o nas, ki smo doma
Poročena sva 30+ let imava 3 odrasle otroke, eden je popolnoma osamosvojen in bo januarja postal starš, druga je še doma, vendar tudi načrtuje v kratkem življenje v paru od doma, tamali pa še študira, je sicer bol fič-firič sorte, ampak je veselo in in dokaj neobremenjeno bitje.
Zdaj pa o nama, doma sem ostala po tem, ko je najina drugorojenka zbolela in ko nekako nisva več zmogla služb in družinskih obveznosti. Odnosi so se slabšali, bila sva kronično utrujena in razdražljiva in ko je sin v 5. razredu napisal domišljijski spis na temo “želim si, da bi jutri” in napisal, da si želi vesela starša in zdravo sestrico, potem pa si želi še kakega psa in…..sem spoznala, da mi družina propada. Z možem sva se vsedla in se temeljito pogovorila o tem kako in kaj bova, seveda naju je bilo strah, ena plača, kredit…….ampak če sva hotela preživeti mentalno, sva morala spremeniti nekaj.
Torej je padla odločitev, da bom jaz doma, sledilo je obdobje strahu in pritiska okolice, nekaj časa je bilo izjemno neprijetno zlasti, ko so me imeli za manjvredno, nesposobno…..najbolj sta si duška dali moja sestra in tašča.
Danes po več kot 20 letih vseeno vem, da je bila odločitev prava, z možem se imava skoraj bolje kot na začetku, nobene napetosti, on se je posvetil karieri in začel dobro služiti, jaz sem se posvetila sebi in ugotovila kdo in kaj sem in kam hočem, otroci so mi v ponos, hiša je urejena in svetla, kot pravi mož, zdravje nam vsem dokaj dobro služi, tudi hči je sedaj popolnoma zdrava….
Če pa bi poslušala sestro, bi morda sedaj bila v službi, ampak imela bi manj denarja (sem višja. med. sestra), bolj stresno življenje in vprašanje, kako bi bilo z družino, kakšni bi bili odnosi. Ona jo je odnesla bistveno slabše, sin edinec se nekako ne znajde v življenju, mož pije, nonstop so neke grožnje z ločitvijo, že nekaj let je na AD-jih, je živčna, prepirljiva in nesrečna, čeprav trdi, da je oh in sploh srečna z majhnimi turbolencami.
Tašča je sicer že pokojna, ampak njun odnos s tastom je bil groza, spoštovala se nista popolnoma nič, skupaj sta bila samo zaradi tega, ker kljub temu, da sta imela vsak svoj denar, nobeden ni bil s tem denarjem sposoben samostojnega življenja, tašča je sploh bila zapravljiva, kupovala je bedarije, ki jih velikokrat ni potrebovala, konstantno zavistna in se je nenehno znašala nad tastom, on pa ji ni ostal dolžan in sta bila kot pes in mačka, navzven pa kolikor toliko povprečen par, ker kaj bodo pa drugi rekli.
Tast je sedaj v vezi z neko drugo žensko in je popolnoma drug človek, čemernosti in jeze na vse svet ni več, je celo vljuden in na čase prijazen.
Tukaj gor večkrat zasledim slabšalne in zaničevalne zapise o nas, da ne damo nič nase…..ampak tiste, ki pa daste nase in se udinjate v službah in za ljudi, ki jim je mar samo to, koliko vas bodo izkoristili, ali je vredno, da imate potem “svoj” denar?
Midva imava 1 račun, on je imetnik, saj ima OD, jaz ne in na tem računu sva enakopravna, imam neomejene limite, nikoli me ni vprašal kaj v zvezi z denarjem in danes, če se mi sprdne lahko kupim nov avto zase in on bi mi ga pomagal izbrati.
Vem, rekli boste, da me lahko jutri skensla, mi pobere kartice in me vrže na cesto (no to lih ne, saj imava vsak 1/2 vseh nepremičnin), bom pač takrat razmišljala o tem, saj tudi vas lahko delodajalec načevlja, vam ne izplača plače…..zakaj bi torej jaz naj bila v večji negotovosti? Delam in udinjam se za ljudi, ki jih imam neizmerno rada, večina vas, pa za tujce, ki vam ves vaš trud,živce in zdravje premalo plačajo.
Jaz pač tako in meni je prav, ker mi veliko pomeni, da so moji srečni in seveda jaz z njimi.
Če je vse tako fino in srečno ne razumem, zakaj je potreba to po MON-u pisati? Tudi na Facebookih je vse tako rožnato, v resnici so pa zgodbe čisto drugačne. Kaj boš potem, ko te bo nekega dne zamenjal za mlajši model (kljub silni 30 letni ljubezni) in ne bo pokojnine? Boš nepremičnine prodajala? Videnih žal kar nekaj takih primerov velike ljubezni.
Kaj pa tvoja penzija? Imš garancijo, da sploh bo?
