Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Kaj je narobe z mano?

Default avatar

Ljubljancan8933

Ker ne vem več kam se obrniti oziroma na koga, probam še na tem forumu.

Stvar je sledeča, star sem 26 let in pred kratkim (decembra) sva se razšla s punco (ona 20let).
Razšla sva se ker se je zaljubila v nekoga drugega, tudi prevarala me je znjim čeprav je trdila da ni in da je čakala da zaključi z mano preden naredi prvi korak znjim.. in to po 3 letih veze. Sicer je res, da sva v zadnjih mesecih oba bila bolj nesrečna kot pa kaj drugega, tudi sam sem predlagal da zaključiva pa ni hotela, pa govorila kako ne more brez mene in da tako pač je v vezah po daljšem času, še dan pred dem mi je govorila kako me ima najraj in me ljubi in blabla...no mene je Ta dogodek totalno uničil, če dodam še to da je sedaj že v 3 mesecu nosečnosti in skupaj živita že praktično od začetka najinega konca...

Izgubil sem vso samozavest, ker sem jo kljub vsem najinim težavam imel najraje in je nebi nikoli prizdadel na tak način...in enako sem mislil, da je pri njej..pa me je zamenjala hitreje kot spodnje gate..

Prvi meseci so bilo težki, sploh ker je hotela ostati v kontaktu jaz pa sem imela neka nesmiselna upanja..pa sva nekako prišla do tega, da je meni samo še težje in da se ne slišiva več..

Problem pa je sedaj pri drugih ženskah..
razni Badooji in Tinderji so samo še večje razočaranje, od januarja pa do danes sem mogoče inel kakšna 3 ujemanja pa še ta so se hitro končala po paroh izmenjanih besedah..

Dokler sem bil znjo, sem inel veliko samozavesti in ni mi bil problem se pogovarjati z srugimi ženskami, naprimer sodelavke, kelnarce, itd.. sedaj pa sem trd, lesen, vsakič ko že imam šanso soregovorit s kakšno, me kar začne oblivat..pa razmišljam ali sem ji všeč, kaj naj zadj rečem, o čem naj se pogovarjam, itd..

Iskreno sploh ne vem zakaj to pišem....
Default avatar

krneki22

tud mene zanima kaj je narobe s teboj
Default avatar

Marko

Meni deluje, kot da se ona zelo zelo boji ostati sama in zato je na nek način želela čim dlje ostati s tabo, da si na drugem kraju zazihra novega partnerja na nek način, kolk se pač da zazihrat.
Seveda ti tak razhod lahko poruši samopodobo oziroma ti odpre stare rane, v kolikor samopodoba že prej ni bila visoka. Vzami si kaj časa zase, da se malo umiriš, da spoznaš, kako sam funkcioniraš in kaj ti paše, da se rane malo zacelijo, potem pa se počasi vrni na dejtersko sceno.
Tudi brez nje boš lahko živel, brez skrbi, samo dovoliti si moraš.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Ljubljancan8933

Ja, moja samopodoba... imel sem samo eno punco v prvem letniku srednje šole.. potem pa sem bil cca 6 let samski, tudi brez prijateljic...

Ko sem spoznal njo, sem se zaljubil do ušes, čeprav je bila ona stara 16 jaz pa 21.
Moja samozavest, samopodoba se je močno dvignila - za to je zaslužna ona, ker me je vedno hvalila, me spodbujala, dvigala v oblake.... Prvič v življenju sem se počutil lepega, vrednega, nisem bil več zadržan v družbi žensk, itd... Ampak sedaj, se počutim še slabše in imam še manj samozavesti kot sem jo imel preden sem jo spoznal..

Da se da živeti brez nje sem že ugotovil, prvi meseci so bili zelo težki.
Še vedno vsak dan pomislim na njo, večkrat dnevno.Še vedno jo imam rad, kljub vsemu kar je bilo med nama, je nikoli ne bom pozabil..

Ampak še vedno pa boli to, da sedaj z njim živi življenje kot ga je planirala z mano, in vse to tako hitro, jima sicer privoščim vso srečo v življenju.. samo ne morem se sprijaznit s tem..
Default avatar

Marko

Ljubljancan8933 je napisal/a:
Ja, moja samopodoba... imel sem samo eno punco v prvem letniku srednje šole.. potem pa sem bil cca 6 let samski, tudi brez prijateljic...

