dvojnadvojcica je napisal/a: ↑
Znancu so sina diagnosticirali z avtizmom. Že od začetka, je govoril, da je z drugim nekaj narobe (imata še enega). Zdaj so pa potrdili, da ima res ta avtizem in se je menda odločil, da se z njim ne bodo oni ukvarjali, ampak ga poslali v neko zdravstveno ustanovo. So dokaj premožni, tako, da ne dvomim, da bi bil za njih to uredit problem. Se mi pa zdi problem vesti. Kako lahko mirno spiš, ko veš, da si sina poslal stran, ker ima neko motnjo. Ki niti ni tako grozna. Fant ni na vozičku, nepokreten. Je pač drugačen. In kaj je s tem narobe?! Ne razumem... In ne razumem znančevo ženo, ki se mu je očitno popolnoma podredila v tej situaciji. Jaz tega nikoli ne bi dopustila. Nikoli! Razen seveda, če je bila to se skupaj njena ideja. Kdo ve, kaj se dogaja v tej hiši. Vem samo, da ni prav.
Koliko je ta otrok star? Koliko časa naj bi preživel v tej ustanovi? Kakšne so tam razmere, itd?
V tujini obstaja nekaj izjemno dobrih šol oziorma vzgojno varstvenih ustanov za avtiste, v katerih se jim ustrezno posvetijo. Tam jih usposobijo za kolikor toliko samostojno življenje, kolikor je to pač mogoče. Verjetno si že slišala, da gre pri avtizmu za avtistični spekter. Nekateri avtistični otroci zato veliko bolje napredujejo v njim prilagojenem okolju, kot vi v običajni OŠ. Drugi lahko dobro funkcionirajo v običajnih šolah. Nemogoče je ocenjevati kar nekaj povprek, ampak so med posamezniki z diagnozo avtizma velike razlike.
Da starši poskusijo otroku nuditi čim boljše možnosti zanj, so pripravljeni poskusiti različne možnosti in rešitve, da bi našli najboljšo, ter se pri tem zavedajo svojih lastnih omejitev, je pa samo pohvalno. Situacija je veliko bolj kompleksna, kot (si) jo ti tule predstavljaš. Tvoje dojemanje situacije je namreč "oče otroka ne želi imeti doma", ne vidiš pa plati "oče želi otroku omogočiti čim boljše pogoje za napredovanje in čim bolj samostojno življenje" ter zato išče različne možnosti.