Starejši so modrejši

Odgovarjajo: Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Laganje – kako se soočati z njim in kako ga preboleti

Default avatar
Živim v prepričanju, da si ljudje ne bi smeli lagati. Če pa ne moreš povedati resnico ali tako kot je, ker bi s tem škodil komu drugemu, pa vsaj iskreno reci da ne moreš ali ne smeš povedati vsega kar veš. Trudim se po najboljših močeh sama se držati tega pravila. Počutim se dobro in svobodno, ko govorim iskreno. Isto pričakujem od bližnjih. Ne od vseh ljudi, ampak od bližnjih – od ljudi, ki me poznajo dlje časa in s katerim sem ustvarila / ustvarjam nek globlji, intimnejši odnos.

Se pa vedno znova razočaram, ko me nekdo s katerim naj bi bila v neki resni in globlji zvezi laže. Konkretno gre za situacijo z mojim, sedaj bivšim, s katerim sva začela hoditi pred enim letom. Sedaj ko so zadeve začele biti zelo resne in je prišel čas ko je treba narediti to, kar se reče, pa razočaranje. Tip si je kar malo priredil zadeve in marsikakšno stvar po svoje predstavil namesto, da bi povedal po pravici. Šele takrat, ko sem mu rekla, da naj mi da papir, črno na belem, sem ugotovila, da me je lagal. In to o pomembnih rečeh, o stvareh, ki jih ni prezreti.

Ko sem ga soočila s tem, je najprej krivdo zvalil name. Da je moral. Ker sem jaz tako zahtevna. Pa zato, ker bi bila razočarana če mi pove po pravici. Pa zato ker sem jaz to in ono.... Pa zato ker je hotel biti to kar jaz hočem, da je.... Nisem vedela, ali naj jočem ali naj kričim. Nisem mogla in se danes ne morem verjeti, da je nekdo pri 46 letih toliko pokvarjen ali neumen, da se laže. Kasneje, ko se je prah malo polegel, je rekel, da na začetku ni lagal, potem ko je sam videl, da se ne bo izšlo tako kot je mislil in načrtoval, pa je kaj rekel še preden je premislil kaj govori. Da ni vedel kako naj mi pove po pravici .... da me ni želel prizadeti in da je sam bil enostavno žalosten ker je vedel da bo med nama konec..... In najbolj hecno, da se potem ko sva prekinila zvezo in sem morala biti z njim v kontaktu zaradi nekaterih formalnosti, me je poskušal lagati. Sele ko sem pritisnila nanj je povedal kao po pravici. Saj v resnici ne vem več kdaj se je lagal, prvič ali drugič.

Ne vem, če me je kaj tako prizadelo kot ta situacija. Ali bolj zaradi tega ker so se porušila pričakovanja ali zato ker je moje zaupanje bilo zlorabljeno ali zato ker sem se počutila naivno in neumno. Kako sem lahko tako nasedla. Kako da nisem že prej videla, začutila ali prepoznala laži....

Kako se od vsega tega čustveno odlimati. Kar ne morem zapreti poglavje in se od tega odlimati. En mesec je kar sem doživela ta šok in se še kar ne morem odlimati, še kar hodijo mi po glavi različne misli in mi gre na jok, pogosto se zjokam. Toliko neodgovorjenih vprašanj. Nerazumem zakaj je prišlo do tega in kar naprej mislim, da to kar mi je nazadnje povedal je laž, da je pravi razlog za njegovo laganje kaj drugega – da še vedno nimam pravega odgovora ki bi me pomiril in odlimal od te situacije. Ko sem poskusila vse skupaj skomunicirati, se pomeniti in na nek nacin zaključiti zgodbo, so bile njegove reakcije še bolj zoprne – mi je rekel, da kaj sem bolana da ne morem odnehati mu pisat, ali pa da sem bolana in uživam v tem ko mu pisem da me je prizadel. Na trenutke se mi zdi, da hočem še biti v stiku z njim kot bi potrebovala več laži in več bolečine.....neumno, ampak ja – se mi zdi tako, ker ne vem zakaj ne morem to pustiti za seboj. Še vedno kot bi si želela, da me pokliče, da se zbudim iz sna.... Ne vem zakaj, ampak ko nekdo naredi nekaj in ga opozorim da ni bil korekten ali da je kaj narobe naredil, je ponavadi reakcija tudi takšna, da to lahko sprejmem, oprostim in ne gojim zamer. Saj smo samo ljudje. Tukaj, ko pa je kar naprej valil krivdo name, potem mi je kao povedal da to ni bilo namerno, kasneje pa mi je govoril da naj mu neham pisat da če sem bolana da ne morem odnehat pisat, pa si sploh ne pridem več na čisto. Ko bi mi rekel, da si je vmes premislil, da enostavno ne želi več biti z menoj, bi to lažje prenesla, kot da je vse obviselo v zraku. Ta nevidna vez še kar visi v zraku, zamere, jeza, razočaranje..... in se ne pretrga, ker je mojemu bivsemu preveč da bi sploh o tem pogovarjal. In tudi ko kaj pove se mi zdi, da kar naprej piše isto samo zato, da se me znebi.... kako naj jaz to pustim za seboj in pretrgam to vez, katera me še vedno veže nanj....