Ko sem spoznal njo, sem se zaljubil do ušes, čeprav je bila ona stara 16 jaz pa 21.
Moja samozavest, samopodoba se je močno dvignila - za to je zaslužna ona, ker me je vedno hvalila, me spodbujala, dvigala v oblake.... Prvič v življenju sem se počutil lepega, vrednega, nisem bil več zadržan v družbi žensk, itd... Ampak sedaj, se počutim še slabše in imam še manj samozavesti kot sem jo imel preden sem jo spoznal..

Da se da živeti brez nje sem že ugotovil, prvi meseci so bili zelo težki.
Še vedno vsak dan pomislim na njo, večkrat dnevno.Še vedno jo imam rad, kljub vsemu kar je bilo med nama, je nikoli ne bom pozabil..

Ampak še vedno pa boli to, da sedaj z njim živi življenje kot ga je planirala z mano, in vse to tako hitro, jima sicer privoščim vso srečo v življenju.. samo ne morem se sprijaznit s tem..
Povsem poznam tvoje občutke, ampak s časom bodo bledeli in v ospredje bodo prišli novi. Nič ni narobe s tem, kar čutiš. Vem, da bi tudi ti rad bil tam, kjer je ona, ampak lej, ne veš, kam bo njo to pot prinesla, niti ni pomembno. V redu se mi zdi, da si že prej sam želel iz tega razmerja. Očitno sta se ujela v začaran krog, iz katerega nista znala in sta v njemu oba bolj trpela, kot uživala. Tako da, iz tega vidika, je dobra da sta šla narazen, je pa razumljivo prisotno razočaranje, saj so plani verjetnoi bili drugačni. Še vedno jih lahko uresničiš, na določene stvari pač moraš biti pripravljen.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Ljubljancan8893

Ja, bila sva ujeta v nek začaran krog navezanosti in navade.
Najhuje pri vsem tem je, kot sem že omenil sem sam želel iz razmerja .. ampak, ko se je to dejansko zgodilo pa me je totalno sesulo, v prvem mesecu sem probal 1001 način, da bi jo pridobil nazaj... pa sem potem ugotovil, da je nebo nič pripeljalo nazaj in da tudi nikoli več nebi bilo isto ( pa že če bi bilo isto, je bilo na koncu slabo) ... zato se sploh ne razumem, ker vem da je bil odnos slab, da nisva imela prihodnosti... pa kljub temu, jo še vedno pogrešam in si želim da bi bilo drugače.

Totalno me je uničila in se bojim, da ne bom nikoli več zaupal ženski..
Sploh pa pri mojih letih, službi in družbi, ki jo imam ne vem kako bom sploh kdaj spoznal kakšno, s katero bi lahko sploh karkoli bilo.. Delam v pisarni, kjer je tudi zelo malo sodelavcev moje starosti, v povprečju so vsi starejši 15 let.. družbo imam pač kakršno imam že od nekdaj, zelo malo hodimo "žurat" oziroma na place kjer bi lahko kakšno spoznal..
vsi te spletni portali, pa mislim da pri mojih 26 ne "palijo" več ..
Default avatar

Marko

Ljubljancan8893 je napisal/a:
Ja, bila sva ujeta v nek začaran krog navezanosti in navade.
Najhuje pri vsem tem je, kot sem že omenil sem sam želel iz razmerja .. ampak, ko se je to dejansko zgodilo pa me je totalno sesulo, v prvem mesecu sem probal 1001 način, da bi jo pridobil nazaj... pa sem potem ugotovil, da je nebo nič pripeljalo nazaj in da tudi nikoli več nebi bilo isto ( pa že če bi bilo isto, je bilo na koncu slabo) ... zato se sploh ne razumem, ker vem da je bil odnos slab, da nisva imela prihodnosti... pa kljub temu, jo še vedno pogrešam in si želim da bi bilo drugače.

