Sorodna duša
Moja najboljša prijateljica. Skupaj sva skoraj od rojstva. Neprecenljiva vez, ki je nič ne more skrhati. Dobesedno sva eno v dveh telesih. Se dopolnjujeva in čutiva, pogled je dovolj, da veva kaj druga misli. Neskončno jo imam rada in žal mi je, da ni moški…to bi bila zveza brez primere
[/quote]
Če bi imela še tiča bi bilo to to. Ampak samo dokler ga ne bi zapeljala v drug tunel.
Če bi imela še tiča bi bilo to to. Ampak samo dokler ga ne bi zapeljala v drug tunel.
[/quote]
No, sorodni duši se vse oprosti..😄 Je že v redu tako. Sem resnično srečna, da imam tako prijateljico. Tudi čez moža se ne pritožujem, na nek način mi je še kako namenjen, sva pa popolno nasprotje. Z njo pa res enaki, usklajeni v vseh pogledih.
Sem se pa v enem obdobju, ko sva z možem šla narazen, umislila, da potrebujem nekoga, ki je moška verzija te moje najboljše prijateljice, ker bi to bila popolna zveza, celo mislila, da sem tako osebo našla in da bom zdaj končno doživela to združenje s svojo sorodno dušo. Danes vem, da se nasprotja z razlogom privlačijo in da je prijateljstvo z enakimi najlepša izkušnja, partnerstvo je pa popolnoma druga zgodba. Zaradi tega spoznanja imam danes odlično partnerstvo in še toliko bolj cenim pravo prijateljstvo.
Obstaja nekdo, ki zazna, kaj mu želim povedati – brez, da bi mu izrečeno dodatno pojasnjevala. Leta nazaj je pravo vprašanje v pravem trenutku sprožilo plaz. In olajšanje sem čutila že ob “bom še enkrat prebral in razmislil o vsem”.
Koliko je vredno že, če se z nekom lahko pogovoriš. Ne more se vsak z vsakim.
Obstaja nekdo, ki zazna, kaj mu želim povedati – brez, da bi mu izrečeno dodatno pojasnjevala. Leta nazaj je pravo vprašanje v pravem trenutku sprožilo plaz. In olajšanje sem čutila že ob “bom še enkrat prebral in razmislil o vsem”.
Koliko je vredno že, če se z nekom lahko pogovoriš. Ne more se vsak z vsakim.
[/quote]
Nobenega olajšanja, samo spoznanje,da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš,da naj ne naredi.
In pogovor je pogovor dveh oseb v živo. ne Tapkanje na monu in preko mona ni pogovor. Tako da s strani take osebe je torej molk, ki je zgovoren in daje zaničevalno in ignorantsko sporočilo. Kar naj prebira in razmišlja, ko bo razmislil, priložnosti več ne bo, ker se je zaključila zdaj, s ponovno ignoranco in početjem tega, kar počne že več let.
Pogovor je dvosmerna komunikacija a veš. Tak, ki ignorira, se ne pogovarja in se nikoli ni. Molči in z ignoranco jasno odgovarja. Ko bo, če bo sploh kdaj razmislil (kar je zelo zelo zelo malo verjetno, ker že v vsem te času ni bil sposoben in ni hotel), bo takrat prepozno. že sedaj je bilo, pa nove priložnosti ni izkoristil, nič mu ni vredno. Pa stežka je bila dana, po več dneh razmišljanja. Najbrž je že intuicija govorila, da je brez smisla, ker človek bo enako ravnal kot v vseh letih in je bila zato odločitev tako težka. In on je samo potrdil to, da je enak ignorant, da ne misli nič drugače, da bo nadaljeval svojo staro igro. Naj jo, samo igralcev ne bo več istih nikoli. Zdaj je končano, ker eni želijo zdaj drugačno življenje, ne pa ponavljanja njegovih večletnih igric, ki vodijo nikamor drugam kot v propad.
Ignoranca in molka veliko povesta v tem primeru pa sploh. In ne, ignoranca nekoga in molk nista pogovor. Nikoli nista bila.
