Kategorično laganje generacij rojenih v jugoslaviji
Karkoli se vpraša o življenju v jugoslaviji, se skorajda vedno dobi samo pozitivne odgovore.
Npr: Ni bilo brezposelnosti, ni bilo redukcij elektrike, trgovine so bile polne, denarja je bilo na odmetavanje, da smo hodili po avstrijskih kazinojih in zapravljali v njihovih štacunah….
Pa poglejmo statistiko za cela 80ta leta. To desetletje sem načrtno izbral zato ker upravičeno predvidevam, da je večina uporabnikov tega foruma, jugoslavijo zavestno doživela in preživela v tem desetletju. Pustimo zgodnje otroštvo v 60tih in zgodnja najstniška leta v 70tih.
Rast BDP 1980: 2,3 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1981: 1,4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1982: 0,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1983: -1,4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1984: 1,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1985: 1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1986: 4,1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1987: 1,9 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1988: – 1,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1989: 1,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 1990: -11,6 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}!!!!!! (v zadnjem polnem letu jugoslavije, je torej izbrisana celotna desetletna rast)
Inflacija:
1980: 27 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
1982: 40 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
1987: 167 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
1989: cca. 2700 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} !!!!!
1990: 120 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Nezaposlenost:
1980: 13,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
1982: 14,4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
1987: 16,1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zaposlene delovne sile je delalo za polovičen delovni čas, brezposelnost med mladimi do 25 let je bila 60 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465})
1989: 15 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Proizvedene elektrike na prebivalca (1989): 3,650 kWh
IMF v svojem poročilu z dne 12.5.1982 o nadzoru posojilojemalcev še zapiše (torej govorimo o mednarodnem denarnem skladu od katerega si je jugoslavija sposojala denar): “severe limitations on import of goods and paying of a deposit upon leaving the country (mostly to go shopping), to be returned in a year (with rising inflation, this effectively amounted to a fee on travel). There were shortages of coffee, chocolate and washing powder. During several dry summers, the government, unable to borrow to import electricity, was forced to introduce power cuts.”
Rast neto dohodka prebivalca od 1979 do 1985: -19,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} !!!!!!
Bdp na prebivalca (1989): 4941 €
Največji skupni BDP Jugoslavije (1989) 129,5 milijard USD (23229846 prebivalcev)
Pa še podatki Slovenije za primerjavo:
BDP na prebivalca (2018): 23647,23 €
Rast BDP 2016: 3,1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 2017: 4,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Rast BDP 2018: 4,1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Najhujši padci BDPja:
2009: -7,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
2012: -2,7 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Nezaposlenost (Oktober 2019): 4,3 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Največja nezaposlenost (2013) 10,1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Inflacija (2018): 1,735 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
BDP Slovenije (2018): 54.059 milijard USD (2081000 prebivalcev)
Porabljena (ne proizvedena!) elektrika na prebivalca (2014): 6,728 kWh
Če na kratko povzamem ekonomske številke jugoslavije.
Iz statistike razberemo, da je kupna moč padla za cca. 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} že v letih od 1979 do 1985. Nadalje še pade leta 1989 ko država zaide v hudo recesijo. Nezaposlenost se konstantno giblje okoli 15 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, pri čemer 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zaposlene populacije dela za polovični delovni čas, 60 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} starih do 25 let pa je nezaposlenih. Iz poročila mednarodnega denarnega sklada tudi razberemo, da so redukcije elektrike ustaljena praska. Da je temu verjetno res tako lahko razberemo iz podatka, da je jugoslavija leta 1989 pridelala 3650 kWh na prebivalca. Leta 2014 je samo poraba električne energije, povprečnega Slovenca znašala 6728 kWh.
Če primerjamo te številke s številkami v Sloveniji jih težko primerjamo med sabo, saj tudi v najhujših časih ne dosežejo tako slabih razmer, kot so bile v jugoslaviji v povprečju.
Na tem mestu se je potrebno torej vprašati, kaj je vzrok da generacija rojena v jugoslaviji kategorično laže in zavaja glede resničnosti razmer v nekdanji državi. Zavajanje in laganje ni tako nedolžno, saj se tak zgled nato prenaša na mlajšo generacijo, ki nato tako prakso preliva v vse pore vsakdanjega življenja. Na račun tega nato vsi živimo slabše.
Zakaj torej lažete?
Ja, eno je statistika oz. teorija, drugo pa je praksa. Saj veš, da to ne gre vedno skupaj.
Naš star ate je delal na črno. Pa ga ni bilo strah raznih inšpekcij in tako dalje.
Študenti so delali, na črno seveda.
Leta 1989 so delavci hodili domov s polnimi vrečami denarja, ja. Samo niso si mogli kaj veliko kupiti.
Nismo imeli banan, kave in kavbojk. Smo pa imeli otroštvo in socializacijo. Ki je danes generacije nimajo.
Razlika med revnimi in bofatimi, v recimo istem podjetju razlika plače med čistilko in direktorjem, je bila 3:1. Danes pa več kot 10:1.
Sposobni so hodili delat v nemčurijo. Ljudje so se znašli, in ni jih bilo strah inšpekcij.
Ker ni bilo znamk ipd., tudi med otroci ni bilo hudih razlik. So bile seveda, ker so vsepovsod. Ljudje so lahko izkoriščali “družbeno lastnino” in hodili na morje. Otroci so se učili v šolah, ni bilo toliko faliranih kot tudi ni bilo veliko tistih, ki so delali en poklci ali študij, za katerega so bili premalo sposobni. Norci so bili zaprti v umobolnicah. Pravila je vsak poznal in se obnašal. Če seni, so ga pa karabinjeri vzeli s sabo na ohladitev.
Aja, fužinarji, jeseničani in velenjčani se niso abrupno razločevali na naše in vaše. Pa socialnih transferjev ni bilo toliko. Če bi jih danes bilo samo tako malo kot takrat, bi bili davki manjši.
Sam sem bil v tistih letih ravno sš, začetek dela v fabriki in vojni rok.
Kar je gor napisano je čista resnica, grozno je bilo predvsem leto 89, plača je sicer bila, denarja pa nobenega, razen če si imel dober avto , dobro bančno boniteto in so ti dali po 100 in več čekov na enkrat si šel na jug , to vnovčil, kupil marke, čez čas marke prodal ko so, če so prišli čeki, ampak to je že sfera bančnega kriminala, da se ne bo kdo dobil kateri bo trdil da to je pa vredu, kako so bili ti carji in podobne ćefurske .
Dajmo se oglašati v temi samo tisti kateri smo ta čas doživeli, golobradci raje ne sikajte.
Mi smo živeli ob italjanski meji, tako da smo fasngo – špežo kupovali čez. Vedno je bilo vsega, še plenice za otroke sem kupovala, da ni bilo toliko pranja. Luksuza ni bilo, pomanjkanja se pa tudi ne spomnim. Nismo bili tako potrošniški, roba je bila kvalitetna, še zdaj imam nekaj Almirinih in Murinih stvari, sem pa vsako stvar kar precej plačala. Plus je tudi to, da sva relativno hitro dobila družbeno stanovanje, kar danes mladina lahko samo objokuje. Še pozitivna ena stvar, vsaj pri nas v firmi, je bila ta, da če si bil priden in brihten, si napredoval. Recimo jaz sem začela kot nek referent, kar je pomenilo odnašati rit celemu sektorju in biti tiho, s tem sem se naučila veliko, vsakič ko je šla katera v penzijo so me porinili na njeno mesto in sem na koncu pristala na dobro plačanem delovnem mestu.
So pa bili tudi minusi, tako kot so še danes povsod. Nobena država ni idealna. S potrošniškega gledišča, je danes več, a si kot človek vreden manj. Sociala je tudi danes dobra, samo družbenih stanovanj ni.
živel ob ita meji. vse izvenredno je bilo treba iti v italijo kupit. Problem so bile devize, ker le te tehn ni bilo. Da si v Italiji kaj kupil z lirami, si jih moral najprej zaslužiti. Te se je zaslužilo na placu in s švercanjem. Na plac se je nosilo razne domače pridelke, od kur, zajcev, rož, šnopca…švercalo se je v Italijo tudi meso.
Potem si pa lahko šel v šoping.
Ampak prej si se moral poniževat.
Živela sem v stari jugi. Pri nas konkretno nikoli ni bilo nekega pomanjkanja. Bilo je razmeram primerno. Ne da se tega primerjat s sedanjim življenjem, ponudbo. To bi bila bedarija.
V 80 tih sem imela svojo družino. Je bilo o.k. Nismo bili neki bogataši, a se je zelo solidno živelo.
Za primerjavo: moja teta je že 4 leta v penziji. Vsa leta je delala v administraciji v znani ustanovi. Penzije ima 612 evrov. TO JE REVŠČINA: Kaj podobnega nisem ne jaz , ne kasneje moji otroci doživeli. Ne me obtoževat, da lažem o razmerah v tistih časih.
Naš star ate je delal na črno. Pa ga ni bilo strah raznih inšpekcij in tako dalje.
Študenti so delali, na črno seveda.
Super ideja. Stopimo skupaj in ignorirajmo tisti Židanov “vzemi račun”. Zdravstvo, šolstvo in ostale pritikline bo že kdo plačal. Bomo Dedku Mrazu pisali.
Pa Bratuškova Alenčica bo malo jokala, ker je prepričana, da so ljudje srečni, da lahko plačujejo davke.
Poglejte in povejte še, kako svobodna je bila Jugoslavija, pa vam bo jasno, zakaj toliko laganja. Ljudje takrat niso smeli črhniti o kakšnih slabih razmerah, vsako jutro so morali peti hvalnice in zvečer poslušati slavospeve režimu po televiziji ali radiu, kdor ni imel radia ali televizije, je hvalospeve poslušal v gostilni… Ovaduhi so bili povsod in kdor se ni 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ravnal po zahtevah režima (hvaljenje, hvalnice, hvalospevi), je šel na Goli otok ali v kateri drugi zapor. Za pritožbo si lahko bil kaznovan z dolgoletnim zaporom. OZNA je bila povsod. Govoriti pa je bilo treba, da so v Jugoslaviji svobodni, da so narodi v Jugoslaviji bratski, itd. Če bi povedali resnico, bi bile posledice kot zgoraj opisano. Kar se tiče bratskih narodov, berite zgodovino 90-ih let 20. stoletja.
Pa še letnico rojstva pripiši, da vemo iz katerega doma upokojencev pišeš.
[/quote]
Da ti bom svoje osebne podatke dajal?
Napisal sem dejstva. Yu je bilo sranje. Tskoj po vojni je bila lakota, vprašaj tiste, ki so živrli na primorskem pod ameriško oblastjo in potem pod yu, kaksna je bila razlika. Kasneje lakote ni bilo, je bilo pa vse bolj bogo. Povprecna placa v yu je bila za veckratnik nizja od povprecne v ita. Ga v tistih casih ni bilo junaka, ki bi šel na pir v italiji. Pa tudi luksuz so si tam lahko privoščili le partijski veljaki in tapravi švercerji, ki so na veliko fursli robo dol in gor. Prednjacili so tudi kaki šoferji špedicij….
V glavnem, okusil sem tisto yu sranje od življenja, ga ne povelicujem, danes smo lordi nspram takrat, tudi tisti z minimalcem.
da je druga jugoslavija obstajala tudi v 40-tih, 50-tih, 50-tih
Takrat je bilo pa sploh fajn.
Obstajale so živilske karte, brez njih navadna raja ni mogla kupiti špecerije. Posvečeni so seveda kupovali v zanje namenjenih štacunah, kjer je bilo vsega dovolj, nekaj celo zastonj (vir: Edvard Kocbek, Dnevnik – tudi pripovedovanje staršev).
