Starost v domu
Kako si predstavljate svojo starost, sploh kdaj razmišljate o tem, ali je za vas starost še preveč oddaljena in abstraktna?
Dejstvo je, da večina starostnikov prej ali slej pristane v domu – končna postaja. Družina se te znebi, tja te odloži kot kup starih smrdečih cunj ter si pilatovsko umije roke. Medgeneracijske simbioze že davno ni več, ker starejši mladim nimajo več kaj ponuditi, saj ne morejo konkurirati FB-ju, IG-ju – grdo povedano, starci dandanes nimajo tržne vrednosti. Njihova brezvrednost se nadaljuje v domovih, kjer oropani človeškega dostojanstva životarijo velikokrat slabše kot živali v zavetiščih. Nihče jih ne spoštuje, zgubani in grdi, zgubani, bolani in dementni, zbujajo sadizem in najslabše v ljudeh, ki delajo z njimi. Dovolj poznam ozadje domske oskrbe, vem o čem govorim – večina ljudi, sploh svojcev, si pred resnico zatiska oči, saj se sicer ne bi mogli zjutraj pogledati v ogledalo. Gre za hiše groze, kjer vlada osamljenost, kjer je sadizem dnevno na sporedu in često še edini preostali način komunikacije.
Osebno si želim, da mi tega ne bo treba doživeti. Groza me je nemoči, ko si na milost in nemilost prepuščen slabo plačanemu, preobremenjenemu, pogosto otopelemu strežnemu osebju.
Torej pravim – Viva la Muerte!
Mene je groza, da bi bila nekomu v breme. Bolna, obnemogla, nepokretna, dementna. Reši me samo evtanazija ali pomoč pri smrti.
[/quote]
Breme…
Starost je tako kot otroštvo del življenja, ravno tako bi lahko dojenčkasto otroštvo obravnavali kot breme, pa ga ne. Zato ker ima še vse življenje in pisano prihodnost pred seboj.
Danes je v družbi starost in nemoč obravnavana kot sramota, zato ker ni več medgeneracijskega sožitja, ker mladi ne sobivajo več skupaj s starejšimi. Niso jih več navajeni, tuji so jim, zbujajo jim nelagodje. Starejše se odriva iz družinskega življenja, skriva v njim primerna zavetišča, kjer nihova sramotna grdota ni več na ogled in ne bije v oči.
Ampak za starejše bi si morali vzeti čas, tako kot si ga vzamemo za otroke, za njih bi morali v službah jemati bolniške odsotnosti, dopust, morali bi do konca skrbeti za njih, doma, do samega odhoda. Tako kot so nekoč.
Ta družba je v qurcu. In ne bo se dobro končalo…
Breme…
Starost je tako kot otroštvo del življenja, ravno tako bi lahko dojenčkasto otroštvo obravnavali kot breme, pa ga ne. Zato ker ima še vse življenje in pisano prihodnost pred seboj.
Danes je v družbi starost in nemoč obravnavana kot sramota, zato ker ni več medgeneracijskega sožitja, ker mladi ne sobivajo več skupaj s starejšimi. Niso jih več navajeni, tuji so jim, zbujajo jim nelagodje. Starejše se odriva iz družinskega življenja, skriva v njim primerna zavetišča, kjer nihova sramotna grdota ni več na ogled in ne bije v oči.
Ampak za starejše bi si morali vzeti čas, tako kot si ga vzamemo za otroke, za njih bi morali v službah jemati bolniške odsotnosti, dopust, morali bi do konca skrbeti za njih, doma, do samega odhoda. Tako kot so nekoč.
Ta družba je v qurcu. In ne bo se dobro končalo…
[/quote]
Odriva se tudi vse invalide, bolnike, prizadete, grde, drugačne, posebne… Vse, kar predstavlja odklon. Se strinjam, družba je izgubila kompas.
Odriva se tudi vse invalide, bolnike, prizadete, grde, drugačne, posebne… Vse, kar predstavlja odklon. Se strinjam, družba je izgubila kompas.
[/quote]
Heh…
Čist mimogrede, opazujem medijski pomp okoli knjige “Kako izgoreti” našega marketinškega guruja, ki nasmejan in speglan gleda iz njene naslovnice… A tako zgleda izgorelost?? Kot medijski in tržni uspeh? Je to šala??
