Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Daljša zgodba ampak vredna branja in razmisleka

Daljša zgodba ampak vredna branja in razmisleka

A ste se že kdaj vprašali, zakaj slabi ljudje tako dobro “jadrajo” skozi življenje in ugotovili, kako nepošteno po navadi nasrkajo ljudje, ki so dobri kot kruh in nikomur nikoli niso storili žalega?
Ja res ni pravično in malo kdo res “upravičeno” nasrka.
Pred kratkim je umrla mlada mamica v 33 letu starosti za rakom, s katerim se je neomajno borila vsaj 4 leta. Zapustila je moža in 5 letnega sina. Nikomur nikoli ni storila in rekla karkoli žalega. Naredila pa je veliko dobrega in uslug.
Že več let pa proučujem eno skupino mojih bivših sodelavcev iz enega oddelka, kjer sem bila zaposlena slabi dve leti, potem pa ravno zaradi okolja, v katerem sem prisilno pristala, zapustila firmo, kjer sem sicer naštepala cca 28 delovnih let. Tja sem bila nekako kazensko premeščena in sicer zaradi zdravstvenih težav. V pisarni nas je bilo kakih deset, zraven sta spadali še 2 pisarni kjer so bile šefica, njena namestnica in tajnica.
Ko sem prišla tja, dela nisem poznala, pa mi ga tudi niso kaj prida razložili. Ko sem zato delala napake, so mi delo odvzeli in mi na hitro pojasnili, da za to delo pač nisem sposobna. Dodelili so mi nekaj drugega-glih toliko, da sem nekaj delala, tega pa je bilo malo. Vsaj 6 ur na dan sem gledala v luft in visela na internetu, vmes sem šla na malico in to sama, ker nihče od njih ni hotel iti z mano, hodili pa so kasneje skupaj in se posedli za mizo, ki je bila najbolj odmaknjena od moje. Hodili so na kavo in cigarete, pa ni nihče rekel, naj grem z njimi. Ko sem enkrat izrazila željo, da bi tudi jaz pila kavo v tej skupini vsaj enkrat dnevno, se je ena od sodelavk spretno izmazala, da trenutno to ni možno, ker da imajo za to premajhno džezvo, da pa bo vprašala še ostale kofetarje, če so za. Debata je bila končana in nikoli me niso povabili zraven-kot da nisem nič rekla. Dotična, ki je skrbela za kavo je sicer žena enega od ljubljanskih zdravnikov, bogata, z vilo v Rožni dolini in nenehno se je hvalila z vsem, kar se ji je lepega dogajalo…
No “končno” se je začelo govoriti, da je zbolela namestnica takratne šefice in sicer za težko neozdravljivo boleznijo. Bila je kar nekaj časa na bolniški, predno pa sem za vedno odšla jaz, je prišla nazaj…a mislim, da ne za dolgo.
Ko pa se je izvedeo, da jaz odhajam, so krave na enkrat postale zelo prijazne, oziroma mnogo bolj, kot do takrat. In mislim, da smo vse zelo čakale tisti moj zadnji delovni dan. Ko sem zapustila ta grozni oddelek, me ni nihče od tam nikoli poklical, niti tako zaradi firbca, niti zato, da bi me vprašali, če se mi je zdravstveno stanje kaj popravilo. No, včasih me prime in grem malo vohljat na facebook, koliko se še spomnim nekih priimkov. Kar nekaj njih, ki so me takrat ignorirale, ne dela več v dotični firmi in ene imajo očitno še naprej zelo lepo postlano. Kot sem nekako ugotovila, pa je dotična bivša sodelavka še zdaj po več kot šestih letih še vedno v težavah. No da me ne boste obsojali-res ji ne privoščim, ker ona osebno zame ni bila najslabša. Bolj bi morala palica usekat po drugih ritih, najbolj po glavni šefici in po gospe doktorjevi. Tema dvema se pa glih najbolj gode.

Je več podobnih zgodb…
ampak res, a ni čudno da zmeraj ene nasrkamo…ja, nam niče ne zrihrta službe…mi moramo delat kar nihče noče delat

tud pr men se je zgodl…posedli za mizo..pa delaj…nobenih točnih podatkov…

kot da bi kuharju rekel, dej skuhi govejo juho…pa v hladilniku nebi bilo ne mesa ne zelenjave…
kaj lahko naredi..slan krop..če ima sol…potem pa je kuhar nesposoben ker ne zna skuhat juhe???

Samo to pa res ni raketna znanost.
To je izključno in samo zaradi tega, ker ste TIHO in ker se jim PUSTITE. Vzemite usodo v svoje roke, saj pri tem vam ni potrebno zatajiti lastne integritete. Človek je žival. Tam se učite, če vam ni jasno zakaj moraš ugriznit nazaj, če hočeš mir.

nova
Uredništvo priporoča

Ja res je. Ampak v tistem času sem imela zelo malo možnosti, da se bi uprla. Moja bolezen je bila take narave, da mi je pobrala zelo veliko energije. Sploh pizitivne, po kateri sem sicer slovela in spet slovim, ker se je bolezen umirila, oziroma imam ustreznepripomočke za trajno olajšanje. Samo da zdaj nisem več odvisna od teh sramotnih poniževalnih okoliščin, ker mi je v bistvu ta babja svojat naredila veliko uslugo, ko me je izrinila iz svojega hermetičnega balončka. No, čudne sove so bile tam notri, ampak hudiča, niso se skavsale med sabo. Zelo na prikrit način pa so kavsale mene. Ja da ne bo pomote, v konkretni pisarni so bili tudi kaki trije moški, eden od njih je bil bivši mož naše šefice, oziroma njegova bivša žena, je bila njegova nadrejena, ampak njun odnos je bil zelo normalen in pozitiven. Jah, očitno samo jaz nisem pasala tja not in po eni strani hvala bogu, da ne. Zdaj sem v čisto drugem okolju, nikogar ne srečam in je to tudi skoraj nemogoče, ker sem se preselila čisto na drug konec Slovenije.