Nobenega olajšanja, samo spoznanje,da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš,da naj ne naredi.
In pogovor je pogovor dveh oseb v živo. ne Tapkanje na monu in preko mona ni pogovor. Tako da s strani take osebe je torej molk, ki je zgovoren in daje zaničevalno in ignorantsko sporočilo. Kar naj prebira in razmišlja, ko bo razmislil, priložnosti več ne bo, ker se je zaključila zdaj, s ponovno ignoranco in početjem tega, kar počne že več let.
Pogovor je dvosmerna komunikacija a veš. Tak, ki ignorira, se ne pogovarja in se nikoli ni. Molči in z ignoranco jasno odgovarja. Ko bo, če bo sploh kdaj razmislil (kar je zelo zelo zelo malo verjetno, ker že v vsem te času ni bil sposoben in ni hotel), bo takrat prepozno. že sedaj je bilo, pa nove priložnosti ni izkoristil, nič mu ni vredno. Pa stežka je bila dana, po več dneh razmišljanja. Najbrž je že intuicija govorila, da je brez smisla, ker človek bo enako ravnal kot v vseh letih in je bila zato odločitev tako težka. In on je samo potrdil to, da je enak ignorant, da ne misli nič drugače, da bo nadaljeval svojo staro igro. Naj jo, samo igralcev ne bo več istih nikoli. Zdaj je končano, ker eni želijo zdaj drugačno življenje, ne pa ponavljanja njegovih večletnih igric, ki vodijo nikamor drugam kot v propad.
Ignoranca in molka veliko povesta v tem primeru pa sploh. In ne, ignoranca nekoga in molk nista pogovor. Nikoli nista bila.
[/quote]
Nikar…
Je obramba. Je beg. Je strah.
Je želja po tem, da zaščiti sebe, ker svet rani preveč…
ker nekaj v odnosu rani preveč…
kaj je tisto, kar rani preveč?
Rane so na obeh straneh.
Na tvoji. Na njegovi. So.
Tam so.
Tam bodo ostale. Zlizale se bodo sčasoma. Zacelile.
Ne počni tega…
Razumem žalost. Razočaranje. Zamere.
Razumem, da je zdaj težko.
Vem tudi, da si močna.
Da si preživela že marsikaj.
Da jadraš z viharji.
Življenje je viharno…
zahteva veliko…
včasih nas preplavi preveč.
Nekateri “preveč” lažje zdržijo.
Drugi se umaknejo prej.
Da se zaščitijo.
Da obnovijo moči.
Da zmorejo naprej.
Da zmorejo bitke.
Nikar tako…
Povej mu, naj pride k tebi.
Povej mu, kako se ti naj približa.
Povabi ga.
Povej, da si zdaj sama.
Povej, da te boli.
Da ga želiš ob sebi.
Da rabiš pogovor, ker ti pogovor daje bližino.
Ker si Ženska.
Ker to rabiš.
Kako se pogovarjati, da pogovor ne rani?
Kako se pogovarjati, da ga pogovor ne rani?
Nežnost je v tebi.
Je.
Tam spodaj, pod ranami je.
Zadihaj…
najdi jo…
poglej preko ran.
In potem ga povabi, naj pogleda tvoje rane.
In povej mu, da želiš videti njegove.
Naj ti zaupa.
Ti mu zaupaj.
Skupaj sta.
To je ljubezen.
Povej mu… počasi… potihem…
povej mu stokrat…
povej vsak dan…
ker hrepeniš.
Zato boli.
Nobenega olajšanja, samo spoznanje,da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš,da naj ne naredi.
In pogovor je pogovor dveh oseb v živo. ne Tapkanje na monu in preko mona ni pogovor. Tako da s strani take osebe je torej molk, ki je zgovoren in daje zaničevalno in ignorantsko sporočilo. Kar naj prebira in razmišlja, ko bo razmislil, priložnosti več ne bo, ker se je zaključila zdaj, s ponovno ignoranco in početjem tega, kar počne že več let.
