Z ženo sva po desetih letih skupnega življenja odprla temo delitve stroškov za skupno življenje. Imava dva otroka in živimo v stanovanju pri starših. Situacija je takšna, da sem za ureditev stanovanja zapravil vse lastne prihranke in vzel kredit. Stanovanje sem urejal sam in je načeloma do selitve niti ni zanimalo. Kredit plačujem iz lastnega žepa in ne obremenjuje družinskega proračuna, prav tako krijem nekatere stroške, ki so s tem povezani, kot je npr. zavarovanje. Delno je žena krila tudi za opremo stanovanja, se pravi pohištvo, omare itd. Sam dobim višjo plačo in tukaj je nastala težava. Po plačilu kredita je razlika med plačama dokaj majhna še vedno v moje dobro (cca. 100,00 €). Do sedaj sva leta in leta plačevala za stroške po principu pol-pol: vrtec, stroški elektrike, interneta, aparatov v hiši itd.

Sedaj pa žena trdi, da bi moral jaz več primakniti k družinskemu proračunu ter ona manj in da strošek kredita in stanovanje nima veze, ker je to tako ali tako moje in da to nima veze z družinskim proračunom, ker imam malo višjo plačo. Se pravi, da po njenem 10 let življenja v stanovanju, za katerega sam plačujem kredit, nima veze s skupnimi stroški in da je to moja lastna investicija?

Ne vem, sam se dobro spomnim, kako sem vse lastne prihranke in kredit dal za skupno gnezdo, sedaj pa imam občutek, kot da to po 10-ih letih nima nobene teže.

Ker hočem objektiven in pošten, me zanima tudi mnenje drugih?

Ha,ha, pol ji pa zaračunaj 10-letno najemnino, pa boš vidu kaj bo rekla!!!!

Ojej, tole pa je izkoriščanje.
Če je stanovanje tvoje in jo stroški stanovanja ne zanimajo, ker ni njena last, naj pa plačuje najemnino. Zase in za otroke (za otroke pol ).

če je stanovanje potem je prav,da so to tvoji posebni stroški, ki nimajo vpliva na vajino delitev. za ostalo vzameta edino pravično pravilo – seštejeta stroške in seštejeta obe plači. Toliko odstotkov kolikor tvoja plača predstavlja deleža skupnih družinskih prihodkov, toliko deleža kriješ tudi skupnih stroškov, enako tudi žena. To je pravično.

Da ti bo jasno kaj počneš – zamisli si situacijo,da si žena iz svojih prihrankov sedajle kupi stanovanje in reče to je moje, kar plačujem zanj in vse stroške z njim – to pomeni, da se odrekam za družino. To je to kar ti sedaj počneš. če bo nekaj tvoje ostalo potem so to posebni stroški tvoj luksuz.

žena plačuje za stroške in to še celo polovico stroškov, čeprav ima krepko nižjo plačo, kar je že to nepravično. Tipo si pa znotraj zakona gradi svojo lastnino in zdaj bi še to sponašal. ja saj lahko gre z otroki skupaj pa bo imel svojo lastnino in bo mir. V partnerstvu ni najemnine.

Kot je že več mojih predhodnikov dejalo, če ni nič njenega, naj plačuje najemnino, ker pač brezplačno na “tujem” ne moreš živeti.

Ob morebitnem razhodu se bo verjetno štelo, da je bilo stanovanje kupljeno v čadu trajanja zakonske zveze. V tem primeru se šteje, da sta prispevala vsak pol in bi ti moral uveljavljati večji delež. Nisem pravnik, a tsko je v šraksi.

Kot je že več mojih predhodnikov dejalo, če ni nič njenega, naj plačuje najemnino, ker pač brezplačno na “tujem” ne moreš živeti.
[/quote]
Najbrž se ni sama vselila na tuje, najbrž je on to hotel, da živijo tam – torej ona plačuje ceno prilagajanja. ne pozabi, da je to bajturina staršev. In če je ona na tujem, potem je tudi on kot odrasla samostojna oseba na tujem. naj tudi on plačuje najmenino staršem – saj ona jo je potemtakem dolžna staršem ne njemu. Če se že greste najemnine in služarjenja na lastnih družinskih članih.

Jaz bi bil vesel na tvojem mestu, če trdi, da je stanovanje tvoje. Če to tudi podpiše bi na tvojem mestu dajal celoten preostanek plače za stroške.

pravno ja, saj on to dela vse iz skupnega proračuna. ker dohodek je skupni. Zdaj če bi bil tipo pošten bi se dalo zmeniti, da ostane bajta njemu, normalna poštena žena bi tudi na to pristala, samo ne s tako osebo, ki jo olupi za polovico stroškov čeprav ima sam krepko večjo plačo – potemtakem ona 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svoje plače da za stroške, on pa 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, zraven si lasti vse to kot njegovo, čeprav je odplačevano tudi v času zakona, hkrati bi ji pa še najemnino zaračunaval. Čeprav večino stroškov krije ona in ne on. Materialist – od takega se takoj ločim in lahko plačuje preživnno in ima lepo svojo bajtico.

Pošteno bi bilo:
če ima on recimo 1500 plače, ona 1000 – so skupni prihodki 2500… recimo da imata skupnih mesečnih stroškov brez kredita njegovega 900 e. Pošteno je da on krije 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stroškov (saj njegova plača v celotnem proračunu predstavlja 60 odstotkov) – torej 540 e, ona pa krije 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh skupnih stroškov 360 e.
po tem njemu od plače ostane 960 e, njej pa 640 e. In on si naj iz teh 960 e potem krije kredit in njegovo zavarovanje. ona pa lahko s svojimi 640 dela po svoje kar želi in jih porabi zase. To je edino pravično.

Naša generacija se ni ukvarjala s temi problemi. Ko sva se poročila, je bila skupna blagajna, ne glede na to, kdo je več zaslužil. Vse je bilo naše, družinsko, tako prihodki kot odhodki.
Tako je ostalo do sedaj, ko sva v zakonu 35 let.

Najbrž se ni sama vselila na tuje, najbrž je on to hotel, da živijo tam – torej ona plačuje ceno prilagajanja. ne pozabi, da je to bajturina staršev. In če je ona na tujem, potem je tudi on kot odrasla samostojna oseba na tujem. naj tudi on plačuje najmenino staršem – saj ona jo je potemtakem dolžna staršem ne njemu. Če se že greste najemnine in služarjenja na lastnih družinskih članih.
[/quote]

Brezzveze, katerakoli tema se odpre, se vedno prej ali slej najde kup feministk in “kastrirancev”, ki skušajo ženske predstaviti kot žrtve. A svojim staršem bi moral plačevati najemnino? Lahko pri vas, jaz mojemu otroku nisem nikoli računal. Na tem forumu se po dolgem in počez pljuva po socializmu, sociali itd., sedaj pa naj bi plačevali stroške glede na prihodke, NE, če se gremo enakopravnost in kapitalizem naj to velja povsod, ne samo kjer komu paše.

Pa saj stanovanje je tvoje, torej sam plačuješ kredit zanj, nje to res ne zanima, saj ne bo imela nič od tega. Je tako?
Če bi ona hotela pol stanovanja, bi bilo drugo, tako ima pa ona prav. Sicer po mojem gre pol/pol ne glede na višino plače, ampak jo razumem.

Brezzveze, katerakoli tema se odpre, se vedno prej ali slej najde kup feministk in “kastrirancev”, ki skušajo ženske predstaviti kot žrtve. A svojim staršem bi moral plačevati najemnino? Lahko pri vas, jaz mojemu otroku nisem nikoli računal. Na tem forumu se po dolgem in počez pljuva po socializmu, sociali itd., sedaj pa naj bi plačevali stroške glede na prihodke, NE, če se gremo enakopravnost in kapitalizem naj to velja povsod, ne samo kjer komu paše.
[/quote]
A svoji ženi pa bi?
saj je napisal en zgoraj naj žena plača najemnino zase in za enega otroka – kako potem ne bi otroku zaračunaval? Se strinjam – grozno,ker v družini ni najemnin – in v družini sta tudi partnerja – velja enako v obeh smereh enako ostudno je če bi žena zaračunavala možu, ali pa mož ženi… ampak take gnojne predloge ste vi sposobni sproducirat tukaj. ne jaz. Amnpak če se greste pravičnost iz vidika lastnine – potem je pravično tudi to. Tolk ste zblojeni – in v takih družinah potem ni ljubezni in ne pravičnih odnosov in ne moralnih vrednot in spoštovanja – in otroci potegnejo take zglede partnerstva – kar je žalostno.

Sem za popolno pravičnost vedno bila samo take obsesije kot jo eni najdete tukaj in to z denarjem – to je pa toooo much. napisan predlog in primer, ki govori o odstotkih plače je edini pravičen.

Pojdite vsi skupaj do pravnika in uredite pravno tako, da bo stanovanje res pisano samo nate, brez možnosti morebitne delitve v primeru ločitve. A tega pa pa ne bi, a?

Ti ostani bedak še naprej in lepo plačuj!
Ona pa te bo molzla, dokler te bo lahko, ko ti pa zmanjka se bo pa itak ločila.
Takrat ti bo pa pobrala še polovico vsega premoženja….

AAA a misliš,da so vsi tako pretkani in lažnivi kot ti, ki si potem čez leto premisliš, če ugotoviš,da je tako bolje zate?
Btw. Stanovanje je lastnina staršev. kaj se na ženo spravljaš. naj ga starši prepišejo nanj, žena s tem nima nič.

pravno je tako.
Ti si stanovanje podedoval po starših ali pa je celo pisano še nanje.
Če si ga podedoval, je to tvoja dediščina do katere žena nima pravice.
Vlaganje v stanovanje v času trajanja zveze pa se šteje za skupni vložek, ne glede na to, kdo je pisan na kreditu in kdo je dejansko plačeval kredit. Vse zasluženo v trajanju zveze se šteje za skupno, ne glede na to, koliko kdo zasluži. Ravno tako je plačevanje računov, gospodinjenje in skrb za otroke skupno, ne glede na to, kdo je vložil več časa in energije.
Torej skupaj ustvarjata, skupaj trošita. Če pa meniš, da žena zasluži premalo, ji zrihtaj boljšo službo ali pa si najdi bogatejšo ženo.
Tipi ste čudni, najprej gledate samo na luknjo, potem bi radi pa še kasirali. Kot Zmagec, pred 20 leti ga ni motilo,da je prišla naga in bosa (to je bila najbrž tista prednost), sedaj ji pa to, zaradi česar jo je vzel, očita.

Sploh ne kapiram takih zadev, sploh po 10 letih zakona, da se začneta partnerja prepucavat, kdo da več, kdo krije koliko in katere stroške …
Je pa res, da sama ne bi nikoli vložila niti evra v stanovanje, katerega lastniki bi bili starši mojega partnerja. Morda bi si celo omislila črni fond za primer, da se partnerju kaj zgodi in me njegovi starši postavijo pred vrata. Že slišana zgodba.

A svoji ženi pa bi?
saj je napisal en zgoraj naj žena plača najemnino zase in za enega otroka – kako potem ne bi otroku zaračunaval? Se strinjam – grozno,ker v družini ni najemnin – in v družini sta tudi partnerja – velja enako v obeh smereh enako ostudno je če bi žena zaračunavala možu, ali pa mož ženi… ampak take gnojne predloge ste vi sposobni sproducirat tukaj. ne jaz. Amnpak če se greste pravičnost iz vidika lastnine – potem je pravično tudi to. Tolk ste zblojeni – in v takih družinah potem ni ljubezni in ne pravičnih odnosov in ne moralnih vrednot in spoštovanja – in otroci potegnejo take zglede partnerstva – kar je žalostno.

Sem za popolno pravičnost vedno bila samo take obsesije kot jo eni najdete tukaj in to z denarjem – to je pa toooo much. napisan predlog in primer, ki govori o odstotkih plače je edini pravičen.
[/quote]

Ne, ker niti slučajno nimam take, ki bi zapravljala več kot dobi. Ampak, ona noče niti slišat o spremembi, ona bi še naprej na isti način, kakor ji ustreza, dala manj, porabila več. Lahko se zgražaš kolikor hočeš, jaz ne računam najemnine nikomur, ampak razumem avtorja. Ves denar + kredit kolikor razumem je vložil v skupno bivališče kjer sedaj živijo vsi in ko je videl, da mu enostavno ne znese več je prosil za malo razumevanja s strani partnerice…ampak NE, on je svinja izkoriščevalska in mora biti hvaležen, da sploh ima ženo????!!!!!! “udri po siroti, nije ti sestra”

si ne znam predstavljati zdravega zakona, kjer bi bilo lahko drugače!

Ne, ker niti slučajno nimam take, ki bi zapravljala več kot dobi. Ampak, ona noče niti slišat o spremembi, ona bi še naprej na isti način, kakor ji ustreza, dala manj, porabila več. Lahko se zgražaš kolikor hočeš, jaz ne računam najemnine nikomur, ampak razumem avtorja. Ves denar + kredit kolikor razumem je vložil v skupno bivališče kjer sedaj živijo vsi in ko je videl, da mu enostavno ne znese več je prosil za malo razumevanja s strani partnerice…ampak NE, on je svinja izkoriščevalska in mora biti hvaležen, da sploh ima ženo????!!!!!! “udri po siroti, nije ti sestra”
[/quote]

Slabo bereš.
Njemu čisto lepo znese in mu tudi po plačilu kredita ostane več denarja, kot ona dobi plače.
Tekoče stroške plačujeta vsak pol – njej to ne ustreza, ona bi rada, da on plačuje več stroškov, ker ima višjo plačo.

Meni je delitev stroškov v zakonu itak nekaj nepredstavljivega in še nikoli ni bila to tema. Položnice plačujem jaz s svojega računa, če na njem zmanjka denarja (četudi zato, ker sem zapravljala zase), rečem partnerju in nakaže. V trgovini plačava enkrat s to kartico, drugič z drugo … pojma nimam, kdo daje več denarja, verjetno jaz, ker več zaslužim, prihraniva pa bolj malo, zapraviva skoraj vse.

Sploh ne kapiram takih zadev, sploh po 10 letih zakona, da se začneta partnerja prepucavat, kdo da več, kdo krije koliko in katere stroške …
Je pa res, da sama ne bi nikoli vložila niti evra v stanovanje, katerega lastniki bi bili starši mojega partnerja. Morda bi si celo omislila črni fond za primer, da se partnerju kaj zgodi in me njegovi starši postavijo pred vrata. Že slišana zgodba.
[/quote]

vložek v stanovanje se ob ločitvi izplača, črni fond se deli na pol.
Torej ni nobene nevarnosti za tvoj denar.
Rit zastonj bi pa imela na toplem?

Ne, ker niti slučajno nimam take, ki bi zapravljala več kot dobi. Ampak, ona noče niti slišat o spremembi, ona bi še naprej na isti način, kakor ji ustreza, dala manj, porabila več. Lahko se zgražaš kolikor hočeš, jaz ne računam najemnine nikomur, ampak razumem avtorja. Ves denar + kredit kolikor razumem je vložil v skupno bivališče kjer sedaj živijo vsi in ko je videl, da mu enostavno ne znese več je prosil za malo razumevanja s strani partnerice…ampak NE, on je svinja izkoriščevalska in mora biti hvaležen, da sploh ima ženo????!!!!!! “udri po siroti, nije ti sestra”
[/quote]
daj pocvej kakšno razumevanje hoče –
bo žena rekla ne bomo živeli pri starših gremo v nakup skupnega doma – in bo šlo tisto na pol. Me zanima če bo šel? AAAA… ziher ne bo jkcal,da on ne gre, da on ima pri starših – ima on kakšno razumevanje do nje – ne. ženska požre se seli k tašči možu na ljubo – in potlej zdaj pa še on razumevanje jhoče, ker se on toliko žrtvuje – ne se ne… ona se. Ona je šla tja njemu na željo. Torej naj tega ne sponaša in naj to spoštuje,da se ona prilagaja tukaj veliko bolj kot on.
In če je toliko poštena,da ne bo zaghtevala nič od te tuje bajte, naj bo on vsaj toliko pošten, da plačuje skupne stroške v deležu plač, ne pa da njej ostanejo drobrtinice, ker vso svojo plačo da za stroške,njemu pa ostaja višja plača s katero se potlej on sam zase preserava to tako ne gre – ni pošteno in je materialistično – in si s tem gradi neko svojo bajturino in ob tem še žrtev igra.

Torej, če ni hotel od doma in v nakup skupšnega doma – naj požre to in naj tega ne sponaša, naj bo srečen,da se je žena pripravljena toliko prilagodit, da sploh gre tja živet. Stroške naj razdelita pa glede na delež plač v skupnih prihodkih – to je edino pošteno!
Če mu pa kaj ne paše pa naj bo tam sam – in bo šla ona v svoje stanovanje z otrokoma in bo lahko čuisto sam v svoji bajturini in plačeval preživnino.

To koliko žrtve je žena sprejela s tem ko je šla živet na tuje- naj si predstavlja s tem – kako on niti noče v skupen drug dom (brez staršev), kaj šele kako bi se on počutil, če bi njemu žena rekla, se selimo k mojim staršem. Ni to malo žrtvovanje in prilagajanje – niti slučajno ne. Ampak gospod nič ne vidi, koliko se drugi prilagajajo in dajejo – on vidi samo sebe svoje zahteve in njegovo lastno igranje žrtve.

Midva sva bila pred leti, po rojstvu prvega otroka na tem, da se skregava zaradi stroškov. Predlagal sem rešitev, skupni račun. Od takrat je tako, nobenih vprašanj in dogovarjanj več. Pa je bilo vmes marsikaj, jaz brezposelen, sedaj dobim 2x več kot žena, kupila sva hišo, imava drugega otroka…. denar je skupen, ni debate. Skupno se tudi odločava, koliko dat na varčevalni račun mesečno, kdaj in če ga koristit itd. Ne predstavljam si cimer sistema življenja z življenjskim sopotnikom.