Heteroseksualna samskost
Zelo poenostavljeno, že skoraj stereotipno bomo rekli, da obstaja nekaj takšnega, kot je čisti heteroseksualec – ljudje, ki so v povprečju povprečja tega planeta. Vsaj navzven.
Ne bomo šli v detajle, da so ljudje lahko homo-seksualni, biseksualni in vsi spektri vmes. So tudi aseksualci, ki jih seks ne zanima.
Ostajamo torej v umetnem povprečju, ki mu pravimo heteroseksualnost: kjer žensko privlači moški in moškega ženska. Anomalija je že znotraj te trditve, ker žensko privlači veliko moških in obratno prav tako. . O tem smo že.
Antropološko, kot tudi v živalskem svetu, je najbolj varna prav tista žival, ki je najbolj povprečna: zebra sredi črede zeber. Živo bitje ima torej največ možnosti za preživetje, če oponaša vedenje živih bitij njene vrste okoli sebe.
Prevladujoč standar na planetu je heteroseksualni normativ “monogamije”. V sodobnem času je to v spodobnem smislu: ZAPOREDNA monogamija – kjer ima človek, kot bitje le enega spolnega partnerja v danem trenutku. Z njim tvori družino, z otroci ali brez njih. Navzven se večina prebivalcev na ta način prezentira.
Ljudje so lahko tako navidezno “samski”, ker pač pogosto menjajo spolne partnerje oz. nimajo “resnih” zvez. To je svojevrsten absurd, saj niti približno niso “samski”, samo ne pretvarjajo se, da živijo uspešno monogamno življenje, kot večina ostalih.
Resnično samski so torej tisti ljudje, ki niso nikoli živeli v partnerskem odnosu oz. Niso niti seksali. Celibatniki torej lahko trdijo pred ljudmi (pred bogom verjetno ne, ker kakšno so pa naskočili kje), da so samski. Dejansko samski.
Drugo merilo je morda, da si večino odraslega življenja brez spolnega partnerja.
“Samskost” je tako, kot vidimo že takoj ločena na več vej in vejic. Je samskost odsotnost spolnega partnerja ali odsotnost “resnega” partnerja. In seveda spet nadaljni problem: kaj je to “resen” partner?
Če pogledamo statistike, noben partner ni resen. Že besedna zveza: Zaporedna monogamija, to nakazuje.
SAMSKI ZARADI ZUNANJIH OKOLIŠČIN
Samski so lahko ljudje, ki jih večina potencialnih partneric/jev zavrača. Lahko je to fizična posledica izgleda ali funkcionalnosti..
Mladi se že tako sekirajo, kaj vse, da je narobe z njimi (z veliko podporo reklamiranj izdelkov, ki te “popravijo”).. lahko si samo predstavljaš, kako je, če si dejansko za oči drugih ljudi tako zelo različen, da si že “izmeček”.
Zavračanje teh ljudi, ki jih je prizadela bolezen ali poškodbe, že nakazuje, da je pravljica “duš dvojčic” ena Božična pripoved za otroke. Duše bi se lahko ali morale povezati ne glede na starostno razliko, fizično antipatičnost, bolezen, poškodbe..
Pa se ne. Naši možgani iščejo ZDRAVEGA pripadnika drugega spola. Že impotenca ali nesposobnost rojevanja, zelo, zelo omeji izbiro, pa je lahko človek reklamni primerek všečnosti nekega danega časa (kaj je lepo se s desetletji spreminja – sprehodite se skozi muzej).
Samskost je lahko posledica tudi obratnih okoliščin, kjer je človek prelep – čista 10ka in se mu tako takoj zoži nabor primerljivih partnerjev na minimum.
Podobno je z uspehom – bogastvom. Bolj si bogat, manjši krog primerljivih partnerjev je na razpolago. Že ljudje, ki zaslužijo letno 50 000 EUR so znotraj zgolj 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi!
95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi torej že odpade, gledano dohodkovno. Večja, ko je razlika, večji je potencialni prepad.
