Zdravo,
sem v situaciji kjer rabim še kakšno dodatno mnenje za pravo odločitev.
Izvedela sem, da mi je teta zapustila zemljo. Vedno me je imela rada, pa vendar je bilo to veliko presenečenje. Za to zemljo imam kupca, ki bi dobro plačal in to ravno toliko, da bi lahko kupila dvosobno stanovanje v manjšem kraju, kjer ima sin službo. Midva z možem imava stanovanjski problem končno rešen. Sin je s punco v najemu. Imata enosobno stanovanje in težave z najemodajalcem, saj sta že večkrat ugotovila, da hodi v stanovanje med tem, ko ju ni. Plača je zaenkrat še slaba, tudi punca nima ne vem koliko, se pa obema obeta izboljšanje. Ne še kmalu, ampak čez kakšne 3 leta bi pa že moralo biti bolje.

Razmišljam, da bi v tem kraju kupila stanovanje. Sin ves čas gleda druga stanovanja za najem, nakupa si seveda ne moreta privoščiti.
Zdaj pa ne vem, kaj naj. Naj ga kupim z denarjem od zemlje in naj jima ga dam v najem? Naj plačuje najem samo punca, sin pa ne? Stanovanje bo moje, ne mislim ga kupit sinu, to je enkrat ena. Zdaj plačujeta 500 evrov, jaz sem razmišljala, da bi jima dala ceno 400. Mož pravi, da bi sinu težko računal najemnino. Ne vem kaj naj, res ne. Imate kakšen nasvet?

Absolutno kupi stanovanje in daj neko simbolično najemnino. Gre za vajinega otroka! Kdaj mu boš pomagala, če ne zdaj, ko je na začetku svoje poti!

Svojemu otroku bi računala najemnino za stanovanje, ki ti je padlo z neba? Čudovito.

od tete si nekaj dobila zastonj, pa se je v tebi rodila pogoltnost?
Kupi stanovanje nase, sinu s punco pusti, da notri zastonj živi. Na ta način bosta lahko prišparala veliko denarja in si čez čas kupila svoje stanovanje.
Takrat boš ti stara in si boš lahko s tem denarjem plačevala domsko oskrbo na primer.

Hvala za odgovor. Stanovanje sem si šla pogledat, in bi ga preuredila, tako da bi na trgu dobila kar lepo najemnino. Zdaj pa ne vem ali je 400 evrov preveč? Nočem, da bi mi očitali, da tržim na otroku.

Svojemu otroku bi računala najemnino za stanovanje, ki ti je padlo z neba? Čudovito.
[/quote]

In to 400 eur…??
A ni malo pretirano,in ti bi rada njemu pomagala…pa si samo za 100 € spustila najemnino

Manjka bistven podatek: ali je to edini sin?
V splošnem pa je tako: ko smo mladi nam manjka vsega (nizka/začetniška plača, stanovanje ….). Z malo sreče in sposobnosti se z leti zadeve izboljšujejo (v službi/stroki napredujemo, kaj podedujemo …).
In pri nas je neka čudna mentaliteta, ki meni, da se ne pomaga človeku, ko je tega potreben, pač pa tedaj, ko “pride čas za to”.
Moje mnenje pa je vedno bilo – moj “prijatelj” je tisti, ki mi pomaga tedaj, ko sem potreben, in ne tedaj, ko že “vse imam”.
Torej – če “mladima” res pomagaš (npr. vsaj stanovanje brez najemnine) sedaj, imaš dobre “nastavke”, da ti bosta pomagala. ko boš ti potrebna. Če pa se greš sedaj nekaj “vzgojnega”, se ti zna to vrniti čez leta, ko ju boš ti potrebovala, onadva bosta pa imela “že vse” in se bosta “požvižgala” na tvoj denar.
Kako je vendar težko biti “velikodušen” celo do lastnih otrok (torej je jasno, kaki smo do tujcev)

Ne, nobena pogoltnost se ni rodila v meni. To stanovanje bi rada imela za starost, ker bova imela verjetno precej slabe pokojnine. Poleg tega pa, kje pa piše, da si bosta kupila svoje stanovanje, če bosta notri zastonj? Kot rečeno, rada bi imela nakaj sto stotakov za izboljšanje pokojnine, če bodo pa otroci notri zastonj jih pa ne bom imela.

O, ja, kupila bi stanovanje na svoje ime.
Sina bi lahko stanoval notri in plačeval najemnino.

Na banki bi si odprla račun, kjer bi se zbiral ta denar. Tega denarja ne bi rabila, ker bi bil za sina. Z drugim imenom – tam bi varčeval. In če bi kdaj želel kupiti svoje stanovanje, bi mu ga dala kot polog. Glede najemnine bi sin moral vedeti, zakaj bo plačeva oz varčeval.

Ne, ni edini sin. Če bi bil edini, bi verjetno drugače razmišljala, tako mi pa ta drugi ne more rečt, da sem enemu zastonj dala stanovnje, drugemu pa nič…

Ne, nobena pogoltnost se ni rodila v meni. To stanovanje bi rada imela za starost, ker bova imela verjetno precej slabe pokojnine. Poleg tega pa, kje pa piše, da si bosta kupila svoje stanovanje, če bosta notri zastonj? Kot rečeno, rada bi imela nakaj sto stotakov za izboljšanje pokojnine, če bodo pa otroci notri zastonj jih pa ne bom imela.
[/quote]

potem pa ga oddajaj tujim ljudem in delaj z denarjem, kar te je volja.
a davek na dediščino si že plačala? Če so parcele toliko vredne, ga najbrž ne bo tako malo.