To so bili zlati časi izgradnje socializma: časi obvezne oddaje, zastonjskega udarniškega dela, razlastitev premoženja, “počitnic” na Golem otoku za tiste, ki so preveč gobcali…
Oh, zlati časi! Potiho upam, da se več ne vrnejo. Ne zaradi mene, jaz bom šla kmalu v krtovo. Zaradi mojih vnukov si to želim …
V 70 letih je bilo pa res kar dobro. Dokler ni zmanjkalo tujega denarja … pa smo že v 80-tih, ko po mnenju MONovcev začenjajo šteti leta na Trstenjakovi. In nabijati tisto o bananah …
To, da smo kofe vozili iz Avstrije in da ni bilo cementa, je bil zame hujši problem kot banane.
Kdaj smo pa ob meji dobili maloobmejne prepustnice, pa ne bi vedela. Tam v 60 letih enkrat. Potem so se začele nakupovalne ekspedicije čez mejo v gnili kapitalizem …
Pa kaj skozi omenjate, da ni bilo banana? Sem 50+, pa se ne spomnim, da bi bili kdaj brez banan.
[/quote]
Nesvobodna, kot je bila Jugoslavija, sklepam, da ljudje še misliti niso smeli na kakšne banane in če banan ni bilo, so morali biti tiho in vzeti tisto, kar je bilo. Tako se spomini na to, kar ni bilo, pač niso ohranili in so se ohranili le spomini na to, kar je bilo. Povsem logično. Če bi takrat kdo pisal, da pogreša banane, bi šel na Goli otok, ker bi bil politični oporečnik (vse gospodarstvo je imela politika čez, tudi uvoz, banane pa so bile uvožene, razen, če se motim in rastejo kje dol v Makedoniji…).
Nesvobodna, kot je bila Jugoslavija, sklepam, da ljudje še misliti niso smeli na kakšne banane in če banan ni bilo, so morali biti tiho in vzeti tisto, kar je bilo. Tako se spomini na to, kar ni bilo, pač niso ohranili in so se ohranili le spomini na to, kar je bilo. Povsem logično. Če bi takrat kdo pisal, da pogreša banane, bi šel na Goli otok, ker bi bil politični oporečnik (vse gospodarstvo je imela politika čez, tudi uvoz, banane pa so bile uvožene, razen, če se motim in rastejo kje dol v Makedoniji…).
[/quote]
Ti si živel/a takrat? Najbrž. Sicer ne bi vedel/a vse v potankosti 😉
Ti si živel/a takrat? Najbrž. Sicer ne bi vedel/a vse v potankosti 😉
[/quote]
Da, hodil sem še v šolo in smo se učili, kako svobodni, bratski in enaki da smo v Jugoslaviji. Potem pa se je začela vojna, ki je na raznih koncih trajala zelo dolgo. Danes je na Hrvaškem in v BiH ogromno min, ki pričajo o tem, kako bratski so si bili Hrvati, Muslimani in Srbi… Lahko greste pogledat. Če bi bila Jugoslavija svobodna, nas v šoli ne bi učili lagati.
Jaz nisem živela v Jugoslaviji, moji starši so šli v Nemčijo. Smo pa gradili hišo v Jugoslaviji, da smo se potem sem priselili. ko smo šli an dopust smo kavo, banane, sladkarije, praške vse vozili s sabo. AN meji si stal ure in ure, da si čez rpišel. Vse so premetali, vzeli kile in kile kave itd. Po kak boljši televizor, sintersajzer itd. Vse smo pripeljali iz tujine. Ko smo prišli na dopust ljudje niso mogli čakat, da dobijo devize. Najbolj srečni, če si pri njih menjal.
Priselili smo se leta 1992. Iz Nemčije v Slovenijo. Zame, mlado dekle, obup! Šele potem se je začelo odpirati in so prišle tuje trgovine. Že samo vložke sem prvi čas pripeljala iz tujine, ker mi tista vata med nogami pač ni šla. V tujini pa že normalni vložki.
Da ne govorim o tem, da kakšno versko revijo itd. smo vse skrito dali naprej. V Nemčiji kupili, v Sloveniji na skrivaj razdali. Itd itd.
Tisti, ki govori, kako je bilo lepo, je marsikaj pozabil.