BOJIM SE MU POVEDAT
Pozdravljeni.
Pred kratkim sem spoznala res čudovitega moškega. Visoko izobražen, kulturen in z vsemi
ostalimi kvalitetami, ki jih pri moškem res cenim in spoštujem. Všeč mi je in to zelo!!
V petek sem prejela njegovo vabilo na kosilo za prihodnji teden katerega sem že potrdila.
In sedaj imam velik problem, ne vem, KDAJ in KAKO (vem, da čim prej) mu naj povem, da sem “trenutno” (več kot 1 leto) brez zaposlitve. Misli, da sem zaposlena…oz. da imam službo.
Sicer, sem tudi sama visoko izobražena, sem atraktivnega izgleda, zelo urejena-vendar, sem izredno nesigurna vase in se bojim, da, ko mu bom to oznanila, da me nikoli več ne bo poklical.
Zelo mi je hudo in počutim se kot popolna zguba. Izguba službe (stečaj podjetja) je že tako sam po sebi izredno boleča..sedaj pa še to. Mori me popolnoma, ne morem niti spati. Sekiram se v nulo!
Ne želim ga izgubiti zaradi situacije, na katero nimam vpliva (službo iščem konstantno!)
Moški, zreli in izobraženi, kako gledate na to vi?!
Kaj naj storim- mu povem ob srečanju pri kosilu ali grenko kapsulo “pustim” za naslednje srečanje?
Sploh pa ne vem, kako mu naj to oznanim?!
Želim biti z njim iskrena in odprta, vendar se bojim, da ga bo popolnoma minilo!!
Mimogrede, on ni premožen, je pa zase preskrbljen-tako nekako.
Groza me je….čisto res.
Prosim, za vaše mnenje!
HVALA
Preden pa si njega spoznala, pa te ni bilo groza, da si brezposelna? Če te ni bilo prej, te tudi sedaj ne bi rabilo biti. Mislim, v enem odnosu te čakajo veliko bolj resne preizkušnje, kot pa to, da nekomu poveš o sebi, da si trenutno brezposelna.
Lej, če je tip na mestu bo razumel, da se vsakemu kaj takšnega lahko zgodi. Še več, znal bo ceniti, da se boriš naprej in hočeš ponovno postaviti na noge. Zato nima smisla tajiti.
Itak pa če sta oba zrela, bosta šla skozi fazo spoznavanja… Kdo pa pravi, da je on drugače primern zate. To je trenutno samo v tvoji glavi.
Sicer sem ženska,60ih. Bom rekla, da je odvisno od moškega, pa tudi od tebe.
Povej na kosilu, če te bo vprašal, sicer pa drugič.
Uvodoma povej, da si zbirala pogum in da si čakala, da ga minimalno spoznaš, da mu poveš zadevo, ki je zate boleča. Potem reci, da si iskalka redne zaposlitve.
Svetujem ti, da si max aktivna. Izkoristi vse , da se izobražuješ, da iščeš dodatna dela. Lahko tudi čiščenje ali brezplačna strokovna dela.
Sama sem se po dolgotrajnem iskanju zaposlitve, uspela ponovno zapoliti pri 56ih, dve leti v novi službi nadpovprečno delala, nisem gledala na uro odhoda, začela z min. plačo, vmes sem 3x napredovala in zdaj imam solidno vpeljano delovno mesto in službo z ugodnim delovnikom, plačo in odnosi. Sem v času brezposelnisti veliko delala za sorodnike, prijatelje, izkoristila za dodatno izobraževanje. Imam znanstveni magisterij.
Kako je na to gledal mož? Ni najbolj razumel, saj ima varno zaposlitev. Finančno naj bi me podprl, ko bi mi zmanjkalo prihrankov, plačal je dopust, frizerja ipd. Rekel, da naj se sprijaznim, da v teh letih me ne bo nihče vzel, kaj se mučim z učenjem jezikov. Imava ločene finance. Sem pa po naravi ambiciozna in rada delam, v tem pogledu me ni razumel. Ni razumel, da sem se sramovala, da nimam zaposlitve. Sicer se pa on itak tezko vživi v probleme drugih, tako da mu nisem zamerila. Zdaj je srečen, da imam službo, ket pravi, da sem bila v casu iskanja službe naporna.
Kaj potem, če si visoko izobražena! Ti je pod častjo, da bi recimo kelnarila? Koliko študentk to dela!
Poišči fensi lokal, kakšno kavarno in začni! Delat in si služit kruh.
Tudi moja hči trenutno dela to in povem ti – potrebujejo jih.Dokler ne najdeš kaj drugega.
Sicer pa boš najprej na uvajanju, da se naučiš in spoznaš vse finte.
Srečno!
Kako pa bi zenske odreagirale na moskega v podobni situaciji? Bi mu odpustile greh ali bi bil nevreden v trenutku, ko bi zvedele.
Biti brezposeln se ne pomeni, da je nekdo brez premozenja, brez nepremicnine. Lahko se ukvarja z delnicami itd… Lahko, da si je vzel fraj za mesec ali dva. Nekateri imamo stresne sluzbe z nerednimi urniki in si lahko privoscimo malo fraj.
Biti brezposeln ni greh, ampak trenutna situacija, ki se lahko čez noč spremeni. Le moraš biti dejaven v iskanju dela.
Meni so nevredni tisti, ki z mano skušajo manipulirat, me omalovaževat, prepričevat, vsiljevat svoje, me napadat.. nepoštenjak, goljuf, prevarant, varalica….. tak ki drugim škoduje da pride do svojega cilja.
Ne vem, kakšni so tvoji nameni. Če te je strah, ker bi mu rada tudi oznanila, da ga želiš prikleniti nase in da te bo finančno vzdrževal, potem je frka ja in mu ne povej še takoj. Če ga pa sprejemaš kot odraslo, polnoletno, zrelo osebo, s katero se rada družiš in se želiš še v prihodnje, potem bi mu morala povedati že včeraj.
Hvala vsem, ki ste do sedaj sodelovali v tej temi.
Torej, sprejela sem odločitev, da mu bom ob srečanju na kosilu povedala vse v povezavi z mojo situacijo.
Kot drugo, parazit nisem in tudi nikoli nisem bila. Prva tako nisem lenuh in ne čakam, da me drugi podpirajo. Rada sem finančno neodvisna in samostojna. Žal, pa se mi je zadnja leta zalomilo.
Menim, da bo to dober preizkus ali je dejansko zrel, sočuten in podporen. Potem se zanj splača boriti in truditi, v nasprotnem je bolje, da greva vsak svojo pot.
Zavedam pa se, da je lahko situacija tudi zelo hitro obratna, pa bo lahko čez čas tudi sam brez zaposlitve, jaz pa na boljšem položaju kot je on danes. Nikoli ne veš. Podobno je z boleznijo!
Sicer pa, če bo ob meni ob tako mizerni situaciji, potem je to res pravi moški zame. Sama vem, da bi mu stala ob strani (brezpogojno), če bi bilo obratno in bi bil drugače OK karakter. Življenje ni popolno, niti brezhibno. To vem.
Tako da, hvala vsem za vaša mnenja.
Bom sporočila, kako se bo odzval.
Lep pozdrav.