Ja, to je pa klasika – odrastlemu človeku (sinu) odrekati “opravilno sposobnost”. Torej odrasel človek ni sposoben sam skrbeti za svoje optimalne finance, zato mora to prevzeti njegova mati in leta “plemenititi” sredstva z 0{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obrestno mero. Ja, super !

Jaz mu ne bi računala najemnine. Svojemu otroku pa res ne.

Ne, ni edini sin. Če bi bil edini, bi verjetno drugače razmišljala, tako mi pa ta drugi ne more rečt, da sem enemu zastonj dala stanovnje, drugemu pa nič…
[/quote]

No, to pa seveda bistveno spremeni položaj! Drugi otrok mora seveda potem tudi nekaj imeti od tega – na tak ali drug način.

Ne, ni edini sin. Če bi bil edini, bi verjetno drugače razmišljala, tako mi pa ta drugi ne more rečt, da sem enemu zastonj dala stanovnje, drugemu pa nič…
[/quote]

To ti ima v vsakem primeru pravico rečt, na kak način pomagaš drugemu sinu?

To ti ima v vsakem primeru pravico rečt, na kak način pomagaš drugemu sinu?
[/quote]
Seveda zopet odvisno od okoliščin. Če je en od otrok npr. še “doma” so to zopet druge okoliščine. Teško/nemogoče je soditi brez poznavanja stanja.

Jaz bi računal tam nekje 300-400 Eur, ki bi jih dajal na poseben račun. Nabrano bi jima dal kot poročno darilo.

Trenutno stvari vidim nakako takole. S tem, ko bi sin prišel v to stanovanje, bi bil on na boljšem: 100 eur manj najemnine za večje in boljše stanovanje. Jaz bi imela 400 eur več na mesec in bi si lahko privoščila kakšne toplice in morje več, kot pa zdaj, ko greva 1x letno za en teden.
Predvidevam, da bosta šla s punco čez par let v Ljubjano, zaradi služb. TAkrat lahko stanovanje oddajam drugim.
In čisto na koncu, po moji smrti dobita oba sinova vsak svoje stanovanje. To, ki ga imava zdaj z možem in to, ta novo.

Ne, nobena pogoltnost se ni rodila v meni. To stanovanje bi rada imela za starost, ker bova imela verjetno precej slabe pokojnine. Poleg tega pa, kje pa piše, da si bosta kupila svoje stanovanje, če bosta notri zastonj? Kot rečeno, rada bi imela nakaj sto stotakov za izboljšanje pokojnine, če bodo pa otroci notri zastonj jih pa ne bom imela.
[/quote]

Če jima daš zastonj še vedno ne pomeni, da ko boš v penziji ne moreš oddajati drugim in dobiti nekaj stotakov k penziji….res te je samo pogoltnost.

Torej, kot sem zgoraj napisal – ko “mladi” res potrebujejo pomoč se premišljamo, ko pa bodo že “vse imeli” pa jim bomo prepustili nekaj (in lahko oni, s svojimi potomci, “vajo ponovijo”). Vmes pa bomo “bentili” nad njihovo “nehvaležnostjo”

Zakaj ne prodaš zemlje in daš vsakemu sinu enak znesek za nakup stanovanja? Razliko bosta pa že kredit vzela?

Saj si rekla da imaš ti urejen stanovanjski problem…

komu pa če ne svojim otrokom?

eh joj kakšno nakladanje.
si plačala davek?
A od najemnine ne boš davka plačevala?

Stanovanje imam, ga oddajam, nismo se tako dalec, da bi se sin osamosvojil, je pa blizu tega in se o tem pogovarjamo.
Stanovanje je moja varovalka za starost, penzije bodo tako nikakve, da se od njih ne bi dalo ziveti.
Dokler sva z mozem zaposlena in to bo se skoraj 20 let, naj zivi tam in naj poskrbi, da si v tem casu kupi flet.
Obstaja se kar nekaj kombinacij, ko nekaj imas, ni problem ustvarjat naprej.

Saj je razložila – bo imela nizko pokojnino in si ne bo mogla več nič privoščiti, zadeve kot “medgeneracijska solidarnost” pa pri njih pač ni poznan pojem.

Ja, to je pa klasika – odrastlemu človeku (sinu) odrekati “opravilno sposobnost”. Torej odrasel človek ni sposoben sam skrbeti za svoje optimalne finance, zato mora to prevzeti njegova mati in leta “plemenititi” sredstva z 0{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obrestno mero. Ja, super !
[/quote]

Sama imam izkušnjo z najstarejših sinom, ki je bil z družino “brez najemnine” v mojem stanovanju. Je potrebno probat, potem lahko govorite. Nekateri so hvaležni, drugi ne. In ko se vaš sin poroči, ko pride njegova žena v ospredje, vaš sin ni več to, kar je bil.

Da ne bo pomote, živeli so drugje, ne v moji bližini.

Zato zagovarjam in vedno bom, da za razne materialne stvari, ki jih daš svojim zastonj, ni hvaležnosti. Prav je, da jim daš, a po daljši poti. To je moje mnenje in ni nujno, da se z njim strinjate.