Ja res je. Ampak v tistem času sem imela zelo malo možnosti, da se bi uprla. Moja bolezen je bila take narave, da mi je pobrala zelo veliko energije. Sploh pizitivne, po kateri sem sicer slovela in spet slovim, ker se je bolezen umirila, oziroma imam ustreznepripomočke za trajno olajšanje. Samo da zdaj nisem več odvisna od teh sramotnih poniževalnih okoliščin, ker mi je v bistvu ta babja svojat naredila veliko uslugo, ko me je izrinila iz svojega hermetičnega balončka. No, čudne sove so bile tam notri, ampak hudiča, niso se skavsale med sabo. Zelo na prikrit način pa so kavsale mene. Ja da ne bo pomote, v konkretni pisarni so bili tudi kaki trije moški, eden od njih je bil bivši mož naše šefice, oziroma njegova bivša žena, je bila njegova nadrejena, ampak njun odnos je bil zelo normalen in pozitiven. Jah, očitno samo jaz nisem pasala tja not in po eni strani hvala bogu, da ne. Zdaj sem v čisto drugem okolju, nikogar ne srečam in je to tudi skoraj nemogoče, ker sem se preselila čisto na drug konec Slovenije.
[/quote]

Glej, jaz nisem pasala še v nobeno delovno okolje do sedaj in se ne sekiram. Tisti babji šminkarski in cunjasti trači mi pač niso in sem vedno tiho oz. za sebe. Tudi pregovora “služba je služba, družba je družba” se držim in to strogo ločim. 1x je ena hotela še kar se po službi družiti in da bi ena pri drugi kofetkali in ne vem, kaj. Sem ji pokazala distanco, je nehala. Ker to samo, da bi se tračalo nekaj in ta ženska se bi CELE DNEVE samo o službi pogovarjala, meni je bilo res dovolj. Sem rekla, ko grem domov, ne razmišljam več o službi, jo je kar šok.

Ja res je. Ampak v tistem času sem imela zelo malo možnosti, da se bi uprla. Moja bolezen je bila take narave, da mi je pobrala zelo veliko energije. Sploh pizitivne, po kateri sem sicer slovela in spet slovim, ker se je bolezen umirila, oziroma imam ustreznepripomočke za trajno olajšanje. Samo da zdaj nisem več odvisna od teh sramotnih poniževalnih okoliščin, ker mi je v bistvu ta babja svojat naredila veliko uslugo, ko me je izrinila iz svojega hermetičnega balončka. No, čudne sove so bile tam notri, ampak hudiča, niso se skavsale med sabo. Zelo na prikrit način pa so kavsale mene. Ja da ne bo pomote, v konkretni pisarni so bili tudi kaki trije moški, eden od njih je bil bivši mož naše šefice, oziroma njegova bivša žena, je bila njegova nadrejena, ampak njun odnos je bil zelo normalen in pozitiven. Jah, očitno samo jaz nisem pasala tja not in po eni strani hvala bogu, da ne. Zdaj sem v čisto drugem okolju, nikogar ne srečam in je to tudi skoraj nemogoče, ker sem se preselila čisto na drug konec Slovenije.
[/quote]

Nič bat, tudi med seboj so se skavsale, samo tebi ni prišlo na uho.

Se ne strinjam s tabo. Pogosto vidimo samo en del posameznega človeka ali pa vidimo njegovo življenje v nekem trenutku.
Tisti ljudje, ki jih imamo radi, se nam zdijo dobri in brez napak. Tisti z napakami, pa se nam že običajno ne dopadejo.

Ti bom povedala za par zgodb, ki jih spremljam skozi celo življenje, pa potem oceni, koliko je dobrega pa tudi slabega.
Med prijatelji mojih staršev je ženska, dajmo ji ime Marija. Rodila se je kot drugi otrok in edina hčera staršem revežem z eno kajžico in njivico. Od otroštva je vedela, da jo mama ne mara, očeta pa je izgubila zelo kmalu. To ji je pustilo posledice, da je sebe vedno dajala v vlogo žrtve. To pa ne pomeni, da je bila škodljiva. Sploh ne, ona je bila vedno najbolj dobra oseba v svoji okolici. Zaradi hladnih odnosov in drugorazrednosti v primarni družini je podzavestno iskala pohvalo in potrdilo kot dobra oseba v vlogi žrtve. Lahko rečemo tudi, da je bila zelo naivna. Zato se je klub znakom nasilja poročila s svojim fantom, ker se za sebe ni znala postaviti in je naivno verjela, da bo z ljubzenijo vse spremenila. Ko je bila noseča, si je želela sina. Ker so hčere drugorazredne. Žal se jima je rodila hči, ki je ostala njen edini otrok. Po nekaj letih nasilja se je ločila in preselila nazaj k svoji mami, kljub hladnim odnosom. Ker je mama bila v letih in bolna, je skrbela za njo, zaradi kajžice po pogodbi o preužitku. Kaj vse je znala povedati čez svojo družino, raje ne napišem. Ampak dediščini se odpovedat ali bratu reči, naj sam skrbi za mamo – to pa ne. Njen odnos do lastnega otroka je bil bolj “ker si mi pač iz riti padla bom poskrbela zate”. Hči je pri 15 letih že delala in bila zelo odgovoren otrok. Ljubzeni ni poznala. Ko se je zaljubila in poročila, je imela velike težave z mamo. Marija je namreč od hčere zahtevala, da jo prihaja obiskovat točno takrat, ko je sama to želela. Kljub temu da je hči imela svojo družino in dva majhna otroka, ni smela izraziti lastne želje, kdaj bi njej ustrezalo priti na obisk. Še več, Marije sploh ni zanimalo, kako gre hčeri. Nikoli je ni poklicala in nikoli je ni obiskala. Zahtevala je pozornost od svojega otroka, kot da je sama majhen otrok. Hči jo je kasneje odrezala iz življenja, seveda Mariji ni bilo jasno zakaj. Vsi, ki Marijo poznamo, vemo, da je dobra oseba. Bo pomagala celo nekomu, ki ga ne pozna. Nesebično, celo naivno. Marija ne mislim slabo in se svoje situacije ne zaveda na tako objektiven način, koj jaz tu pišem. Vsi bodo slišali od nje, kako grdo družino ima in kako jo je lastna hči egoistično zavrgla, brez razloga po Marijinem mnenju. Ne bo pa povedala, kaj je sama hčeri naredila in zakaj je sama padla v zakon z nasilnežem.

