Kako se namerno samski spoprimete s čustvi
Torej tisti, ki ste se odločili ostat samski za vedno, kako se vi spoprimete z občasno zaljubljenostjo?
Saj veste kaj mislim, ko vam nek kolega za seks malo preveč pritegne pozornost ali postane preveč prijetna družba. Skratka opazite, da se mogoče zmenite za tega človeka, itd. … pač neka čustva se mogoče začnejo razvijat. Skratka ni več zgolj seks, klepet in cca ura druženja na cca dva tedna.
Jaz sem do sedaj bila navajena, da sem rekla, da več nimam časa se dobivat ali pa da imam drugega. Kontaktirala nisem več prva. Pa se je potem tukaj nehalo. Tudi hitro me je minilo, ko sem pomislila kako patetična je ta situacija.
Kako se drugi spoprimete s takimi dogodki? Tisti zavestno, namerno samski (za zmerej)
Verjetno nic kaj drugace kot ti. Ce hoces bit samski, pac ni druge kot da se ogibas stikom.
Se ne zaljubljam. Za zaljubiti se moraš vseeno iti po neki, lahko sicer zelo kratki, krivulji spoznavanja tiste osebe, v ljubezen na prvi pogled pa ne verjamem. Če zaznam, da me “malo preveč” zanima ta oseba, kar bi ali pa nebi lahko vodilo v zaljubljenost, se od nje enostavno oddaljim, tudi fizično, če je potrebno (zapustim skupino). In to po moje počnem že v podzavesti, ker sem se tega z leti privadil.
Ne vem sicer zate, ampak jaz si nerad po nepotrebnem kompliciram življenje z dramami. Cenim prijateljstvo in družbo, rad se zabavam, ampak tisto “nekaj več” pa praviloma vodi v razgraditev dobrih odnosov.
Ja saj to ravno mislim, da ti nekdo “malo preveč po mislih hodi”.
Zanima me je le praksa drugih. Očitno tudi drugi uporabljate “about the mission” način. Sem mislila da ima kdo kako drugo “strategijo”
[/quote]
Ponavadi so namerno samski tisti, ki se nekako niso sposobni navezati na drugo osebo, se zares zaljubiti, ljubiti. Če se človek tako pogosto zaljublja kot ti, bo pa težko ostal “zvest samemu sebi”. 🙂
Jaz nisem šel nikoli v nobeno razmerje, resno ali ne, z nekimi pričakovanji, kvečjemu sme se vnaprej omejeval da se nekaj ne sme zgoditi. Mogoče sem razmišljal tako kot ti in to drago plačal. Zgodilo se mi je, da je nekaj, kar sem v moji glavi mislil, da je samo nekaj občasnega, spontano peljalo v nekaj bistveno bolj resnega in globljega. Edina napaka, ki sem jo pri tem naredil, pa je bila, da si tega nisem hotel priznati oziroma sem živel v zanikanju in samega sebe mučil. Tudi ženska v katero sem se zaljubil je vseskozi poskušala skrivati svoja čustva do mene, ker sem ji že od vsega začetka govoril, da nisem človek za zveze, da hočem biti samski. Bolj kot sem jo odrival stran, bolj me je privlačila in verjetno je to tudi ona čutila, ker sva se nenehno razhajala in vračala drug k drugemu. Potem mi je nekega dne dobesedno izlila svojo dušo, povedala kaj čuti in zame je bilo to, kot da bi padel v nek orkan čustev iz katerega se nisem mogel izviti. Ustrašil sem se tega in reagiral kot bedak, seveda z zanikanjem in s tem, da sem šel stran, daleč stran. Grdo sem jo prizadel, vem, nikoli pa ne bo vedela, da sem s tem v resnici še bolj prizadel sebe. Ne mine dan, da si ne bi tega očital, pa je minilo že nekaj let od takrat. Tako da ni težko slediti svoji agendi in ostati samski. Malo prizadeneš druge, malo sebe, pa gre. Meni brez težav uspeva ostati samski, ne uspe pa mi biti pomirjen sam s sabo.
Mam obcutek, da nisi ravno prepričana v to, da bi bila res rada večno samska, ker če bi bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepricana ti to ne bi delalo težav.
Jaz sem eden takih in s tem nimam težav. Sem trdno odločen v to in tudi trdno prepričan v to in tega ne more nihče spremenit ne tako ne drugače.
Ne ne, zveze in partnerstvu ni zame. V to sem prepričana. Nikoli nobene nisem imela in je tudi ne bo. Karakterno nisem “material za zvezo”.
Seks pa bi, ker imam to rada in temu se ne odpovem. Saj vsakemu povem, da zveze ne iščem, zdaj kako to kateri resno vzame je lahko druga tema. In pol se pač malo dobivam z njim, par mesecev. Pol pol leta nič, pa spet malo drugi. Saj se mi ne zgodi pogosto, da se zaljubim (ali kar koli že). Mogoče res enkrat na cca tri leta, pa še to le takrat, ko imam kako hujše obdobje ala smrt v družini, ogromno stresa itd. in sem “čustveno malo bolj občutljiva”. Sem mislila, da z leti mine, ker kolege za seks in za eno noč prakticiram še iz srednje šole. OK sedaj sem proti koncu dvajsetih a ne bi rada, da se mi kaj takega dogaje še tja nekje v štirideseta.
Joj, kakšni bedaki hodijo po svetu. Ti si navaden osel neumni. Življenje ti na pladnju pripelje žensko, ki te ljubi in ki ti ljubiš njo, ti pa reva usrana jo zavrneš in prizadeneš namesto da bi vsaj dal možnost. Prav je, da trpiš, upam, da boš še dolgo.
[/quote]
Kaj naj rečem? Se strinjam. Tudi sam ne bi mogel bolje napisat. 🙂 Ampak zdaj je prepozno, da bi popravljal stare napake.
včasih moška pamet deluje nekako tako:
https://www.youtube.com/watch?v=ln86-fteBOc
Izven teme, ker nasveta nimam:
Zakaj bi se nekdo namerno upiral prijetnemu druženju in parčkanju?
Kaj bi se zgodilo, če bi se prepustila dogodkom in zbližala z nekom?
Razen, seveda, da bi pač ‘pojedla zarečen kruh’?
[/quote]
Jaz res nisem za zveze, so mi med drugim naporne. Sem tak človek, ki ga je težko imeti rad in ljubiti. Bolje delujem če sem samska.
To prepustiti se pa spet, za kratek čas (cca mesec) sem poskusila ene dvakrat in tako za nič ter na dnu, kot sem se počutila takrat res nisem bila še nikoli.
Raje druženje brez čustev, če že ta so pa narazen.
Jaz res nisem za zveze, so mi med drugim naporne. Sem tak človek, ki ga je težko imeti rad in ljubiti. Bolje delujem če sem samska.
To prepustiti se pa spet, za kratek čas (cca mesec) sem poskusila ene dvakrat in tako za nič ter na dnu, kot sem se počutila takrat res nisem bila še nikoli.
Raje druženje brez čustev, če že ta so pa narazen.
[/quote]
je živeti takemu kot tebi sam s seboj pod takim pritiskom, da moraš skozi bežati in biti na preži, kdaj bo treba bežati. zaja se spuščaš sploh v veze in odnose tudi te kratke? Pa bodi raje sama vseskozi. A za kratek čas pa nisi naporna oseba temu zraven tebe, če si naporna si glih tako za kratek čas kot v dolgoročni, trajni vezi.