So se komu lastni starsi sjebali zivljenje?
[/quote]
Komu niso? 😛
[/quote]
Tale misel je pa tako simpatična in še kako resnična. Vsak nosi s seboj breme preteklosti, za katerega verjame, da je rezultat tistega, kar so mu naredili starši. Pa če so bili preslabi ali predobri. Ali nekaj vmes, recimo kolikor toliko normalni, ampak v današnji družbi je biti normalen tako ali tako največji greh. Bomo pač morali prevzeti usodo v svoje roke. Nismo več otroci, res pa je, da je to izredno težko. Avtor, veliko uspeha ti želim!
avtor, upam, da nisi eden izmed tistih, ki zaradi svoje lenobe in posledično neuspeha za to krivijo starše. če si polnoleten in zdrav in še kolikor toliko mlad, lahko to kolo (ne)sreče pri priči obrneš. če so starši posesivni ali kako drugače naporni, se pač preseliš in začneš drugje povsem na novo.
razumem, da je kdo imel res nesrečno mladost ali otroštvo. to so lahko hude travme in kot otrok ne moreš storiti skoraj nič. a odrasel človek lahko tudi take reči predela (izvzemam kakšno trpinčenje in nečloveško trpljenje).
ampak, da pa v odrasli dobi pustiš, da ti kdo uničuje življenje na kakršenkoli način, mi pa ne pade.
nekoč, v Jugi se skorajda ni bilo mogoče kam dlje preselit. danes pa je možnosti ogromno. samo pogum, volja in seveda delo je potrebno.
še enkrat: pri tem izvzemam res izredne okoliščine. slišim pa zadnja leta veliko, veliko mladih ljudi, ki se leta smilijo sami sebi in krivdo za svoj neuspeh valijo na starše. in jim to tudi večkrat prav grdo servirajo. tudi staršem, ki so pri njihovi vzgoji delali v dobri veri, da delajo najbolje.
Tale misel je pa tako simpatična in še kako resnična. Vsak nosi s seboj breme preteklosti, za katerega verjame, da je rezultat tistega, kar so mu naredili starši. Pa če so bili preslabi ali predobri. Ali nekaj vmes, recimo kolikor toliko normalni, ampak v današnji družbi je biti normalen tako ali tako največji greh. Bomo pač morali prevzeti usodo v svoje roke. Nismo več otroci, res pa je, da je to izredno težko. Avtor, veliko uspeha ti želim!
[/quote]
Kakorkoli obračaš, starši, oz osebe ob katerih smo odraščali, nas zaznamujejo za vedno in s tem moramo živeti. Škoda je tu iskati krivce, večina njih so to počeli najbolje kakor so vedeli in znali. Bolj pomembno se mi zdi, da se človek zave, da so/imajo vpliv nad nami, da so nas oblikovali in da nihče ni bil popoln.
Kaj bi bilo, če bi bilo…. nesmisel.
Daniel Mackler , bivši psihoterapevt, si drzne rušiti družbeno svetinjo ustoličevanje staršev na pedestal nedotakljivosti in pregovorne ljubezni staršev do otrok, ki ga forsira naša judo-krščanska kultura z imperativi: spoštuje očeta in mater. Seveda, ampak če si zaslužijo, nič ni samoumevno, še najmanj pa čustva:
https://www.youtube.com/user/dmackler58/videos
spoštuje očeta in mater
Ne moreš jih “izbrisat”, ker sta del tebe pa če ti je všeč ali ne. Lahko ju zgolj sprejmeš z vsem dobrim in slabim. Je to spoštovanje?
Mislim da.
[/quote]
Pomembna je psihološka družina. ne biološko starševstvo, ker v slednjem primeru gre samo za darovalce spolnih celic.
spoštuje očeta in mater
Ne moreš jih “izbrisat”, ker sta del tebe pa če ti je všeč ali ne. Lahko ju zgolj sprejmeš z vsem dobrim in slabim. Je to spoštovanje?
Mislim da.
[/quote]
Sprijazniti se ni enako spoštovati, ne.
Tisti, ki si spoštovanja ne zaslužijo, radi opletajo s takimi floskulami.
Ljudi imaš vseh vrst in nekateri si spoštovanja ne zaslužijo, predvsem, ker spoštovanje mora biti vzajemno.
Kdo ste zunanji opazovalci, da boste nekomu diktirali, koga mora spoštovati? Sploh, ker ne veste.
Meni niso lastni starši sjebali življenje, AMPAK DRŽAVA, KER BI MORALA DELATI ZA 600 EVROV. S tem pa ne morem v najem. In tako imam popolnoma uničeno življenje.
Država za zvodnike, kurbbe, kriminalce, utajevalce davkov, pohlepne privatnike, izkoriščevalce ljudi…. Super za njih. Navaden človek je pač samo kolateralna škoda.
Meni niso lastni starši sjebali življenje, AMPAK DRŽAVA, KER BI MORALA DELATI ZA 600 EVROV. S tem pa ne morem v najem. In tako imam popolnoma uničeno življenje.
Država za zvodnike, kurbbe, kriminalce, utajevalce davkov, pohlepne privatnike, izkoriščevalce ljudi…. Super za njih. Navaden človek je pač samo kolateralna škoda.
[/quote]
tale je pa še bolj bosa, da je kriva država. še enkrat: če si zdrav, pot pod noge. v drugo službo ali drugo državo, če ti je v tej neznosno.
Sjebali … mislim, po svoje so, ampak jaz bi temu prej rekla zaznamovali, ker čisto mimo moje življenje vseeno ni, imam pa določene težave zaradi njihovega načina vzgoje in skrbi za otroke. Še vedno pa (po moji oceni) manjše kot sorojenci.
Spoštovanje – če to pomeni odpuščanje, sprejemanje, sprijaznjenje, to že, tudi neka naklonjenost je, predvsem pa občutek dolžnosti. Neke prave ljubezni pa ne. Še vedno me frapira, ko nekateri globoko žalujejo za starši, ko umrejo, in jih pogrešajo. Ker so imeli tako lep odnos in ker so toliko dobili od staršev.
Se mi zdi, da si še mlad. Odmakni se, nikjer ne piše, da se moraš družiti s svojimi starši, če ti to ne paše. Za pogovor pa obstajajo terapevti in nobena sramota ni, če se odločiš za takšno obliko pomoči.
aha,ne glede kakšni so starši,je dobro da se jih spoštuje,konec koncev si del njih,oziroma skupek obeh,potem sebe tudi ne spostujes,zagotovo se pa ni potrebno z njimi strinjati ali jih ljubiti, če si to ne zaslužijo,
[/quote]
Eh, en kup blesavih floskul. Skupek staršev smo samo genetsko gledano, to je tretjina tega, kar smo.
Dejstvo je, da so nekateri ljudje slabi, pokvarjeni, neljubeči. In tudi taki ljudje imajo otroke. In ljudi spoštuješ, če si to zaslužijo, če si ne, ni razloga, da bi jih. Zakaj bi nekdo spoštoval očeta, če ga je ta spolno zlorabljal? Mi lahko poveš? Mislim, da je v takih primerih celo zdravo, če tako groznega človeka sovražiš ali vsaj preziraš.
Zgodbe staršev niso vaše lastne zgodbe. Kar so oni delali, ne opredeljuje vas, ampak njih.
Vsak je odgovoren za svoje besede in svoja dejanja. Drug te odgovornosti ne more nosit, kot ne more nosit njegovih kil na svojih kosteh.
Odrasli so odgovorni za otroke in za to, kaj jim bodo dali, sporočili, prenesli iz sebe(kar je seveda odvisno od tega, kdo oni sploh so) a ko otrok odraste je odgovoren za sebe.
Reči kaj so starši naredili je ok, ker poveste le to, kar se je zgodilo. Kriviti jih vedno znova in znova pa ni- ker s tem jim še vedno dajete moč nad sabo. Zato nikomur od zunaj ne dopustite da bi vam vsiljeval/vas prepričeval, kdo vi ste, ker bi vas ta oseba rada imela v tej vlogi zaradi svojega cilja, ki pa z vami nima nič skupnega.
aha,ne glede kakšni so starši,je dobro da se jih spoštuje,konec koncev si del njih,oziroma skupek obeh,potem sebe tudi ne spostujes,zagotovo se pa ni potrebno z njimi strinjati ali jih ljubiti, če si to ne zaslužijo,
[/quote]
Seveda, toliko bolj jih je potrebno “ljubiti” in “spoštovati”, kolikor prej privre na plano osnovno otroško hrepenenje po biti ljubljen in spoštovan. Po domače povedano, večja je “zmeda v tvoji glavi” – brez refleksije in vpogledov v lastno temno ropotarnico nezavednega, kamor se pospravljajo in potiskajo nepredelana čustva, večja je verjetnost, da tak nekdo nezavedno prenaša “družinsko zapuščino” (ne zna ljubiti svojih otrok) in roda v rod, ker se ni nikoli spoprijeli z lastnimi čustvi in žalostjo, da ga recimo starši niso imeli radi oz. ga niso znali imeti radi.
Pozabljanje? Sprijaznjenje? Ignoriranje? (preteklosti)
Nič od tega.
Odrasel človek živi svoje življenje in zna odpustiti*. Tudi svojim staršem, če so naredili kaj narobe v življenju. Ne nosi s seboj zamer in ne krivi drugih za svojo usodo.
* Beseda “odpustiti” je povsem samostojen pojem. Nobena definicija ti ne bo pomagala, če je ne razumeš.