Potem imamo Darinko, spet izmišljeno ime seveda. Darinka je prihajala iz nefunkcionalne družine. Nefunkcionalne zaradi alkoholizma matere. Sicer je pri njih doma vladala ljubezen in ljubeči odnosi. Motilci so bili občasni izpadi matere, ko je bila “pod gasom”, zaradi česar je prihajalo do sporov med staršema. Ampak brez nasilja. Oče se je po svojih močeh zanimal za otroke, edini je delal in nosil domov denar. Hkrati tudi kuhal in deloma vodil gospodinjstvo ob pomoči otrok. Ker je zaradi revščine moral delati tudi popoldneve in vikende, ga seveda ni bilo veliko doma. Otrokom ni nosil daril za rojstne dneve, ker tega niti sam ni bil navajen. Kljub temu je oče nosil darila domov takrat, ko jih je (lahko) kupil. Otroci so imeli lepe odnose z njim, deloma tudi z mamo. Darinka je žal kot otrok trpela za cerebralno paralizo. Lahko je hodila, le uporabljala je roke zelo s težavo in imela je težavo z ravnovesjem. V šoli je bila zaznamovana s strani sošolcev, ker je bila revna. Tudi njene tri sestre in brat so delili isto usodo. Darinka je bila žal tudi psihično nestabilna oseba. Še danes je in je včasih težko z njo shajati. Darinka je bila zaljubljena v enega fanta, za katerega še danes ne vemo, ali je res bilo kaj med njima ali je vse skupaj plod Darinkine domišljije. Razočarana (zaradi konca zveze ali neuslišane ljubezni) se je prilepila na prvega moškega, ki ji je prikrižal pot. Spet kljub dokaj jasnim razlagam njegovih prijateljev, da je “malo čuden”. Imela sta 2 hčeri, lep zakon celih 10 let. V tem času je imela Darinka hude težave v službi. Tudi z možem, vendar zaradi njegove pasivnosti do ločitve ni prišlo. Z obema otrokoma je imela zelo površinske odnose in zelo hladne. Vzgajala ju je kot da sta po defaultu slabi osebi. Tudi Darinka je igrala vlogo žrtve, ker je le to “nahranilo” njeno praznino. Prijazna in dobra oseba, v službi najboljša. Res ji ni kaj oporekati, v službi se je potegnila za šibke. Sploh otroke in je svoje delo opravila več kot odlično. Potem je prišla ločitev, njen mož je bil homoseksualec. Otroka sta želela k očetu, ločitev je bila sporazumna. Po tistem je Darinka imela le še eno zvezo, sedaj se ukvarja z živalmi. Otroka imata distanco vse od ločitve, po mojem mnenju pa so te distance izvirale že v preteklosti, starejši otrok je prekinil vse stike, mlajši trpi, a zaenkrat ohranja stik. Njeni odnosi so toksični, z vsako osebo. Da ima hudo težavo sama s seboj, ne bo priznala. Bo pa pomagala vsem okrog sebe, dala zadnji denar tako za ljudi v stiski kot živali. Ves čas pomaga ženskam in otrokom, dela na telefonih za pomoč. Tebi bo povedala, kako težko otroštvo je imela, kakšna svinja je njen bivši, kako ima nehvaležne otroke. Ne bo pa ti povedala, da je imela ljubeče starše, ki so ji v svoji revščini omogočili, kar so ji lahko. Ne bo povedala, da je za odnose z otrokoma kriva sama. Ne bo ti znala povedati, da je imela težave s sodelavci kljub svoji odličnosti v službi, ker je odnose jemala preveč osebno. Ne bo ti povedala, da ima določene težave, ki jih noče terapirati. Čeprav ji vsa družina in prijatelji stojijo ob strani.

