Pozdravljeni!

Zaradi svoje lažje gibalne oviranosti in spektra avtizma bi potrebovala osebno asistenco. Dobila sem že odločbo glede števila ur in bi morala samo še izbrati asistenta. Tu se pa zatakne, zaradi tega, ker živim v isti hiši kot mama. Ta je pa proti temu, da bi kdorkoli od teh ljudi sploh vstopal v hišo in noče o tem sploh slišati. Sicer sem polnoletna, vendar zaradi nezaposljivosti nezmožna plačevati navadno najemnino, razpisov za neprofitna stanovanja pa trenutno v moji občini sploh ni. Sicer sem lastnica nekaj manj kot tretjine hiše po pokojnem očetu. Kar naj bi logično pomenilo pravico souporabe. Želim si zaživeti normalno življenje in ne vem kako naj ukrepam, da bi lahko dobila potrebno pomoč. Mama cele dneve dela, asistence pa ne želi pod izgovorom, da si želi en dan najti partnerja in da bi ljudje v hiši to samo ovirali, pa da ne bi imela svoje svobode, ker bi bil stalno nekdo prisoten in da ona si pač takega otroka ni izbrala in zato ne misli spreminjat svojih navad. Prav tako se ne želi soočiti z mojim stanjem, ampak še vedno živi v fantaziji, da bi jaz lahko ozdravela, če bi samo dovolj hotela.
Resnično me zanima kaj naj naredim, ker dejansko živim brez veliko potrebnih stvari in sem cele dneve sama. Še dobro, da imam nekaj prijateljev, ki mi pomagajo, vendar celo življenje tudi ne morem viseti na njih. Kaj bi vi naredili v mojem primeru? A imam morda kako pravico za katero ne vem? Sem kakorkoli zaščitena?

Hvala za vsak nasvet.

Spoštpvana Amadea20.

vaše pisanje me je pretreslo. Dogaja se vam krivica. Žal se na stvari okrog osebne asistence in pravice invalidov ne spoznam. Nekaj stvari sem si na hitro pogledala po internetu, tako da prosim druge uporabnike, če imajo kake izkušnje in znanje s tega področja, da vam jih podelijo. Ne vem na koga ste se obrnili in dobili odločbo, domnevam, da na pristojni CSD. Ste se obrnili nanje in jim razložili situacijo glede oviranja izvedbe asistence v vašem primeru, ter jih prosili za pomoč? Domnevam, da Zakon o osebni asistenci poznate in ste ali morda še boste včlanjeni v kako društvo ali skupnost (Združenje invalidov, Sonček, Šent, Ozara…) oz. si najdete kako (zaprto) fb skupino ali forum, morda tudi kako stanovanjsko skupnost…

Osebno vidim problem v maminem nasprotovanju in zavračanju vašega stanja in s tem psihičnem nasilju do vas ter v vašem strahu, da bi si vseeno drznili stvari urediti po svoje. Kaj bi se zgodilo? Na srečo ste zdaj že polnoletni in ste tudi solastnica deleža hiše (sočustvujem pa z izgubo očeta), ki bi vam ga, mislim, v skrajnem primeru, če bi se odločili izseliti, mama morala tudi izplačati. Ampak o teh pravnih stvareh se prosim pozanimajte pri kakem pravnem strokovnjaku oz. si poiščite čim več informacij na internetu oz. preko vladnih in nevladnih organizacij (Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon za klic v duševni stiski, krizni center, CSD, policija…)

Osebno mislim, da bi se bilo dobro z vaše strani psihično okrepiti, opolnomočiti, morda s pomočjo psihoterapije, ki se jo, sploh sedaj v teh časih korona virusa, da dobiti brezplačno in na daljavo. S problemi prikritega psihičnega nasilja, manipulacij in vplivanja na vaše življenje, ki se ga običajno zelo težko dokaže in navzven sploh ni tako očitno, se ukvarjamo tudi na terapijah, kjer kliente osveščamo o njihovem položaju in zaznavanju različnih oblik nasilja, predvsem pa s podporo in krepitvijo zaupanja vase, z asertivnostjo oz. postavljanjem zase in iskanjem pomoči pri pristojnih inštitucijah. ter posledično z večjo čustveno samostojnostjo in odgovornostjo. V odnosih starš-otrok je zelo pogosta situacija, da si »močni« starši vzgojijo ubogljivega in sledljivega, včasih tudi zelo prestrašenega in nemočnega otroka, ki mora v vsem slediti volji staršev, kar pa je krivično že do otroka, še težje pa je, ker se ti vzorci vedenja zapišejo v naše telo in se prenesejo tudi v odrasle odnose, ko si odrasli otrok zaradi predhodnih izkušenj ne upa, ne zna oz. ne zmore ustvariti oz. si izboriti drugačnega položaja. Mame oz. odraslih ne moremo spremeniti, če se sami ne odločijo za to, sebe pa vedno lahko. Tako da v tem delu na sebi vidim priložnost, je pa to malce dolgotrajnejši proces.

Zelo pomembno se mi zdi, da ste si začeli iskati pomoč, da imate prijatelje, ki vam občasno pomagajo in da se zavedate, da ne želite biti samo nemočno odvisni od drugih, ampak si skušate iskati načine za čim bolj samostojno življenje. To se mi zdi zelo odraslo in odgovorno razmišljanje in dejstvo, da ste pisali, da ne morete viseti na prijateljih, daje dober občutek, da želite čim bolje poskrbeti zase. Bravo! Zavedam pa se, da je najtežji zalogaj glede stanovanja oz. bivanja in s tem povezanimi financami.

Omenila bi še stavek, ki sem ga začutila, da zelo zaboli, prizadene in pušča jezo in žalost. Mamin stavek, “da si ona pač takega otroka ni izbrala, in da pač ne misli spreminjat svojih navad” je milo rečeno krut in povsem nesočuten. Lahko začutim kako vas to boli in kakšna krivica je to do vas. Podobno vas zelo bolijo in prizadenejo mamina pričakovanja in očitki, da bi lahko ozdraveli, če bi hoteli. Verjetno je bilo takšnih bolečih situacij v vašem življenju še veliko. Prav odnos z mamo in kako ga oz. kako ste ga vi kot otrok doživljali, kakšna čustva, prepričanja in ravnanja vam to prebuja, pa bi bilo dobro razčistiti in razdelati s terapevtsko pomočjo.

Spodbujam vas, Amadea20, da v življenju vztrajate in trkate in iščete, dokler ne boste dobili tega, kar vam pripada, da si najdete svoje mesto, se uresničite in izpolnite na način, ki bo vam pisan na kožo.

Vse dobro in kar pogumno.