Izdano zaupanje – kako naprej?

Bom poizkusila cim bolj na kratko, pa vendar moram napisati bistvene stvari. S partnerjem sva trenutno v zvezi 3 leta, imava 2 leti staro hcer. Ja, najina zveza se je zacela kot romanca, za otroka sva bila soglasna da ga obdrziva, custva naj bi bila obojestranska. Zase sem bila prepricana ze od zacetka, partner pa se mi zdi da je sele kasneje razvil tista prava custva.
Lahko trdim, da je najina zveza pravzaprav sele par mesecev zares funkcionalna in da sva oba zadovoljna, ker je splet okoliscin pripeljal do tega, da je partner spremenil razmisljanje glede nekaterih temeljnih stvari. Se mi zdi da je moral dozoret 🤔 (stara sva 28).
Problem sedaj predstavlja samo moje pomanjkanje zaupanja… Ko sva se spoznala partner ni imel jasno zacrtanih mej kar se tice zveze. Pred mano je imel vso svobodo, doma pa nikakrsnega zgleda za zdrav custven medsebojen odnos. Pa se je zgodilo, da je bil prijavljen na portalu za zmenke, klici bivse punce,cez pol leta izvem da si je dopisoval s sodelavko, cez par mesecev smsi od neke zenske…Vse to sem pravzaprav naletela ponesreci, brez vohljanja, nekako se sploh ni potrudil prevec skrit. Ker je tole vse skupaj prevec bolelo mi niti na pamet ni padlo vohljat tudi po izdaji. Rajsi ne vem. Po vsaki zadevi sva se ogromno pogovarjala pa ga je zopet pobiksal. Pravi sicer, da me nikoli ni prevaral.
Vse skupaj mi je krepko nacelo samozavest, pobralo ogromno energije, ker sem se vseskozi trudila, da bi nama uspelo. Po zadnjem dogodku (pol leta nazaj) se je odlocil, da ne bo nikamor vec hodil, dokler ne dobim zaupanja nazaj. Meni se to ni zdel pravi nacin, pa vseeno. Pa nama je nekako ratalo pokrpat zvezo, kot sem ze omenila. Problem pa je zopet privrel na plano sedaj, ko se je partner odlocil zopet zahajat v druzbo. Ni velikokrat pa vendar mi vsakic dela preglavice moje pomanjkanje zaupanja, ki ocitno ni kar samo od sebe prislo nazaj. Zdi se mi, da se je obcutno poboljsal pa vendar mu ne morem zaupat. Zaradi vseh negativnih izkusenj podvomim v marsikatero njegovo besedo in dejanje…pa vem da je zaupanje bistvo vsake zveze in da brez tega nima smisla vztrajati. Strah me je, da me bo zopet prizadel, s tem grenim zivljenje sebi pa tudi njemu. Nocem biti na koncu jaz vzrok za propadlo zvezo, ker se nisem znala pobrat.

Pri meni je sicer zgodba dosti hujša, ampak je isto, izgubljeno zaupanje. In ti povem, ko ga izgubiš, ga (po moje) nikoli ne dobiš nazaj v celoti. Vedno je črv, dvom, ki te obremenjuje. Zdaj pa, ali si se sposobna s tem soočit in živet s tem? Jaz nisem bila, me je ubijalo vsakič….

Spoštovani,

Ali pravilno razumem vaš cilj – se znebiti teh neprijetnih strahov in nezaupanja? V smislu, to mi dela preglavice pa še nočem biti vzrok za propadlo vezo? Kadar klienti tako vprašajo, najprej ocenimo ali so njihova čustva ustrezna ali ne? Od tega je odvisno kako problem rešiti. Vaše krhko zaupanje in strahovi bi bili neustrezni, če bi jih čutili recimo že ob tem, da ima partner v službi luštno sodelavko. Se pravi brez kakršnihkoli signalov, ki bi kazali v smeri prevare. V tem primeru bi raziskovali vašo notranjo logiko in poiskali ter spremenili tisti del, ki bi take situacije napačno presojal. Torej v tem primeru bi rešitev iskali v vas. Če sami sebe vprašate kot odraslo osebo – ali je glede na partnerjevo vedenje vaše slabo zaupanje utemeljeno ali ne? Kaj bi si odgovorili? Najbrž se bomo vsi strinjali, da so vaše čustvene reakcije glede na to vedenje popolnoma ustrezne. Če tega ni bi čutili, potem bi bilo nekaj narobe z vašim čustvenim aparatom. Bili bi naivni. V tem primeru pa rešitev iščemo zunaj vas.

