Ko mi je za rakom umrl prijatelj, od takrat sem začel cenit življene
No, meni so za rakom umrli tata, brat, trije strici, sestrična (stara niti 50 let), sodelavka…
Zelo hude zgodbe, ki te pretresejo in po vsem tem ne moreš več biti nikoli tak kot prej.
Spoznaš, kako je lahko življenje presneto težko in nepravično.
Kako se je po vsem tem še kdaj težko zasmejati, se sprostiti, biti vesel, ker enostavno ne gre. Življenje ni nikoli več tako kot prej.
Ja imam nekaj hudih zgodb…
Za rakom umrl fant
Za rakom umrla sestrična
Za rakom umrla še ena sestrična
pa teta in stric
Potem je nenadno umrla mama, ne zaradi raka… Srce se je ustavilo.
In lepa zgodba: prijatelj je preživel raka.
Prvo srečanje s smrtjo je bilo pravzaprav ko sem v srednji šoli preko študentskega servisa delala v bolnici in je umrl gospod srednjih let…kateremu sem uro prej postregla zatrk in se je še prijazno pohecal.. nekaj let zatem izgubila staro mamo….. pa potem so umirali sosedje, znanci, sorodniki….
Vsak živ človek se srečuje tudi z umiranjem…. in vse smrti nas učijo živeti.
Vsi umrli pa so moje življenje zaznamovali na poseben način. Hvaležna sem za vse trenutke z njimi.
Ja imam nekaj hudih zgodb…
Za rakom umrl fant
Za rakom umrla sestrična
Za rakom umrla še ena sestrična
pa teta in stric
Potem je nenadno umrla mama, ne zaradi raka… Srce se je ustavilo.
In lepa zgodba: prijatelj je preživel raka.
Prvo srečanje s smrtjo je bilo pravzaprav ko sem v srednji šoli preko študentskega servisa delala v bolnici in je umrl gospod srednjih let…kateremu sem uro prej postregla zatrk in se je še prijazno pohecal.. nekaj let zatem izgubila staro mamo….. pa potem so umirali sosedje, znanci, sorodniki….
Vsak živ človek se srečuje tudi z umiranjem…. in vse smrti nas učijo živeti.
Vsi umrli pa so moje življenje zaznamovali na poseben način. Hvaležna sem za vse trenutke z njimi.
[/quote]
“Hvaležna sem za vse trenutke z njimi”
zakaj?
“Hvaležna sem za vse trenutke z njimi”
zakaj?
[/quote]
Vsak od teh, ki smo bili v življenju povezani (z vsakim na svoj način) in ki so odšli na “drugi svet” me je na nek način oblikoval, me nekaj naučil o življenju, zaradi njih sem napredovala v smeri “boljši človek”. Vse pogrešam (saj sem človek iz mesa in krvi) a vem da nič v tem življenju ni večno… Hvaležna sem torej, da sem del poti “po kamniti poti do zvezd” lahko “prepotovala” z njimi…
Statistično vsak tretji človek zboli za rakom… Dejavniki so raznoliki, poleg kajenja in prehrane je velik dejavnik tveganja tudi in predvsem stres. Rak je v bistvu bolezen razvitih družb (pogostnost premosorazmerno pada z manjšo razvitostjo), vse več ga je zaradi sodobnega načina življenja (prevelika izpostavljenost stresu, procesirana hrana, itd…). Žal tako je. Po napovedih bo med fantki, rojenim leta 2010, vsak drugi do svojega 70. RD zbolel za rakom in vsako tretje dekle.
Sem ga preživela,letos je 4 leta minilo.Takrat mi je onkolog rekel:Razpucajte si glavo,mislite pozitivno,drugače tudi zdravljenje s kemo ne bo uspešno.Pol bomo naredili mi,pol pa vi!In to je bil moj moto in je še danes.
Sedaj je pa za njim zbolel mož…
Upam na najboljše.Razmišljava pozitivno,zdravljenje je zaenkrat uspešno,pozdravil se bo!!!
Je pa res,da veliko bolj ceniva življenje in ga uživava kakor se le da.
Nikoli se ne smeš predati in to je to.
Ko mi je pred 13.leti za rakom umrla mama, sem začela tole zgodbo študirati.
Predvsem to, da je uradna medicina totalno fuč. Nemočna. Delajo, kot zmorejo, imajo zvezane roke. Niti na misel jim ne pride, da bi začeli misliti z lastno glavo in uporabljati rešitve, ki bi ljudem res pomagale.
V tem času so dobesedno scvrli in pozastrupili, do smrti, ogtomno mojih znancev, ptijateljev, sorodnikov, vsi mlajši od 70, največ celo 60let.
Že takrat je lečeči zdravnik dejal, da se bo rak le še širil, zahteval vse več življenj.
Poznam le dve osebi, ki sta danes še živi, po dgn raka.
Vsi ostali so pokojni. Pretežno po letu in pol, celo manj od postavljene diagnoze.
Rezime: Uradna medicina nima pojma ali pa se dela neumno.
Z njo vsi onkologi. Prav nič ne pimaga, da mrjejo tudi sami onkologi.
Kar je dokaz, da niti približno niso kos temu, kar počno. Celo sami sebe pošiljajo v agonijo, dolgoročno trpljenje in prerani grob.
Ampak, nihče od njih še ni javno izjavil, da dvomi v ta način zdravljenja. Kot bebci.
Onkologi so sami sebi najbolj nevarni, zdravniki gor ali dol.
Glej… 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolnikov s pljučnim rakom je kadilcev… Podoben procent velja za raka grla, ustne votline, nekaj manj za ledvične ga raka ali raka trebušne slinavke in raka želodca… Rak dojk ni tako očitno povezan s kajenjem, saj je lahko genetsko ali hormonsko pogojen, za druge oblike raka ne vem. Res je, da je recimo 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pljučnih rakastih bolnikov nekadilcev, kljub temu pa to ne potrjuje dejstva, da je glavni dejavnik tveganja kajenje. Kdo se torej smeši?
Zanimiva študija. Zaupaš vhodne podatke vsaj okvirno?
Tako kot zadeve vidim sam, je stopnja ozdravitev ali vsaj ustavljene bolezni veliko, veliko višja.
Je pa res, da se v nekaterih okoljih ljudje nikakor ne spravijo zdravniku. Ko pa končno le se – je pa že dolgo prepozno in jim lahko samo še zavirajo bolezen, a umrejo vseeno.