Forum.Over.Net

Starševski čvek

Slaba samopodoba zaradi čustvenih manipulacij in zanemarjanja v otroštvu

Default avatar

sprememba

Od ločitve staršev dalje nisem več živela ne z mamo ne z očetom. Bila sem zanemarjena, bolj ali manj prepuščena sama sebi, predvsem iz čustvenega vidika. Tako sem bila že kot otrok nesrečna in osamljena. Veliko je bilo kritiziranja s strani staršev. Pohvale zelo redke. Mislila sta nase in na svoje potrebe. Tako sem v sebi zelo trpela in trpim tudi danes, ker se tega občutka ne morem znebiti. Čeprav lahko razumsko vse dojamem, pa tega ne morem predelati čustveno. Čustveno so me zlorabljali in manipulirali, mama in njeni starši so blatili mojega očeta, oče in njegovi starši pa mojo mamo. Konkretno kaj, ne bom govorila tukaj.
Tako se tudi sama najdem v njih, v karakterju moje mame, nekaj tudi v očetu. In zato se počutim popolnoma slabo, manjvredno, ne prenesem, da sem podobna mami, ker sem slišala ogromno slabega o njej. Podobno velja za podobnost z očetom. Prikazana sta mi bila kot zelo slaba človeka in zdaj se jaz vidim v njih. Še posebej se počutim slabo, če mi kdo očita, da sem taka kot mama, npr. partner ali pa npr. oče.
Tako namesto, da bi zaživela svojo ženskost pozitivno, jo podoživljam skozi mamo in se počutim polna napak, slab karakter, manjvredna.
Tako je moje otroštvo vplivalo name zelo slabo. Tudi psihično ne stojim v redu, imam velike težave, o katerih raje ne bi razlagala.
Terapija mi tu ni pomagala kaj dosti, problem ostaja.
Se mogoče sami spopadate s podobnimi težavami , imate kakšen nasvet, namig, kako le spremeniti te vzorce v podzavesti, ki se me tako oklepajo? Kako se imeti rada?
Default avatar

Kontradiktornost

Ja boga revica. Si žrtev. Psihiraj in uživaj v tej vlogi.
Default avatar

sprememba

Kontradiktornost je napisal/a:
Torej, tisti, ki ste nesramni in mislite žalit, naj se izogne temi in komentiranju. Tega res ne rabim. Hvala.
Default avatar

Miki miško

Obstaja znanje in vedeje, ki potomce ločenih preprogramira če hočejo in zmorejo.

Če boš jamralo še naprej in pomoč iskalo pri zaslužkarjih, ni rešitve tudi zate.

Lahko pa si sprememba.
Default avatar

Kontradiktornost

sprememba je napisal/a:
Ravno v tem je težava, ker ne prepoznaš dobronamernosti.
Si pač žrtev in to ti ustreza.
Default avatar

Popay

tako situcijo lahko reši edino pameten moški ob tebi, če ti je seveda do tipov.. in po možnosti nova družina.
Vse je pa seveda odvisno od tega, kako se moški napali na tebe, če ne na geštel pa na tvojo žensko energijo.., tako je življenje, kaj čes.
Default avatar

Miki miško

Popay je napisal/a:
lSpet boš blokiran!
Default avatar

Točno vem

Točno vem o čem govoriš. Verjetno se še vedno počutiš kot deklica, brez samozavesti, brez občutka pripadnosti, brez zavetja. Sama za vse, negirana.

Tudi jaz imam še vedno ta občutek pri svojih 36 letih. Kot da sem zaostala v čustvenem razvoju.

Rešitev? Nimam pojma. Jaz dnevno prakticiram avtogeni trening, jemljem Neo Persen in se vsak dan znova borim s strahovi.

Drži se.
Default avatar

Ampak resnično

sprememba je napisal/a:
Zapisano nepotrebno žaljivo, vendar resnično. Tega boš nosila v sebi samo toliko kot boš hotela in kakor dolgo boš hotela. Rez med preteklostjo boš morala narediti sama. Ko boš dozorela, da preteklosti nimaš potrebe nositi v culici za sabo. Ko bo prišlo, se boš čudila sama sebi, zakaj si se oklepala nečesa, kar ti je v napoto.
Vse je povezano z odločitvijo, da nehaš hranit obtoževanje in krivdo drugih za tvoje življenje. Zamahni z roko, odženi. Na tak način sem predelala posilstvo, živim normalno, brez travm in brez obtoževanj kogarkoli. Nisem odgnala dejanja, gnev okoli tega pa že zdavnaj. In to je v tvojih rokah. Nihče ne more tega namesto tebe.
Default avatar

Rok-1

Pišeš o terapiji... koliko časa in kako intenzivno?
Default avatar

čustveno zanemarjani otroci

Jaz sploh nisem vedela, kaj je narobe z mano, dokler nisem tukaj gor odprla javne tribune o tem. Moderatorka je govorila točno o meni. Nikoli mi ni zares nič manjkalo in nihče mojim staršem ne more očitat, da so me zanemarjali. Imela sem hrano, svojo sobo, oprano, zlikano, vse potrebščine, morje, letovanja, potovanja, žepnino, hodili so na govorilne ure. Nisem pa imela njihovega časa, pozornosti, podpore, spodbude, pogovorov, pohvale.

Ne zdi se mi, da bi bila zaradi tega ravno nesrečna, sem pa izgubljena, kar se tiče medčloveških odnosov, in se zato omejujem na površinske, neobvezne odnose (med sosedi, naključnimi sprehajalci, v čakalnici pri zdravniku in podobno). Nikoli ne znam oceniti, ali sem ljudem simpatična, se jim vsiljujem, res rabim eksplicitno vabilo, klic, spodbudne besede, da se malo bolj odprem. Večkrat sem že čisto narobe ocenila situacijo, ljudje se pa tudi znajo preveč dobro pretvarjat ...
Imam dobrega partnerja, končno, pred njim sem bluzila tudi kar se tiče tipov. Kot kaže, sem otrokom prenesla boljše vzorce.
Default avatar

Popay

Miki miško je napisal/a:
ne klič hudiča, jst samo kruto resnico povem, čita se grobo ampak je življenjska. Ženska rabi samo kot pravi Severina... muški zagljaj/ moški objem.
Default avatar

sprememba

Rok-1 je napisal/a:
Hm, terapija je bila bolj splošna, ne konkretno o tem, ampak ni mi zadosti pomagala.
Default avatar

sprememba

Popay je napisal/a:
Seveda je moški objem zdravilen, tako kot je za moškega ženski ;) , ampak mislim, da je problem globlji.
Default avatar

Rok-1

sprememba je napisal/a:
Tole žal ni dovolj natančen odgovor.
Spraševal sem te zato, ker ima lahko Miško prav - in tudi terapija je ena od možnih poti; a je treba res delat, leta in leta. Če vržeš puško v koruzo prezgodaj... ni nič.

Lahko pa delaš sama - če veš dovolj, da si lahko postaviš smiselne cilje in roke.
A prvi korak je vedno prevzemanje odgovornosti. Odgovornost ostalih (staršev) se neha, ko nisi več otrok.
Default avatar

sprememba

Rok-1 je napisal/a:
Terapija v glavnem ni bila fokusirana na to, ker sem imela še druge probleme. Seveda vem, da je odgovornost na meni. Izhaja pa iz negativne, neprijazne preteklosti.
Gre se za to, da je to o čemer sem napisala močen občutek, stanje, ki se ga ne zmorem znebiti. Spremlja me.
Default avatar

Popay

sprememba je napisal/a:
če si avtorica...., je to tako...., berem, da si imela svojo sobo in v bistvu vse v otroštvu, življenje tako bolj gospodsko.., to gospodsko življenje otroke naredi osamljene, če nimajo bratov in sester.
Recimo pri revežih, ko vsi skupej spijo v isti sobi, se ponoč sliši kakšno škripanje postelje, moreš si mislit zakaj..., no kakorkoli, zjutrej sta mama pa ata potešena zarad tega škripanja, tako da so zjutrej vsi nasmejani (otroci, ker si mislijo kaj sta mama pa ata delala, tastara dva pa, ker sta to delala), takšni otroci odraščajo v zdravi družini.., vsaj tja do desetga leta bi tako moralo bit, ne pa celo otroštvo odraščat v svoji sobi s polno sobo slik raznih filmskih in glasbenih idolov, to so fore iz mest in amerike.
Pravjo na balkanu, če živina ni besna, hiša ni tesna, vsi se imajo radi in tako otroc zrastejo v odrasle in zadovoljne ljudi.
Default avatar

sprememba

Popay je napisal/a:
Ja, tega pa pri nas res ni bilo. :)
Default avatar

hbrfn

Kdo pa je imel normalno otroštvo, da je bilo vse popolno in da nismo dobili tudi negativne dote?! Mogoče manj kot 10 % otrok, če.
Vsi se bojujemo s svojimi demoni, samo eni bolj neuspešno kot drugi. Prvi korak pa je, da se ne samopomilujemo, ampak rinemo čez zid, če je treba. Saj ni treba na vseh področjih naenkrat, ampak korak po korak. Življenje ni vedno enostavno, ampak v sebi moramo najti močne točke in narediti spremembe, ki pozitivno vplivajo na nas. Takšno jamranje moja mama to, oče to, čustveno tlačena ipd. je otročje. Marsikaj lahko narediš sama, zmigaj se!
Default avatar

Miki miško

Popay je napisal/a:
Joj Popay...

...pa dajva žnjto špilfrderbersko:

Težka naivčina ne doumeš, da je tudi ta tema zgolj vaba, kost za drug forum. Hkrati v pasicah predstavitev moderatorke...

"zmedena avtorica" seveda gre tja po nasvet(e) kjer se seveda izkaže, da rabi individualno knede, ki se seveda vleče v nedogled oz ko zmanjka €vrčkov... ;-))))))

In NE, "zagrljaj" je za take odnosne bolnik(c)e najslabša možna opcija, ker iz njih naredi zgolj kurb(irj)e.

Biti sprejet(a) kot oseba je namreč prapotreba, tako zelo nujna, da marsikdo ponuja svoje telo v zameno.

Tema teme je namreč duševnost natančneje duševne potrebe= duhovnost.

O duševnosti in duhovnosti pa imajo mnogi strokovnjaki in raznorazni učenjaki malo ali nič pojma. Logične posledice so dejstva; da je čedalje več raznoraznih psihostručkovičk in čedalje več trpečih duš. Da je čedalje več Cerkva, in čedalje več zblaznelih duš. Da so države čedalje bolj socialne in čedalje več psihosocialnih koristnikov. Da je čedalje več družbenih inciativ za žnj pravice družbenih skupin in čedalje več pedrov, lezbač, ščetinark, superdrupermega feministk, da je čedalje več prosto voljnih dobro delnic in čedalje več koristnikov njihovih uslug, .....................................................................

Izredno izredno malo pa je ljudi, ki si v resnici želijo zdravo živeti, začenši duhovnost in duševnost. Še od teh pa je pol takih, ki pa tega sploh zmorejo ne.

Skratka, vsakršna bolezen še najbolj pa duševno trpljenje je HUD BIZNIS!.