Naj vztrajam pri opravičilu?
Z najstnico imava značilno razmerje mati – hči, obdobja, ko se zelo dobro razumeva in obdobja, ko se ne. V teh obdobjih zna med prepirom izreči marsikaj, predvsem pa name, ko misli, da se jih godi krivica, zelo kriči.
Medtem, ko se ji jaz opravičim, se ona noče, počasi se ohladiva in življenje teče dalje, dokler se vse ne ponovi.
Odgovore, da imam hčerko, kakršno sem vzgojila in kakršni vzgled sem ji dajala, že poznam. Prosim vas pa, da mi odgovorite, kako bi ravnali vi, bi vztrajali pri opravičilu?
Ofucani pogovor, ni druge.
Glej, da od mene nekdo izsiljuje opravičilo, si raje zvrtam luknjo v koleno, kot da se opavičim!
Torej, trmasto vztrajanje na opravičevanju ne bo obrodilo nobenih sadov!
Stvari se morš lotiti z drugega konca.
1. zakaj se kregate?
mi doma se ne kregamo. preživeli smo 3 najstnike naenkrat brez kreganja. neke izmenjave mnenj, ki se izvaja bol strastno s povišanim glasom ne štejem kot kreg, ker ne vpijemo en na drugega in se ne žalimo, posledično potem ni zamer z nobene strani.
2. opravičevanje – ne opravičujte se reda radi!
mislim, kaj je fora opravičevanja, če se opravičiš samo zato, ker se spodobi?
mi se opravičimo le takrat, ko resnično narediš kaj in ti je potem zato res žal.
veš, to lažno opravičevanje se čuti in sori, ne šteje kot opravičilo!
3. ofucani pogovor – vsedita se in se lepo pogovorita. povejta si, kaj vaju moti eno pri drugi, kaj od tega se da popravit pri obeh (JA! obe! tudi ti se moraš spremeniti), česa se pa ne da in se bo treba sprijazniti in sprejeti (JA! sprejmi deklico tako kot je!).
pogovorita se o kreganju, verjetno ne ti, ne ona, nista po kregu veseli in zaovoljni, ampak je to en stres za obe. zakaj bi se kregali? različni mnenji si lahko izmenjata tudi dugače, veliko bolj sofisticirano in učinkovito, predvsem pa brez vpitja, zamer in potrebnega opravičevanja!
glede opravičevanja pa razloži deklici, da se vsi ljudje kdaj opravičimo, tudi ti in tudi ona, a le, ko nam je res žal. vljudnostnega opravičevanja se losajta obe čimprej, ker je lažno in nično!
Da bi tvoja deklica imela do tebe spoštljiv odnos, ga moraš imeti najprej ti do nje. Iz tega se otroci učijo in to od zibke naprej.
Jasno, da bo zdaj šlo težje in počasneje, ampak spremenita se lahko obe, kakor se boš ti, se bo tudi hči.
Jaz še v življenju otroku nisem naredila nič takega, da bi se morala opravičiti. Da se moram lastnemu otroku opravičevati, bi se vprašala, kaj je z mano narobe, ne z njo. Kolerik, ki se dere in žali, pač drugačnega otroka ne more imeti. Ko moje otroke prime, da bi kričali, jaz začnem govoriti po tiho. Zato pri nas nikoli ni kričanja. Počakam, da se spiha in odgovarjam mirno. Kapitalna napaka pri najstnikih je, da se spustiš na njihov nivo. Na nivo ljudi, ki jih razganja od hormonov. Zakaj si dovoliš, da ta zrevoltira?
Lahko se ti jaz opravicim, namesto nje, ker ne razumem, kaj ti pomeni opravicilo, ki ga od nekoga izsilis.
Ofucani pogovor, ni druge.
Glej, da od mene nekdo izsiljuje opravičilo, si raje zvrtam luknjo v koleno, kot da se opavičim!
Torej, trmasto vztrajanje na opravičevanju ne bo obrodilo nobenih sadov!
Stvari se morš lotiti z drugega konca.
1. zakaj se kregate?
mi doma se ne kregamo. preživeli smo 3 najstnike naenkrat brez kreganja. neke izmenjave mnenj, ki se izvaja bol strastno s povišanim glasom ne štejem kot kreg, ker ne vpijemo en na drugega in se ne žalimo, posledično potem ni zamer z nobene strani.
2. opravičevanje – ne opravičujte se reda radi!
mislim, kaj je fora opravičevanja, če se opravičiš samo zato, ker se spodobi?
mi se opravičimo le takrat, ko resnično narediš kaj in ti je potem zato res žal.
veš, to lažno opravičevanje se čuti in sori, ne šteje kot opravičilo!
3. ofucani pogovor – vsedita se in se lepo pogovorita. povejta si, kaj vaju moti eno pri drugi, kaj od tega se da popravit pri obeh (JA! obe! tudi ti se moraš spremeniti), česa se pa ne da in se bo treba sprijazniti in sprejeti (JA! sprejmi deklico tako kot je!).
pogovorita se o kreganju, verjetno ne ti, ne ona, nista po kregu veseli in zaovoljni, ampak je to en stres za obe. zakaj bi se kregali? različni mnenji si lahko izmenjata tudi dugače, veliko bolj sofisticirano in učinkovito, predvsem pa brez vpitja, zamer in potrebnega opravičevanja!
glede opravičevanja pa razloži deklici, da se vsi ljudje kdaj opravičimo, tudi ti in tudi ona, a le, ko nam je res žal. vljudnostnega opravičevanja se losajta obe čimprej, ker je lažno in nično!
Da bi tvoja deklica imela do tebe spoštljiv odnos, ga moraš imeti najprej ti do nje. Iz tega se otroci učijo in to od zibke naprej.
Jasno, da bo zdaj šlo težje in počasneje, ampak spremenita se lahko obe, kakor se boš ti, se bo tudi hči.
[/quote]
Hvala lepa, da ste se potrudili z odgovorom. Tole je pa tudi meni zelo dober in koristen odgovor.
Dodala bi tole k zgornjemu dobremu odgovoru.
Nikarte hčere ne “posedi za mizo in se pogovorita”. Pogovor med vama kot dvema ženskama načni, ko se bo prikazala prilika, lahko medtem, ko nekaj počneta skupaj, med sprehodom, ko bo začela pripovedovati kaj o sošolkah, prijateljicah itd. In ne govori o tem, kakšna je in kakšna bi po tvojem morala biti, temveč o svojih občutkih in čustvih do nje. Spomni se sebe v najstniških letih. Povej ji, da se spomniš sebe v najstniških letih in ji tudi priznaj kak svoj greh, napako iz tistih let. Naj te počasi spoznava tudi s te plati. Kmalu bo vajin odnos prešel na zrelejšo raven, podobno prijateljski – oziroma to bi bilo zaželeno. Ne sme ostati na ravni vzgojitelja – otroka, kot je bil še včeraj (in pri nekaterih vedno ostane na tej ravni). Izogibaj se tudi prepucavanju, ko je ona ali obe v stanju razburjenosti. In ne vzemi vsakega prepira smrtno resno. Najstniški možgani delujejo drugače in še ne poznajo takih zadržkov kot zreli možgani. Te varovalke enostavno še niso razvite.
Zdaj pa res samo še to.
Hči itak ve, če ga je posvirala, in jo gloda vest, če je vsaj okvirno normalno vzgojena in normalno čuteč človek, ne psihopat. Zato vztrajanje pri opravičilu res ni potrebno in kot so že napisali, tudi če je izgovorjeno, je mnogokrat samo floskula in vredno manj od tega, kot če se otrok pride stisnit k tebi. To pomeni isto, samo neverbalno.
Oooo, zanimivo!
Jaz sem se otrokom opravičila neštetokrat in še vedno se kdaj opravičim, pa jim še nikdar nisem naredila nič hudega!
– oprosti, sem pozabila kupit, kar si prosil
– oprosti, najin dogovor se ne bo izšel, so se pojavile težave, nadomestim čim prej bo možno
– oprosti, nisem ti oprala najljubše majce
– …
Oooo, zanimivo!
Jaz sem se otrokom opravičila neštetokrat in še vedno se kdaj opravičim, pa jim še nikdar nisem naredila nič hudega!
– oprosti, sem pozabila kupit, kar si prosil
– oprosti, najin dogovor se ne bo izšel, so se pojavile težave, nadomestim čim prej bo možno
– oprosti, nisem ti oprala najljubše majce
– …
[/quote]
Resno? Te neumnosti ti enačiš s tem, o čemer govorimo? Da skoraj odraslega otroka prepiru tako užališ, da se mu moraš opravičiti?
Resno? Te neumnosti ti enačiš s tem, o čemer govorimo? Da skoraj odraslega otroka prepiru tako užališ, da se mu moraš opravičiti?
[/quote]
Moja 7 letnixa je izjavila po pretepu s svojo 6 letno sestro:”oprosti ker si tecna in te ne morem prenasat.”
Nisem vedela al naj znorim ali ji cestitam za odkritost.
Btw tamala je res pravi iritator na case.