Tisti, ki ste se podali v boj proti izvajalcu mobinga nad vami
Mobing s strani nadrejene dozivljam skiraj vsak dan ze skoraj dve leti. Zdravje se mi sesuva kot domine. Se mi zdi, da samo se vegetiram.
Zapisujem si vse, velik zvezek je skoraj ze poln.
Vzrok je izkljucno v mojem znanstvenem nazivu, ogromnem znanju in pohvalah.
Prijavit se zaenkrat se ne upam, ker vem, da bodo stopili skupaj, tudi kadrovska, in nastopili proti meni. Sodelavke se ne bodo upale stopiti na mojo stran ceprav so prica temu, jih je strah.
Edina resitev bi mi bila menjava sluzbe.
Sem v drzavni upravi.
Popolnoma neobremenjeno sem dala odpoved in si poiskala službo drugje. Morda edino ta razlika, da vse teh pritiskov na zavedni ravni nisem dojemala kot mobing (čeprav se te dotakne, toliko da sem se zadnje mesece občasno zalovila kako dobro bi bilo, če bi se na poti v službo v mene zaletel en kamion 🙂 not funny, če sedaj pogledam za nazaj), torej, da bi sama sebe videla kot žrtev določenih oseb oziroma okoliščin. Sem si pa ves čas vse beležila, poskušala biti čim bolj objektivna in na koncu sem prišla do otipljivega dokaznega gradiva o raznovrstnih kršitvah (šla tudi po pravno mnenje). Samo se mi ni dalo spuščati v dotične zadeve, ker sem bila samo srečna, da sem lahko šla. Imam pa še vedno vse shranjeno, če bo kdo drug rabil pomoč. 🙂
Sem pa po svoje hvaležna za to izkušnjo, znanje, problem je v nas samih, ker preveč toleriramo, ne vem ali smo tako naučeni oz. nas je strah, da bi se postavili zase. No, nihče drug se ne bo.
Jaz sem zaradi mobinga tožila delodajalca na delovnem sodišču. V mediaciji sem dobila 8.500 eur. Bolj pomembno se mi je zdela obravnava na kazenskem sodišču, ki pa ni bila na mojo pobudo, ampak na podlagi anonimke, ki jo je dobila policija… zadeva je bila v tem primeru uperjena proti izvajalki mobinga, kar se mi je zdelo bolj prav… na sodišču sem se pri preiskovalnem sodniku lahko zbrala in sem govorila kot je treba, na obravnavah kasneje pa je bilo moje zdravje, verjetno kot posledica jemanja psihiatričnih zdravil, že kar zelo načeto. Težko sem govorila v stavkih…Res je, da je bilo težko izbrati najpomembnejše dogodke, saj sem imela le teh za 2 fascikla ( v zapiskih)… in ti naj bi v nekaj minutah povedal vse, kar je nemogoče… No, zaradi tega je tožilka zadevo opustila…jaz pa sem bila razočarana. Moje zadnje upanje je ugasnilo. Priznam, da sem nekoliko lažje prenašala vse skupaj, ker sem verjela, da se vse vrne. Ampak zdaj tega upanja nimam več… včasih si zaželim, da bi mi policija le pomagala, tako da se mi včasih celo zazdi, da me zasleduje… to je še zadnje upanje, da sodišče mogoče le ni odnehalo. Tako se tolažim. Edino svetlo upanje ob tem, da zaradi posledic mobinga nimam nobenih prijateljev in da mi je padla samozavest, da se počutim osamljeno, od vseh zapuščeno…. Sem bila pa kar dolgo v tem mobingu in še sedaj mislim, da se na svetu vse odvija tako kot se je pri mobingu. Da ljudje niso iskreni. …. Ker sem vse skupaj videla kot nepravičnost, sem zadevo hotela dokazati…. zraven sem si pa uničila zdravje itd… samo po 9-ih letih odkar sem odšla iz tega delovnega okolja te nepravičnosti nisem mogla pozabiti. Še vedno mi je hudo, ker sem zaradi nadrejenih in sodelavcev morala izgubiti službo, ki je bila samo 15 korakov oddaljena od mojega doma. Če ne bi imela takšnih primitivcev v svojem delovnem okolju bi lahko brez problema opravljala svoje delo. Mogoče bi imela tudi srečo in bi dobila kakšen evro dodatka za dobro opravljeno delo, za delno nadomeščanje enoletne odsotnosti moje sodelavke…. tako pa so me ti primitivci izkoristili do konca, tiste finance, ki bi pripadale meni so si pa razdelili med seboj…
V državni upravi so nadrejene osebe bolj ali manj nastavljeni politični kader. Torej zaščitene. Poznam primere, ko so šefi in šefinje “trdno v sedlu”, pa čeprav je že cel kup podrejenih šlo v druge službe zaradi nevzdržnih razmer. Nihče se ne vpraša, če je morda z nadrejenim kaj narobe.