Imamo Hermino. Hermina je drugačna kot Darinka in Marija. Ni imela lahkega otroštva, saj so tudi pri njih bili revni. Na glavo si je nakopala alkoholika. Ima dva otroka. Ampak se ne pritožuje, včasih ti pove kaj na ostro. Ne bo pred tabo polagala rdečega tepiha in ne bo dovolila, da se hodi po njej. To ji daje izgled “težke” osebnosti. Preden bo pomagala, bo premislila, ali njena pomoč dejansko ima učinek. Torej ne bo dala denarja pijancu za “sendvič”, temveč mu bo lastnoročno kupila sendvič. V službi bo novi sodelavki enkrat ali dvakrat pokazala, kako se dela na delovnem mestu, še tretjič ali desetič pa ne. Hermina izgleda “zategla” oseba, včasih neprijazna. Ampak v svojem bistvu ni. Prav tako pomaga, je pozorna do drugih, vendar ne pusti, da se hodi po njej. Postavlja meje in je zelo jasna glede tega. Zato ti bo znala povedat, da je njeno otroštvo bilo težko, ampak je doživela veliko lepega. Povedala ti bo, da je šla skozi težek čas v življenju z možem, vendar ga je v nekem trenutku postavila pred ultimat. Ker jo je mož upošteval, sta še danes skupaj, ampak prenašat njegove izpade in alkoholizem pa ni bila pripravljena. Življenje njenih otrok se zdi super, ker ti ne bo povedala nič slabega o njih. Ne bo ti pa povedala, da je en otrok imel težave zaradi homoseksualnosti in da niti zanjo ni bil to enostaven čas. O službi ti privatno ne bo govorila. Tudi sodelavce ima na distanci, ker loči službo od privatnega življenja. Njeni sodelavci ti bodo znali pojamrati, da je včasih nedostopna in hudo direktna. Ampak ravno zaradi tega Hermina nima težav v službi, za razliko od Darinke, ki v službi marsikaj vzame preveč resno in preveč osebno v odnosih s sodelavci. Ni vedno simpatična tale naša Hermina, vendar pa veš pri njej, točno kje si in kje so meje. Pri Darinki ali Mariji namreč do zadnejga trenutka ne veš, dokler ne eksplodira, ko je že prepozno. Hermina pa ti bo pravočasno dala opozorilo, čeprav s tem provocira nesimpatijo.

Četrta zgodba je “stric” Marjan. Spet izmišljeno ime, ga pa v resnici vsi nazivamo s stricem. Marjan je starejši gospod, letos jih je imel 76 let. Težko hodi in uporablja hoduljo. Je zelo prijazen starejši možakar. Otroci ga imajo radi, rad se z njimi pogovarja. Pogosto jim govori zgodbe iz svojega življenja. Ima majhno penzijo, edini otrok dela v tujini. Ženo je izgubil pred 15 leti za rakom. Tudi sam je bolan, vendar ne življenjsko ogrožajoče. Mu pa že 10 let slabo zdravje hudo onemogoča lepo življenje. Ko pripoveduje svoje zgodbe, se ti zdi, da je imel lepo življenje. Da je znal uživati življenje s svojo družino in je tudi sicer vedno bil dober človek kot je sedaj. Pa si boš ti spet mislila, zakaj je moral tako hitro izgubiti ženo, zakaj otroka ni skoraj nič domov, in zakaj mu ni bilo dano zdravje na stara leta, saj bi si pa ja zaslužil. Ampak žal temu ni tako. Marsikatera njegova zgodba je polepšana. Velikokrat ne pove, kaj v resnici je sam odigral v teh zgodbah. Da je iz bogate družine in je ženo poročil samo za to, ker je zanosila z njim. Da jo je pretepal, namesto da bi zakon zaslužil. Žena je bila dvakrat klinično mrtva, tako jo je zmikastil. Otroka je pretepal. Celo takrat, ko je ta otrok bil že skoraj polnoleten, Marjan pa je imel eno roko v gipsu, je brez besede prosim zahteval od otroka, da mu naredi sendivč. Ker je bil Marjan lačen in ker otrok ni urezal rezine salame točno tako, kot je Marjan hotel, je Marjan svojega otroka z gipsom po glavi treščil. Zaradi ene rezine salame. Žena od njega ni mogla pobegniti, saj takrat ni imela kam. Delala je v tovarni, doma pa še na vrtu, njivi in po hiši. Skrbela je za starše po njegovi strani in vzgajala njunega otroka. Marjan je del življenja tudi pil. Otroku ni hotel plačevati ničesar, dokler je otrok študiral. Njegova žena je iz svoje mizerne plače plačevala otroku šolanje. Ostalo je porabila za sebe, saj od Marjana ni dobila skoraj ničesar. Čeprav je Marjan imel zelo dobro službo. Ko je žena umirala, ga je sral okrog z ljubico. Morda bo kdo rekel, da normalno, saj žena ni mogla nič več. Ampak v takem primeru bi bila primerna vsaj diskretnost. Pet let po smrti žene in padcu v kopalnici, se je Marjan precej spremenil. Z otrokom se od takrat pogosteje sliši ali vidi, vendar mu otrok ne more odpustiti vsega. Zdaj mu je žal, ampak je prepozno. Žal mu je predvsem od padca naprej, ko je ugotovil, da je lahko tudi sam ranljiv.