Kako se vi soočate s tem. Kako se človek sploh lahko zaščiti pred laganjem – kako lažnivca pravočasno prepoznati se preden je človek prizadet? Ali naj zdaj ko začnem hoditi z nekim moškim najprej zahtevam, da mi pokaže vse dokumente ki jih ima, me spozna s svojo druzino in sodelavci, zato da se prepričam da me kaj ne laze?

Kakšno stališče imate drugi do taksnih ljudi? Ali je laganje res dandanes normalno. Ali je laganje res tako razširjeno v družbi? Koliko vas je doživelo laganje od partnerja ali bližnjih?

Kaj ljudje, ki se poslužujejo lazi imajo v glavi? Ali sploh imajo občutek, da je laganje narobe in da s tem prizadenejo druge? Ali lažnivci sploh imajo čustva – ali sploh vedo kako boli ko te nekdo nalaže, da to dejansko prizadene? Ali se lažnivci sploh zavedajo kaj pomeni igrati se s čustvi drugih ljudi?
Default avatar
Pozdravljena,
imamo različne vrednostne sisteme, v katerih se počutimo varne in svobodne, kakor ste lepo povedala tudi sama. Če se srečamo z vrednostnim sistemom nekoga drugega, ki ni po naših pričakovanjih, se vzbudijo težka občutja, še posebej, če gre za osebo, ki nam je blizu. Pričakovanja vedno vodijo do razočaranj, če niso izpolnjena. Tako je tudi z laganjem. Lahko, da je za vas laganje nesprejemljivo, ni pa nujno, da je tudi za ostale.
Zaplete se, ko se znajdemo v intimnih, partnerskih odnosih, kjer je skoraj nujno, da sta vrednostna sistema obeh vsaj približno podobna. Če je za vas laganje nesprejemljivo, za partnerja pa sprejemljivo, verjetno ne bosta mogla voziti skupaj. Odločitev je potem na vas. Ali si želite ob sebi človeka, ki vam laže ali ne.
Kakor sem razbrala, sta sedaj odnos zaključila...no, nekako. Vi se čustveno še ne morete razvezati. Kar je normalno. Zakaj? Ker ste se navezala na njega. In ob navezovalnem vedenju je jasno, da razhajanje od osebe, s katero smo želeli ostati, boli. Bolj naravno, kot da ne bi bolelo.
Vprašanje se mi poraja, kako to, da ste se znašli v tako neprijetni zvezi? Ko je nekomu laganje zelo blizu in razhod ne boli, pač pa ga spremlja še čustvena manipulacija? Kdo v vašem življenju je bil do vas tako krivičen? Ob kom ste se znašla v situaciji, ki je bila tako čustveno težka: stalna nesigurnost, pretvarjanje, laganje, obračanje situacije, čustveno izsiljevanje in manipulacije, nato razočaranje, jeza in na koncu nemoč in prekinitev stika? Je bila to mama, oče? To je nekaj, s čimer se je potrebno soočiti, predelati, izjokati krivico. In spoznati svoje hrepenenje-po čem? Po kom? Česa v najbolj intimnih primarnih odnosih ni bilo? To je hrepenenje, ki lahko traja celo življenje. V to neizpolnjeno hrepenenje se zlahka ujamemo v odraslih partnerskih odnosih. Ko hrepenimo po odnosu, pa četudi se zanj ponižamo, razvrednotimo, prosjačimo...
Vse, kar tako močno boli in je občutek, da se čustveno ne da iti čez, ni od sedaj, temveč korenine tega segajo daleč nazaj. Seveda pa se v odrasli dobi zgodi, da se nam pripetijo podobne situacije, ki jih izzovejo ljudje, ki imajo podobne vzorce, ki so nam na nek način znani. Da jih spoznamo, ubesedimo, predelamo in gremo v življenju naprej.
Razhod vas boli. Potrebna je ravno čustvena razmejitev: čustva, ki bolijo v sedanjosti imajo korenine v preteklosti. Ko boste to začutila, bodo občutja lažja in bolj obvladljiva. Takrat bo tudi manj bolelo in ne boste več iskala stika z bivšim partnerjem/fantom ali na sploh z ljudmi, ki imajo težave z laganjem.
Res je težko sprejeti, da veza kar visi v zraku...in tudi bo, dokler ne boste zmogla razmejiti in vi postaviti mejo: kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Partner tega najverjetneje ne bo storil. Zato to storite vi. Pa četudi si zato poiščete pomoč...da se ovrednoti to, kar se vam dogaja.
Zaščita pred lažnivci je ravno v tem, da se prepozna, od kje v zgodovini so vam je prevare, laži, razočaranja in obup znana ter da se to na sočuten način do sebe tudi predela. Želim vam, da začnete verjeti v to, da vam pripadajo čisti odnosi, iskreni in taki, v katerih se boste počutila varno.
Pogumno naprej!
***