Totalno me je uničila in se bojim, da ne bom nikoli več zaupal ženski..
Sploh pa pri mojih letih, službi in družbi, ki jo imam ne vem kako bom sploh kdaj spoznal kakšno, s katero bi lahko sploh karkoli bilo.. Delam v pisarni, kjer je tudi zelo malo sodelavcev moje starosti, v povprečju so vsi starejši 15 let.. družbo imam pač kakršno imam že od nekdaj, zelo malo hodimo "žurat" oziroma na place kjer bi lahko kakšno spoznal..
vsi te spletni portali, pa mislim da pri mojih 26 ne "palijo" več ..
Pri 26. razmišljaš, kot da si star 70. :) Ne se hecat. Celo življenje je še pred tabo. Spletni portali že palijo, ampak moraš imeti veliko potrpljenja in čim manj pričakovanj, ker v naročje ti ne bo nobena priletela kar tako, četudi se zdi, da jih je veliko gor.
Ne predajaj se preveč trenutnim občutjem posebej pa ne sklepaj nobenih "zavedno" odločitev pod vplivom teh občutij, saj se morajo čustva najprej malo ohladit, da boš videl bolj trezno.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Ljubljancan8893

To imaš pa prav, no saj se tudi sam tega zavedam.. Ampak pridejo dnevi, ko se zdi vse nemogoče in da ne bo nikoli bolje. Sem začel delati na sebi, imam novo službo, začel sem redno obiskovat fitnes in sem trenutno v najboljši formi, včasih se vprašam zakaj se sploh sekiram, ampak potem pa pride konec dneva, ali pa vikend .. ko nimam nobenega ob sebi, pa privrejo vsa negativna čustva in misli... nek začaran krog.

Drugače pa hvala za prijazne in pozitivne nasvete!!! :)
Default avatar

Srečko5

Ljubljancan8893 je napisal/a:
To imaš pa prav, no saj se tudi sam tega zavedam.. Ampak pridejo dnevi, ko se zdi vse nemogoče in da ne bo nikoli bolje. Sem začel delati na sebi, imam novo službo, začel sem redno obiskovat fitnes in sem trenutno v najboljši formi, včasih se vprašam zakaj se sploh sekiram, ampak potem pa pride konec dneva, ali pa vikend .. ko nimam nobenega ob sebi, pa privrejo vsa negativna čustva in misli... nek začaran krog.

Drugače pa hvala za prijazne in pozitivne nasvete!!! :)
eh, dokler boš naiven junc, boš prišel skozi na tak način. Najebal boš.
Na forum imaš dosti napisano o ženski naravi, poišči in razumi napisano. Stokanje je za slabiče, desci pa rešujejo probleme. Maš kuglice med nogami, uporabi to.
_______________________________________________
https://greenbalkan.org/

Zdravilec s konopljo in zdravilnimi rastlinami.
_______________________________________________
Default avatar

luna med temnimi oblaki

Takšno je življenje. Ko pridemo v leta spoznamo, da so tudi razočaranja in porazi sestavni del življenja. Sprijazni se, s punco sta šla narazen, sam pišeš, da sta bila zadnje čase nesrečna, torej med vama ni bilo prave ljubezni. To si skušaj dopovedati.
Star si 26 let, pred teboj je še vse življenje. Živi normalno, pojdi v družbo, naveži kontakt še s kakšnim dekletom, saj jih je ogromno. Tvoja bivša punca je še zelo mlada (20 let), povrh vsega je še noseča, bodi realist, vzemi stvari takšne, kakršne so.
Predvsem pa - s teboj ni nič narobe! Srečno!
Default avatar

Bostjan_Topovsek

Pozdravljeni.

Prekinitev zveze še posebej ne-sporazumna ustvari pogoje za žalovanje, kjer se po začetnem šoku sproži preplet zanikanja, jeze, žalosti, "pogajanj" in na koncu sprejemanja. Žalovanje zahteva svoj čas, toda zdi se, da je pri vas kriza kompleksnejša in globlja.

To je precej značilno za ljudi s slabo samopodobo, kar priznavate tudi sami. Kot taki ste nadpovprečno dovzetni in lačni komplimentov (ki ste jih dobili od svoje partnerke) in na drugi strani dovzetni za "rušenje" gradov v oblakih, ki ste jih s pomočjo bivše partnerke izgubili. Način, kako je partnerka prekinila zvezo kaže na njeno slabo integrirano osebnost, toda istočasno vaša reakcija razgalja vašo osebnostno ne-stabilnost in verjetno odvisnost od odnosov. Če pogledamo ločitev malo iz razdalje, je ona naredila tisto, za kar vi niste imeli poguma. Na nek način vam je naredila uslugo, tudi zato, ker imate sedaj priložnost pogledati globlje v sebe, kakšno stvar razumeti bolje in vstopiti v novo zvezo z bolj odprtimi očmi in srcem. Kozarec je lahko na pol poln ali prazen in včasih je potrebno zavestno pogledati še drugo perspektivo, da lahko naredimo potrebni miselni in čustveni preskok.