Potem gremo naprej in se vprašamo kako sta začela vezo? Na kakšnih temeljih je nastala? Ali je zrasla iz zaupanja ali iz česa drugega. Gleda na to, da sta hčerko ‘naredila’ po treh mesecih partnerske veze, sklepamo, da vajina veza ni štartala iz trdnega zaupanja. Saj je to premalo časa, da se zaupanje sploh vzpostavi. Pravite, da se je začelo kot romanca. Včasih ljudje v fazi zaljubljenosti spregledamo dejanske signale iz strani druge osebe in vidimo v njej tisto, kar želimo videti, svoj ideal. Po drugi strani pa lahko kateri od partnerjev v fazi zaljubljenosti zatre nekatere svoje značilnosti in jih razkrije šele, ko faza zaljubljenosti mine, maske padejo ali pa se recimo rodi otrok. Ta začetek je važen, ker takrat se sklene tako imenovana psihološka pogodba – kdo bo kaj počel in se kako obnašal v vezi. Recimo, če ste vi nekje vedeli, da »Ko sva se spoznala partner ni imel jasno zacrtanih mej kar se tice zveze. Pred mano je imel vso svobodo, doma pa nikakrsnega zgleda za zdrav custven medsebojen odnos.«, pa ste kljub temu šli v vezo in hitro zanosili, bi lahko partner to nezavedno razumel kot psihološko sporočilo »aha, za partnerko je sprejemljivo, da malo jaz pokukam in poflirtam še naokoli«. Na nek način mu to še vedno sporočate, saj težavo jemljete nase in ostajate v vezi brez jasno določenih mej. To je seveda hipoteza, ker ne vem natančno kaj sta se dogovorila in česa se kdo drži. Sprašujem se, kako je partner spremenil razmišljanje glede nekaterih temeljnih stvari in dozorel, če je zadevo rešil tako, da ni nikamor več hodil. To bi jaz razumel enako kot vi – kot signal, da ne kontrolira svojega vedenja, če mora v izogib skušnjavi ostati doma. Jaz bi sklepal da je velika verjetnost, da bo takoj, ko bo zunaj, spet šel po starih poteh.

Zaupanje v primeru vedenja vašega partnerja se lahko vzpostavi pod naslednjimi pogoji:
– Partner iskreno do zadnje pike prizna kar je naredil neprimernega. Torej, da je on naredil in ne da se je zgodilo. V tem drugem primeru bi pomenilo, da ne prevzema odgovornosti in bo dejanje verjetno ponovil.
– Pove, da mu je žal za to kar je naredil in da razume kaj je to pomenilo za partnerja.
– Da pod nobenim pogojem ničesar od tega tega nikoli več ne bo ponovil.
– Da ima partnerja rad, da mu je mar zanj in da hoče živet z njim.

In samo na teh temeljih se lahko počasi počasi vzpostavi zaupanje nazaj. Če je sploh kdaj bilo? V vseh ostalih primerih sodelujete v psihološki igri, ki sicer vključuje dramo, avanture, adrenalin, jok, ne gre pa skupaj s stabilno odraslo vezo, ki temelji na bližini, ki pa temelji na absolutni iskrenosti, zaupanju in biti sprejet tak kot si z vsemi kartami na mizi. Ni pa to nič neobičajnega. Veliko parov živi tako.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Vem, da je zelo okruten komentar, in da ne bi prišlo do pomote, je še vedno moj zasilni načrt.

Če te je prevzela biološka ura (vse kolegice z vozički in povprečje 27let), in si “pač probala”, je mogoče tudi on vstopil v zvezo z enakim pogledom. Po 3h mesecih noseča, ne moreš reči, da sta se sploh poznala, lahko je vstopil v “resno” zvezo samo kot dober oče (kar je noro super), samo potem mu nekako ne moreš očitati nezvestobe, ne glede na to, ali je bila čustvena ali fizična.

Če želiš ostati v paru, boš najlažje prebrodila upravičeno ali neupravičeno “ljubosumje” tako, da se zaveš, da nista par z otrokom ampak starša v vezi.

Vsekakor pa menim, da če je dober oče, se je vredno malo potruditi zanj oziroma mu vsaj dati možnost za nov začetek.

Meni se je zgodilo podobno, ko sem začela s fantom in kaj kmalu naletela na dopisovanje z drugimi po portalih. Prej je bil nekaj let samski in to se mu je zdelo popolnoma sprejemljivo oz. tudi, ko je bil z mano, nič takšnega kar bi moral ukiniti ter dati med preteklost. Čeprav sva se prej zmenila, da sva ekskluzivna in ni drugih.

Sicer se je skenslal s portalov in vem, da ni več zahajal gor, a jaz se nezaupanja nisem mogla nikakor znebit. Kot tudi ne tistega občutka prevare, izdaje. Sem vztrajala še kakšni 2 leti, potem naredila konec.

Res pa je, da na srečo nisem šla kar takoj imeti družine z njim. Vendarle je potreben čas, da človeka prej spoznaš, da se za to odločiš.