Hočem povedati – še v temi, kjer bi moral opazovalec zavzeti kritično držo, se ustaviti, razmisliti… da(!), še tam je treba odrezati grdote, odklone, padce, speglati resničnost v nekaj bolj prebavljivega in kupljivega.
Izgorelost ali starost. Lahko, a pod pogojem, da sta lepi in nemoteči. 😉
Meni pa se zdi pogled:”Družini si odveč, če te parkira v dom,” presneto nesramen. Seveda so včasih lahko imeli ostarele doma, če so šli pri 50-tih v pokoj. Sedaj pa so ljudje v službah, ko so starši ostareli. Naj pustijo službo ali ostarelega človeka cca 10 ur na dan samega? Zato je v domu, popoldan pa ga vsak kdo obišče – otroci, vnuki, občasno kak nečak.. Tako je bilo pri moževi babici -ob 3 otrocih in 6 vnukih ni bila v domu prav nič pozabljena. In ker je bila družaben in nekompliciran tip po naravi, je v domu uživala. Res pa je bilo to pred 10 leti in lahko, da so se razmere res tako grozno spremenile.
Heh…
Čist mimogrede, opazujem medijski pomp okoli knjige “Kako izgoreti” našega marketinškega guruja, ki nasmejan in speglan gleda iz njene naslovnice… A tako zgleda izgorelost?? Kot medijski in tržni uspeh? Je to šala??
Hočem povedati – še v temi, kjer bi moral opazovalec zavzeti kritično držo, se ustaviti, razmisliti… da(!), še tam je treba odrezati grdote, odklone, padce, speglati resničnost v nekaj bolj prebavljivega in kupljivega.
Izgorelost ali starost. Lahko, a pod pogojem, da sta lepi in nemoteči. 😉
[/quote]
Kdo bo pa kupil nekaj nelepega? Da se vrnem k temi – tega še doma v obliki ostarelih svojcev nočemo več imeti. Nekateri so v zadnjem času celo donirali, ker je pomoči potrebna oseba “luštkana”.
Tisti neluštkani, neinstagramovski se lahko ovijemo v bele rjuhe in se počasi odpravimo proti pokopališču.
S psom niti približno ni toliko dela kot z obnemoglim ostarelim. Pa kaj enim ni jasno, se ne zavedate, da za nepokretnega ali dementnega človeka svojec, ki je še v službi ali že sam star in z zdravstvenimi težavami, niti slučajno ne more ustrezno skrbeti, zato pa obstajajo domovi. Nekateri potrebujejo pogosto zdravniško oskrbo, kako naj se to zagotovi doma? Poleg tega je bila nekoč življenjska doba veliko krajša, manj je bilo demence in težkih bolezni, večina rakavih bolnikov je kar hitro umrla, danes pa vsi ti ljudje lahko živijo še leta ali desetletja.
Ampak so tudi starostniki, ki jih demenca tako uniči, da svojcem življenje z njimi postane nevzdržno. Žal ni nič črno-belo.
[/quote]
Ja, ampak tudi to je življenje, kot praviš – ni črno belo. V družinah bi morali sprejemati vse odtenke, vsak član predstavlja nek odtenek, od dojenčka do starca. Kaj pa družine, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, avtista ali otroka z Downovim sindromom? Prej in enostavneje se znebimo starostnikov. Včasih so ljudje umirali doma, med svojimi, danes je to nepredstavljivo.
To bi se dalo urediti z ustrezno patronažno zdravstveno oskrbo na domu, vsekakor bi morali biti svojci veliko bolj vključeni v vsakdanje življenje in oskrbo starostnikov. Seveda na račun svojega življenja, tako kot otrok odvzame strašem določeno svobodo, tako bi moral biti tudi starostnik deležen nege in pozornosti svojih otrok. Tudi z dojenčkom je težko, ne spimo, treba mu je menjati usrane plenice, brisati bruhanje, pa otroške bolezni, jok sredi noči – pa jih zato oddamo v dom, ker so prenaporni in ne zdržimo?
Obnašamo se, kot da smo nekaj več, sposobni, neuničljivi, večni, kot da sami ne bomo nikoli stari. Včeraj sem gledal oddajo, kjer so prikazali dober način sobivanja starostnikov in mladine v domu na Nizozemskem. Mladi imajo v njem free bivanje, v zameno se morajo določeno število ur na teden družiti in pomagati starostnikom. Ni slaba ideja, še vedno je to dom, ampak vsaj bolj human.
