zame ni skupnih nedeljskih kosil
Ne gre se za to, da se smilim sebi. Ne. Pogrešam pa nekoga, ki bi rekel pridi še ti. Pogrešam občutek, da bi vedela kako je biti SKUPAJ na nedeljskem kosilu z neko skupino dobrih ljudi. Sama sem. Precej sem si kriva sama, ker sem bolj vase zaprta in sramežljiva in pri svojih 43 letih nisem poročena, nimam nikogar od ljudi, ki bi me vabili. Jaz se držim zase, zaprta vase. V otroštvu sem doživela zlorabe. Nikomur nič nočem, živim zase. Pogrešam pa to, da bi danes sedela s skupino dobrih ljudi pri mizi, očistila skupaj z nekom tisto solato, se veselila domače juhe katero bi podelila s skupino dobrih ljudi nekje. Pogrešam pripadanje neki družini. To me boli. Sicer me še marsikaj boli ampak čez to grem vedno sama. Tudi otrok ne morem imeti, sem neplodna. Žalostna sem edino, ker ne pripadam nikomur. Zame ni nikjer prostora. Hvala za vašo pozornost.
Vsi smo odgovorni zase. Tvoja zloraba se je naredila takšno, da si kot školjka, ki se je zaprla pred ljudmi, ki pa bi ti lahko marsikaj dali. Ampak dokler ne boš naredila koraka naprej, se ti izkušnje zlorabe v drugi obliki lahko ponavljajo. Zakaj ne zaprosiš za psihoterapijo? Reci zdravnici, da ti da napotnico, malo pogooglaj o težavah in o tem h komu bi šla, kakšna terapija bi ti pomagala. Zakaj se ne priključiš kakšni skupini za samopomoč? Če si iz večjega mesta boš že kaj našla.
Sicer pa – zakaj koga ti ne povabiš? Če nimaš ljudi okoli sebe, naredi kaj, da bom koga spoznala. Včlani se v kakšno društvo – razmisli kaj te veseli. Nekaj sigurno že. Pojdi na kakšno spletno stran za spoznavanje, tudi tam lahko koga spoznaš četudi samo prijatelja. Imaš kakšno žival? Tisti, ki imajo pse in se sprehajajo, pogosto navezujejo stike.
Nekaj spremeni, ker verjemi – takšno žalostno, samotno življenje ti ni namenjeno, samo če sama ne boš na redila čisto nič, potem bo tako ostalo.
Veliko sreče!
Poznam eno gospo, ki je tudi sama, a nikdar osamljena. Je prostovokjka, obiskuje odrasle ljudi s posebnimi potrebami v zavodu, potuje po svetu s krščansko mladino.. Ena moja samska prijateljica občasno povabi prijateljičino hčerko k sebi prespat. Gresta v kino, na kakšen izlet, starši pa imajo frej dan. Tako je vabljena na vse rojstnodnevna kosila in zabave. Tretja gospa je po dolgih letih postala “posvojena babica”. Začelo se je s skupnimi sprehodi, nadaljevalo z vabili na kosila, čuvanjem otrok. Ta mladi ji vračajo s prevozi in veselo družbo. Sploh pa si še mlada. Včlani se v planinsko društvo in uživaj življenje. Vso srečo!
Vsem, ki ste mi napisali, da me vabite, HVALA IZ SRCA, že tako lep odgovor zadostuje, da se počutiš vsaj malo cenjeno.
Drugim pa povem, da sama z veseljem povabim na kavico eno starejšo teto, ki mi je soseda, takoj sva se ujeli, od nje se veliko naučiš, ker pove kako je bilo včasih. Ker sem v Ljubljani so vsi nekako zase, v manjšem kraju bi bila bolj povezana verjetno. V velikem mestu pa smo si vsi tujci, tudi po blokih ni veliko komunikacije, vsak se briga zase kar je tudi razumljivo in prav. Pogrešam pa družinsko toplino, pripadnost. Vedno pa bi pomagala nekomu, ki rabi pomoč.
Tistim, ki ste mi tu napisali, da bi me z veseljem imeli na Vašem nedeljskem kosilu pa iz srca hvala, naj se Vam uresniči vse kar si želite, bodite zdravi in srečni.