Pogovor je dvosmerna komunikacija a veš. Tak, ki ignorira, se ne pogovarja in se nikoli ni. Molči in z ignoranco jasno odgovarja. Ko bo, če bo sploh kdaj razmislil (kar je zelo zelo zelo malo verjetno, ker že v vsem te času ni bil sposoben in ni hotel), bo takrat prepozno. že sedaj je bilo, pa nove priložnosti ni izkoristil, nič mu ni vredno. Pa stežka je bila dana, po več dneh razmišljanja. Najbrž je že intuicija govorila, da je brez smisla, ker človek bo enako ravnal kot v vseh letih in je bila zato odločitev tako težka. In on je samo potrdil to, da je enak ignorant, da ne misli nič drugače, da bo nadaljeval svojo staro igro. Naj jo, samo igralcev ne bo več istih nikoli. Zdaj je končano, ker eni želijo zdaj drugačno življenje, ne pa ponavljanja njegovih večletnih igric, ki vodijo nikamor drugam kot v propad.
Ignoranca in molka veliko povesta v tem primeru pa sploh. In ne, ignoranca nekoga in molk nista pogovor. Nikoli nista bila.
[/quote]
Preden se prenagliš… še misel…
Me se pogovarjamo… takšne smo 🙂
šele skozi pogovore zaupamo.
Moški včasih ne zmorejo naše intenzivnosti.
Ker ni le pogovor, niso le podane besede.
Toliko stvari je zraven.
Ton glasu.
Čustven naboj.
Energija.
Včasih frfotavost 🙂
Res le pogovor ali hkrati obramba?
Res le pogovor ali hkrati boj?
Res le pogovor ali hkrati odmikanje?
Res le pogovor ali hkrati maskiranje?
Res le pogovor ali hkrati povabilo?
Mi je dovolj, če besede zgolj sprejme
ali zahtevam odgovore takoj?
Da pogovor steče…
Moški, morda, po drugi strani
najprej deluje.
Po delu se misel lažje rodi.
Po misli pride beseda…
če najde pot.
Ko najde pot.
Kdaj najde pot?
Če se odmakne, si vzame čas za zaščito.
Zaščiti sebe.
Ko je dovolj varen, zmore prisluhniti mislim.
Ko je dovolj varen ob tebi, zmore misel podeliti v besedo.
Ko se ti počutiš dovolj varna, mu zmoreš prisluhniti.
Takrat ga slišiš mimo želja,
mimo zahtev,
mimo družbenih “moraš”.
Kdo je?
Kaj se dogaja?
Zakaj mu je težko?
Kdo si ti?
Kaj zahtevaš?
Česa si želiš?
Kaj zares potrebuješ?
O čem sanjaš?
Zmoreš to, kar želiš, za trenutek spustiti?
Zmoreš to, kar zares potrebuješ ubesediti?
Zmoreš to, kar čutiš, zliti v objem?
Kaj potrebuješ, da boš varna?
Ko nisem varna,
se ne zmorem učiti.
Pa nisem moški 😉
Če delujem v preživetju,
zgolj da preživim zdaj,
ta trenutek,
s temi čustvi,
besede še niso dovolj razumljive,
še niso na dosegu,
ne morem jih preoblikovati,
ne zmorem podeliti tako,
da bi bila slišana.
Ko sprejmem čustvo,
začutim varnost,
govorim.
A govorim zato, ker sem ženska 🙂
ker odraščam in se oblikujem skozi odnose 🙂
če bi bila moški, bi najbrž govorila manj.
Komunikacija je učenje.
Učenje je takrat, ko sem “v redu”.
V redu sem takrat, ko sem varna.
Varnost gradim…
znova in znova.
Ko varnost zmore stalnost,
se rodi zaupanje.
Ko negujem zaupanje,
odpiram prostor za naju.
Takrat zmore nasproti stopiti tudi on.
In jaz ga takrat zmorem slišati.
Nobenega olajšanja, samo spoznanje,da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš,da naj ne naredi.