[/quote]
Ja, res je. In ker upanje umre zadnje, je pri nas upanje samo takrat, ko se zamenja vrh. In potem upas, da je druga politicna struja in da zamenja tudi tiste pod seboj.
Upanje, da se vse vrne, sem zal izgubila.
Prevec je hudo in velikokrat se sploh ne spoznam vec.
Vsak dan upam, da cim prej grem iz sluzbe, teden za tednom, mesec za mescem…
Vem, da nisem sama v taksnem polozaju vendar je to bolj slaba tolazba.
Upam na menjavo delovnega okolja, delam na tem vendar nimam VIP, poleg tega pa nisem vec med najmlajsimi.
Ni bilo v JU ampak v multinacionalki. Kolektiv sem imela na svoji strani, nadrejeni in kadrovska so se me hoteli znebiti, ker sem prevec vedela. Meni menjava sluzbe ni bila v interesu, zato sem sla na noz in stisnila zobe. Ni jim uspelo, zdrzala kolikor je slo, se mi je na koncu dobro izteklo. Ni mi zal, to sem bila dolzna sama sebi.
Ravnokar v podjetju; kjer delam obravnavamo primer mobinga. Prijavo pa je podala kadrovska služba, ki je na izhodnih razgovorih ugotovila, da nadrejeni delavec šikanira podrejene. Ker se nobeden od podrejenih ni upal podati prijave, je to storila kadrovska služba v imenu mobingiranega delavca. Držimo pesti, da bo zadeva dovolj oprejemljiva, da bo delavcu, ki izvaja mobing možno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Plus svetovali bomo mobingiranemu delavcu, da vloži zoper izvajalca mobinga tožbo zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.
Nedopustno je, da se nekdo psihično izživlja nad delavci, hkrati pa od njih pričakuje efekt na delovnem mestu. V resnem podjetju bodo vedno prisluhnili vsakomur, ki smatra, da je na delovnem mestu trpinčen. Žal pa je večina delodajalcev takšnih; da se jim s tem ne da ukvarjati.
Za tiste, ki ste šle skozi in še vedno razmišljate o tem in za tiste, ki celo še vztrajate v nemogočih pogojih: Potegnite črto čez tisto, kar je (bilo). So tisti, ki so vam povzročali toliko gorja, vredni tega, da si uničite eno samo minuto s tem, ko razmišljate o njih? Ne! Gremo dalje! Utapljanje v preteklosti ni nikoli prineslo rešitve, novi načrti pa.
Srečno!
