Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Ali je že kdo kdaj poskusil načrtno blokirati svoja čustva za daljši čas in kako se mu je to obrestovalo?

Default avatar

Lea39

toton je napisal/a:
Lea39 je napisal/a:


Vsak ima, ampak absolutno vsak (izvzeti so psihopati) “točko slabosti”, področje kjer je ranljiv, kar je normalno.
Tako da, tudi če maksimalno izuriš nadvlado svojega uma nad čustvi, bodo le ta udarila ven, če ne ven, pa navznoter, v obliki fizične bolezni.
Um ne vlada nad čustvi, pač pa jih ustvarja. Nista to dva različna pojma. Čustva so posledica misli.
Delno res, je pa bolj kompleksno vse skupaj.
Default avatar

Goldfish

toton je napisal/a:
Goldfish je napisal/a:


Kako da ne? Lahko te v tem momentu spravim v jok. Lahko se igram s tvojimi čustvi, da mi slediš in reagiraš tako kot jst želim. Seveda so bolj labilni ljudje podvrženi manipulacija, ampak tudi ostali niste imuni :).
Ne moreš. Jaz odločam kaj čutim. Kakor isto ti zase. ;)
Se pravi, da ni človeka, ki bi iz tebe izvabil čustva, ki jih v tistem momentu sicer ne bi želel pokazati? Si robot ali psihopat? :)
Default avatar

toton

Goldfish je napisal/a:
toton je napisal/a:


Ne moreš. Jaz odločam kaj čutim. Kakor isto ti zase. ;)
Se pravi, da ni človeka, ki bi iz tebe izvabil čustva, ki jih v tistem momentu sicer ne bi želel pokazati? Si robot ali psihopat? :)
:)
Zaključujem debato.
Default avatar

vzorci

Ne predstavljam si, kako bi to šlo pri odraslem človeku ... mi je pa povsem jasno, kako se to začne pri otroku. Vzgoja družine taka, da je neprimerno izražati kakršnakoli čustva. V družinskem okolju prisotno nasilje, na katerega se ne sme reagirati. Tudi ko pride do česa pozitivnega, otrok zaradi strahu začne zapirati pipco tudi pri pozitivnih čustvih. Varno je samo takrat, ko ne pokaže čustev, kar s časom preraste v to, da potlači vsa čustva in ne čuti nič. Samo tako lahko preživi v takem okolju. Kaj se zgodi ... po XY letih vse to butne ven ... čeprav nima filinga, da je bilo v družini karkoli narobe (ker je pač okolje, v katerem je živel edino okolje, ki ga pozna, sprejme to kot normalno), se to izraža v telesnih znakih: nepojasnjene bolečine v želodcu, trebuhu, tresenje rok, anksioznost, panični napadi. Ko popusti blokada, se sistem sesuje ... veliki otrok, ki nikoli ni nič čutil, kar naenkrat začne čutiti vse ... strah, razočaranje, izdajo, sramoto ... edino občutka sreče ne zna razpoznati. In to čuti tako močno, da je fizično boleče, nenavadno, daje občutek, da se ti bo zmešalo. In potem ta veliki otrok začne hoditi na terapijo, veliko bere in se uči o čustvih, osebnostih, odnosih in začne spoznavati, da doma le ni bilo vse tako, kot bi "moralo biti". In se uči, kako bi moralo biti, da bi čimmanj vzorcev iz preteklosti prenesel naprej na svoje potomce.

Kako vem? Moja zgodba ...
Default avatar

blokada

vzorci je napisal/a:
Ne predstavljam si, kako bi to šlo pri odraslem človeku ... mi je pa povsem jasno, kako se to začne pri otroku. Vzgoja družine taka, da je neprimerno izražati kakršnakoli čustva. V družinskem okolju prisotno nasilje, na katerega se ne sme reagirati. Tudi ko pride do česa pozitivnega, otrok zaradi strahu začne zapirati pipco tudi pri pozitivnih čustvih. Varno je samo takrat, ko ne pokaže čustev, kar s časom preraste v to, da potlači vsa čustva in ne čuti nič. Samo tako lahko preživi v takem okolju. Kaj se zgodi ... po XY letih vse to butne ven ... čeprav nima filinga, da je bilo v družini karkoli narobe (ker je pač okolje, v katerem je živel edino okolje, ki ga pozna, sprejme to kot normalno), se to izraža v telesnih znakih: nepojasnjene bolečine v želodcu, trebuhu, tresenje rok, anksioznost, panični napadi. Ko popusti blokada, se sistem sesuje ... veliki otrok, ki nikoli ni nič čutil, kar naenkrat začne čutiti vse ... strah, razočaranje, izdajo, sramoto ... edino občutka sreče ne zna razpoznati. In to čuti tako močno, da je fizično boleče, nenavadno, daje občutek, da se ti bo zmešalo. In potem ta veliki otrok začne hoditi na terapijo, veliko bere in se uči o čustvih, osebnostih, odnosih in začne spoznavati, da doma le ni bilo vse tako, kot bi "moralo biti". In se uči, kako bi moralo biti, da bi čimmanj vzorcev iz preteklosti prenesel naprej na svoje potomce.

Kako vem? Moja zgodba ...
Zelo lepo napisano.

Se mi pa zdi, da če teh vzorcev ne predelaš si lahko v nevarnosti, da te izkorišča tako zunanje okolje kot lastne temne sence. Oboje je moč rešiti, samo ta čas lahko zapadeš v novo luknjo. Kakor si zapisala je med najbolj pomembnim to, da te vzorce presekamo in da jih ne prenašamo naprej! Bog ve koliko časa oz. skozi koliko generacij je šel ta vzorec.
Default avatar

Sushi

Adijo zdaj je napisal/a:
Sushi je napisal/a:


Se strinjam. Jaz mam tudi ta problem da občasno nezadovoljstvo tlačim in tlačim nekje v sebi, izbruhne pa ven ponavadi ko sem pod pritiskom...v najmanj primernih trenutkih dostikrat. Na šihtu se mi zdi da se to še najbolj odraža, ker mi gre na k**** neiskrenost in nisem tip človeka, ki bi špecal, zaradi tega pa se nabira v meni toliko časa, da potem naenkrat stresem iz sebe vse, kar me teži. Z lepimi besedami pa itak ne spremenim ničesar, tako da naj kar bo tako, kot je, bmk. Tko je pač...
Tebe boli neiskrenost, ne čustva. Preko čustev si zaznala žalost in nadaljujes s to zalisjo in potem eksplodiras logična posledica, ker ne uporabljaš mozga zraven, ki naredi akcijo.
Iskrenost sama mi je pomembna na vseh področjih, na šihtu pa mi v bistvu ne koristi kaj dosti, ker sem praktično edini v kolektivu, ki mu ni noben problem napako priznat in odpravit. In s tem ko napako priznam, nekak sam sebi v skledo pljuvam. Ugotavljam, da sem na napačnem delovnem mestu oziroma bolj v napačnem kolektivu, saj se ne ceni vrednot, s katerimi so tudi čustva povezana. Vsaj pri meni je tako, ker se v delo samo rad poglobim in tudi razmišljam o tem, ko mi niti nebi bilo treba. Preveč se obremenjujem, ker želim biti vedno boljši, ne pa stagnirat na neki ravni, to je to.
Prekajen meso dl cajt gvera;)
Default avatar

Zartrose

toton je napisal/a:
Zartrose je napisal/a:

Seveda jaz.
Mene človek težko zmanipulira, jih hitro razkrinkam.
Vendar veliko ljudi ne... kar dokazuje tudi politika, mediji, moda, farmacija itd.. ko jim ljudje slepo sledijo.
Sicer pa včasih prav občudovanja vredno kako spretno obračajo svoje besede, seveda če bi bila ta energija usmerjena v dobro ne pa v škodo drugega...mene v bistvu zanima tole- kaj je dogajalo tem ljudem in kako so si to razložili tekom odraščanja, da so tako čustveno poškodovani? da se bojijo odpreti svoje srce?
Seveda ti. Seveda jaz. Seveda vsak. Tudi tisti, ki sledijo nekomu, katerega ideje so jim všeč, mu sledijo prav zato, ker so se s svojimi mislimi odločili, da so jim všeč. Svobodna volja.
Se ne strinjam čisto s tem. Ker je odvisno od tega zakaj sledijo. Če pogledaš v ženski svet, kako že na deklice od zunaj marsikaj vpliva, da niso dovolj lepe take kot so- s svojo barvo las, s svojim obrazom brez make upa ki spreminja videz, s svojo naravno velikostjo košarice, da jih moški ne bojo marali če ne bodo bile take in take itd...Potem moški ki se zavedajo da dekleta, ženske želijo ljubezen in potem poustvarijo nek lik/glumijo, da bi jih zvabili v sex..
Ker manipulatorji prepričujejo, si izmišljujejo, zavajajo, lažejo, celo napadajo da bi nekoga prepričali da naredi po njegovo. Celo drznejo si nekoga napadat, da bolje ve za tega drugega kdo je in kaj hoče. In tu je zelo pomembno da človek ve kdo je, kaj mu je res všeč, kaj si želi, katere vrednote ima v krvi itd... Tako ga ne bo noben mogel prepričat da ima rad svinjino če je ne mara . ali da je njegova najljubša barva siva če je pa morda...ali da ne bo zvest, pošten itd... Stoj za sabo vedno in povsod ne glede na to, kaj hoče manipulator da bi ti bil-ne moreš bit ker si kdor si.