Dosti ljudi prenaša mobing v službi, poniževanja, pogoltniti morajo vse, kar se jim servira. Če ne pa jim povedo, da naj bodo veseli, da sploh imajo službo.
Meni je prekipelo in sem zaključila s tem. Zelo pozno, ampak bolje pozno kot nikoli.

Zdaj me pa zanima kdo take zadeve prenaša?
Domenvam, da nekdo, ki ima neko tehnično smer izobrazbe, verjetno, da ne, ker komot dobi drugo službo?
Ostali pa, ki imajo ali družboslovno izobrazbo ali pa neko ne ravno zaposljivo srednjo šolo so pa verjetno na slabšem? Ti pa se verjetno delijo na take, ki nimajo otrok in nimajo kreditov in se prej uprejo in na tiste, ki imajo kredite, otroke, ki morajo pa vse požreti? Pa seveda še vse ostale vmes. Situacija samski brez kredita je verjetno najlažja, da prekineš slabe odnose, najtežja pa krediti in otroci.
So seveda tudi samski s krediti in taki z otroci pa brez kreditov.

Kake so vaše izkušnje?
Samski brez otrok in brez kreditov pa s slabše zaposljivo izobrazbo: dovolite, da hodijo po vas?
Kolegica, učiteljica, ima kar naprej poniževanja, ampak sama pove, da ne more nič, ker je dosti učiteljev, ki bi zasedli njeno mesto. Ona pa ima kredite, otroke.

Kolegica, učiteljica, ima kar naprej poniževanja, ampak sama pove, da ne more nič, ker je dosti učiteljev, ki bi zasedli njeno mesto. Ona pa ima kredite, otroke.

Ravno učiteljem nič ne manjka, so zaščiteni kot bogovi, sploh tisti ki imajo službo za NČ. Tako, da to nič ne verjamem.

Kolegica, učiteljica, ima kar naprej poniževanja, ampak sama pove, da ne more nič, ker je dosti učiteljev, ki bi zasedli njeno mesto. Ona pa ima kredite, otroke.

Ravno učiteljem nič ne manjka, so zaščiteni kot bogovi, sploh tisti ki imajo službo za NČ. Tako, da to nič ne verjamem.

Ne pustim se vec.
Naredim, kar moram, delam dobro in stojim za tem, kar sem naredila.
Ostalo me v sluzbi ne zanima.

Kar nekaj casa sem bila nezaposlena in sem prezivela, ne bojim se nezaposlenosti in nihce me ne more vec ustrahovati.

Tudi, če imaš službo za NDČ, imaš lahko nemogoče vodstvo, sodelavce ali kaj podobnega. Služba za NDČ še ne pomeni, da so razmere super. Učiteljev je pa itak dosti preveč tako, da je komot novega dobiti, če en da odpoved.

Ne pustim se vec.
Naredim, kar moram, delam dobro in stojim za tem, kar sem naredila.
Ostalo me v sluzbi ne zanima.

Kar nekaj casa sem bila nezaposlena in sem prezivela, ne bojim se nezaposlenosti in nihce me ne more vec ustrahovati.
[/quote]

Jaz sem bila dolgo tepka, sem se bala, da bi bila brez službe, nisem upala iskati kaj novega. Potem sem pa končno dojela, da kaj mi pa morejo? Nisem zakreditirana, prihranke imam, otrok nimam. Sebe pa bom že nekak preživela. Če bo zdravje služilo, bo že nekak šlo.

Največja napaka je, da ljudje mislijo, da če se bodo uprli mobingiranju, da bodo leteli iz službe.

Večina jih ne bo. Spznano na lastni koži. So hodili po meni, šikaniranja z leve in desne, nalaganje novih obveznosti … Pa sem kar vztrajala in kimala in delala in bila tiho.

Ko je prišlo tako daleč, da mi je postalo popolnoma vseeno, ali me vržejo iz službe ali ne (v bistvu sem si želela, da me vrževo ven in grem na zavod) , sem se začela upirat in postavljat meje. Zavrnila dodatno delo, ob koncu uradnega delovnika odšla iz pisarne, izven službenega časa nehala odgovarjat na maile, se oglašat na telefone …

Zgodilo se ni popolnoma nič. Sedaj imam mir, še vedno sem v isti službi, delam svoje delo za katerim stojim 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ne odnašam pa več riti nesposobnim in lenim sodelavcem.

Res je lepo in spodbudno prebrati nekaj takega. Sem vesela zate, da si dosegla mir. To je nekaj najbolj vrednega.

Lepo napisano. Bravo.
Sem tudi jaz razmišlala in opazovala kako in kaj. Recimo tisti, ki kar pokima, naredi vse, ne teži, po takem najbolj hodijo. Tisti, ki se skoz nekaj bunijo, vihajo nos, pa ne bom tega, ne bom onega, ker ni v opisu mojih delovnih nalog— taki pa napredujejo.

Se ne pustim. Kaj se lahko zgodi? OK, lahko me vrzejo iz sluzbe. Na sreco imam dovolj denarja, da nisem ogrozen. Imeti denar to je eden izmed najboljsih obcutkov. Imas cisto drugacen odnos do takih, ki bi nekaj trpincili, sikanirali.. jih lahko odjebes na lep nacin ali pa na manj lep, ce je treba.

Se.
Pa tud prostituiram se.
Vse samo zato, da dobim konc mesca plačo.itak

Mi lahko priporočiš svojga delodajalca. Ker mora bit res nekaj izjemnega.

Jaz imam tehnicno izobrazbo in sem nekaj casa (kaksno leto) vztrajala v mobingu. Delno, ker je bilo delovno mesto in delo res kul, s sodelavci iz ostalih oddelkov smo se super razumeli. Delno pa ker nisem hotela iti na podobno/slabse. In sem vsak dan gledala razpise, za moj profil jih je bilo ogromno, prijavljala se pa nisem. Dokler ni prisel en razpis, kjer se mi je delo zdo tudi zelo fajn, sem pa se poznala nekaj ljudi iz tistega podjetja in preverila vzdusje tam. Vsi so rekli, da je ok, zato sem se prijavila. Vzeli so mene, danes sem tu ze peto leto in se vedno uzivam!

Nimam strahu pred tem, da se postavim zase. Pred leti se je eden name spravil. Sem mu povedala, da jaz hodim v službo kar tako, ker si želim hodit v službo, saj imam stanovanje, nimam kredita in imam moža s službo. Pa da poznam dobrega odvetnika, ki me je zastopal pri prejšnjem delodajalcu (kar je res). In da mi v tožbo iti ni panika (kar ni res, ne bi več tožila, ampak bi spokala in šla, saj gre preveč živcev). Sem glavnemu šefu povedala za siztuacijo,da se izživlja nad mano in mi grozi z izgubo službe. Sem povedala, da v tej fazi še ni potrebno njegovo ukrepanje, da pa želim, da je seznanjen in če se bo nadaljevalo ali če bo prišel s tem problemom še kdo drug, da bo vedel, da je stvar resna. Kasneje sem zaprosila, da me premestijo in so me, na boljše delovno mesto s mogo večjo plačo. Zdaj je ves sladek. Slabiči, ki mobingirajo podrejene so takšni, da ko zavohajo strah, postanejo res pasji. Ljudje, ki se ne pritožujejo, ki so vsem na uslugo, ki se pustijo izkoriščati in ki se bojijo konfliktov s sodelavci in šefi, so navadno tudi prvi na listi za na cesto, ko bo šlo firmi slabo. Razmisli o tem. Pa glej za drugo službo, ni povsod tako slabo vzdušje! Pogumno in srečno!

Aja, pa moja finančna situacija takrat seveda ni bila tako rožnata, kot sem jo slikala šefu. Imela sem majhnega otroka, mož na minimalcu in kredit, ampak to so že podrobnosti, za katere ni treba, da ve vsak pezde.

Ob prvem poizkusu mobinga sem ukrepal, šefa so pokopali v ožjem družinskem krogu, jaz pa sem šel na drugo delovno mesto.

Pravilno! Na take sem ponosen.

Odlicno, da bolje ne bi moglo biti.

Mene v službi ne gane več nič. Edina stvar, ki me lahko močno prizadane je urnik. Zaradi otrok seveda. Samo zaradi tega sem se še pripravljena boriti in zaradi ničesar drugega več.
Delam pa v zdravstvu. En teden zjutraj, en teden popoldan. Plus 2 nedelji cel dan na mesec.
( nedelje so posebej kot dodatno delo, vendar to je bil pogoj).
Torej samo zaradi tega iščem drugo službo.

Moje izkušnje so da tisti ljudje ki trpijo mobing so tega vajeni od prej, v primarni družini so bili vajeni takih odnosov , da se drugi izživljajo nad njimi, da se ne smejo ali ne morejo zase postaviti, niti ne vejo kako, govorim iz lastnih izkušenj.
V eni službi sem imela mobing s strani sodelavk in takrat sem se že znala zase postaviti , naredila prijavo, obvestila vodstvo, vse po protokolu…pa se ni zgodilo nič, celo izvedela sem, da nisem bila prva na tistem oddelku (gre za podjetje, ki se širi in zaposluje trenutno) , na koncu sem ugotovila, da boljše da grem stran.
V prvi službi sem imela bolne šefe, ki so jim že trije pred mano grozili s tožbo, poklicali inšpekcijo ipd, takrat sem bila zelena in sem se pustila matretirati , nisem niti vedela kaj pomeni se postaviti zase, si nisem upala (čeprav sem imela finančno stabilnost in vse urejeno), na koncu so oni mene dali stran ker sem bila noseča (niso mi podaljšani n-te pogodbe za določen čas), in ker menda je imela sodelavka prednost pred mano, da bi zanosila :).
Po vseh letih sem ugotovila, da 1.odvisno od podjetja lahko se postaviš zase in ohraniš celo kožo ali pa te odpustijo, 2.da je pomembno da živiš v okviru svojih zmožnosti (po možnosti brez kredita ali minimalnega, racionalna potrošnja ipd. Sama nebi nikoli vzela kredita samo zato, da bi imela hišo ali veliko stanovanje,kar vidim pogosto, bi raje živela majhnem stanovanju in ohranila finančno varnost), saj tako ohranjaš stabilnost 3.se ves čas izobražuješ in tako ostajaš konkurenčen in s tem hitro dobiš drugo zaposlitev, če jo potrebuješ, 4.imaš dobre odnose z ljudmi oz prijatelji, družino, ker to tudi predstavlja močen steber v težkih okoliščinah.

Mi lahko priporočiš svojga delodajalca. Ker mora bit res nekaj izjemnega.
[/quote]

Ne gre za delodajalca, ti so kakršni so. Problem je v tebi, ker dopustiš mobing in ker te prizadane. Delaj na tem.

Fajni ste, da ste delili svoje izkušnje z mano. Spadam med tepke, po kateri se kar naprej hodi. Sem se zdaj postavila zase. Ampak predvsem moram pazit, da v novi službi ne bom spet ga tako polomila. Tako, da mi te vaše izkušnje še kako prav pridejo.

Tale post je pa meni najbolj blizu.
Ja, od malega sem bila navajena trpinčenja (alkohol, nasilje, pretepanje v otroštvu), vajena sem bila, da me v šoli izkoriščajo, potem pa v službi ista tepka.
In kar si napisala, vse še kako drži.

ja vi pisarničarji nimate kaj, kot da požirate šikaniranje šefov, ki vas hočejo spraviti na pravo pot. recimo, da bi med službenim časom bili manj na internetu?

Kljub temu, da sem v zadnjem desetletju delovne dobe, zadnji dve leti dozivljam taksen mobing, ki ga nikdar prej vse skupaj nisem v vseh letih. Sem zaposlena v dtzavni upravi, sefico imam blizu 60-ih. Nima pojma o pojmu, tujega jezika ne zna (ceprav je pogoj in to tudi zahteva vsakodnevno delo), hoce narediti kariero. Spravlja se name dnevno, ker strlim dalec iz povprecja glede kolicine in kvalitete opravljenega dela, teoreticnega in prakticnega znanja, znanja jezikov.

In ker se zal ne znam postavit zase, trpim njeno vpitje, loputanje z vrati, zavijanje z ocmi, zanicevanje,… Vem, kriva sem si sama ampak zal sem bila vzgojena tako, da moram ubogat, delat, delat, delat in nikdar ugovarjat.

Pa me je tole pripeljalo do hude slabokrvnosti, kar moj zdravnik utemeljeno sumi, da je vztok v hudi izcrpanosti.

Oh, kako zelo si zelim zamenjati sluzbo.

Zelim spet delati v normalnem delovnem okolju in dobrih odnosih.
Kaj bi dala, da bi se mi misice telesa ne bi zakrcile ze, ko jo zagledam ali zaslisim.
Vem, da svoje delo opravljam na najvisji mozni ravni ampak, ko enkrat ne zmores vec….