[/quote]
Bo dobila minimalno, ce ji zdaj kdo vplacuje/doplacuje. Pa vdovsko pokojnino recimo. Pa moza ima morda zivljensko zavarovanega. Ce pa se jima ne izzide gre se vedno lahko v sluzbo (je kader,ki se ga potrebuje) in docaka starostno penzijo pa kaksen dodatek za starostnike. Panike zanjo ni. Kar je tudi prav. Ne morejo vsi vse. En mora nekaj drugi nekaj. Skupaj pa so celota. In to funkcionalna celota. Sicer pa so venomer borbe moci pa ocitanja pa utrujenost pa krega pa gledanje pod prste, merjenje.. .
Zmanjkuje nam časa za nas. Razmišljava o tem, da ostanem doma, ampak okolica je neizprosna. Sodelavke so bile naravnost zgrožene, prijateljica me na vse načine poskuša prepričati, da naj ne naredim tega, ampak jez več ne zdržim, tega ne vidi. Letos smo dopustovali le 3 dni skupaj, nikakor nisva mogla uskladiti terminov, to ni več normalno, ta turbokapitalizem je sovražen do družin in jaz se tega ne grem več.
Pri nas doma je podobno. Lepooka je sluzbo zapusila 2008, vmes je po selitvi sem, na sever, hodila v službo (s skrajšanim delovnikom), a bolj zaradi socialnih kontaktov in jezika, kakor zaradi denarja. Pokojninsko je zavarovana v višini povprečne plače v Sloveniji in še v višini polovice povprečne plače tukaj. Sicer pa me pokriva na ravni režijskih opravil, torej organizacije in knjigovodskih opravil. Priznati je treba, da se puncam res pozna, da so odraščale v neposrednem stiku z materjo in očetom. So odprte, družabne in samozavestne, kar se opazi predvsem, ko pridemo nazaj v Slovenijo in so mnogi zaprepadeni nad tem, kako znajo artikulirati čustva in občutja in kako brez zadržkov pripovedujejo o doživetjih in občutjih. Tudi jaz in Lepooka misliva, da sva se prav odločila.
…seveda, ker je poudarek na tem, da moz zelo dobro zasluzi, se pravi par tisocakov, in ji tudi v primeru locitve ne bo hudega (nepremicnine, verjetno tudi dedovanje…)
A, v resnici na ljubo, koliko pa je takih srecnikov? Ki bi imeli v rezervi ‘za slabe case’ nepremicnino, ki bi jo pretopili v denar? Precej malo …
Odgovori so pričakovani, ker so tudi v reali ponavadi odzivi taki. Recimo, VD tašča mojega najstarejšega, mi nje rekla, da si ona tega nikoli ne bi upala, ko sem jo vprašala zakaj, je bil odgovor, ker je bila tako vzgojena, ker jo je mama, ki je bila doma, skozi vse otroštvo prepričevala, da je uboga ker nima svojega denarja. Nekdo drug mi je rekel, da bi se počutil razvrednotenega in še in še….nihče pa ne pomisli na to, da se živi le 1x, in da je edina zanesljiva garancija za srečo to, da imaš z tistimi, ki so ti največ, maksimalno dober odnos, tega denar ne kupi.
Lepo bodite, midva greva v gozd po gobe, mož je privlekel stare palerine, ki jih je našel na podstrešju, verjetno še od prejšnjih lastnikov, jutri zjutraj pa greva nazaj domov, če mali ni razdejal naše hiše med vikendom.
Ah ja, a res. Pri najboljši volji ne vem, kako bi izboljšalo naš družinski odnos to, da bi jaz dopoldan čakala doma, da otroci in mož pridejo domov iz službe in šole.
Verjetno pa že. Ljudje smo hb različni, eni ne zmorejo šihta, drugim bi se pa samim doma zmešalo.
Vsak po svoje, pa ne drugih gledat v pisker, pa bo.
In še odgovor na vse skeptike o denarju! Če mi v tem času ni uspelo prepričati mojih ljubih, da sem vredna življenja in da so ob meni srečni in si želijo biti ob meni, potem mi noben denar ne bo pomagal. Odnosi in še 1x odnosi, so najboljša popotnica za lepo starost.
Mož lahko marsikaj, si najde mlajši model, ampak ve kaj in koga bo izgubil.
Zasluži natanko 800€, je vedno utrujena, nejevoljna. Dela v dveh izmenah, nonstop smo na tesnem z časom, ampak niti slišati noče, da bi kaj spremenili. Trmari in trmari, odnosov več ni, otroka sta napeta, ker je zdirčna tudi nanju. Razmišljam o ločitvi, ampak otroka se mi smilita, ker verjetno nimam šans priti do skrbništva, ona pa mi ga brez hudega boja ne bo prepustila.
Začaran krog v keterem ni nihče srečen.
Obračaj besede, kakor jih hočeš, dejstvo je, da svojega denarja nimaš. Fajn je, da ti gre vse po sreči, je pa spet dejstvo, da si odvisna od moževe dobre volje. Imaš več sreče kot pameti, da se ti ni zgodila moževa nezvestoba in posledično morda zaljubljanje v drugo žensko. Če se moški zaljubi, večinoma odide. Res imaš SREČO in to je vse, s čimer se lahko pohvališ.