom boste raziskali ozadja vaše situacije. Tukaj se prepletajo vaša psihološka struktura z ženino, hkrati pa še s trenutnimi zunanjimi okoliščinami. In ko boste razumeli ta ozadja, se bo razkrila tudi rešitev. Ena misel, ki se mi je utrnila in ki bi jo bilo seveda potrebno preveriti v pogovoru, je tole. Mogoče gre za nesporazum. Žena, ponosna kot je, se zaradi izgube prihodka in zastoja pri projektu hiša počuti nepomembno in nevredno ljubezni. Zato se zapira vase, zavrača vaše dotike in poskuša svojo samopodobno reševati s tem, da vas ponižuje. Se pravi na tak način maskira slabo samopodobo in se kaže močno. Vi pa to razumete kot sporočilo, da vi niste vredni ljubezni, da ste vi nevredni in slabi. Kot rečeno, to je samo hipoteza, ki bi jo morali preveriti. Ampak pogosto take naše notranje vsebine privrejo na plano ravno v težkih zunanjih okoliščinah. Kar pa nas privede na misel, da to mogoče niti ni tako slabo. Saj je to priložnost, da sami ali z ženo nekaj pri sebi spremenita in zaživita bolj kvalitetno življenje. Bolj samozavestno, manj ranljivo, manj usodno odvisno od oblike partnerjevega poljuba, od razlike v tonu, od trenutnega prihodka itd. Skratka bolj stabilno, avtonomno odraslo življenje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Spoštovani,

malo sem pisal v afektu, pa ste verjetno dobili napačni občutek. Niti slučajno ne razmišljam o samomoru, vsaj ne v tem smislu, da bi dejansko šel v to. Preveč rad imam življenje in svoje otroke. Gre se zgolj zato, da ga ne preživim z nekom, ki me bo dnevno spravljal v delirij.

Glede posvetovalnice imate prav, čeprav gradnja je bila planirana v času pred tem poslabšanjem odnosov in je bilo načrtovano financiranje iz kredita ampak kot ste rekli, denar se bi že našel, če ne takoj, pa morda drug mesec. Večji problem je v tem, da žena noče slišat za pomoč. In tudi ko jo z dejstvi prepričam, me zabije s finančnih vidikov - trenutno tukaj tavam v temi. Tudi glede vaše teze z njeno nizko samopodobo in namernim poniževanjem mene je zelo verjetna oziroma ima veliko smisla. Če je problem v tem, kako naj postopam? Naj postavim meje, naj bom strpen in toleranten..? In če prav razumem, bi se moglo njeno psihološko stanje izboljšat kmalu potem, ko si popravi socialni status in samopodobo.

Vsekakor še enkrat, iskrena hvala za odgovor.
Default avatar
Pozdravljen,

tudi če žena zavrne psihoterapijo, je povsem smiselno, da jo obiskuješ sam. Ti si tu namreč tisti, ki se je do neke mere že soočil s problemi in ki vsaj poskuša iskati rešitve, ona pa še ni na tej točki. Brez tega pa psihoterapija sploh ni smiselna. Zato ti je terapevt napisal "ni zgodilo, da bi prišel klient, ki bi bil odločen rešiti svojo težavo, jaz pa bi ga zavrnil, ker bi bil mogoče trenutno brez denarja".

Ti nje spremeniti ne moreš niti ji ne moreš pomagati - lahko pa bi ji, ko se sama odloči, da rabi pomoč, seveda stal ob strani. Ne moreš pa sam spremeniti drugega - lahko spremeniš le sebe, svoje doživljanje, svoje poglede in prepričanja, način, kako se odzivaš ... Mej ne postavljamo drugim, meje postavljamo sebi. Npr.: to in to še sprejmem, še dovolim, tega in tega pa ne več. Konkretno: če te žali, se posmehuje v družbi, tebe pa to boli (jasno, da te, koga pa ne bi!), ji mirno, a odločno poveš (na samem), da te to boli in prizadene, da si tega ne dovoliš več in da boš naslednjič, če še to stori, zapustil družbo/pogovor/prostor. In to seveda izpelješ. Tako se postavljajo meje.

