Kako prekiniti odnos z mamo?
Pozdravljeni,
tako sem vesela da obstaja ta forum, ki tako prikladno nudi anonimnost. Večkrat ste mi že tukaj pomagali in verjemite, da včasih zelo pomaga kakšen konstruktiven prijazen nasvet, sploh če je napisan s srčnostjo, da zna pomiri človeka v krizni situaciji ali pa ko včasih ne ve kako naprej (butaste komentarje pa pač preprosto ignoriraš). Dostikrat tudi sama svetujem, zadnje dneve imam pa problem:
že dolgo časa več ne živim z mamo, bila sem še otrok ko se je odselila in pričela novo družinsko življenje s partnerjem. In rada bi opisala, da nikoli nisva pravzaprav imeli nekega tesnega odnosa v smislu mati in hči. Videvala sem jo na 14 dni za vikend, vmes sem šla z njo na počitnice z njenim novim partnerjem in otroci, saj sva se zmeraj razumeli, vendar nikoli globokega odnosa. Danes razmišljam da se nisva nikoli objemali, si izrekli da se imava radi, nič zelo globokega.
Sedaj že dolgo časa živim tudi sama in opažam, da se je odnos med mano in mamo popolnoma razrahljal. Mama je obsedena z računalnikom in se mi zdi, da so jo socialna omrežja totalno obsedla in ni več toliko sposobna imeti komunikacije z mano. Raje želi, da si z njo tipkarim krajša sporočila, teme so vsakdanje na nivoju pogovora s sosedi, nič poglobljenega. Začela mi je enostavno presedati njena družba, če bi bila to prijateljica, bi že zdavnaj prekinila stike, ker enostavno sploh nimava skupnih tem.
Mama bi se rada pogovarjala z menoj o rečeh, ki jih je kupila, meni nikoli ni bilo do šopinga. Pove mi kaj je prebrala v Lady, mene sploh ne zanimajo trač škandali. Totalno sva si različni, verjamem da v njenih očeh nisem takšna kot bi si ona želela, jaz se rada pogovarjam o drugih rečeh, za katere vem da so lahka zanjo zatežene stvari (politika, knjige, filozofiram lahko v tri dni). Skratka različne sva si in nimava skupnega jezika.
Najbolj mi gre na živce pa to, da mama nima nobene solidarnostne žilice za druge (peljem jo v trgovino in na parkirišču počakam starejšo gospo, da gre čez zebro, ko mi mama tuli naj že speljem, kdo jo bo čakal -.- ) Rada bi poudarla tudi jaz nisem perla od človeka, vendar ne morm več prenašat mame. Pač preprosto nimava ničesar skupnega, kot tujki sva si in ko kdaj v hecu omenim, da zakaj sploh ohranja stik z mano, ji to ni najbolj po godu.
Vem, da za marsikoga je mama najbolj dragocena oseba na svetu in spoštujem vse te odnose, jaz pa se z mojo sploh ne ujamem. Ne da se kregava, čeprav se lahko hitro skregava… Samo da ji malo nastavim ogledalo, se bo začela dreti name, ker ne prenaša kritike sploh. Tako sem iz ljubega miru raje tiho, samo… Mučno je biti nekaj kar nisi in nositi pred mamo masko, zato da bo ljubi mir. Želela bi si, da ne bi bila več v mojem življenju, ker vem da bom bolj srečna. Če je po en teden ne slišim, je nič ne pogrešam. Nasprotno, bolje mi je brez nje. Preko mene tudi nima nobenih vnukov, da bi jo karkoli vezalo ohranjati stik z menoj. Vem, da sem strašna egoistka, ker želim prekiniti odnos z mamo, ampak vsak reče da ne mara neiskrenih, nepoštenih ljudi okoli sebe… Ampak a tudi če je tvoj sorodnik to?
Zanima me kako naj prekinim odnos z njo, vsakič ko ji rečem da se mi zdi da nimava pristnega odnosa, sploh ne želi slišati in se še naprej dela kot da nič ni. Vem, da ji je nepredstavljivo vsakič ko omenim, da bi bilo bolje da ne ohranjava stika, pa enostavno noče nič slišati o tem. Na njo me nič ne veže, polbrata sta se odselila že v tujino, tako da sploh ni sorodstva okoli naju z mamo. Torej, morda kakšna ideja?
Hvala vsem iz srca 🙂
Mislim, da sama dobro veš, kako prekiniti stike, tukaj samo iščeš potrditev, ker imaš slabo vest. Moje mnenje je, da imaš absolutno pravico mamo odrezati iz svojega življenja. Očitno je, da te samo zavira pri tvojem napredku. Zaradi tega nisi nobena egoistka. Kar pogumno. O svojem življenju odločaš sama, ne tvoja mama, ne kdorkoli drug. Še vedno jo lahko občasno pokličeš, ampak samo, če ti bo res do tega. Ona pa bo to morala pač sprejet. Nima smisla vztrajati v odnosu, ki več kot očitno ne funkcionira.
So mame v pravem pomenu besede in ženske, ki so te rodile, to je pa tudi edino, kar jih definira kot mamo. In te slednje ti lahko povzročajo veliko bolečino in frustracijo, zato je za tvoj razvoj bolje, da odrežeš oz da se čimprej sprijazniš, da mame nikoli nisi imel. Ker nam globoko v našo podzavest zasidrane družbene norme zapovedujejo, da je mamo pač treba imeti rad in poveličujejo njeno vlogo, čutimo slabo vest, če do nje ne čutimo ničesar… Lahko ti povem svojo zgodbo… Jaz sem bila s strani “mame”, ki v pravem pomenu besede to sploh ni bila, samo zaničevana, poniževana, nikoli dovolj dobra, vedno kriva za vse, še kot odrasla vedno nadzorovana, nikoli pa sprejeta, nikoli me ni objela, rekla, da me ima rada, me potolažila (ali naredila karkoli pač, kar delajo mame). Pa nekako odpustiš, oprostiš, se sprijazniš… Če bi mi vsaj kot odrasli pokazala, da sem vredna ljubezni, da mi tega samo ni znala pokazati… Pa ni. Namesto tega je nadaljevala s svojim odnosom. Velikokrat sem prekinila, pa me je slaba vest prignala nazaj, češ, saj je vendarle moja mama, ampak vedno z no a mi je prizadejal bolečino, me ranila, odpirala boleče rane iz preteklosti. Svobodno se počutim šele odkar je več ni. Prej najinega odnosa nisem znala presekati. Upam, da tebi uspe.
Uff, take zgodbe mi je pa full hudo brat. Si sploh ne predstavljam da ne bi imela stikov s starši.
Lej ne vem, ampak jst na tvojem mestu stikov z njo vseen ne bi čist prekinla. Bi jo vseen kdaj pa kdaj poklicala, ker mama je le mama. Sej vem, sm tuki gor že prebrala kdaj kakšne podobne teme o tem kakšne so ene mame, pa kako zaničujejo svoje otroke….tko da si ene mame res ne zaslužjo tega naziva, ampak po tem kar si napisala o svoji mami, ne vem no, jst stikov z njo vseen ne bi čist prekinla, bi jo na vsak tolk cajta vseen poklicala.
Avtorica, res preveč filozofiraš in se obremenjuješ z mamo. OK, ni ti blizu. Najbolj pošteno bi bilo, če bi ji to, kar si nam napisala, dala za prebrat ali bi ji povedala v obraz. Lahko bi ji rekla, da ta vajina “druženja” nate vplivajo negativno, da te čvekanje o ničemer ali o tračih spravlja v slabo voljo in da se ti tega odnosa ne greš več.
Pika.
Tako se prekine. Na klice ali sms-je enostavno odgovoriš z NE.
Tudi midve z mamo nisva nikoli imeli pristnega odnosa. Nekako se mi zdi, da me nikoli ni res sprejela – tako kot sem. V meni je vedno iskala in tudi našla pomankljivosti, druge pa je z lahkoto kovala v zvezde. Najino razmišljanje je od nekdaj bilo popolnoma nasprotno tako, da žal tudi nekih globokih pogovorov nisva imeli nikoli. Pri 23 sem se odselila od doma, v tujino, kjer sem dokončala študij in si ustvarila družino. Videvali sva se vedno redkeje in še takrat si nisva imeli kaj povedati. Je pa moj brat pri njej na prvem mestu, tako kot tudi njegova žena, čeprav nimata otrok. Potem dolgo nič …. nekje na koncu pa jaz.
Najin površen odnos me je vedno bolj izčrpaval, zato sem morala narediti rez. Konkreten.
Po enem letu sva prišli zopet v stik, a mi je dala jasno vedeti, da ji ni prav dosti mar zame.
Zato sem to razmerje prekinila.
Zdaj jo nisem videla in ne slišala že 10 let. Počasi se pobiram in prebolevam ‘izgubo mame’ oziroma to, da jo v resnici sploh nikoli nisem imela.
Veliko let je morala preteči, da sem spoznaa, da sem bila samo ‘napaka pri delu’ in nič več od tega.
Mi je pa z vsakim dnem lažje …
To sploh ni mama, je samo biološka mama. To, da se ti je kot otroku odrekla je največja krivica, ki se ti v življenju lahko zgodi, ko si jo najbolj potrebovala kot nebogljen otrok je stisnila rep med noge. Priporočam ti da si najdeš dobrega terapevta in da te stvari predelaš tam in tako boš tudi lažje sprejela odločitev ali prekiniti ali ne. Govorim iz lastne izkušnje , vse kar sem ti svetovala sem šla tudi sama skozi in na koncu ugotovila, da se ne rabim odločati kaj narediti samo meje sem ji začela postavljati in sedaj jih čvrsto držim. Stikov imava ravno 3x na leto, ko sem bila v največji stiski in hudo bolna je ni bilo, samo poklicati je znala in pametovati kaj bi naredila, zdaj vem, da biološko mamo nekje imam, slišimo se vsake toliko, vnuki ji nič ne pomenijo, ko pa bo potrebovala tudi sama pomoč pa bom nudila toliko kolikor bom tisti trenutek sama želela brez da bi zaradi tega zapostavljala sebe in svojo družino. To je občutljiva tema in boš naletela tudi na take, ki še vedno zagovarjajo krščansko zapoved, da moraš spoštovati starše, ampak tukaj je pravilo vzajemnost in ne enostranskost, tako da te mnenja lahko tudi zelo prizaanejo, zato je najboljša izbira terapija. Terapija tudi zato, da greš dalje, preboliš, da nikoli nisi imela mame, izjokaš žalost in bolečino, se sprijazniš in greš naprej, si najdeš druge ljudi okoli sebe, ki so vredni tvojega časa in pozornosti.
Jaz sem imela popolnoma enako otroštvo, nobene pohvale nikoli, iskala je samo napake in mi jih takoj vrgla pod nos. Nikoli rekla da sem pridna,da sem kaj dobro naredila,karkoli. Vedno iskala pri meni samo slabo. Bila sem pred poroko,ona zacela delati celo stalo,1 dan pred poroko nisem vedela,ali bom imela pri nas doma sprejem svatov ali ne. 2 meseca pred poroko,pa sem morala ob 9ih zvecer priti domov,ker je ona tako ukazala,ceprav sem bila pri prijateljici,katera mi je pomagala pisati vabila. Še ko sem se poročila in odselila, me niti 1x ni poklicala ona mene,jaz njo sem veckrat,pa je tega že 14 let. Tako da sem se sprijaznila da pac ne bom nikoli imela mame v pravem pomenu besede. Vas vse popolnoma razumem in podpiram to,da prekinete stike z mamo,ker vas to psihicno vlece na dno in boste imeli probleme v odnosih z drugimi ljudmi. Pa le pozdrav
Podobna zgodba je bila pri nas, samo da nas mama ni dejansko zapustila, prepustila nas je očiju in babici. Sama pa je vandrala okoli. Nikoli nisem imela tesnih stikov z njo, ne objema, poljubila … Za roj. dan mi stisne roko iz previdne razdalje…. to je pa tudi vse. Ko smo odrasli je delala velike razlike med nami , najraje je imela mlajšega brata, ker ji nikoli ni ugovarjal. Nisem toliko močna , da bi prekinila stike z njo, ker sem mnenja , da je prav da imajo vsaj moji otroci babico, pa čeprav samo dvakrat na leto, ko jo povabita na praznovanje roj. dne.
Mislim, da ni težava v tem da nimata nič skupnega in hočeš prekiniti z njo. Težava je ker imata polno oziroma preveč nerazčiščenih svari iz preteklosti. Mori in boli te , ker ni pripravljena na odkrito besedo in ti pojasniti svoja dejanja in odločitve iz preteklosti, ki so se zadevale tvojega življenja in odraščanja brez prave mame. Upam, da boš našla dovolj poguma predvsem pa notranjega miru in prekinila za vedno odnos, ki pravzamprav to sploh ni.