Dokler boste miselno in čustveno "viseli" na bivši partnerici boste vse druge ženske podzavestno primerjali z njo ali z ne-dosegljivim idealom. Od 26 letnega moškega se pričakuje nekaj drugega kot od 23 fanta. In, bolj kot boste obupani, slabše bo. Ženske to začutijo na daleč. Tisto, kar potrebujete je igrivost in neobremenjenost.

Predlagam vam, da socialna omrežja za "dating" zreducirate na minimum in greste na mesta, kjer lahko neobremenjeno komunicirate v živo. Nobena katastrofa ni, če ste samski, res ne ... Obnovite prijateljske vezi, če ste jih izgubili. Počnite stvari, ki vas napolnjujejo, začnite peti v pevskem zboru, ukvarjajte se s pohodništvom, prostovoljstvom, jogo, igrajte nogomet, meditirajte ... karkoli, kar radi počnete. Opustite idejo, da MORATE TAKOJ nekaj narediti glede partnerstva ... Naj jo odnese veter ... poslovite se od nje, recite ji "bye-bye".

Ne želim vas odvrniti od fitnesa, ampak predlagam vam kakšno drugo obliko športa, ki se izvaja v skupini in je potrebno mišice uporabljati na bolj funkcionalni način. Takšna oblika gibanja bo veliko bolj kot fitnes pozitivno in dolgoročno vplivala na vaše psihofizično počutje in metabolične procese.

Morda je situacija le prevelik zalogaj in se z njo ne boste mogli soočiti sami na dovolj dober način. Nobena sramota ni, če si poiščete strokovno podporo. Zagotovo je trenutni čas za mladega moškega bolj izzivov poln kot je bil še 15 let nazaj.

Vse dobro.
********************
Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
e-pošta: [email protected]
splet: http://humanu.center
lokacija: Ljubljana, Tabor
Default avatar

Ljubljancan8893

Hvala za odgovor. Se strinjam skoraj z vsem. Fitnes mi zelo ustreza, saj sem ze v casu zveze vedno zelel hodut pa nikoli nisem nasel dovolj casa, pomaga mi tudi pri samozavesti.. vsake toliko gremo s prijatelji tudi v hribe, za sporte pa sem malo bolj lesen :D

Tudi sam sem se naucil in ugotovil ogromno stvari o sebi v preteklih mesecih. Vem da moram prvo biti zadovoljen in srecem sam s sabo, tudi delam na tem in je vedno bolje. Pridejo pa pac trenutki, ko se mi zvrstijo te slabe mislim..ampak ce primerjam kako je bilo prvi mesec in kako je danes ke razlika ogormna.
Default avatar

Mirsade

Sa teboj ni nič narobe. Samo predober si. Ona se je zapletla sa srugim da nebi bila sama.
Ne išči preko interneta tam so šele lude.
Najdi neki hobi ali pa kak klub kjer su ženske pa prijatelje pa u službi od sodelavcev...
Še enkrat ti nisi kriv.
Default avatar

Splet

Da pri 26ih letih ne palijo portali, se ne strinjam. Tudi sama sem tak tip človeka kot ti in si nisem predstavljala, kje bom sploh koga spoznala, ker nisem hodila ven, taka služba... Ravno preko spleta sem pred parimi leti spoznala osebo, brez katere si sedaj ne predstavljam življenja.
Default avatar

malo off topic

Bostjan_Topovsek je napisal/a:
Pozdravljeni.

Prekinitev zveze še posebej ne-sporazumna ustvari pogoje za žalovanje, kjer se po začetnem šoku sproži preplet zanikanja, jeze, žalosti, "pogajanj" in na koncu sprejemanja. Žalovanje zahteva svoj čas, toda zdi se, da je pri vas kriza kompleksnejša in globlja.