Ljudje se tudi pogosto sklicujejo na svojo ljubezen, ki pa že ob prvem testu odpove. Pišem hipotetično: žena zavrača psihoterap. pomoč. S svojimi dejanji pa vpliva na tebe, vajin odnos pa vpliva na vajini hčerki, ki dobivata zgrešene vzorce o tem, kaj je kvalitetno partnerstvo, zaradi česar je velika možnost, da si bosta tudi sami nekoč poiskali neprimerne, čustveno nedostopne, morda celo nasilne :(( partnerje. Se pravi: če ima starš res rad otroke, bo poskusil rešiti zadeve (ne na silo ohranjati razmerja, ampak iti po pomoč) na vse možne načine, vključno s psihoterapijo.

Ta in sorodni forumi so polni zgodb (večinoma jih sicer pišejo ženske) o popolnoma nefunkcionalnih odnosih, pogosto pa ženske obenem napišejo, da ostajajo s partnerjem (ki je npr. nasilen ali jih vara ali je narcisoiden itd.), ker je "dober oče". To je nemogoče. Nemogoče je, da bi oseba, ki s svojim partnerjem, ki ji je najbližja oseba na svetu, ravna tako grdo, neustrezno, bolestno, lahko imela kakovostne odnose z drugimi. Na površini se lahko zdi tako, npr. nekdo je v družbi krasen človek, prijazen, duhovit, ali pa je v službi marljiv, vesten delavec - to so vloge, ki jih do neke mere igramo vsi, koliko pa so patološke, se izkaže, ko te vloge odložimo. Ko smo taki, kakršni smo. Po tem, kako si opisal ženo, sem takoj pomislila, da kaže znake depresije. Za depresijo je značilno, da je bolnik prepričan, da je nima :), če pa se že zave, da je kaj narobe, je prepričan, da mu nihče na celem svetu ne more pomagati. Priti mora do res hudih reči, da tak človek gre k zdravniku. Govorim iz lastnih izkušenj.

Skratka - ženo bi bilo dobro spodbuditi, da obišče psihiatra, čim ko bo mogoče; tebi pa priporočam kliničnega psihologa - za začetek - storitve obojih so namreč zaenkrat še brezplačne. Za psihiatra niti napotnice ne rabiš. Je pa trenutno problem tale korona, vseeno pa lahko pokličeš, saj se lahko pogovoriš tudi po telefonu.

Če si res empat, vključi svoje sposobnosti pri hčerkah - poskusi začutiti, kako vse to doživljata onidve. Če ti uspe, bo to zate verjetno dovolj močna spodbuda, da začneš reševati človeka, ki ga edinega lahko: sebe.

Omenila sem številne podobne zgodbe na forumih. Po odzivih pišočih sodeč, imajo relativno srečen konec le tiste, v katerih je žena (saj pravim, večinoma so ženske) sama poiskala pomoč (mož jo je itak zavračal, ker njemu nič ni, on nima problemov, on ni nor ipd. neumnosti).

Srečno!
Default avatar
Seishin je napisal/a:

Spoštovani,

ja. Če ta hipoteza o samopodobi drži, potem je velika verjetnost, da se bo ženino počutje in vedenje spremenilo, ko si bo uredila socialni status. Do takrat (in tudi kasneje) predlagam tri vrste sporočil:

1. Brezpogojna sporočila vezana nanjo kot osebo/bitje. Recimo: "Si enako vredna in pomembna kot prej. Imam te rad ne glede na to ali zaslužiš veliko, malo ali nič. Ničesar ti ni potrebno izpolnjevati, da bi bila dobra oseba. To pač si."

2. Pohvale vezane na vedenje. Recimo: "Ej, super, si pregledala razpise za delovna mesta."

3. Asertivna kritika vezana na njeno vedenje. S tem vi samozavestno uveljavite svoje interese in postavite meje. Recimo: "Danes si v družbi rekla to in to. To za mene ni sprejemljivo. Če to nareiš še enkrat bom ..." In tako kot je napisala Ilonina, to potem tudi izvedete. S tem pokažete, da meja dejansko obstaja.

