Jaz sem.
Čeprav jih imam rada, pridejo trenutki, ko jih komaj gledam in prenašam.
Takrat se tudi vprašam, kaj mi je bilo tega treba. Poroka itd.
No, potem se skuilram pa je dobro, da naslednjič. 😜
Sklepam, da sem bolj kot ne osamljen primer, ker večina žensk na kaj takega ne bi pomislila, tudi v najbolj morastih sanjah … 🤔

Upppps, ti tiskarski škrati so res nadležni!
V naslovu je pravilno :
Ženske, povejte, ali STE kdaj naveličane svojega moža in otrok?

Ne. V bistvu sem mnenja, da preživimo čisto premalo časa skupaj.

V tem obdobju kot sem zdaj, en sredenješolec in en študent in njun oče, ki je moj partner že skoraj 30 let, nisva pa poročena, se res ne somnim kdaj sem si nazadnje mislila kaj takega. Lepo mi je, nam je in tega kar imam nikdar ne bi menjala za nič drugega.
So pa bila včasih obdobja, takšna in drugačna, ko mi je po glavi hodilo marsikaj, tudi črne misli. Upam da je to preteklost.

Saj zato 4 leta jebe m drugo da pozabim vmes ženo. Ni normalno da skos eno in isto gledaš, se naveličaš po par mescih, vztrajam sam zato ker ima njena familija keš in imam od tega velik koristi. Otroka pa tako ne morem gledat, imam pa enega. Ko ga vsaj nebi mel.

So momenti,ko mi gre dec strasno na zivce in si mislim, proklet dec hudicev bejzi mi ispred oci da te ne vidim. Verjetno ima tudi on take momente in obcutke glede mene,se ne slepim da jih dozivljam samo jaz.
Kar se pa otrok tice imam pa vcasih moment,ko si recem kaksna teleta sem jaz to rodila.? in smo spet pri dedcu- taka teleta kakrsna mi je dec naredil,ko me je oplodil.
Bo dovolj iskreno

👍 za iskrenost

Otroka mi sicer ne gresta na živce, mož pa skoraj vsak dan:(

pride kak moment, ja.

Čisto normalno razmišljanje. Mislim da ga ni človeka, ki mu bližnji ne bi šli nikoli na živce. Se zgodi – oz. pridejo takšni trenutki – pa spet minejo.
Dokler jih ni preveč – sploh ni nobene panike.

Meni se to ne zdi nič posebnega, vsak ima kdaj slab dan in ti gredo ljudje malo na živce.
Problem pa je, če se v odnose meša npr. še tašča, ki se postavlja na sinovo stran, pa potem se sin postavi na mamino stran… To pa je problem, ker se začneš spraševati marsikaj, izgubljaš spoštovanje do teh ljudi…

Spet prva?
A veš, da si ti meni vedno bolj simpatična, pa sploh ne vem zakaj? 😘

Spet prva?
A veš, da si ti meni vedno bolj simpatična, pa sploh ne vem zakaj? 😘
[/quote]

Ja lej imam navado odgovarjati “z vrha” in tam so ponavadi nove teme.
A to si spet ti, ki vodiš natančno inventuro vsega, kar sem kdaj napisala in o minutah in sekundah, ki jih porabim tukaj?
Če nisi, se lahko vpišeš v klub, menda članarina niti ni previsoka.

…od smeha. Tole pa je brutalno iskreno! ;-))))))))

Pri meni pa ravno obratno. Otroci mi najpogosteje cuzajo živce, mož pa večinoma res ne. Najbrž zato, ker sem moža sama izbrala, otrok pa ne 😆

Dobro sklepas.

Od kar smo kupili vikend na katerega nocejo ne otroci ne moz imam par dni na mesec cisto za sebe blazen mir in mi 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} manj kravzaljo zivce.

Ne, partner mi ne gre na živce. On me občasno ujezi, samo to je drugačna situacija kot ko mi gre nekdo ali nekaj na živce. Naveličam se ga tudi ne.

Meni živce znajo kravžljat člani moje primarne družine in vsi ostali, ampak njih si nisem sama izbrala. Ko se je to zgodilo nazadnje, sem si na poti domov spet mislila samo to, kakšno srečo imam, da doma nimam takih “telet” (kot bi rekla Grda resnica, haha). Odločena, da partnerju ne bom težila s tem in bom imela lep preostanek dneva pridem domov. Po kakih 5 min doma je sledilo tole:
On: “No, povej, kaj je bilo?”
Jaz: “Kako to misliš, kaj je bilo?”
On: “Nekdo te je živciral danes.”
Jaz, vsa osupla: “Kako veš?”
On: “Takrat vedno prideš domov izjemo ljubeča.”

Pa še prav ima. Bolj ko me ljudje živcirajo, bolj ga cenim.

Čisto normalno, se zgodi kdaj.
Če se nikoli ne bi zgodilo, bi se vprašala, če je vse (smo mi) o.k.
Ne sme to biti preveč krat.

Ona nikoli ni bila naveličana svojega “lubija”, ker jo razume, podpira in razvaja.
Problem je nastal, ko se jo je “lubi” naveličal …

Kad mi dođe žuta minuta, protjerao bi jih sve u peechku materinu. I to kroz iglene uši. 😉

he he he grda, vsi smo kdaj v ‘momentu’ 😀

Na živce mi gre, ko se družinskega problema loteva korporativno in se pogovarja z mano, kot da sem njegova project managerka, otroci pa zaposleni…

Zdej je moderno in povsod reklamirano kako si mora vzet ženska čas za sebe. No meni se to zdi mimo. Ne moreš roditi otroka ali otrok in potem samo gledati kdaj imaš čas za sebe. In dati otroke v varstvo.
Na zivce mi seveda gredo. Vsi trije deci. Najbolj ta star. Vcasih bi prijela dve pokrovki in mu vmes dala glavo. Otroci so pa pač otroci.

Verjetno smo bili bolj malo skupaj, da bi mi šli na živce. Ne spomnim se. No sicer sem pa človek, ki mi živci dobro delajo, v življenju mi je šlo na živce malo ljudi, mogoče 4. Bi pa rekla, da grem jaz na živce veliko ljudem, ampak to je njihov problem, ne moj.