To je precej značilno za ljudi s slabo samopodobo, kar priznavate tudi sami. Kot taki ste nadpovprečno dovzetni in lačni komplimentov (ki ste jih dobili od svoje partnerke) in na drugi strani dovzetni za "rušenje" gradov v oblakih, ki ste jih s pomočjo bivše partnerke izgubili. Način, kako je partnerka prekinila zvezo kaže na njeno slabo integrirano osebnost, toda istočasno vaša reakcija razgalja vašo osebnostno ne-stabilnost in verjetno odvisnost od odnosov. Če pogledamo ločitev malo iz razdalje, je ona naredila tisto, za kar vi niste imeli poguma. Na nek način vam je naredila uslugo, tudi zato, ker imate sedaj priložnost pogledati globlje v sebe, kakšno stvar razumeti bolje in vstopiti v novo zvezo z bolj odprtimi očmi in srcem. Kozarec je lahko na pol poln ali prazen in včasih je potrebno zavestno pogledati še drugo perspektivo, da lahko naredimo potrebni miselni in čustveni preskok.

Dokler boste miselno in čustveno "viseli" na bivši partnerici boste vse druge ženske podzavestno primerjali z njo ali z ne-dosegljivim idealom. Od 26 letnega moškega se pričakuje nekaj drugega kot od 23 fanta. In, bolj kot boste obupani, slabše bo. Ženske to začutijo na daleč. Tisto, kar potrebujete je igrivost in neobremenjenost.

Predlagam vam, da socialna omrežja za "dating" zreducirate na minimum in greste na mesta, kjer lahko neobremenjeno komunicirate v živo. Nobena katastrofa ni, če ste samski, res ne ... Obnovite prijateljske vezi, če ste jih izgubili. Počnite stvari, ki vas napolnjujejo, začnite peti v pevskem zboru, ukvarjajte se s pohodništvom, prostovoljstvom, jogo, igrajte nogomet, meditirajte ... karkoli, kar radi počnete. Opustite idejo, da MORATE TAKOJ nekaj narediti glede partnerstva ... Naj jo odnese veter ... poslovite se od nje, recite ji "bye-bye".

Ne želim vas odvrniti od fitnesa, ampak predlagam vam kakšno drugo obliko športa, ki se izvaja v skupini in je potrebno mišice uporabljati na bolj funkcionalni način. Takšna oblika gibanja bo veliko bolj kot fitnes pozitivno in dolgoročno vplivala na vaše psihofizično počutje in metabolične procese.

Morda je situacija le prevelik zalogaj in se z njo ne boste mogli soočiti sami na dovolj dober način. Nobena sramota ni, če si poiščete strokovno podporo. Zagotovo je trenutni čas za mladega moškega bolj izzivov poln kot je bil še 15 let nazaj.

Vse dobro.
Glede vadbe: kaj pa vodene skupinske vadbe na fitnesu, sploh z inštruktorji, ki znajo dobro motivirati?

Ne poznam sicer čisto točno vašega načina terapije, bi pa rada napisala, da mi je že pred kakimi 20 leti nekdo skušal s hipnozo pomagati pri nespečnosti, predlagal mi je tudi meditiranje, potem je pa ugotovil, da glede na mojo osebnost in karakter bi verjetno potrebovala bolj "telesni" pristop v smislu telesne vadbe, da sem bolj dojemljiva za pomoč na tej ravni. Gre to recimo v približno smer vašega načina dela?
Prav tako sem pred časom nekje prebrala, mogoče celo med vašimi odgovori, kako pomembne so črevesne bakterije oziroma cela "favna in flora" tudi pri psihičnih težavah.

(Sicer najraje tečem, sama, brez glasbe, da lahko razmišljam. Mi pa ustreza tudi vadba v skupini, sama na trenažerjih pa ne.)
Default avatar

Stepni_Volk

Ljubljancan8933 je napisal/a:
Ker ne vem več kam se obrniti oziroma na koga, probam še na tem forumu.

Stvar je sledeča, star sem 26 let in pred kratkim (decembra) sva se razšla s punco (ona 20let).
Razšla sva se ker se je zaljubila v nekoga drugega, tudi prevarala me je znjim čeprav je trdila da ni in da je čakala da zaključi z mano preden naredi prvi korak znjim.. in to po 3 letih veze. Sicer je res, da sva v zadnjih mesecih oba bila bolj nesrečna kot pa kaj drugega, tudi sam sem predlagal da zaključiva pa ni hotela, pa govorila kako ne more brez mene in da tako pač je v vezah po daljšem času, še dan pred dem mi je govorila kako me ima najraj in me ljubi in blabla...no mene je Ta dogodek totalno uničil, če dodam še to da je sedaj že v 3 mesecu nosečnosti in skupaj živita že praktično od začetka najinega konca...