Naslednja zgodba je Jožek. Zelo malo ljudi ve, kako dober človek je v resnici. Otroci se ga bojijo, ker ni posebej prijazen. To pomeni, da jih ne pozdravi tako kot Marjan in jim ne pripoveduje zgodb. Pravzaprav gre pogosto mimo njih kot da jih ni. Sicer jim ne stori nič žalega, tudi grdo jih ne gleda. Pa ni takšen samo do otrok, celo do večine odraslih je enako. Skoraj vsak ve, da je Jožek samotar. Tudi v službi vedo, da bo delo takoj in dobro opravil, ni pa družaben. Pred leti je sredi zime vlomil v trgovino in ukradel nekaj hrane. Nobenega denarja ni vzel ali česa podobnega. Žal se je hitro razvedelo, kaj je naredil. Še danes se ga drži sloves kriminalca. Od takrat naprej se širijo celo govorice, da je ubil svojo ženo. Njegov samotarski in introvertiran pristop ter govorice bi verjetno vzbudile sume tudi pri tebi. Ko ga srečaš prvič, si pravzaprav ne znaš predstavljati druga kot “slabega” človeka. Pa kot rečeno na začetku, je to zelo napačna podoba. Jožek prihaja iz revne enostarševske družine. Bil je nezakonski otrok in tako zaznamovan. Že kot majhen se je rad držal za sebe, mi je kasneje pravila njegova učiteljica. Bil je štorast pri puncah, kar pa je očitno bilo prikupno vsaj za eno punco. Njegovo kasnejšo ženo. V službi je bil vedno priden že od nekdaj. Nikoli ni nič ukradel, pa čeprav bi lahko. Njegovo ženo si videl povsod, je bila zelo družabna. Kot otrok se je dobro spomnim. Ni hodila okrog s plavimi znamenji kot Marjanova žena. Jožek je za ženo lepo skrbel, nikoli ni pozabil posebnih dnevov, pa čeprav ji je prinesel samo šopek makov, ker za darila denarja nista imela. Če sta imela, je vedno organiziral nekaj, da sta lahko skupaj užila (morje, izleti v hribe). Vedno je vse delil z njo. Želela sta si otroke, pa sta žal zelo dolgo čakala. Prva in edina nosečnost se je končala s smrtjo Jožekove žene takoj ob porodu, en mesec za njo pa še dojenček. Že tako reven, zdaj še brez ženine plače, je Jožek nekaj časa dobesedno hiral. Takrat se je še bolj spremenil. Že tako introvertirana oseba je postajal tudi vedno bolj depresiven. In malomaren v odnosih. Tisto zimo, ko je ukradel hrano iz trgovine, je bilo zelo hudo. S pomočjo se je kasneje postavil na noge, vendar je ostal zelo deprimiran. Ljudje se ga danes bojijo in mislijo, da je najmanj kriminalec. Včasih je še posebej neprijazen. Ampak, ko je gorel skedenj, je bil prvi pri reševanju lastnika in živali. Ko si je en otrok zlomil nogo, ga je odpeljal direktno v zdravstveni dom in poskrbel, da so starši bili obveščeni. Ko je sosedova mačka umirala na travniku zaradi požrtega strupa za miši, jo je na svoje stroške peljal k živinozdravniku. Če se le navadiš na njegov grob (in občasno) hladen odnos, lahko ugotoviš, da je še kako dober človek v svoji biti.

Tudi Irma je podobna kot Jožek. Starejša gospa, ki je leta in leta delala v tujini v gostinstvu. Varala je moža, edinega otroka je puščala pri sorodnikih na kmetih, da je lahko mesece delala v tujini. Zelo hitro je znala razširiti kakšne govorice, še danes jih zna. Moraš prav paziti, kaj ji govoriš. Njenemu otroku ni bilo lahko in je bilo kar nekaj zamer. Danes živi v lepi veliki hiši, ima dobrega partnerja (drugega) in uživa pokoj. Zdaj boš vprašala, le kako si je to zaslužila. Irma je sicer simpatična, ampak kot vidiš ne brezmadežna oseba. Tudi ona je bila nezakonski otrok matere alkoholičarke, ki je zaradi travme v drugi svetovni vojni, ko so ji očeta (Irminega dedka) ubili vpričo cele družine. Njena mama je bila dekla in je Irmo komaj kaj videla čez dan. Irma je kot predšolski otrok bila pogosto sama doma v leseni brunarici na koščku zemlje, ki jo je njena mama dobila po očetu. V času šole je imela hude učne težave, pri 13 letih pa je dobila še mlajšega polbratca, za katerega je morala skrbeti. Njen pobratec je izgubil očeta pri starosti 5ih let, njuna mama pa se je zaradi posledic alkohola poslovila s tega sveta, ko je imel brat 10 let. Od takrat naprej je Irma bila mama svojemu polbratu. Še danes se čuti odgovorno za vsak uspeh in neuspeh svojega brata. Zaznamovana kot nezakonski otrok, slaba v šoli in s polbratom na grbi je končala tečaj gostinstva. Dobila je moža, ki je imel mejno osebnostno motnjo, zato skoraj 5 let ni vedela, s kakšnim nasilnežem je poročena. Ko jo je začel grdo zlorabljati, je posikala delo v tujini. Brat je medtem bil že v vojski in na praksi. Mož se od nje ni želel ločiti, za otroka v istem gospodinjstvu se ni zanimal. Eno leto je Irma morala otroka imeti s seboj v tujini, ko nihče otroka ni mogel prevzeti v oskrbo. Tisto leto njen otrok ni obiskoval šole in uradno ni nihče vedel, kje je otrok. Ko je mož zbolel za rakom, se je vrnila, da ga je negovala. Po njegovi smrti so ji ostali dolgovi in temelji nove hiše, na mestu stare brunarice. S svojim delom v tujini je nadaljevala, s čimer je do konca sezidala hišo, poplačala moževe dolgove, omogočila nadarjenemu otroku veliko boljšo izobrazbo in pomagala otroku priti v tujino na delo. Pomagala je tudi vsem 4 bratom in sestram svoje matere, ki so prav tako imeli težke razmere. Pomagala je bratu in njegovi družini ter jim pošiljala denar in darila. Celo njen lastni otrok mi je nekoč rekel, da mama je čudna, ampak pomaga pa vedno, kjer le lahko. Torej za to zlobno opravljivo osebo se skriva človek, ki mu ni vseeno za ljudi okrog sebe. Jih pa na žalsot občasno nehote prizadene.

Takih zgodb je toliko kot je nas na tem svetu. Ker nismo majhni otroci, verjamem, da vsi razumemo, da svet ni črno-bel. Ampak ima tisoč odtenkov sivine – v eni sami zgodbi. Dobri ljudje imajo slabosti in slabi ljudje imajo nekaj dobrega. Večinoma pa smo vsi žrtve okoliščin in razmer, ki nam jih življenje (ali usoda) prinese. Tista mama z rakom pri 33 je mogoče storila kaj slabega ali pa je imela toksične odnose. Tvoje sodelavke so bile zoprne osebe na delovnem mestu, ampak ne vemo, kakšno je bilo otroštvo, kaj je življenje naredilo njim. Predvsem pa naša življenja še niso končana. Lahko nas udari minuto pred smrtjo kaj hudega. Do takrat pa nima smisla soditi, kdo je dober in kdo ni. Za nekoga si, za nekoga nisi. Odvisno je ogromno tudi od karakterjev. In zmožnosti objektivnega sojenja posameznika, ko sodiš o drugih ljudeh. Premisli(te) o tem. Zelo dobro podlago za razmišljanje o tem so dela, mišljenje in življenjska pot Dostojevskega.