Tudi IQigra vlogo, višje, ko si na lestvici znanja, inteligence ter uspešnosti, manjši krog primernih partnerjev je na voljo.
Tu nastopi paradoks, dokaj neinteligentni ljudje hitro najdejo partnerje (in se množijo), bolj inteligentni niti ne (so bolj “zbirčni”?). Glej satiro na to temo: [url= https://www.imdb.com/title/tt0387808/%5DIdiocracy, 2006
SAMSKI ZARADI NOTRANJIH OKOLIŠČIN
Družina, tako kot lahko marsikaj da, lahko tudi marsikaj zada, prizadene.. in tako ranjen človek bo stežka našel zaupanje do soljudi do te mere, da si bo poiskal vsaj enakovrednega partnerja.
In pogosto je prav ta “enakovrednost” problem: oba sta enako prizadeta že zaradi odnosov znotraj osnovnih družin. Nosita isto bolečino in to ju pritegne skupaj: skupni manjko.
Večinoma tega potem ne zmoreta nadoknaditi, drug drugega zavirata (enkrat je strah enega, drugič drugega) in stvari zastanejo. Kot sem že karikiral: če eden ne mara morja, drugi ne gora, bosta v negativnem razpletu okoliščin ostajala stran od morja in gora.. v pozitivnem (silno redkem) razpletu pa se jima bodo obema priljubile gore in morja.. ker bosta navdušila drug drugega. Bolj običajno pri pozitivnem razpletu je bolj konsenzno: eden “trpi” gore, drugi morje.
Vsaka druga poroka se tako konča z ločitvijo. Še več parov pa razpade še pred poroko. Razhajanje parov – “ločitev” je torej veliko, veliko več, kot je zakonskih ločitev.
Samski so torej ljudje zaradi razhoda para oz. Ločitve. Lahko sta samska oba, bolj pogosto je samski le eden. Tudi sicer, statistično, moški hitreje poiščejo novo “partnerico” v smislu: klin se s klinom zbija.. kar pa se potem izkaže še bolj katastrofalno za zvezo, saj so takšna partnerstva, statistično še bolj pod udarom: 75{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} takšnih vez razpade.
Entropija torej vse dohiti.
Ljudje so tudi samski zaradi smrti partnerja: vdove in vdovci, kjer se jim s časom spomin tako korigira, da se spomnijo samo dobrih stvari. Toliko bolj, če se je tragedija smrti zgodila v mladosti. Z mrtvim partnerjem nihče ne more tekmovati.. posledično je samskost del tega zasanjanega dojemanja preteklosti.
Oblikujejo nas torej v prvi vrsti družina iz katere izhajamo in družine, ki smo si jih ustvarjali – oz. Odsotnost le te, če gre zgolj za spolne partnerje, ne pa tudi življenjske sopotnike v širšem kontekstu (one-night-standom, hooking-up, tindranju.. težko rečeš družina).
Šteje torej, kako so te pripravili, da boš bil čim bolj povprečen. Le ta ima namreč nejvečjo možnost uspeha, ampak hkrati tudi največ “izbire” – torej konkurence in možnost zaiti na razno razne “stran poti”. Coolidge in te stvari.
En boljših povzetkov samskosti zaradi zunanjih ali notranjih okoliščin je že Friederich Nietsche zapisal nekako takole: “Ženska in moški sta lahko prijatelja, pod pogojem, da ji je moški nekako antipatičen (beri: neprivlačen).”
Kjer lahko besedi ženska in moški zamenjamo z: družbo. Tisto, ki postavlja pravila in določa standarde “normalnosti”.
Samskost tako ni nikoli lastna izbira. Nikoli!
Lahko jo sicer dojemamo iz svoje perspektive, kot “izbiro”, vendar to pomeni, da takšen pogled ne vsebuje vseh dejstev, normativov, dogodkov znotraj življenja (vpliv družine, razširjene “družine”: partnerjev in družbe).
“SAMSKOST”
Niso vsi ljudje narejeni za ne-vem-kakšne “intimnosti” ,ki je postala nov psiho-terapevtski “standard”.
Lawrie Reznek – :
Problem terapevtske kulture je, da je številna obnašanja naredila za “nevrotična”, “nezdrava” in “samouničujoča”.. v svoji zapovedi, da postanemo bolj “dovršeni” in “samouresničeni”.
Tako “ideal zdravja” paradoksalno določa široka paleta disfunkcij.
Če ta ideal prestavimo na področje fizičnega zdravja, je to podobno, kot če bi rekli, da nekdo, ki ne uporablja vsega potenciala svojih mišic – bolan! Pri čemer v psihološkem diskurzu opredelitev, kaj je ta “čvrsta mišica” nejasna in se stalno spreminja.
Ker je paradoks, da bo plavalec imel drugačne “čvrste mišice”, kot šprinter in ta spet drugačne od maratonca – nihče od njih pa posledično nima razvitega vsega potenciala mišic – in je torej “bolan”.
Samskost je tako lahko marsikaj, “izbira” nikoli, vendar hkrati tudi nikoli “bolezen”. O tem je že oni francoski izrek: “Poročeni živijo dlje in to je tudi njihova kazen.”
OSAMLJENOST – SAMSKOST
Ljudje pogosto menjajo ta dva pojma. Samski niso nujno osamljeni, je torej njihova samskost “osmisljena”, polna. Po drugi strani pa poročeni, torej ne-samski so pogosto osamljeni (tudi posledico poznamo: polovica zakonov se konča z ločitvijo).
O tem je že Švicarski podružničar Freuda; Carl Gustav Jung:
[img] https://i.pinimg.com/736x/5c/b7/9b/5cb79bd56d8a5e8944369292225adba7.jpg%5B/img%5D
In potem na koncu še oni paradoks kvalitetnega partnerja: Zgolj tisti, ki so bili in znajo biti sami – samski, so kvalitetni partnerji. Ostali imajo vedno alternativno nerazrešeno motivacijo – običajno prav strah pred biti sam in si posledično omislijo tudi neprimernega partnerja, zgolj zato, da potešijo svoj strah.
Samskost ni nujno izoliranost, samota in osamljenost. Če bi gledali čisto tehnično, so samotni zgolj oni puščavniki – poseben tip “duhovnikov”.. zanimivo, eni so “živeli” na kamnitih stebrih in tam zgoraj meditirali. Ljudje so jim pa prinašali hrano, v zameno za poduhovljene nasvete.
Ljudje smo socialne živali in smo zelo redko čisto zares sami. Robinson Crusoe je literarni lik, ki je bil delček časa sam.
To razpetost med časom zase in časom z ljudmi je pa Arthur Schoppenhauer lepo okarakteriziral z “Ježevčevo dilemo”:
[img] https://pics.me.me/source-is-mentioned-on-weird-facts-org-the-hedgehogs-dilemma-refers-to-9504356.png%5B/img%5D
Poznam risanko, kjer Kojot sizifovsko v neskočnost lovi Cestnega dirkača (Road Runner):
[img] https://twistedsifter.files.wordpress.com/2015/03/wile-e-coyote-chasing-the-road-runner.jpg%5B/img%5D
Ker tisto, kar naj bi bil “volk”, je v bistvu:
[img] https://i.pinimg.com/736x/48/58/1e/48581ea67514a6b5285052e66c3b3dca.jpg%5B/img%5D
še enkrat kojot.
Poznam risanko, kjer Kojot sizifovsko v neskočnost lovi Cestnega dirkača (Road Runner):
[img] https://twistedsifter.files.wordpress.com/2015/03/wile-e-coyote-chasing-the-road-runner.jpg%5B/img%5D
Ker tisto, kar naj bi bil “volk”, je v bistvu:
[img] https://i.pinimg.com/736x/48/58/1e/48581ea67514a6b5285052e66c3b3dca.jpg%5B/img%5D
še enkrat kojot.
[/quote]
Vem volk vem, sem že misla, da noben ne bo opazu. Vidiš ti to, čeprav je narobe, mislimo prav. Tak si ti kojot hehe