Izgubil sem vso samozavest, ker sem jo kljub vsem najinim težavam imel najraje in je nebi nikoli prizdadel na tak način...in enako sem mislil, da je pri njej..pa me je zamenjala hitreje kot spodnje gate..

Prvi meseci so bilo težki, sploh ker je hotela ostati v kontaktu jaz pa sem imela neka nesmiselna upanja..pa sva nekako prišla do tega, da je meni samo še težje in da se ne slišiva več..

Problem pa je sedaj pri drugih ženskah..
razni Badooji in Tinderji so samo še večje razočaranje, od januarja pa do danes sem mogoče inel kakšna 3 ujemanja pa še ta so se hitro končala po paroh izmenjanih besedah..

Dokler sem bil znjo, sem inel veliko samozavesti in ni mi bil problem se pogovarjati z srugimi ženskami, naprimer sodelavke, kelnarce, itd.. sedaj pa sem trd, lesen, vsakič ko že imam šanso soregovorit s kakšno, me kar začne oblivat..pa razmišljam ali sem ji všeč, kaj naj zadj rečem, o čem naj se pogovarjam, itd..

Iskreno sploh ne vem zakaj to pišem....
Moderator vam je že super odgovoril, v katerem grmu tiči zajec.

Na kratko: z vami ni nič narobe. Je pa situacija za vas morda nekaj novega, nanjo pa ste nalelepili stare strahove oz. nesamozavest iz otroških in mladostniških let (ki visoko verjetno prihaja iz osnovne družine - odnosa s starši).

Vse življenje se učimo, vse življenje se stvari v nas in okoli nas spreminjajo.. večja, ko je ta sprememba, večji je stres.. smrt partnerja, bližnjih je na prvem mestu, takoj zatem so že ločitve in prevare.
Več, ko beremo, se učimo.. bolj vam bo jasno, da vas osebno ne določajo drugi ljudje. Ali je ob vas trofejna žena ali ne. Je ob vas partner ali ne, ste vi kot človek enko vredni. Gledano iz osnove.
Problem je, če se sami dojemate kot manjvrednega brez partnerja.. potem bo problemov veliko, ne glede na to ali partnerja imate ali ne. V obeh primerih boste ves čas v odvisnosti, da vas določa drug človek. Njegov manjko ali prisotnost.

Zato ne čudi, da so že starodavne modrosti pravile, da mora znati biti človek sam (in iskreno zadovoljen!), da lahko potem ustvari kvalitetno parterstvo.

“Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”

V sodobnem svetu “instantnosti” pa ljudem nekako ne dopustijo, da pridejo do trenutka soočenja s seboj ter posledično pripravljenostjo - zadvoljstvom in zaupanje vase.

Sodobni svet nas ves čas plahta, da je bolečina, žalost.. nekaj negativnega. Dejansko pa je čustvo kot vsako drugo, ki potrebuje svoj prostor in čas, da živi. In prav to koliko vsem čustvom pustimo življenjskega prostora in časa, nas potem določa v kvaliteti odnosov do drugih.
Če vsi bežijo pred bolečino, strahom.. potem nas tudi politiki lažje vodijo (kot ovce).. se tako nikoli ne moremo spoznati, sprejeti v različnih obdobjih našega življenja.

Ljubezn je drugemu dati svobodo.. prav tisto svobodo, da lahko tudi odide. Odhod sicer boli, ni pa katastrofa. Pomembno je, da smo sposobni takšne svobode, te ljubezni.. in da nas potem ne vodi strah pred ponovno bolečino (strah pred zapustitvijo), temveč veselje do svobode drugega in samega sebe.

“Avtentična ljubezen je tako recipročno prepoznavanje dveh svobod,” kot lepo pravi Simone de Beauvoir v Drugem spolu.

Ali kot je desetletje starejši mislec zapisal:

Slika

Slika
De omnibus disputandum..
Default avatar

Bostjan_Topovsek

malo off topic je napisal/a:
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
Pozdravljeni.

Prekinitev zveze še posebej ne-sporazumna ustvari pogoje za žalovanje, kjer se po začetnem šoku sproži preplet zanikanja, jeze, žalosti, "pogajanj" in na koncu sprejemanja. Žalovanje zahteva svoj čas, toda zdi se, da je pri vas kriza kompleksnejša in globlja.