Na polovici zivljenja sem spoznal (bolje pozno kot nikoli) da je dobrota sirota. Da so vsa dobra dela kaznovana. In da Bog ne obstaja. Se vedno pa se sprasujem kaj je smisel zivljenja. A je mogoce to, da se kar naprej po padcu poberes in gres naprej. In da se boris zoper probleme. Clovku enkrat dokoncno dopizdi vso to sranje.

Zanimivo branje, ampak bodimo direktno realni – večina ljudi dlje od lastnega ega ne vidi in na črno-bel način zadovoljuje svoje potrebe. Nevarno je hoditi po tem svetu z nago in naivno empatijo, ker s tem prostovoljno odpiraš priložnosti, da te drugi izkoriščajo. Ljudje smo v prvi vrsti egoisti.

Kaj Marjanovi pokojni ženi pomaga, da se je njemu zaradi “zdravja” (in ne zaradi zavestne odločitve, da dela škodo in nesrečo) prikazala Marija? Popolnoma nič. Saj kurjač v Auschwitzu je tudi bil ujetnik nesrečnih okoliščin.

Ne, človek ima za razliko od drugih živali možnost izbire in ni več ujetnik nagonov.

Zanimivo branje, ampak bodimo direktno realni – večina ljudi dlje od lastnega ega ne vidi in na črno-bel način zadovoljuje svoje potrebe. Nevarno je hoditi po tem svetu z nago in naivno empatijo, ker s tem prostovoljno odpiraš priložnosti, da te drugi izkoriščajo. Ljudje smo v prvi vrsti egoisti.

Kaj Marjanovi pokojni ženi pomaga, da se je njemu zaradi “zdravja” (in ne zaradi zavestne odločitve, da dela škodo in nesrečo) prikazala Marija? Popolnoma nič. Saj kurjač v Auschwitzu je tudi bil ujetnik nesrečnih okoliščin.

Ne, človek ima za razliko od drugih živali možnost izbire in ni več ujetnik nagonov.
[/quote]

Glede na vašo repliko je jasno, da niste razumeli napisanega. Seveda njej nič ne pomaga, ker je Marjanova vest spala dokler ni njega direktno udarilo. In o tem pišem, da se ne strinjam za avtorico, da “zlobnih” ljudi življenje samo nagrajuje.

Glede možnosti je pa tako. Vi in jaz imava morda dobre možnosti izbire in nisva ujetnika nagonov. Ker imava verjetno boljše kognitivne zmožnosti in določene izkušnje. Psihopatu ne more nobena izkušnja pomagati. Nizko sposobnim ljudem pa izbira ne predstavlja možnosti, ampak pritisk. Zato ljudje z nižjimi sposobnostmi delujejo na način nagonov. Poglejte okrog sebe, ljudje žal kljub razvoju nismo tako daleč, da bi lahko nagone zatrli. Vi in jaz mogoče, ampak 70-80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi pa še vedno živi v večini z nagoni, ali vsaj deloma. Če najboljši geniji dosegajo nek visok nivo ravni razmišljanja in zatiranja nagonov, to še ne pomeni, da je celotno človeštvo tega zmožno. Več o tem pa boste lahko prebrali od Dostojevskega, saj se s tem vprašanjem ukvarja. Ne smemo jemati stvari za samoumevno, kar je nam samoumevno, ni za vseh ostalih 7 milijard “človekov”.

Preveč spočita in zdolgočasena pisarniška miš, ki je hodila v pisarno v luft gledat in imela čas o sodelavcih razmišljat. Potem je pa še zbolela. Od česa neki? Od preobremenjenosti? Koliko takih pisarniških nebodijihtreba mora delovno ljudstvo futrat in delat za njih, da se one hodijo v službice dolgočasit, krizirat zaradi nepriljubljenosti med sodelavci in cele dneve samorazpravljat o tem, zakaj same sedijo pri malici. To bi bilo treba samo nagnat v kako skladišče škatle premetavat, pa bi bilo takoj konec njenih težav, ko ne bi imela več časa o njih razmišljat.

Da ne boš imel preveč za razmišljat o meni, kam bi me poslal, ti bom povedala SUPER NOVICO, da sem se poslala kar sama. Da imam še vedno nekaj vesti in dovolj dokazov, da sem bila dobro vzgojena.
Ker tako ni šlo več naprej, sem v službi DALA ODPOVED in po enem letu, devetih mesecih in devetnajsih dneh to kalvarijo, zapustila in to usrano luknjo z dotičnimi sodelavci. Po tistem, sem po spletu okoliščin poskrbela tudi za svojo bolezen oziroma zdravje in se nekako postavila na svoje noge. Zdaj sem sama svoja ampak čeprav mi gre z denarjem večkrat za nohte, tja ne bi šla nikoli več. Se mi pa zdi, da so sledile nekake reorganizacije, ki so raštelale to poceni cinistično skupino.
Ker ne živim več v bližini tega kraja dogajanja, res nikoli nikogar ne srečam, s čimer pa sem samo še bolj zadovoljna. Upam, da si zdaj zadovoljen tudi ti.

Tudi zaradi tega so delavske plače nizke in delodajalci goljufajo pri minimalcih, ker je treba plačat toliko teh pisarniških jebivetrov, ki v službo pridejo samo v zrak gledat in razmišljat, zakaj jim nihče kofeta ne skuha. V proizvodnji pa crkavajo za mašinami na normo, da zaslužijo za nadpovprečne plače brezposelnim pisarnarjem, ki so prišli noter prek veze.

ne kapiram no
zakaj še po tolikih letih travmiraš zarad nekega kolektiva, ki te ni sprejel?

ne znaš vreči čez ramo in it dalje?

Takim, kot je avtorica, je treba samo kitajske metle, kot se je zgodila v Gorenju, ko so odpovedali delovno razmerje desetinam nepotrebnih direktorjev, ostalim pisarniškim podganam pa dali na razpolago delo v proizvodnji ali knjižico.

Glede na vašo repliko je jasno, da niste razumeli napisanega. Seveda njej nič ne pomaga, ker je Marjanova vest spala dokler ni njega direktno udarilo. In o tem pišem, da se ne strinjam za avtorico, da “zlobnih” ljudi življenje samo nagrajuje.

Glede možnosti je pa tako. Vi in jaz imava morda dobre možnosti izbire in nisva ujetnika nagonov. Ker imava verjetno boljše kognitivne zmožnosti in določene izkušnje. Psihopatu ne more nobena izkušnja pomagati. Nizko sposobnim ljudem pa izbira ne predstavlja možnosti, ampak pritisk. Zato ljudje z nižjimi sposobnostmi delujejo na način nagonov. Poglejte okrog sebe, ljudje žal kljub razvoju nismo tako daleč, da bi lahko nagone zatrli. Vi in jaz mogoče, ampak 70-80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi pa še vedno živi v večini z nagoni, ali vsaj deloma. Če najboljši geniji dosegajo nek visok nivo ravni razmišljanja in zatiranja nagonov, to še ne pomeni, da je celotno človeštvo tega zmožno. Več o tem pa boste lahko prebrali od Dostojevskega, saj se s tem vprašanjem ukvarja. Ne smemo jemati stvari za samoumevno, kar je nam samoumevno, ni za vseh ostalih 7 milijard “človekov”.
[/quote]

Perfektno povedano.
To – in prejšnji prispevek. Hvala.
Sam bi verjetno napisal kaj podobnega, z drugimi besedami.

Jaz pa v te zgodbe, “nihče me ne mara”, “vsi se me izogibajo” … in podobno ne verjamem.

Oz. verjamem, da jih dotični tako doživlja, ampak to je njegov pogled na situacijo, vprašanje če je realen in bilo bi zelo zanimivo, kaj bi o avtorici teme poveli njeni sodelavci.

Kot je že ena zapisala, veliko ljudem ustreza, da so oz. igrajo žrtev.

Verjamem, da je težko priti kot novinec v kolektiv, kjer vsi ostali delajo že nekaj let. Je potrebno kar nekaj časa, da se vsi skupaj spoznajo in vpeljejo neko novo dinamiko. Da bi pa prišleka odrivali in mu skrivali delo, pa mislim, da ne. Je pa to lahko pogled prišleka, ki pride v kolektiv, ki se z njim enostavno ne ukvarja (in zakaj bi se). Ta pa pričakuje, da ga bodo povsod vabili zraven (tudi po večkratni zavrnitvi) in da bodo kar vsi najboljši prijatelji. To pač ne gre. Ampak to je še daleč od tega, da ga ne marajo, ga odrivajo in mu mečejo polena pod noge.

Večinoma moraš kot prišlek narediti prvi korak, npr. prinesti in skuhati kavo za vse, se jim predstaviti, povedati, kaj o sebi, jih kaj povprašati … Skratka nekaj, ne pa da čakaš, da bodo vsi plesali okoli tebe. In ker ne, so seveda vsi najslabši.

Predvsem sem prepričana, da se ta kolektiv ni pol toliko ukvarjal z avtorico, kot se je ona z njimi. Glede na to, da jo situacija še vedno bremeni in še vedno špega za njimi na FB ter preverja koga je zadela karma in koga ni. Bolano.

Hvala za vložen trud v zapis in opis. Sprememba osredotočenosti pogleda z drevesa na gozd, ni enostavna, zato tudi taki zapisi pomagajo.

Bolani ste vi, ki ne prenesete resnice. In tudi tega testa, za katerega podlaga je bila ta zgodba, niste opravili. Izkazali ste se za ROBOTSKE OSEBE BREZ ČUSTEV, katerim tuja stiska in trauma iz preteklosti ni mar. Po drugi strani pa zagovarjate vse, ki so bili v preteklosti žrtve kaj vem koga vse, da bodo tako prizadete osebe te TRAUME NOSILE DO KONCA ŽIVLJENJA IN DA IMAJO PAČ ZA TO TUDI PRAVICO. Ko berem tele vaše odgovore, mi izgleda, da so bili vaši dedki in babice nekoč stanovalci popravnih domov ali sirotišnic, kjer niso bili deležni ničesar, razen plesnivega kruha in skisanega mleka. Zato tega, kar oni niso imeli, tudi niso mogli posredovat naprej. In tega tudi vi zato nimate. Ker gliha skup štriha, so se tam med sabo “povohali” in zaplodili družine, iz katerih so se rodili vaši starši. Tej so potem “vzgojili” vas, plodove brez čustev in pameti. Kot da bi na kup nametal zelene banane in čakal, da postanejo rumene oziroma zrele. Pri tem nikomur ni treba niti migniti s prstom, kar so vaši starši specialno opravili in to se vam zelo dobro pozna. Vaši pamži so še bolj zelene banane, kot ste bili nekoč vi in bodo še bolj brezbrižno porumenele. Ja, teh časov bi se pa moral bat vsak normalen človek, ki se ne more sprijaznit, da bi ga nekdo uvrstil med opice vaše vrste.