Ja, ampak tudi to je življenje, kot praviš – ni črno belo. V družinah bi morali sprejemati vse odtenke, vsak član predstavlja nek odtenek, od dojenčka do starca. Kaj pa družine, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, avtista ali otroka z Downovim sindromom? Prej in enostavneje se znebimo starostnikov. Včasih so ljudje umirali doma, med svojimi, danes je to nepredstavljivo.
[/quote]
Letos sem od precej blizu spremljala primer umiranja doma. Oskrba umirajoče osebe je zahtevala precejšnje napore svojcev, nočne in dnevne izmene. Vse iz ljubezni in spoštovanja. Če med svojci ne bi bilo upokojencev, bi ob današnjih službah in tempu zmogli? Kljub vsej srčni ljubezni, je vseeno nastopilo olajšanje ob nastopu smrti. Ker je res naporno, fizično in psihično.
To bi se dalo urediti z ustrezno patronažno zdravstveno oskrbo na domu, vsekakor bi morali biti svojci veliko bolj vključeni v vsakdanje življenje in oskrbo starostnikov. Seveda na račun svojega življenja, tako kot otrok odvzame strašem določeno svobodo, tako bi moral biti tudi starostnik deležen nege in pozornosti svojih otrok. Tudi z dojenčkom je težko, ne spimo, treba mu je menjati usrane plenice, brisati bruhanje, pa otroške bolezni, jok sredi noči – pa jih zato oddamo v dom, ker so prenaporni in ne zdržimo?
Obnašamo se, kot da smo nekaj več, sposobni, neuničljivi, večni, kot da sami ne bomo nikoli stari. Včeraj sem gledal oddajo, kjer so prikazali dober način sobivanja starostnikov in mladine v domu na Nizozemskem. Mladi imajo v njem free bivanje, v zameno se morajo določeno število ur na teden družiti in pomagati starostnikom. Ni slaba ideja, še vedno je to dom, ampak vsaj bolj human.
[/quote]
Pri nas bi mladim zaračunali še vsaj 300€ najemnine
Če sesštejem nego bližnjih nepokretnik sem zelo aktivno sodelovala 7.5 let. Od tega sem imela večji del časa službo, en del bila brez redne službe in en del sem ravno nastopila novo službo.
Meni nobeno potovanje in zabava ne bi nadomestilo tega, da sem poskrbela za svoje in moževe bližnje.
Če to sprejmeš kot del življenja in se ne smiliš samemu sebi, se organiziraš tako s sorodniki kot tudi s plačljivo pomočjo, del opraviš sam, spelješ.
Pa saj tudi obisku v domu jemljejo čas.
To bi se dalo urediti z ustrezno patronažno zdravstveno oskrbo na domu, vsekakor bi morali biti svojci veliko bolj vključeni v vsakdanje življenje in oskrbo starostnikov. Seveda na račun svojega življenja, tako kot otrok odvzame strašem določeno svobodo, tako bi moral biti tudi starostnik deležen nege in pozornosti svojih otrok. Tudi z dojenčkom je težko, ne spimo, treba mu je menjati usrane plenice, brisati bruhanje, pa otroške bolezni, jok sredi noči – pa jih zato oddamo v dom, ker so prenaporni in ne zdržimo?
Obnašamo se, kot da smo nekaj več, sposobni, neuničljivi, večni, kot da sami ne bomo nikoli stari. Včeraj sem gledal oddajo, kjer so prikazali dober način sobivanja starostnikov in mladine v domu na Nizozemskem. Mladi imajo v njem free bivanje, v zameno se morajo določeno število ur na teden družiti in pomagati starostnikom. Ni slaba ideja, še vedno je to dom, ampak vsaj bolj human.
[/quote]
Strinjam se z vsemi kar pišeš, Miles. Primerjava z dojenčki mogoče ne vzdrži, saj dojenčka celotna družina nestrpno pričakuje in potem izgoreva v skrbi zanj. To jemljejo kot nekaj najlepšega, kar se družini sploh lahko dogodi. Celo dedek in babica sta navdušena, čeprav prihod novega člana na daljši rok ogrozi tudi njiju. Celo njihove bivalne prostore zavzamejo včasih 🙂
Pes je hobi, je sprositev, kar pa skrb za nezabavnega starostnika zagotovo ni.
to je en moralizator, ki gotovo nič ne dela, ker cele dneve visi tukaj gor. Če bi on moral skrbeti za enega starca, mu še na misel ne bi prišlo tukaj gor klamfat.
ja včasih so ljudje umirali doma, ker so hitro umrli. Sedaj pa ti medicina naredi napol živo truplo, ki lahko vegetira po 10 let in več.
Moj moto je, da imam samo ta trenutek za izkoristit, nobenega včeraj ne jutri.
način umiranja na žalost menda ni čisto v naših rokah, ampak upam, da se stegnem brez rastliniranja po več let.
Glede na visoke cene domov prej velja, da se mora cela družina žrtvovat, da lahko da starostnika v dom kot obratno. Nikogar ne odložiš, ampak moraš delat za to, da lahko plačuješ zanj.
Imam dementnega svojca in se mu je stanje, odkar je v domu popravilo. Neverjetno, kaj dela socializacija. Lahko da so kateri domovi hiralnice, naš je čudovit.
To bi se dalo urediti z ustrezno patronažno zdravstveno oskrbo na domu, vsekakor bi morali biti svojci veliko bolj vključeni v vsakdanje življenje in oskrbo starostnikov. Seveda na račun svojega življenja, tako kot otrok odvzame strašem določeno svobodo, tako bi moral biti tudi starostnik deležen nege in pozornosti svojih otrok. Tudi z dojenčkom je težko, ne spimo, treba mu je menjati usrane plenice, brisati bruhanje, pa otroške bolezni, jok sredi noči – pa jih zato oddamo v dom, ker so prenaporni in ne zdržimo?
Obnašamo se, kot da smo nekaj več, sposobni, neuničljivi, večni, kot da sami ne bomo nikoli stari. Včeraj sem gledal oddajo, kjer so prikazali dober način sobivanja starostnikov in mladine v domu na Nizozemskem. Mladi imajo v njem free bivanje, v zameno se morajo določeno število ur na teden družiti in pomagati starostnikom. Ni slaba ideja, še vedno je to dom, ampak vsaj bolj human.
[/quote]
Imaš otroke? Veš, kako je otroku zamenjat pleničko? No, bi te rada videla zamenjat plenico 90-kilskemu moškemu. Me zanima, če boš še dal tako butasto primerjavo. Med tremi in 90 kilami je konkretna razlika.
In kaj je narobe s klamfanjem?
Je treba nekoga, ki nekaj napiše, ki ima svoje mnenje, katerega je, mimogrede, zelo dobro ubesedil, osebno napasti (visi tukaj gor)?
Nehajte se že žaliti med seboj!
Če pišeš take, kot jih pišeš, se vidi iz vesolja, da ti nečesa hudo primanjkuje, da si na dnu in da se poskusiš vdigniti iz dreka, v katerem si, tako, da potlačiš drugega.
Ob takih primitivnih sodržavljanih me je sram, da sem Slovenec.
In kaj je narobe s klamfanjem?
Je treba nekoga, ki nekaj napiše, ki ima svoje mnenje, katerega je, mimogrede, zelo dobro ubesedil, osebno napasti (visi tukaj gor)?
Nehajte se že žaliti med seboj!
Če pišeš take, kot jih pišeš, se vidi iz vesolja, da ti nečesa hudo primanjkuje, da si na dnu in da se poskusiš vdigniti iz dreka, v katerem si, tako, da potlačiš drugega.
Ob takih primitivnih sodržavljanih me je sram, da sem Slovenec.
[/quote]
miles zelo žali in obsoja veliko ljudi tukaj gor. Njegov prispevek ni nič nevtralen, ampak zelo grdo piše o svojcih, ki imajo nekoga v dso. Nihče mu ni dal te pravice. in grem stavit kolikor hočeš, da nima izkušnje skrbi za enega napol mrtvega starca.
V dso se imajo ljudje lahko zelo kvalitetno, imajo družbo, ki je večina v velikih bajtah, ki mora ostat otrokom, ki nočejo plačevat domske oskrbe, nima. Veš koliko starcev vegetira v napol zakurjeni bajtah, pri zelju in krompirju, zato da ne obremenjujejo svojih otrok?