To je precej značilno za ljudi s slabo samopodobo, kar priznavate tudi sami. Kot taki ste nadpovprečno dovzetni in lačni komplimentov (ki ste jih dobili od svoje partnerke) in na drugi strani dovzetni za "rušenje" gradov v oblakih, ki ste jih s pomočjo bivše partnerke izgubili. Način, kako je partnerka prekinila zvezo kaže na njeno slabo integrirano osebnost, toda istočasno vaša reakcija razgalja vašo osebnostno ne-stabilnost in verjetno odvisnost od odnosov. Če pogledamo ločitev malo iz razdalje, je ona naredila tisto, za kar vi niste imeli poguma. Na nek način vam je naredila uslugo, tudi zato, ker imate sedaj priložnost pogledati globlje v sebe, kakšno stvar razumeti bolje in vstopiti v novo zvezo z bolj odprtimi očmi in srcem. Kozarec je lahko na pol poln ali prazen in včasih je potrebno zavestno pogledati še drugo perspektivo, da lahko naredimo potrebni miselni in čustveni preskok.

Dokler boste miselno in čustveno "viseli" na bivši partnerici boste vse druge ženske podzavestno primerjali z njo ali z ne-dosegljivim idealom. Od 26 letnega moškega se pričakuje nekaj drugega kot od 23 fanta. In, bolj kot boste obupani, slabše bo. Ženske to začutijo na daleč. Tisto, kar potrebujete je igrivost in neobremenjenost.

Predlagam vam, da socialna omrežja za "dating" zreducirate na minimum in greste na mesta, kjer lahko neobremenjeno komunicirate v živo. Nobena katastrofa ni, če ste samski, res ne ... Obnovite prijateljske vezi, če ste jih izgubili. Počnite stvari, ki vas napolnjujejo, začnite peti v pevskem zboru, ukvarjajte se s pohodništvom, prostovoljstvom, jogo, igrajte nogomet, meditirajte ... karkoli, kar radi počnete. Opustite idejo, da MORATE TAKOJ nekaj narediti glede partnerstva ... Naj jo odnese veter ... poslovite se od nje, recite ji "bye-bye".

Ne želim vas odvrniti od fitnesa, ampak predlagam vam kakšno drugo obliko športa, ki se izvaja v skupini in je potrebno mišice uporabljati na bolj funkcionalni način. Takšna oblika gibanja bo veliko bolj kot fitnes pozitivno in dolgoročno vplivala na vaše psihofizično počutje in metabolične procese.

Morda je situacija le prevelik zalogaj in se z njo ne boste mogli soočiti sami na dovolj dober način. Nobena sramota ni, če si poiščete strokovno podporo. Zagotovo je trenutni čas za mladega moškega bolj izzivov poln kot je bil še 15 let nazaj.

Vse dobro.
Glede vadbe: kaj pa vodene skupinske vadbe na fitnesu, sploh z inštruktorji, ki znajo dobro motivirati?

Ne poznam sicer čisto točno vašega načina terapije, bi pa rada napisala, da mi je že pred kakimi 20 leti nekdo skušal s hipnozo pomagati pri nespečnosti, predlagal mi je tudi meditiranje, potem je pa ugotovil, da glede na mojo osebnost in karakter bi verjetno potrebovala bolj "telesni" pristop v smislu telesne vadbe, da sem bolj dojemljiva za pomoč na tej ravni. Gre to recimo v približno smer vašega načina dela?
Prav tako sem pred časom nekje prebrala, mogoče celo med vašimi odgovori, kako pomembne so črevesne bakterije oziroma cela "favna in flora" tudi pri psihičnih težavah.

(Sicer najraje tečem, sama, brez glasbe, da lahko razmišljam. Mi pa ustreza tudi vadba v skupini, sama na trenažerjih pa ne.)
Pozdravljeni.

Telesne psihoterapije Core Energetics (CE) ni mogoče primerjati s telesno vadbo. En del v CE sicer predstavlja tudi koncept sekundarnega prizemljevanja, kjer lahko določene vzporednice sicer potegnemo z nekaterimi drugimi energetskimi vadbami (npr. qi gong, joga ...). Tudi v CE obstajaj vaje, ki jih klienti izvajajo, vendar je v tem primeru koncept telesno-energetskih in dihalnih vaj zelo široko zastavljen in usmerjen v pridobitev manjkajočih virov za soočenje z izzivi, ki jih klient ima.