V redu je – poznam občutek, ko vsi okoli tebe tulijo “mama je ena sama”, “dala ti je življenje”, “kako lahko mati zavržeš” itd.
Otroci nismo lastnina in nismo dolžni tolerirati tistih, ki grdo delajo z nami. Verjamem, da večina ne razume, da nam z dobronamernimi (ali ne) komentarji dopoveduje, da si ne zaslužimo ljubeče družine, medtem ko se je tako zelo težko sprijazniti, da nismo bili samo prikrajšani za ljubečo družino, ampak bili priklenjeni v strupeno.
Brez slabe vesti samo zbledi v ozadje (prej kot slej se te bo naveličala, malo vadi “gray-rock”), svojim nečakom/nečakinjam bodi v podporo (če jo bodo hoteli), ker spremeniti je ne moreš. Če v vseh teh letih, nisi imela mame, ki bi te imela brezpogojno rada in sprejemala takšno kot si, žal je “mama ena sama”, in si pač imela smolo (tako kot jaz).
Zbledi v ozadje in nikoli ne pozabi, KAKŠNA MATI ŽELIŠ BITI SVOJIM OTROKOM.
Pozdravljeni,
Nisem brala komentarjev zgoraj. Lahko vam pa napišem, kaj sem se v zadnjih 15- tih letih naučila.
Odnosi z bližnjimi so ključnega pomena za naše zdravje. Priporočam knjigo Z umom nad medicino, dr Lisa Rankin. Mami se lahko izognete, sebi pa ne. Tudi, ko bo v grobu, bo v resnici še vedno z vami, v vaših spominih. Niso vsi starši popolni in tudi oni niso imeli popolnih staršev. Verjetno smo imeli vsi kakšne travme v otroštvu. Posledice teh travm so potem razne kronične bolezni. Spomini, ki jih žive pokopljemo, nikoli ne umrejo. Pokažejo se na drugačen način. Kot bolezen. Potlačena čustva so vzrok za številne kronične bolezni. Ali ste že kdaj slišali, da zamera povzroča raka.
Odpuščanje je ključ do zdravja. Gre za to, da odpustite osebi, ki je naredila neko dejanje, ki vas je prizadelo. Ne gre za to, da se z dejanjem strinjate, temveč, da ji odpustite. Da odpustite sebi… Z zamero škodujete samo sebi in sebi uničujete zdravje. Ko nekomu odpustite, v resnici pomagate sebi. Ali ste že kdaj slišali tale stavek: “Blagoslovite svoje sovražnike”.
Toda ni tako enostavno, kot bi človek mislil. Treba je študirati in delati na sebi.
Breda
Kako to misliš, razlagaš ji, da želiš z njo prekinit stike? Tega ne razumem. To je mama, ne fant. Fantu razložiš, da ga ne želiš več videti. Mami ne razlagaš teh stvari in pričakuješ, da bo sprejela. Kot razumem, sta si ok, vendar ne blizu in trdiš, da si ne želiš vsakodnevnega sms z njo,mama pa tj ne zna,ne more ali noče priti bliže. To je to. Nič ne boš izsilila s svojimi predlogi za prekinitev stika, z njene strani ne bo večjega razumevanja. Na sms pač ne odgivori, zbriši ga. V trgivino je ne vozi, reci ji da nimaš časa. Kamor te vabi, se opraviči in povej, da nimaš časa. Če te vpraša, kaj ti je, vztrajaj, da si zelo zaposlena in da je to vse.
Če ji je dolgčas in si s tabo zapolni praznino, bo kar vztrajala z smsi. Kaj češ. To vsaj lahko zbrišeš. Kaj če bi hozela klicati in govoriti po telefonu, bi se je težje znebila. Z malo doslednosti s tvoje strani jo minimaliziraš na dvakrat na leto.
Kot razumem, ti nikoli ni naredila nič slabega,ni ti znala biti mama. Če si z nami iskrena, potem kratko malo naredi kot sem ti napisala. Veliko odraslih otrok svoje starše vidi le občasno. Če pa imaš do mame zamere, ker nisi z njo rasla in ker ni nikoli pokazala ljubezni, se raje z njo usedi in ji povej, kar ti leži na duši. Nato pa ponovno pretehtaj svojo odločitev. V nasprotnem namreč ti tboja t.i. prekinitev stikov ne bo prinesla dušnega miru, ki ga iščeš.