V terapiji se izkaže, da čeprav partnerji v neki točki komunicirajo kot ranjeni otroci, v sebi v resnici nosijo vse vire za samozavestno odraslo komunikacijo. Ko jih začno uporabljati, veliko bolj učinkovito upravljajo z odnosom. Ta preskok v komunikaciji vidim kot izziv za vaju. Je pa običajno, da v težkih razmerah hitreje zdrsnemo v bolj 'otroško' počutje in vedenje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
doletelo vas je prekletstvo bajt, kjer ste prisiljeni živeti skupaj, čeprav nočete.
kupite drugo stanovanje
Default avatar
Sama sem samosvoja ženska in se popolnoma najdem v zapisu vaše žene. Težave je da se s stresom zapremo vase in vse odrinemo kar je mogoče in na obraz damo masko, ki jo vsi pričakujejo od nas. Redno ji dajte vedeti da ste ji vedno ob strani in ji dnevno pokažite in povejte da jo ljubite. Tako sva s fantom rešila težavo več ali manj. Sicer sem še vedno distancirana in sem mu tudi povedala da rabim čas ker ne glede na to da ga ljubim preprosto ne morem biti intimna. Je pa definitivno obema lažje saj s tem ko mi on da vedeti da je zame tu, se meni stres sprošča. Zadeva se bo rešila ko bo izginil stres, torej v vašem primeru njena služba in postavitev oz. izgradnja prizidka.
Želim vam veliko uspeha
Default avatar
Identičen odnos, identično zavračanje, identični stavki v smislu "potrebujem čas", identično ignorantsko obnašanje s pridihom nesramnosti. Rezultat: zaljubljenost v nekoga drugega.

Nasvet: pobrskaj po njenem telefonu 😉
Default avatar
Zeni postavi ultimat, ali si poisce pomoc, ali pa gres ti sam z otrokoma na svoje. Brez nje. Potem bos takoj videl na cem si. Pa srecno.
Default avatar
Zanimivo kako se najdem v teh tvojih izjavah. Dobro vem kako poteka, le da je obratno. In ni niti poljuba. Posledice za otroke bodo neizbežne. Ko preraste vse meje, je bolje se posloviti.
Default avatar
Pozdravljen;

Najprej glede nasvetov da si TI poišči pomoč: wtf kaj je z vami???? Kaj pa je on naredu narobe??? Ti ne rabiš pomoči, rabiš pa spremenit nekatere stvari pri sebi.

Najprej nasvet glede žene: Daj ji jasno in glasno ter nedvoumno vedeti, da jo ljubiš tudi sedaj ko nima prihodkov in vama finančno ne gre ravno najboljše. Daj jih jasno in glasno ter nedvoumno vedeti da ne boš več toleriral njenega obnašanja (zasmehovanja in poniževanja pred drugimi) ter tega da uničuje vajin odnos. Ter da če si ne bo poiskala pomoči (očitno sama ne zmore predelati tega) ji bo ostal njen ponos, ostala pa bo brez ljubečega moža in otrok.

Kar moraš narediti pri sebi: kot si opisal si tipičen empat, se pravi da imaš zelo dovzetna čutila za ljudi in okolico. Na problem je (tudi sam sem tak) je velika naivnost, prepričanja da so tudi drugi ljudje taki in pa predvsem NE ZNAMO POSTAVLJAT MEJ!!!! To je tvoja odgovornost! Verjemi mi, da te ponižuje in ne ceni zaradi tega. Zelo zelo verjetno nezavedno, tega ne dela namenoma.Torej moraš pričeti delati na sebi, da se boš zares cenil in ljubil sebe in se naučil postavljati zdrave meje. Že zdaj se moraš mentalno pripraviti na to, da boš svoje meje tudi uresničil, čeprav te bo bolelo srce. Se pravi da naslednjič če te bo še žalila pred drugimi enostavno vstaneš in greš. Ter če se ne bo pripravljena spremeniti, delati na sebi in obiskati pomoč tudi odideš, pobereš otroke in ji poveš da se ne vrneš dokler se ne spravi k sebi.

Srečno
Default avatar
Zlatorog,

saj ravno zato si mora on poiskati pomoč - če je ne bi potreboval, bi to, kar mu svetujemo (vključno s tvojimi nasveti), ŽE naredil.

Ne zmoremo vsi sami spremeniti sebe, pa četudi razumsko vemo, da bi morali.
Ne zmoremo vsi sami (pravzaprav sama poznam le eno tako osebo, ki ji je uspelo sami) speljati tega, kar navajaš: "Torej moraš pričeti delati na sebi, da se boš zares cenil in ljubil sebe in se naučil postavljati zdrave meje. Že zdaj se moraš mentalno pripraviti na to, da boš svoje meje tudi uresničil, čeprav te bo bolelo srce."

Zato potrebujemo pomoč! Zase. Da se bomo zmogli spremeniti, zmogli narediti nujne korake.

Od kod misel, da mora po pomoč tisti, ki je "kaj narobe" naredil? :O
Po pomoč gre tisti, ki je dovolj zrel, da prepozna, da jo potrebuje.
V tem primeru je, upajmo, ON tisti. Glede na opis (ki je resda enostranski, a drugega nimamo) žena še ni na točki, ko bi si priznala, da ima problem, ki ga sama ne more rešiti.
Mi lahko vidimo, in partner tudi, da tudi ona potrebuje pomoč. A dokler tega ne uvidi SAMA, je ne bo poiskala oz. se ne bo spremenila.

Biti empat je lahko velika cokla, pa tudi velika prednost - če reagiraš ustrezno temu, kar ti empatija sporoča. Če si v sebi ranjen, pa ne moreš ustrezno reagirati - in spet rabiš pomoč. Zase. Da boš ti bolje živel - ti in tisti, ki si zanje odgovoren, to pa je le vsak posameznik sam zase in pa za svoje otroke.
Default avatar
Pozdravljeni,

glede na prebrano, mislim, da gospa potrebuje strokovno pomoč. V bistvu jo potrebujeta oba, saj je zadeva prišla zelo daleč. Pa ne mislim na strokovno pomoč za pare, ampak individualno.

Jaz sem zelo samosvoja ženska. Ne želim biti odvisna, pa vendar me je življenje pripeljalo do tega, da sem zaradi zdravstvenih razlogov nezaposljiva in čedalje bolj odvisna tudi od pomoči partnerja. Zakaj to pišem... Ker razumem kako je, ko je nekdo močan, skrbi sam zase, neodvisen, samostojen in samosvoj. In razumem kakšen udarec je to, ko ostaneš brez vsega tega. In iskreno, potrebovala sem strokovno pomoč, da sem premostila vse "psihične tegobe" ob vsem tem. Ni bilo lahko, je pa bilo potrebno in dolgoročno nujno. In zakaj oba potrebujeta strokovno pomoč? Ker tudi vi trpite ob vsem tem.

Individualno svetovanje vama bo pomagalo ugotoviti, predelati in premostiti težave pri vsakemu posebej. In ko bosta to dala skozi, se vprašajta, vsak pri sebi, ali želita ostati skupaj, ali pa je čas za ločitev. Pa ne mislim v smislu "metanja puške v koruzo", ampak v iskrenih čustvih in želja vaju obeh. In šele na to, je čas za svetovanje za pare.

Naj vama ne bo težko investirati vase.

Kar se pa ločitve in otrok tiče... Otroci čutijo, vidijo in slišijo. Vedo kaj se dogaja. Tega ne morete skriti. Če še ne vesta, pa bosta slej kot prej, saj se bo vajina situacija stopnjevala. In bolj kot nesrečna družina, nesrečna starša, je za otroke dolgoročno pomembno, da sta starša srečna, zadovoljna in čustveno stabilna. Vsekakor bo sprva udarec in težko zanju (obstaja tudi svetovanje za otroke), ampak če bosta vidva delala vsak na sebi in sodelovala med sabo, potem bosta tudi otroka lažje prenesla in živela normalno in še bolj pomembno, srečno ter polno življenje, kljub ločitvi.

Vse dobro vam in vašim najdražjim.
Default avatar
tako . se popolnoma strinjam z "zlatorog" .
Default avatar
G.Drcic pa se vi zavedate kako je brezposelnim v drzavi, sluzb ni, smo diplomirali, po TV pa nam govorijo da smo socialni paraziti?

Mislite da si zelimo vztrajat v nedogled na socialni pomoci? Jaz sem stara 36let in si zelim vsaj 1 otroka. Mislite da srecujem ok moske zdaj ko sem brezposelna? Ni sans so full nesramni do takih oseb. Ene sam kes zanima.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić