Mene samo zanima, kaj ste brali, ko še ni bilo interneta in spletnih časopisov? So vam bili časopisi predragi za kupovat
Večinoma knjige, sem ter tja revije in časopise.
A po drugi strani – ste takole razmišljujoči do pred kratkem živeli kje res brez infrastrukture?
Jaz berem stvari na netu že od otroških let dalje… že leta 1980 se je dalo igrati in brati na netu, potem pa sploh. Res pa ni bilo takole razširjeno kot je zdaj in oblike oz. standardi so bili drugi.
Brali smo časopise in revije, kdaj tudi v knjižnici, da ni bilo treba kupit. Dobre so bile tiskane Finance – sem jih brala v službi, ena nemška ženska revija Bild der Frau, sem kupovala zaradi nemščine, Fashing nemška za maškare, pa modne revije so bile zelo in. Življenje in tehnika še vedno imamo. Revija Karma, ki je danes ni več. Schoner Wohnen. Cene so pa kar znesle dosti ja, tko da nisem redno vsega kupovala. Časopis Delo smo imeli doma naročen, tudi Nedelo. Ta je bil jutranji užitek ob kavici. Ja, lepi časi so bli….
Brali smo tiskane časopise, bili smo naročeni na dva dnevnika, občasno kupovali tednike. V knjižnico je bilo treba enkrat na teden, da si si privlekel tistih 8-10 knjig, ponavadi za celo familjo. V kavarnah so imeli tudi časopise, pa si šel zjutraj na kafe in prelistal še tiste, ki jih nisi kupoval. Zraven še koga srečal in izmenjal zadnje lokalne čenče.
Informacije o raznih službah, urnikih ipd. se je iskalo po telefonu, zato so fajn služili s številko 1188 za informacije o telefonskih številkah. Za ostale informacije si iskal v leksikonih (vsaka hiša je imela vsaj dva) in slovarjih (še vedno jih imam 6 doma), ali pa visel v knjižnici (tam si dobil tudi uradni list in vse uradne objave).
Pri nas smo za delo začeli uporabljati internet tam okrog 1997. Ampak predvsem za pošiljanje dokumentov en drugemu, prej smo za to uporabljali diskete. Kolikor se spomnim, prav dosti takrat v slovenščini na internetu ni bilo za brat. Je bil še brskalnik najdi.si in matkurja.si., na splošno pa se je uporabljal yahhoo.
Pri nas smo bili naročeni na Dnevnik in Nedeljca, občasno pa smo kupovali glasbene revije (midve s sestro), križanke (mama), Radar (oče), ostal mi je tudi medel spomin na Vroči Kaj, večkrat najden v spalnici, ampak okej, ta je bil bolj za gledat… 😉
Knjige kupujem, na branje elektronskih se pa ne morem navaditi.
Sedaj občasno kupujem Delo, Dnevnik, Global in križanke (različne izdaje), eko in vrtnarske revije, če je na naslovnici omenjena tema, ki me zanima (ponavadi na pošti 🙂)…
Naročeni smo bili na Delo, Dnevnik in Slovenske novice. Fajn je bilo prelistati časopis ob jutranji kavici, pred odhodom v službo.
Tudi potem, ko je bil internet, smo naročnine obdržali.
Najprej smo zaradi slabih novinarjev, odpovedali Delo. Čez par let pa še Dnevnik in Slovenske. Torej ne zaradi keša, ampak zaradi enih prav točno določenih novinarjev.
Je bilo kar težko, se odpovedati jutranjemu obredu, sedaj pa oprem komp in je tudi čisto ok.
Isto, velja tudi za Večer, ko folk odpoveduje naročnine zaradi člankov, ki jih paca tista nora srbijanka Slapšakova.
Doma smo bili naročeni na Nedeljski dnevnik in Jano. Še prej je bila mama naročena na Našo ženo. Ob sobotah smo kupovali Delo, ki je imelo Sobotno prilogo. Kot najstnica sem kupovala Zabavnik in neko takrat znano nemško revijo o pevcih, kjer so bili tudi posterji. Pa Antena je bila obvezno čtivo :). V šoli sem bila naročena na Pionirski list in Proteus. Občasno smo kupili tudi Radar in še kakšno revijo. Mama je od prijateljice dobivala neko nemško trač revijo. V knjižnico smo pa tudi veliko hodili.
Mamo so preko telefona ene dvakrat nahecali, da se je za leto ali dve narocila na Delo in Dnevnik. Smo se odjavili. Ne zaradi cene ampak zaradi dokaj mocno prizadetih avtorjev clankov.
Do nazadnje smo imeli na dom narocene Finance. Smo se narocili tik pred zacetkom recesije. 2007 mislim da. Na podlagi njihove propagande tudi kupili delnice NKBM. In ko je slo vse Zum Grund smo se za vedno odjavili tudi od tega casnika. To je bilo tam leta 2013.
Sicer sem bila v otrostvu narocena na Pil. V nizjih razredih pa na Ciciban. Pa stara mama mi je placevala narocnino za Mavrico ko smo se hodili k verouku.
Kar se tice ostalih medijev je pri nas laufala predvsem televizija ker smo imeli kabelsko ze kmalu po osamosvojitvi.
Fotr je sicer mel impulzni internet za potrebe dela ze od poznih 90tih.
Bolj pogosto se je internet za ostale stvari zacel pri nas uporabljat s prihodom Adsl kar je bilo mislim da leta 2006 ko se je zacelo placevat pavsalno in ne na impulze (VOLJA). Mama je sicer dostikrat prinesla vse mozne revije in cajtnge, na katere je bila narocena njena mama, ki je imala gostilno (Delo, Vecer, Dnevnik, Ona, Nedeljski, Slovenske novice, itd.)
Knjig nismo nikoli brali, ceprav smo vsi visoko izobrazeni Morda sem v mladosti prebrala tistih 4 ali 5 romanov poleg obvezbega solskega ctiva. Smo bolj brali strokovno literaturo.
Danes laufa samo se internet.
Kabelsko smo odjavili. Cajtnge tudi… Za knjige enostavno ni casa. Revija je zastarela ze ko je povsem nova.
Veliko prebiram strokovne literature in online strokovnih novic v anglescini. Ter tudi rtvslo, 24 ur, nova24, pozareport, siol. Veliko sem se do nedavnega tudi Finance.si, samo je sedaj prav vse zaklenjeno.
Tista nemška glasbena revija je bila Bravo.
Doma smo imeli Nedeljca, potem pa slo. novice. Mama je kdaj pa kdaj kupila kašno Jano, sodelavka pa redno Lady.
Čeprav internet uporabljam že od samega začetka, pa me branje nekih tračev ni pritegnilo, tako, da novičarskih strani ne odpiram pogosto. Redno vreme, pa YT, pa tisto kar rabim za službo in evo recimo sedaj se ogledujem za novim računalnikom, ker imam starega 10 let in win 7 🙂
Ugotavljam, da čedalje bolj berem selektivno, tisto kar me res zanima ali pa potrebujem. Pa tudi to, da mi je računalnik v pomoč in ne več v neko odvisnost. Vračam se tudi h knjigam.
Predvsem smo brali knjige, nismo se ravno zalagali z revijami, razen za na plažo.
V Svetu knjige smo vsake par mesecev naročili par novih knjig, leposlovje, enciklopedije, priročniki,… Kot otrok sem jih prebrala ogromno, tako domačih (po večkrat), kot iz knjižnice (pri teh mi je šlo na živce, ker so pogosto bile umazane in smrdele).
Kot otrok sem bila naročena na Ciciban in še par drugih revij. Starši na Otrok in družino, občasno so kupili tudi Jano in Mladino. Stari starši na Nedeljski dnevnik, občasno so si zrihtali še Družino. Kot otrok sem brala tudi kar je bilo zanimivega v teh revijah, ponavadi kakšne otroške strani, intervjuje in smešnice. 🙂
Tam nekje na prelomu tisočletja smo dobili ADSL, potem sem kaj kmalu tam dobila večino informacij. Npr. za 9/11 sem izvedela, ko sem prišla iz šole in šla na net…