In pogovor je pogovor dveh oseb v živo. ne Tapkanje na monu in preko mona ni pogovor. or. Nikoli nista bila.
[/quote]
V mojem primeru je bil pogovor v živo, tak, kot je bil pričakovan. Nekateri nimajo potrebe po pretvarjanju.
Sorodna duša ni nujno tudi partnerstvo.
Preden se prenagliš… še misel…
Me se pogovarjamo… takšne smo 🙂
šele skozi pogovore zaupamo.
Moški včasih ne zmorejo naše intenzivnosti.
Ker ni le pogovor, niso le podane besede.
Toliko stvari je zraven.
Ton glasu.
Čustven naboj.
Energija.
Včasih frfotavost 🙂
Res le pogovor ali hkrati obramba?
Res le pogovor ali hkrati boj?
Res le pogovor ali hkrati odmikanje?
Res le pogovor ali hkrati maskiranje?
Res le pogovor ali hkrati povabilo?
Mi je dovolj, če besede zgolj sprejme
ali zahtevam odgovore takoj?
Da pogovor steče…
Moški, morda, po drugi strani
najprej deluje.
Po delu se misel lažje rodi.
Po misli pride beseda…
če najde pot.
Ko najde pot.
Kdaj najde pot?
Če se odmakne, si vzame čas za zaščito.
Zaščiti sebe.
Ko je dovolj varen, zmore prisluhniti mislim.
Ko je dovolj varen ob tebi, zmore misel podeliti v besedo.
Ko se ti počutiš dovolj varna, mu zmoreš prisluhniti.
Takrat ga slišiš mimo želja,
mimo zahtev,
mimo družbenih “moraš”.
Kdo je?
Kaj se dogaja?
Zakaj mu je težko?
Kdo si ti?
Kaj zahtevaš?
Česa si želiš?
Kaj zares potrebuješ?
O čem sanjaš?
Zmoreš to, kar želiš, za trenutek spustiti?
Zmoreš to, kar zares potrebuješ ubesediti?
Zmoreš to, kar čutiš, zliti v objem?
Kaj potrebuješ, da boš varna?
Ko nisem varna,
se ne zmorem učiti.
Pa nisem moški 😉
Če delujem v preživetju,
zgolj da preživim zdaj,
ta trenutek,
s temi čustvi,
besede še niso dovolj razumljive,
še niso na dosegu,
ne morem jih preoblikovati,
ne zmorem podeliti tako,
da bi bila slišana.
Ko sprejmem čustvo,
začutim varnost,
govorim.
A govorim zato, ker sem ženska 🙂
ker odraščam in se oblikujem skozi odnose 🙂
če bi bila moški, bi najbrž govorila manj.
Komunikacija je učenje.
Učenje je takrat, ko sem “v redu”.
V redu sem takrat, ko sem varna.
Varnost gradim…
znova in znova.
Ko varnost zmore stalnost,
se rodi zaupanje.
Ko negujem zaupanje,
odpiram prostor za naju.
Takrat zmore nasproti stopiti tudi on.
In jaz ga takrat zmorem slišati.
[/quote]
samo en odgovor je. Izgovori. Z moje strani ni to takoj…je deset let potrpljenja, deset let izgub, ko mene ni nihče slišal, moje želje in moje trpljenje nikomur niso bile pomembne, čeprav ga je sam povzročal. zato prosim, ne mi po 10+ letih pisati, da jaz kaj zahtevam takoj. In da nekdo še po desetih letih rabi čas za razmislek. če ni v desetih plus letih razmislil, je dejstvo,da nikoli ne bo.
Jaz nimam več časa, vsak dan, ki mine je hudo izgubljen v luči predvsem dveh mojih želja. Voda mi teče v grlo in tisti, ki tega ne zmore razumeti niti po 10 letih zafrkancije in odlašanja in izgovorov, pač ni tisti, s katerim bi jaz šla na skupno pot. ker očitno vidi samo sebe, in to še po 10 letih mojega trpljenja in odrekanja. Vidi vedno samo sebe in tako bo vedno ostalo očitno. človek nima namena nič spremeniti, samo igra da bi in ljudi okoli zavaja z grdimi izgovori in to je še bolj grdo. če bi že vsaj pred leti povedal – glej nočem nič spremeniti in tako bo, ne pa neka lažna obljubljanja in igranja. Jaz vem kaj želim in si upam za tistim iti v tem trenutku.
On si ne, on si ne upa živeti življenja, on niti sam s seboj ni iskren in si laže že 10 let in laže okolici in se ne upa premakniti. Tudi prav si ne upaš potem pač to iskreno povej že takoj, ne laži in ne zavajajo okolice in predvsem ne krivi okolice, da ni tolerantna do tebe, ker noče s teboj stati na mestu in se odrekati in zamujati lastno življenje in trpeti zraven zato.
jaz te tolerance nimam več niti za dan ne, je bilo deset let predolgih ion očitno nič vrednih nekomu. In ta nekdo ima še po 10 letih enake izgovore in garantiram,da jih bo še čez dvajset let vedno imel.
Ker si ne upa živeti, ne upa si sprejemati odločitev in prevzemati odgovornosti zanje, well jaz si pa upam in ne mislim življenja zapravljati s takšnim človekom, ki stoji na mestu in samo išče izgovore iz dneva v dan zakaj se ne bo premaknil. naj stoji, jaz ne morem več stati tam z njim, imam želje in cilje, za katere je tudi čas ključen in po dolgih letih izgube, je ključen vsak dan.l Prav vsak.
Vsak se sam odloča in on se lahko odloči zase in naj stoji na mestu do konca življenja in išče izgovore, če želi. samo ne mene kriviti, da sem zanič in slaba, ker se ne odrečem svojemu življenju zato da bom stala na mestu z njim, ki me hkrati ignorira – in iz dneva v dan pisari, enkrat boš pa zame dovolj vredna, da te bom nehal, do takrat pa če ne čakaš in če ne boš takrat na voljo, ko se bom jaz spomnil, si ti kriva in grda.
Ne ne gre to tako. deset let je bilo dovolj -več kot dovolj, preveč. In tipu popolnoma nevrednih. Po desetih letih je on še vedno isto mantra in izgovarja se. tako se bo do konca življenja, nikoli ne bo drugače, on vedno samo izgovore najde. In jaz jih ne kupim več.
V mojem primeru je bil pogovor v živo, tak, kot je bil pričakovan. Nekateri nimajo potrebe po pretvarjanju.
Sorodna duša ni nujno tudi partnerstvo.
[/quote]
ni bilo nobenega pogovora v živo sploh, če nekdo ignorira. Očitno se pretvarja na polno. jaz se ne ukvarjam s poimenovanji duš, ker mi je to prazna floskula, pomembni so odnosi v reali, njihova vsebina… tisti, ki me spoštuje in me ima rad in mi to tudi v reali pokaže in jaz njemu z dejanji tudi vse to – to je zame ta pravo, tisto najbolj vredno… pa če se to imenuje duša zvezdica ali pa sončnica ali pa vrtnica, mi je nepomembno… bistvena je vsebina, vrednost odnosa, ki ga imam s takim človekom – in če je tak kot je opisan je torej nenadomestljiv in kot tak največ vreden… pa četudi po tvoje ni sorodna duša. Mi je malo mar, pomembna je vsebina, dejanja, realno čutenje in medsebojno iskreno izražanje, ne pa teoretiziranje o sorodnosti, nesorodnosti.
V mojem primeru je bil pogovor v živo, tak, kot je bil pričakovan. Nekateri nimajo potrebe po pretvarjanju.
Sorodna duša ni nujno tudi partnerstvo.
[/quote]
Pogovor je veščina.
Komunikacija v živo terja pogum.
Pogum terja moč.
Od kod potegniti moč, ko se ščitiš?
Pretvarjanje je obrambni mehanizem.
Je zaščita samega sebe, da se ob osebi ne razsuješ.
Da ohranjaš moč za delovanje, preživetje.