Problem je pa v tem, da mora delovno mesto zapustiti žrtev in potem mora še tožiti…Nadrejenemu se pa nič ne zgodi. Kdo bo povrnil žrtvi vsa ta leta boja, žalosti….si upam trditi, da bo to vašo žrtev krivica kasneje še zelo bolela. Sploh potem, ko bo opazila, da se niti sodišča ne zavzamejo za žrtve. Kdo se potem sploh bo? Če bo še na sodišču razočaranje bo izgledalo tako kot da si dobil zaušnico. Še zadnje upanje bo umrlo…Ti pravilniki o zaščiti žrtvi mobinga so kar nekaj brezveznega… so samo črke na papirju…. niso osnova za razrešitev izvajalca mobinga. Kar je pa tudi narobe je pa to, da mora žrtev dokazovati mobing, čeprav je že čisto brez moči… Po eni strani pa imaš takrat vsaj upanje…želiš pravico… je pa res, da bi morala sodišča upoštevati, da če je število negativnih dejanj visoko, da si lahko žrtev napiše vsaj oporne točke. Tako nimaš strahu, da boš kaj izpustil. Na žalost pri meni to ni bilo dovoljeno… Nisem znala izbrati kar je najpomembnejše, ker sem se našla v vseh točkah mobing dejanj…
Mater sunce, dajte narediti eno fb skupino, da se zberemo in gremo v parlament!
Temu je narediti konec, zbrcati mobingaško svojat.
Napraviti zakon, da mobing velja zaposlitve. Ter še česa.
Mobingaše v javnost, s slikco in vsemi podatki.
Hehe, mene so sterali vse do tujine, preživeti je treba, ker se temu ne podrejam.
Ampak temu, upreti se, se ne odrečem nikoli, tudi za vas grem v boj.
Hvala za podporo. Res bi bilo treba kaj narediti. Jaz v svojem razočaranju nisem naredila nič. Ampak moje zdravje se je samo še slabšalo… s tem ko se umakneš in če ne tožiš ne narediš nič. Samo sam ostaneš s problemom. Iz glave žal tega ne moreš izbrisati. Sploh ker ti zaradi rezultatov pri delu uniči življenje tebe in tvojih najbližjih… pa na žalost prispeva tudi k temu, da v novi službi premišljuješ o krivici. Ko imaš kakšno težavo na novem delovnem mestu, pomisliš ali sem morala zaradi krivice na prvotnem delovnem mestu res zapustiti službo, kjer je bilo prvo leto res fajn, kjer sem imela uspehe pri delu…Si res zaslužim v drugi službi šefa, ki me venomer kritizira… kaj sem naredila narobe, da me življenje tepe… želim si takšno službo kot je bila ta kjer sem delala preko študenta oz. kot je bilo prvo leto v službi, kjer so kasneje izvajali mobing nad mano…takšnih delovnih odnosov si želim in takšni izvajalci mobinga bi si res zaslužili, da za njih izve javnost… tudi drugi izvajalci mobinga bi se potem ustrašili. Kot izhaja iz medijev zdaj marsikje govorijo o mobingu, še nikjer pa ni bilo slišati o obsodbah…očitno je v naši družbi vse dovoljeno. Nihče se ne boji.
Izvajalec mobinga ni en sam, je pa glavni, ki ima moč. Bodisi je šef ali nekdo, ki ga šef podpira. Ker vsi ostali želijo obdržati naklonjenost nadrejenemu, se avtomatsko pridružijo izvajalcu mobinga. Na koncu je cel kolektiv vključen v poniževanje, zaničevanje in izključevanje žrtve. Glavni izvajalec mobinga da celotnemu kolektivu vedeti, da s tem delavcem pa ni nič, ker ne zna delati, če slučajno zna mu sproti spreminjajo način dela, ki velja le zanj in dela vedno več napak. Ker žrtev hodi v krču v službo oboleva, je depresivna, se boji česa vse ga bodo obdolžili, jexxxanja v glavo, posmeha, pravil in prepovedi, ki veljajo le zanjo, kontrola časa za malico, zadrževanje v službi po končanem delovnem času.
In ne, nihče v tako velikem sistemu se ne bo zavzel za tvoje pravice. Še več, verjamejo vsej mobinški množici, da nisi sposoben za delo in imaš napake, katerih se sploh ne zavedaš. Zdi se ti, da sanjaš, saj si še nedavno bil odličen v nekem delu, v katerem nisi več. Zloba teh ljudi je brezmejna, upam, da se jim bo kdaj vrnilo.