Bolani ste vi, ki ne prenesete resnice. In tudi tega testa, za katerega podlaga je bila ta zgodba, niste opravili. Izkazali ste se za ROBOTSKE OSEBE BREZ ČUSTEV, katerim tuja stiska in trauma iz preteklosti ni mar. Po drugi strani pa zagovarjate vse, ki so bili v preteklosti žrtve kaj vem koga vse, da bodo tako prizadete osebe te TRAUME NOSILE DO KONCA ŽIVLJENJA IN DA IMAJO PAČ ZA TO TUDI PRAVICO. Ko berem tele vaše odgovore, mi izgleda, da so bili vaši dedki in babice nekoč stanovalci popravnih domov ali sirotišnic, kjer niso bili deležni ničesar, razen plesnivega kruha in skisanega mleka. Zato tega, kar oni niso imeli, tudi niso mogli posredovat naprej. In tega tudi vi zato nimate. Ker gliha skup štriha, so se tam med sabo “povohali” in zaplodili družine, iz katerih so se rodili vaši starši. Tej so potem “vzgojili” vas, plodove brez čustev in pameti. Kot da bi na kup nametal zelene banane in čakal, da postanejo rumene oziroma zrele. Pri tem nikomur ni treba niti migniti s prstom, kar so vaši starši specialno opravili in to se vam zelo dobro pozna. Vaši pamži so še bolj zelene banane, kot ste bili nekoč vi in bodo še bolj brezbrižno porumenele. Ja, teh časov bi se pa moral bat vsak normalen človek, ki se ne more sprijaznit, da bi ga nekdo uvrstil med opice vaše vrste.
[/quote]

Če mi je bilo do tega posta še vsaj približno jasno za kaj gre, sedaj ne razumem ničesar več.

Očitno sem nezrela banana.

Bolani ste vi, ki ne prenesete resnice. In tudi tega testa, za katerega podlaga je bila ta zgodba, niste opravili. Izkazali ste se za ROBOTSKE OSEBE BREZ ČUSTEV, katerim tuja stiska in trauma iz preteklosti ni mar. Po drugi strani pa zagovarjate vse, ki so bili v preteklosti žrtve kaj vem koga vse, da bodo tako prizadete osebe te TRAUME NOSILE DO KONCA ŽIVLJENJA IN DA IMAJO PAČ ZA TO TUDI PRAVICO. Ko berem tele vaše odgovore, mi izgleda, da so bili vaši dedki in babice nekoč stanovalci popravnih domov ali sirotišnic, kjer niso bili deležni ničesar, razen plesnivega kruha in skisanega mleka. Zato tega, kar oni niso imeli, tudi niso mogli posredovat naprej. In tega tudi vi zato nimate. Ker gliha skup štriha, so se tam med sabo “povohali” in zaplodili družine, iz katerih so se rodili vaši starši. Tej so potem “vzgojili” vas, plodove brez čustev in pameti. Kot da bi na kup nametal zelene banane in čakal, da postanejo rumene oziroma zrele. Pri tem nikomur ni treba niti migniti s prstom, kar so vaši starši specialno opravili in to se vam zelo dobro pozna. Vaši pamži so še bolj zelene banane, kot ste bili nekoč vi in bodo še bolj brezbrižno porumenele. Ja, teh časov bi se pa moral bat vsak normalen človek, ki se ne more sprijaznit, da bi ga nekdo uvrstil med opice vaše vrste.
[/quote]

napiši še kaj, pa nam bo še bolj jasno, zakaj niso bili glih navdušeni nad druženjem s tabo.

Bolani ste vi, ki ne prenesete resnice. In tudi tega testa, za katerega podlaga je bila ta zgodba, niste opravili. Izkazali ste se za ROBOTSKE OSEBE BREZ ČUSTEV, katerim tuja stiska in trauma iz preteklosti ni mar. Po drugi strani pa zagovarjate vse, ki so bili v preteklosti žrtve kaj vem koga vse, da bodo tako prizadete osebe te TRAUME NOSILE DO KONCA ŽIVLJENJA IN DA IMAJO PAČ ZA TO TUDI PRAVICO. Ko berem tele vaše odgovore, mi izgleda, da so bili vaši dedki in babice nekoč stanovalci popravnih domov ali sirotišnic, kjer niso bili deležni ničesar, razen plesnivega kruha in skisanega mleka. Zato tega, kar oni niso imeli, tudi niso mogli posredovat naprej. In tega tudi vi zato nimate. Ker gliha skup štriha, so se tam med sabo “povohali” in zaplodili družine, iz katerih so se rodili vaši starši. Tej so potem “vzgojili” vas, plodove brez čustev in pameti. Kot da bi na kup nametal zelene banane in čakal, da postanejo rumene oziroma zrele. Pri tem nikomur ni treba niti migniti s prstom, kar so vaši starši specialno opravili in to se vam zelo dobro pozna. Vaši pamži so še bolj zelene banane, kot ste bili nekoč vi in bodo še bolj brezbrižno porumenele. Ja, teh časov bi se pa moral bat vsak normalen človek, ki se ne more sprijaznit, da bi ga nekdo uvrstil med opice vaše vrste.
[/quote]

Pri takem odvratnem negativizmu je jasno, zakaj so se te vsi izogibali.

napiši še kaj, pa nam bo še bolj jasno, zakaj niso bili glih navdušeni nad druženjem s tabo.
[/quote]

mah dej ta tema se je spet sprevrgla v provokacijo, vprašanje, če je to sploh avtor tistega posta iz leta 2013.

In z njimi bi hodila na kavo in cigaret?

mah dej ta tema se je spet sprevrgla v provokacijo, vprašanje, če je to sploh avtor tistega posta iz leta 2013.
[/quote]

avtorica obuja spomine na leto 2013, če prav razumem.
takrat je delala v tem kolektivu

New Report

Close