Ohranjam vprašanje: Zakaj ta oseba čuti, da se ob meni mora zaščititi?
Maske padejo, ko je varnost.
Ko je varnost, je zaupanje.
Ko je zaupanje, je: “Poglej me, takšen sem!” 🙂
Pogovor terja veliko slušne pozornosti.
Kako naj zagotovim vso potrebno koncentracijo ta hip, če trenutno nisem varen?
Zapisane besede terjajo vidno pozornost.
Ne pričakujejo hitrega odziva.
Ne pričakujejo mimike, tona, ustrezne energije…
Besede samo so.
Lahko jih prebereš večkrat.
Lahko jih premisliš večkrat.
Skozi roko lažje najdejo pot.
Tako kot se dela z rokami.
To je povezava, čista možganska, razlika v funkcioniranju.
Nobene globlje matematike ni.
Preveč slušne pozornosti, ki je ne zmorem predelati, je hrup, je kaos.
Zapisane besede so bolj jasne.
Morda jih zato lažje podeli.
“Tapkanje”, kot praviš, je pisanje.
Zakaj se mu ne približaš po njegovem kanalu?
Da si zagotovita varno okolje…
Zakaj si ne pišeta?
Kratkih listkov.
Kratkih odgovorov.
Prijaznih.
Sprejemajočih.
Ki bodo ščasoma pisma.
Razmišljujoča.
Kjer ti bo lahko zapisal vse.
In kjer te bo lahko prebral.
Ko te bo videl, ti bo lažje prisluhnil.
Lažje razumel vse.
Manj ga bo motilo vse, kar pride pri pogovoru zraven in terja preveč pozornosti.
Ne bo mu treba razmišljati o vseh tvojih kontekstih v katerih se izgubi in ga preveč preplavi in je preveč za razmišljat…. on bi rad pa le živel.
Ker takrat bo varen prostor med vama že odprt.
Varna bosta, oba.
Zato bo prostor za zaupanje.
Zato bo prostor za učenje.
Komunikacija je učenje.
Sprejemanje drugega, da ni točno takšen kot jaz
in bi moral delovati po točno takšnih poteh,
ki sem si jih zamislila sama, tudi.
Ker partnerstvo sta oba.
Skupaj.
Ne razumem, ker je preveč na splošno: Pred čim se izgovarja?
Skupnim življenjem?
Ali pa sta že skupaj in že imata otroke?
Seveda te čutim, se je že iz prvega zapisa razbralo, da si razburjena, ker si ranjena.
[/quote]
nič ni splošno, je jasno, zelo jasno. Očitno zelo slabo ocenjuješ osebe, niti malo nisem razburjena. temveč zelo odločena kaj in kako… preberi še enkrat, odločitev o možnosti iz moje strani je bila težka zelo težka, pač nekomu na ljubo, in res za svojo čisto vest sem to naredila, in če bi bil odziv bi se tudi jaz trudila, ker ni stoprocentnega zaupanja iz moje strani, tudi iz moje strani je po vsem, kar se je zgodilo, veliko tveganje, ampak sem ta korak naredila in bila pripravljena se z vsem soočiti, na drugi strani pač ne… ker je lažje jamrati in igrati žrtev v nedogled. Tako,da ti to vse pove,da nisem niti malo razburjena, stežka sem se odločila, sploh da priložnost dam. Imam pa čisto in mirno vest zdaj ob koncu in grem svojo pot. Brez vsakega razburjenja. verjamem pa da bi si nekdo želel,da bi bila razburjena, ker si tako predstavlja v svoji glavi,da tako nemogoče hrepenim za njim, pa vendar to ni tako. Mogoče daleč nekje v preteklosti je bilo to hrepenenje, po desetih letih razočaranj, praznih obljub in izigravanj iz njegove strani, pa pač ne, ni tega in posledično tudi ni nobene razburjenosti sploh.
Več pa ne mislim komunicirati, sploh še posebej preko mona ne, stvar je zame zaključena. Škoda še vsake besede, kančka energije nameniti v to, je vse stran vrženo, nima smisla. jo raje namenim tam,kjer je produktivno uporabljena.