Verjetno najbolje opišem CE, če napišem, da je CE celostna psihoterapija, ki zajema delo s telesom, umom in vitalno energijo. Delamo pa tudi z nekaterimi uporabnimi metafizičnimi idejami. Telo je pomemben medij preko katerega dostopamo do ran in virov, ni pa to edino, kar počnemo. Velik poudarek dajemo predvsem odnosu terapevt-klient, ki predstavlja ključni element pri doseganju želenih sprememb.

Je pa metoda toliko dobra kot je dober terapevt. Vsak terapevt bo v okviru svojih izkušenj, osebnosti in drugih metod, ki jih pozna, imel svoj pristop (v okviru priporočljivih okvirov).

Na naše počutje in strategije soočanja z življenjskimi izzivi vpliva veliko dejavnikov. Prehrana, primerna telesna aktivnost, sprostitev in stik z naravo so pomembni temelji … Vendar podobno kot pri izbiri partnerjev tudi vadbo (in prehrano in ostalo) izbiramo (tudi) v skladu z našo psiho. Skoraj vedno je mogoče iz telesa razbrati tudi prevladujoče značajske vzorce osebe, sledove travm ipd.

Sam nisem strokovnjak za telesno vadbo zato od tu naprej pišem bolj kot ljubiteljski in dolgoletni poznavalec tega področja. Tako v grobem bi rekel, da je vsaka vadba, torej tudi vadba na fitnes napravah, veliko boljša kot ležanje na kavču. Toda glede na moje poznavanje tega področja, klasična vadba na fitnes napravah in dvigovanje teži z zelo omejenimi sklopi mišic sicer povzroči rast mišic in tonus, kar je v redu (celo zelo v redu za določene ljudi), vendar če tovrstne vadbe ne kombiniramo z drugimi oblikami bolj funkcionalne vadbe, kjer morajo funkcionalno sodelovati različne mišične skupine in kardio vadbo, potem večjega pozitivnega efekta na hormonski sistem, živčevje, zdravje hrbtenice, kardiovaskularni sistem, metabolizem in posledično na duševno zdravje ta vadba nima. Zelo močno na počutje vpliva tudi raztezanje. Upoštevajte, da imam tukaj precej visok kriterij. Za večino ljudi bo že redni sprehod nekje v naravi pomagal ustvariti veliko pozitivno spremembo v osebnem počutju. Velik plus vadbe na napravah je varnost (dokler seveda delamo vse prav). Kolikor opažam dobri osebni trenerji kombinirajo vadbo na fitnes napravah z drugo bolj funkcionalno vadbo, kar je vsekakor v redu. Osebni trener motivira in poskrbi za pravilno izvedbo vaj - vsekakor priporočam.

Vsak naj najde vadbo, ki mu ustreza (tudi v skladu z omejitvami), vsekakor pa je pogosto tudi pri vadbi tako, da je ravno tiska oblika vadbe, ki nam nekako prihaja v našo pozornost, pa do nje čutimo odpor, tisto, kar verjetno potrebujemo vsaj v določeni meri. Takšna vadba nam bo namreč odprla novo perspektivo, najmanj v našem počutju, verjetno pa tudi sicer.

Ekipni športi so super, saj je poleg fizičnega napora prisotna tudi socialna komponenta. Tudi sicer je vadba v skupini vedno dobra izbira. Zelo priporočam tudi različne oblike energetskih vadb.

Na spanje vpliva več dejavnikov, vsekakor tudi telesna vadba. Bi pa vas moral videti in se z vami pogovoriti, da bi lahko povedal več.

Sem pa malce pobrskal po mojih preteklih prispevkih in našel temo, kjer sem o spanju že pisal.
viewtopic.php?f=27&t=7764479
Sicer bi danes napisal kakšno stvar drugače, ampak za začetek bo dovolj. Če imate še kakšno vprašanje na to temo in bi ga želeli zastaviti javno, prosim odprite novo temo.

O vadbi (in prehrani) bi bilo mogoče napisati še ogromno več. Vendar pa mislim, da to že presega temo v katero pišemo. Strokovne podrobnosti iz teh področij poznam samo površinsko, zato je bolje, da se v primeru dodatnih vprašanj iz teh tem obrnete na pristojne strokovnjake ali vsaj odprete ločene teme na tem forumu.
********************
Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
e-pošta: [email protected]
splet: http://humanu.center
lokacija: Ljubljana, Tabor

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek