Torej, stvar je taka in stoji takole.

Hčerka (2 leti in 3 mesece) že od nekdaj, ko joka, rabi kar nekaj časa, da spet vdihne. Ok, sem se navadila in če se mi je zdelo, da le predolgo traja, sem jo rahlo pobožala po hrbtu, pa je vdihnila.

Zdaj se je pa že dvakrat zgodilo, da kar ni vdihnila. In to toliko časa, da so ji ustnice pomodrele. Obakrat je bil jok izisljevanja (prvič ni hotela ostati v vozičku, ko bi morala spati, drugič pa je bila huda, ker sem ji vzela zobno ščetko). Samo tako za občutek …

Ok, nekako mi je jasno, da otrok izsiljuje. Ampak nisem čisto prepričana, kaj naj naredim v takem primeru. V prvem primeru sem se konkretno prestrašila in jo seveda vzela iz vozička.
V drugem primeru pa ji ščetke nisem vrnila, sem jo pa držala v naročju toliko časa, da je vdihnila.

Mi lahko svetujete, kako se postopa v takih primerih?

Moj ta mlajši je bil tak. Včasih je skoraj za trenutek zgubil zavest in se opotekel, ker je ostal brez sape, ko je s tako ihto jokal. V takih trenutkih smo bili bolj pozorni, da ne bi padel in se poškodoval. Opozorili smo tudi dedke in babice ter vzgojiteljice v vrtcu na pomanjkanje zraka ob joku. Čez čas se je vse uredilo.

Kaj pa pediater pravi? Sicer je pa preverjena metoda, ko otrok tako ne zadiha (krčevit jok, šok….) in postaja že moder, da mu v obraz pljuskneš kozarec čim bolj mrzle vode. Dobesedno! Predstavljaj si, kako to občutiš in kar avtomatsko v takem trenutku narediš, oz. telo samo refleksno naredi je, da od presenečenja globoko vdihneš.

najina hčerka tudi, dobro leto nazaj, ko se je jokala, je dolgo rabila, da je spet vdihnila … ampak, ko je videla, da ne dajeva velike pozornosti na to, da pade v takšen jok, je s časoma nehala, zdaj se samo joče za vsak drek, ko ni po njeno …ne počne pa več tega, da bi trajalo nekaj časa, da bi komaj do sape prišla … Takrat sem ji tako umirjeno govoril: “Dihaj zraven … saj bo boljše … ne pozabi dihat” ipd.

Mi pa je mama govorila isto kot ti … ko je brat se tako jokal in izsiljeval, da je postal skoraj že moder … ampak on se ni jokal, od čemerov, ker ni bilo po njegovem, je nehal dihat toliko časa, da je že res bilo zanj ogromno časa … ko je mama parkrat bila cela prestrašena in nato opazila, da izkorišča … pa ga je potem pustila pri miru in je isto nehal …

Človek se ne more zadušiti tako, da bi preprosto nalašč hotel nehat dihat … rabi nek pripomočem, da si zapre dihala, v nasprotnem primeru ga bo narava prisilila dihat, tudi če noče. Lahko nehaš dihat toliko časa, da omedliš, ampak dihal boš še vedno, takoj, ko boš vdihnil dovolj zraka, boš se nazaj prišel k sebi, to pa je par sekund. Brez panike.

Tudi sama se postavi kdaj pred ogledalo, pojdi se “igre”, da vidiš, kako dolgo zdržiš maximalno brez zraka … cel čas se glej v ogledalo … boš videla nekaj rahlih sprememb … mogoče ne tako dobro, ker ti oči ne bodo več delovale 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skoncentrirano … ampak se bo pa vidlo rahle spremembe.

Pediater ne pravi nič ker se je to danes zgodilo drugič in se mi pač ni zdelo da moram obvestiti pediatra.

Ja saj mi je jasno da otrok izsiljuje. Ni mi pa še čisto jasno kako naj sebe umirim da bom prav reagirala. Hvala za nasvete. Jih bom upoštevala.

najina hčerka tudi, dobro leto nazaj, ko se je jokala, je dolgo rabila, da je spet vdihnila … ampak, ko je videla, da ne dajeva velike pozornosti na to, da pade v takšen jok, je s časoma nehala, zdaj se samo joče za vsak drek, ko ni po njeno …ne počne pa več tega, da bi trajalo nekaj časa, da bi komaj do sape prišla … Takrat sem ji tako umirjeno govoril: “Dihaj zraven … saj bo boljše … ne pozabi dihat” ipd.

Mi pa je mama govorila isto kot ti … ko je brat se tako jokal in izsiljeval, da je postal skoraj že moder … ampak on se ni jokal, od čemerov, ker ni bilo po njegovem, je nehal dihat toliko časa, da je že res bilo zanj ogromno časa … ko je mama parkrat bila cela prestrašena in nato opazila, da izkorišča … pa ga je potem pustila pri miru in je isto nehal …

Človek se ne more zadušiti tako, da bi preprosto nalašč hotel nehat dihat … rabi nek pripomočem, da si zapre dihala, v nasprotnem primeru ga bo narava prisilila dihat, tudi če noče. Lahko nehaš dihat toliko časa, da omedliš, ampak dihal boš še vedno, takoj, ko boš vdihnil dovolj zraka, boš se nazaj prišel k sebi, to pa je par sekund. Brez panike.