Res sem narobe razumela, zaradi dela: “Nobenega olajšanja, samo spoznanje,da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš,da naj ne naredi.”
Sem prehitro sklepala, da ljudje pač odreagiramo tako, ko ne zmoremo. Če ne zmoreš, se najprej zaščitiš, kljub prošnji.
Hvala, ker si odgovorila.
Srečno hodi.
eh, citiranje 🙂
Res sem narobe razumela, zaradi dela: “Nobenega olajšanja, samo spoznanje, da kljub prošnji naredi nekdo točno to, kar ga prosiš, da naj ne naredi.”
Sem prehitro sklepala, da ljudje odreagiramo tako, ko ne zmoremo. Če ne zmoreš, se najprej zaščitiš, kljub prošnji.
Hvala, ker si odgovorila.
Srečno hodi.
Sem. Vsaj to kar jaz razumem pod pojmom sorodna duša. Ni pa ta oseba ista kot jaz. V bistvu sva precej različnih karakterjev. Ampak nekaj naju povezuje že mnoga leta, isti pogled na svet, način razmišljanja, podoben smisel za humor, iskrenost druga do druge, pa skoz tičiva skupaj, nikol nama ni dolgčas, velik si mava za povedat, čeprav vsak dan in skupaj se nasmejeva do solz. Priceless 🙂
No, sorodni duši se vse oprosti..😄 Je že v redu tako. Sem resnično srečna, da imam tako prijateljico. Tudi čez moža se ne pritožujem, na nek način mi je še kako namenjen, sva pa popolno nasprotje. Z njo pa res enaki, usklajeni v vseh pogledih.
Sem se pa v enem obdobju, ko sva z možem šla narazen, umislila, da potrebujem nekoga, ki je moška verzija te moje najboljše prijateljice, ker bi to bila popolna zveza, celo mislila, da sem tako osebo našla in da bom zdaj končno doživela to združenje s svojo sorodno dušo. Danes vem, da se nasprotja z razlogom privlačijo in da je prijateljstvo z enakimi najlepša izkušnja, partnerstvo je pa popolnoma druga zgodba. Zaradi tega spoznanja imam danes odlično partnerstvo in še toliko bolj cenim pravo prijateljstvo.
[/quote]
Ja, za luč je potreben minus in plus. Verjetno je tud on med pavzo kaj stestiral, da je prišel do podobnega spoznanja.
Pa si kdaj razmišljala ali sanjala o trojčku med vami ?
Ja, za luč je potreben minus in plus. Verjetno je tud on med pavzo kaj stestiral, da je prišel do podobnega spoznanja.
Pa si kdaj razmišljala ali sanjala o trojčku med vami ?
[/quote]
Ni. Nobeden od naju ni testiral novih partnerjev, sva se oddaljila iz drugih razlogov. Tako kot sem napisala, sem si stvar le umislila v svoji glavi, dlje od tam ni šlo. 🙂 Ne, ne razmišljam o trojčku, še posebej ne z njo. Rada jo imam kot sestro, ki je nikoli nisem imela. Je dobesedno družina zame. Če bi že kdaj fantazirala o trojčkih ali četvorčkih bi to zagotovo bilo s kom, ki ga ne poznam osebno…po možnosti iz tujine. Zaenkrat tega ne potrebujem. Ta korona kriza naju je povezala bolj kot kdarkoli 🙂
Sorodno ušo že srečam, duše dvojčice pa ne. Tudi ni ra računati na kaj takega. Ker morda si že misliš, da gre za podobno mišljenje in hotenje ter da to osebo popolnoma razumeš (in ona tebe), a v resnici ta druga oseba misli in želi nekaj povsem drugega, kot pa si ti predstavljaš o njej (in a druga oseba o tebi).
Če se prav spomnim, sem celo pred kratkim nekje brala, da se na oznake “duša dvojčica” ni za zanašati ali nanje računali ali jih iskati.