Ne vem, če je to mobing, a bila sem deležna otipavanja od enega izmed zaposlenih. Povedala ostalim in odgovor je bil: ja, to počne vsem novim in mladim, hi hi. V stilu: potrpi. Ja, seveda!
Njega sem nekajkrat opozorila, a ni pomagalo, zato sem uredila pač po svoje. In sicer sem ga zašamarila in zbrcala. Od takrat dalje blažen mir.
Sem žrtev mobinga zaradi spolne usmerjenosti. O meni so se že od začetka nastopa dela začele širiti govorice. Praktično je večina zaposlenih sodelovala pri tem.
Od takrat, ko je to prišlo do mene, ne najdem več miru na delovnem mestu. Ni koncentracije, je le trpljenje. Želim oditi, a trenutno še nimam kam.
Neenaka obravnava je, govorice so, celo očitanje načina privatnega življenja, ko domnevno živim z osebo istega spola. Vmešali so se v mojo zasebnost.
Je imel kdo podobne težave? Tista oseba, ki je o meni razširila govorice, tudi sicer še naprej provocira.
Jaz sem imela podobno izkušnjo. Prepričana sem, da je mojo nadrejeno in njene sodelavce zanimalo moje spolno življenje. Enkrat so mi za rojstni dan naredile čestitko z nekimi verzi in o striptizu je bilo govora. Občutek sem imela, da jih zanima kaj se dogaja pri nas doma v spalnici. Mislim, da bi jim dalo misliti, če bi jim rekla, da sem celo istospolno usmerjena. Po moje bi me začele s tem ustrahovati, izsiljevati. Kar se tega tiče mi da oporo zakon, ki pravi, da šikaniranje zaradi spolne usmerjenosti ni dovoljeno. Ne vedo pa, da so same v bistvu ene butaste reve in so same sebe ujele v past. Še zavedle se niso. Če je blo slučajno kaj na tem, da so mi mogoče celo prisluškovale…. ali pa so bile samo govorice, ker do njih je prišlo vse kar sem hotela in kar nisem hotela….se pozna, da sem imela službo pri sosedih. Je pa hudo ko veš, da se zanimajo za tvoje privatno življenje glede na to, da to ne bi smela biti v njihovi domeni.
Najdem se v vseh vaših sporočilih. Tudi nas je bilo več ki smo doživeli mobing s strani nadrejene. Tudi jaz hranim zapiske za vsak slučaj oz. za moji hčeri, ko bosta nekoč brali, da bosta vedeli kaj se mi je dogajalo….tudi jaz sem delala v javni upravi kjer je pomembna samo izobrazba in že imaš stolček. Med delom pa izvajaš mobing. Saj ti tako nihče nič ne more, ker si na položaju….Na bruhanje ti gre ko se spomniš kaj vse si dal skozi in ko se zavedaš krute realnosti, da po 9 letih zaključenega mobinga še vedno živiš posledice. Da si bil ti tisti, ki je moral odditi iz službe…. pa tudi občasno dobivam občutke, da slišim nadrejeno in njene komentarje….
Pri nas je bilo tako in še vedno je, da so izločeni tisti, ki ne želijo govoriti o svojem privatnem življenju oziroma povedo bolj malo. Nadrejena oseba tako komunicira bolj ali manj samo s tistimi, ki veliko o sebi govorijo, pa tudi samo njim nosi pomembne službene informacije, ki bi jih morali poznati vsi. Če nisi tak kot nadrejena oseba, da pljuvaš po drugih in jih šinfaš, te takoj sumničavo gleda in preverja “čigav si”. Če bi pa slučajno ti kaj proti komu izjavil, bi nadrejena oseba takoj o tem seznanila to drugo osebo. Že kar nekaj jih je šlo stran, ker jih je na tak ali drugačen način izločila, ker niso plesali tako kot je ona žvižgala.