Tudi sama se postavi kdaj pred ogledalo, pojdi se “igre”, da vidiš, kako dolgo zdržiš maximalno brez zraka … cel čas se glej v ogledalo … boš videla nekaj rahlih sprememb … mogoče ne tako dobro, ker ti oči ne bodo več delovale 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skoncentrirano … ampak se bo pa vidlo rahle spremembe.
[/quote]

Ej, to je moj nick! 🙂

(jaz sem una zgoraj z nasvetom o kozarcu vode)

Pravi nasvet je sočutno starševstvo. Skrbite za mentalno zdravje malih otrok. Če otrok v prvih letih ne dobi občutka, da je pomemben in ljubljen in upoštevan in da je njegovo mnenje slišano, mu ta občutek, da ni vreden pozornosti in občutek, da je svet nevaren, ostane celo življenje. Govorim iz izkušenj. Imetje srce in sočutje do otrok.

Moj sosed je tako izsiljeval pri dveh letih, ker mu mamica ni pustila da sam drži mikser in je padel skupaj oziroma je “pozabil” vdihnit. Noreli so kot zmešani na urgenco, ga vmes oživljali al nekaj takega (ne spomnim se točno, je že cca. 10 let od tega), skratka je bla štala. Pediater je rekel, da je to dokaj pogosto in naj bodo previdni. No, od takrat se na srečo več ni ponovilo.

Ja, ampam naučiti ga je treba, kako se svoje mnenje primerno izrazi. To pa nikakor ni tako, da se mečemo ob tla in vreščimo. Pozornost je treba otroku dajati za ta prave stvari, ga pohvaiti, ko je priden, ga spodbujati, mu prisluhniti, ko ima težave, poslušati njegovo pripovedovanje o tem, kaj je doživel, odgovarjati na nešteto dosadnih vprašanj….. Nikakor pa ne tako, da največjo pozornost dobi kadar trmari. Pokazati mu je treba, da tako vedenje ni primerno in ne bo dosegel z njim nič pozitivnega, tudi pozornosti ne. Da je sprejet, pomemben in ljubljen mu je treba pokazati drugače. Ne pa tako, da dovolimo neprimerno vedenje. Sočutje in imeti srce ne pomeni dovoliti vsega, kar si on izmisli. Prav je, da ve, kako se svoje občutke izraža, kakšno vedenje je nesprejemljivo, ter da so v življenju tudi razočaranja. Seveda te manj boli srce, če ga zavijaš v vato, a vedi, da mu bo kot odraslemu zato dosti težje.

Tega je pri otrocih kar nekaj. Pomembno je, da ga ne stresaš takrat in ne delaš panike. Otroka lepo položi na bok in bo zadihal.
To imenujemo afektivno respiratorno krizo. Mogoče ti še razložim zakaj pomodri. Namreč ko otrok krčevito joka zastane takrat ko popolnoma izdihne zrak iz pljuč in takrat tudi srce počasneje bije. In ker v tistem času v krvi ni dovolj kisika otrok pač pomodri.
Poudarjam, da ne bodi takrat panična, ker otrok začuti paniko in vse skupaj še poslabšaš.
Mogoče lahko poskusiš tako, da ko začne krčevito jokat, se samo močno začudiš in rečeš, poglejjjj pikapolonico sem ujela… Ali nekaj takega, da otrokovo pozornost preobrneš. Ampak nežno rečeš.
Nikakor pa ne polivaj NOBENE vode otroku v obraz, ker s tem mu boš naredila hud šok.

To je bil nasvet pediatra, mimogrede.

Je to pocel kot otrok. Starsi so 1x ali 2x ga zalili z vodo po obrazu. Ni vec to pocel.

Nedolgo nazaj sem slisalaza primer, da je otrok ob taki situaciji umrl. Enostavno ni vdihnil naprej. Nočem te strašiti, ampak ker sem tudi sama mama in do takrat nisem vedela da je to možno, se prosim pozanimaj pri pediatru. Vse dobro!

Se je podobno dogajalo mojemu sinu, ko je bil malček. Ko je med histeričnim jokom zastal z dihanjem, sem mu pihnila v obraz. Ne spomnim se več, kdo je to svetoval, je pa delovalo.

Ja, ampam naučiti ga je treba, kako se svoje mnenje primerno izrazi. To pa nikakor ni tako, da se mečemo ob tla in vreščimo. Pozornost je treba otroku dajati za ta prave stvari, ga pohvaiti, ko je priden, ga spodbujati, mu prisluhniti, ko ima težave, poslušati njegovo pripovedovanje o tem, kaj je doživel, odgovarjati na nešteto dosadnih vprašanj….. Nikakor pa ne tako, da največjo pozornost dobi kadar trmari. Pokazati mu je treba, da tako vedenje ni primerno in ne bo dosegel z njim nič pozitivnega, tudi pozornosti ne. Da je sprejet, pomemben in ljubljen mu je treba pokazati drugače. Ne pa tako, da dovolimo neprimerno vedenje. Sočutje in imeti srce ne pomeni dovoliti vsega, kar si on izmisli. Prav je, da ve, kako se svoje občutke izraža, kakšno vedenje je nesprejemljivo, ter da so v življenju tudi razočaranja. Seveda te manj boli srce, če ga zavijaš v vato, a vedi, da mu bo kot odraslemu zato dosti težje.
[/quote]

Za slovensko vzgojo je značilno, da se hvali nikdar, ker se dobro blago vidi. Tako, da smo vsi suparmeni Slovenci.

Otrok ima dovolj pozornosti. Ga cartamo, lubckamo, zulimo. …
Je pa zadnje čase začela ven še katera 2-letna trma (še vedno nič v primerjavi s hcerko).

Edino kar je, je to da sem zaradi službe zadnjih 14 dni veliko odsotna.
Sem klicala pediatrinjo pa je lepo razložila da do tega pride, ker se ne zna nadzirati svoje jeze in se preveč razburil. Poudarila je da ne bo umrl. 😉

Parkrat se spomnim, da sta tudi naša dva ta mala to počela. Sem se sprva tudi jaz prestrašila, pa mi je mama svetovala, da jim v takem primeru pihnem v obraz. In resno, vsakič ko je bil ta jok/trmarjenje, sem otroku pihnila (mogoče je bilo potrebno tudi večkrat) v obraz in je potem zajem sapo. Je pa hvalabogu to prehodno in dokaj hitro mine ta “faza”. :))

Pri enem od naših otrok je bilo “omedlevanje” na dnevnem redu vse od 10meseca pa do dobrih treh let. To se imenuje afektni napad. Lahko ga povzroči strah, ali pa jeza. Pri našem je bila vsekakor jeza (trma). Ko si mu kaj prepovedal ali nisi naredil kot si je v tistem trenutku zamislil, je doživel napad. Hotel je zajokati ali zakričati, namesto tega ni prišel do sape in je nekaj trenutkov samo hlastal, ustnice so bile modre, v obraz je bil bled, če je stal je padel na tla. Trajalo je nekaj sekund, nato je sam vdihnil in histerično zajokal. Jaz sem ga ignorirala, če je dalj trajalo sem mu pihila v obraz in seveda pazila, da se ni kam udaril. Nikoli nismo delali panike, čeprav je zunanjemu opazovalcu izgledalo res grozno. Potem pa je samo od sebe izvenelo.
No naši trmoglavček še vedno izrazito izkazuje svojo voljo, samo tehniko in način je zamenjal. Je tipičen otrok z močno voljo.

takole izgleda..

Vaš link

To je bil nasvet pediatra, mimogrede.
[/quote]

No ja, tudi meni kozarec vode v faco deluje malo prehudo. Predstavljaj si, da tebi ko si na koncu z živci nekdo zlije vodo na glavo. Jaz bi se počutila ponižano, šokirano in še bolj jezno.
Mislim, da se da tak napad enako učinkovito prekinit, če otroku preprosto preusmerimo pozornost, kot je predlagal vagabund, ali pa če je res treba mu pihneš v obraz. Ni ga treba zalivati z vodo mater no. Bogi otroci. Poleg tega, da če si kjerkoli zunaj, je to itak neizvedljivo.
Pa pediatri niso strokovnjaki za vzgojo otrok, temveč za njihovo zdravje.

No ja, tudi meni kozarec vode v faco deluje malo prehudo. Predstavljaj si, da tebi ko si na koncu z živci nekdo zlije vodo na glavo. Jaz bi se počutila ponižano, šokirano in še bolj jezno.
Mislim, da se da tak napad enako učinkovito prekinit, če otroku preprosto preusmerimo pozornost, kot je predlagal vagabund, ali pa če je res treba mu pihneš v obraz. Ni ga treba zalivati z vodo mater no. Bogi otroci. Poleg tega, da če si kjerkoli zunaj, je to itak neizvedljivo.
Pa pediatri niso strokovnjaki za vzgojo otrok, temveč za njihovo zdravje.
[/quote]

Lej, meni je to, da mi otrok moder v obraz končno zadiha, bolj pomembmo od tega, ali se bo počutil ponižan. Ti pa imej svoje prioritete. Mimogrede, ne gre za nobeno zalivanje z vodo, ampak za pljusk vode. Malo. 0.3 naprimer je več kot dovolj. V redu? In če pediater ni strokovnjak za vzgojo, verjetno tudi ti in vaga nista.