Kako naj se znebim občutka krivde?? Ker načeloma sem res kriva. Bilo je na kocki moje ali njeno življenje. Mati se je žrtvovala zame. Verjetno si ona ne bi želela, da se počutim krivo in to mi nekako lajša ta občutek krivde. Najbolj me pa zaboli, ko me starejši brat in oče obtožita, da sem kriva za njeno smrt. Oba sta mi to že rekla, pa čeprav v navalu jeze. Tega jima ne bom nikoli odpustila. Kako morata, sploh pa oče, kaj takega reči?? Res mi je hudo. Večkrat grem na samo in se zjočem. Občasno se zatečem k alkoholu, kar vem, da ni prav. Žalostna sem.

Ali ima kdo podobne izkušnje? Kako se vi spopadati s tem? Na moje življenje to zelo vpliva.

očetu lahko mirne vesti poveš, da nisi bila ti tista, ki se je odločila prit na svet, ampak te je on naredil, torej je bil on tisti, ki je mater ubil, ne pa ti, če že hočeš na tak način gledat na celo zgodbo

žal mi je zate. že odraščanje brez matere je dovolj kruto, brez da ti sorodniki očitajo, da si kriva za njeno smrt. upam, da uspeš to na nek način predelati. tvoja mati si je zate želela lepo življenje, ne životarjenje. najdi si kakšno strokovno pomoč v obliki terapije.

Zamenjaj občutek krivde za hvaležnost. Mama je dala zate življenje. Sem mama treh malih otrok in za vse njih bi umrla, če bo bilo potrebno. So moje sonce, moje vse. Tako si bila ti za tvojo mamo. Verjetno je težko čakala dat, ko te bo stisnila v naročje. Žal je usoda hotela drugače, med porodom gre tudi v današnjih časih kljub napredku medicine lahko marsikaj zelo narobe. Konča se lahko tudi s smrtjo. NISI KRIVA! Krivda ni tvoja. Nisi se ti tako odločila. Tudi za to, da si spočeta, se nisi ti odločila. Razumem očeta in brata, ki trpita in izbruhneta v ranjivih trenutkih, ni jima za zamerot, ker če pogledaš skozi njune oči, vidiš resnico. Ne znata drugače. Žal je usoda želela, da je tvoja mama umrla med porodom. Kakp čudovit dar si! Mama ti je želela najboljše, ne uničuj se, živi lepo življenje njej na čast!

Urška Puš je medij. Ne poznam. Morda ti pomaga stopiti v kontakt s tvojo mamo. Da lažje predelaš.

Ne razmišljaj tako, ti nisi nič kriva. Zdravniki, če pride do take situacije bodo vedno najprej reševali mamo, šele nato otroka. Mati se ni žrtvovala zate, ni ona odločala, da naj rešijo tebe namesto nje. Šlo je za splet nesrečnih okoliščin. Drugače pa nisi ti nastala iz zraka, če že hočem biti malo nesramna je kriv oče, ker jo je sploh oplodil. Če si že samostojna, pojdi na svoje, pretgaj stike in živi svoje življenje.

Hvala vsem za lepe besede in sočutje. Vsaj malo ste mi pomagali.

Noseča ženska svoje misli, občutja še kako vceplja v otroka, ki ga nosi pod srcem, tudi njen partner je recimo lahko njej takrat vzbujal krivdo (je treba pogledat v ozadje vseh vpletenih)… veliko te krivde ki jo občutiš je posledica tega.. zato najdi način, da jo izpustiš iz sebe, ker te uničuje. Za njihova dejanja, besede, misli nisi ti odgovorna, za svoje pa si.

To pa res mora biti zloba, da ti nekdo reče, da si kriv smrti mame ob rojstvu. Kaj pa bi lahko naredila drugače, da ne bi umrla? V tem vprašanje se skriva ves odgovor.

Nic nisi kriva, mama in oce sta te naredila z ljubeznijo in sta te zelela, kljub dejstvu, da vsaka zenska ve, da je vsaka nosecnost, porod lahko tudi nevarna. Imam tri in res za vsakega bi dala zivljenje, ce bi se bilo treba odlociti otrok ali jaz. Ko bos sama mama bos razumela, kako te je imela mami rada pa ceprav ni mogla biti ob tebi. Premlevati stvari za nazaj je brez veze, potem skoz zivis v preteklosti in si s tem jemljes cas v sedanjosti, kar je bilo je ze zdavnaj mimo in cisto nic ne moremo narediti, da se vrnemo v preteklost. Tudi to obsojanje brata in oceta je cisto brez veze, saj se nenehno vracata v preteklost, na katero pa nimata vpliva. Povej jima, da tega ne bos poslusala, niti debatirala o tem in ce imata tezave, naj gresta k psihologu.

Bodi sigurna, da je bila mamina edina največja želja, da bo s teboj vse v redu. In je, hvala bogu. Bodi srečna, saj se je uresničila njena največja želja.

Naj ti povem svojo zgodbo. Moja mama je umrla prav v času, ko sem se preselila v nov dom iz domače hiše.
In ne moreš si misliti, kakšen občutek krivde me daje, da je umrla zaradi mene.
Neprestano si očitam, da jo je hudo prizadela moja selitev.

Temu kar čutiš, se strokovno reče krivda preživelega. Se zgodi pogosto ljudem, ki preživijo kakšno hujšo nesrečo z več udeleženimi osebami, in tisti, ki preživijo, sebe krivijo ali pa se sprašujejo, zakaj je bilo tako in ne obratno. Zakaj ni druga oseba preživela. Nekateri si celo želijo, da bi umrli, ker se počutijo, da si ne zaslužijo živeti.
Sama boš to težko predelala. Moraš si najti psihoterapevta in narediti terapije. Sama tega ne boš zmogla razrešiti in predelati. Na koncu boš propadla pijanka, ker je očitno, da si ne znaš pomagat in da si čustveno labilna – odvisna od izkazanih čustev s strani drugih oseb. To bo samo slabše, ne si metat peska v oči, da zmoreš brez pomoči čez to.

Glede očeta in brata. Ni prav, da te v navalu jeze obtožujeta za smrt mame. S tem pa je žal očitno, da ne eden ne drugi nista predelala mamine/ženine smrti. Tudi onadva potrebujeta dobro psihoterapijo, ki je očitno nista dobila in je v Sloveniji z našim zdravstvom ne dobiš. Po drugi strani pa ju sedaj obtoževati, da ne smeta nič čutiti, je nesmisel. Prav tako se mroata tudi onadva soočiti z izgubo, imata čustva in mogoče si podzavestno res želita, da bi bila mama tukaj. Česar se onadva ne zavedata, pa je dejstvo, da če bi ti umrla in bi mama preživela, potem to ne bi bila več ista oseba, ki sta jo poznala pred tvojim rojstvom. Verjetno bi mama hudo žalovala za teboj, s tem pa mogoče celo zanemarila oba in bi bilo življenje vseh treh enako uničeno, kot je vaše sedaj. Končni rezultat bi bil isti. Torej vsi trije, ali pa vsaj ti in oče, potrebujete dobro psihoterapijo, da se soočite z vsemi izgubami, ki ste jih doživeli.

Pozdravljena,

Občutka krivde se ne boš znebila tako zlahka, saj so v ozadju energetske povezave.
Z mamo sta imele pred tvojim rojstvom dogovor, da ji bo v tem primeru smet omogočila izkušnjo brezpogojne ljubezni. Seveda ves čas bdi nad teboj in poskuša vzpostaviti povezavo, da jo boš KONČNO slišala in razumela.
Odpusti srčno sebi in njej, tudi očetu in bratu, saj ne razumeta zadev.
Odločila si se sama za to lekcijo in izkušnjo, da ljubezen najdeš v sebi. Prej, ko boš sprejela vse te občutke in situacijo, prej se boš osvobodila.
Seveda še pa je dobro sčistiti energetsko povezavo s tvojo mamo.
Bolj kot si žalostna, bolj njena duša trpi, saj zapravljaš življenje, ki ti ga je namenila. Namesto, da bi se veselila za to izkušnjo, se vrtiš v začaranem krogu žalosti in nemoči.
In ja, tvoja mami prosi za tebe in zi želi pomagati. Ne samo tebi, vsej vaši družini. Za to se trudi veliko let.
Kdaj jo boš končno slišala?
Trenutno upa in se veseli zate, da odpri srce in se končno prepusti življenju.
So pa ti občutki lekcije zate, ki izvira iz prejšnjih življenj.
Z alkoholom se pa samo prizemljiš in pomiriš.
Saj veš, kje me najdeš.

Lp

Tvoja mati sigurno ne bi želela, da nosiš tako veliko breme kot je občutek krivde. Še sploh, ker nisi kriva za njeno smrt. Oče in brat si vejetno ne znata drugače pomagati in usmerita svojo jezo nate. V sebi verjetno vesta, da nisi ti kriva. Naslednjič ko pride do tega, ju mirno vprašaj ali vesta kako se ti počutiš. Naj se za trenutek postavita v tvojo kožo. Če zmoreš, z mirnim glasom. Takrat nas ljudje bolj slišijo, se mi zdi. Kot mati ti lahko povem, da če bi sama morala izbirati med svojim ali življenjem otrok, ne bi oklevala niti za trenutek, seveda bi njih pustila pri življenju. Verjamem, da nas je veliko takih. Ponavljam: nisi ti kriva.
Srečno!

Tako razmišljanje je bedarija. Da te ostali krivijo pa tudi ni ok.

Bi sama lahko karkoli uplivala ob rojstvu? Itak da ne.
Mama pa te je kot kaže tudi imela raje kot samo sebe, in je raje izbrala tebe.

Za rojstvo sta bila pa itak kriva oba starša v enaki meri. Tudi če tebe ne bi imela, bi pri drugem rojstvu mogoče šlo isto narobe. To niti ne moremo vedeti.
Ampak odločitev za spolni odnos, da se ne nardi splava, ko stazvedela, in konec konca tudi sam porod… sta vse onadva odločala.

Kako si kriva za njeno smrt, saj nisi ti sprejela nobene odločitve? Tvoj oče in brat sta pa navadna sekreta.

:::umrla med porodom mene……???????????!!!!!!!!!!!!!!!!
A si Kitajc?

……..umrla med mojim porodom…….. se reče!!!!!!!!

Draga punca pojdi stran če si dovolj stara odseli se nekam in pretrgaj te strupene očitke najdi si dobro pomoč… In prični živeti svoje življenje tako da bo mama ponosna nate vsaka mama bi dala vse za svojega otroka tudi življenje in ko boš enkrat mama boš to razumela.

Čimprej stran od očeta in brata!!!  Oba sta nezrela in brez empatije, saj  vse prelagata nate, ker je to lažje, kot da bi prebolela in razčistila v svojih glavah. Bedaka!!!!! Stran in takoj nehat z pijačo, saj boš hitro postala alkoholik in propadla. Se ne splača zaradi dveh bedakov. Če ne zmores predelati vsega sama, si takoj poišči pomoč in zaživi brez občutka krivde, ki sploh ni tvoja!!!!!!! Ni od nobenega, tako se je pač zgodilo. Krivdo za tako obnašanje do tebe, bi morala imeti oče in brat!!! Srečno in ko se uredi vse, se spet javi…