Lidija Bašič Jančar,
terapevtka zakonske in družinske terapije

A simple act of caring creates an endless ripple.
Default avatar
Pozdravljeni

Zahvaljujem se vam za odgovor. Ja, jaz sem ta odnos prekinila,, naredila konec in ne bom naredila korak nazaj. Se pa se ujamem v njemu, v razmišljanjih kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo. Boli me. Nisem želela tega odnosa prekiniti - sem imela resne namene in načrtovala prihodnost z njim. Boli me tudi, ker se je tako klavrno končalo, ce me razumete. Če nisva bila za skupaj, ok. Bi se pa lahko vsaj normalno razšla ne pa s kregom. Predvsem boli to, da ni niti enkrat priznal da je narobe ravnal ali pa mi na kakršenkoli način dal vedeti, da to kar je naredil ni bilo ok. Bolj se je trudil krivdo zvaliti name in mene prikazati kot vzrok za njegovo ravnanje. Seveda, nisem pristala na to. Vsak je odgovoren zase in za svoje ravnanje. Ne more me nobeden prepričati, da pri 46 še vedno moraš lagat....lepo vas prosim. In jaz naj s taksnim človekom živim - niti pod razno.

V celotni situacije je mene bolj presenetilo kako se čustveno ne morem odmakniti, se pomiriti. Zavedam se, zdrava pamet mi govori, da je prav da sem naredila konec, da to ni bila prava oseba zame, da ko je enkrat zaupanje porušeno je prave zveze konec. Po drugi strani pa sem nekako čustveno ujeta in kot bi si želela, da ne bi bilo konec. Se pogovarjam veliko s prijateljicami. Zjokam se tudi velikokrat..... Traja, koliko časa bo še trajalo bomo videli.

Me pa vedno fascinira kako določeni ljudje takoj zvalijo krivdo na drugega, kako so užaljeni in kvazi prizadeti. Ko sem mu v obraz povedala, da se laže, me je napadel da kakšna sem jaz in kako grdo ravnam z njim - da on pa tega ne bo prenašal.....In to je se tisto kar mene osebno se mi zdi še bolj prizadene. Če bi pokazal ali kakorkoli dal vedeti, da je ravnal narobe, da ni bilo prav da je lagal, bi to sprejela, mu oprostila in se lažje čustveno odmaknila - bi mu oprostila in šla naprej. Tako pa kot da me se vedno drži ujeto....in to je tisto, kar mene matra zdaj. Zakaj sem še vedno ujeta, če vem da sem prav ravnala - laži ne prenesem in nočem prenašati in s takšno osebo nočem biti, tudi prijatelj ne...

Vprašam se tudi kaj sem in ali sem kaj jaz narobe naredila, da se je vse odvilo tako kot se je? Kaj je moj delež v tej celi situaciji? Da se opečem in naučim sprejeti znake....ker namreč, ko sem ga spoznala se je zgodila ena situacija zaradi katere je meni bil čuden. To sem povedala eni prijateljici in mi je ona rekla, da se njej to ne zdi tako - da so nekateri ljudje sramežljivi, zaprti, da rabijo več časa.... Meni pa je takrat nekaj govorilo, da tip ni popolnoma ok - pa tega nisem hotela sprejeti....

Ko ste mi napisali da kdo v preteklosti se je tako obnašal do mene sem se zavedla - ponovno - v resnici se tega zavedam, samo da sem to potisnila nazaj. Moja primarna biološka družina in cena familija je kar zadeva medčloveške odnose popolnoma deformirana. V moji familiji se kar naprej ene spletke dogajajo, si za hrbtom govorijo stvari ne pa odkrito in neposredno v obraz osebi katero to zadeva. Zaradi tega sem jaz črna ovca. Sicer pa je oče ozdravljeni alkoholik, nasilnež. Neštetokrat je pretepel mater- to je edino kar se spomnim iz otroštva. Pa to, da sem vedno bila sama. Da se me vsi zapustili ko je bilo hudo. Vedno sem bila izolirana. Že kot otroka je oče tudi mene velikokrat pretepel in to res toliko da sem bila vsa črna. Kasneje sem ostala zaprta sama v drugi sobi. Tudi hrano nisem dobila.In ne glede na to kaj sem rekla, sem bila lažnivka.... Kar naprej sem bila kriva za nekaj in kaznovana za nekaj....

Z leti sem ugotovila, da moja mati laže in ko sem jo ujela na laži ko je šlo zame osebno in jo soočila z eno konkretno situacijo takoj ko se je zgodila, mi je rekla v obraz da lažem - da ona pa tega ni rekla in ni naredila. Predvidevam, da sem jaz kot otrok vedno povedala kar sem videla - seveda kar sem skozi otroške oči videla - in to mogoče njej ni bilo v prid. Zaradi tega je bilo lažje reči da jaz lažem. Dejansko se me ta pridevnik drži - pri moji družini le. In tudi v primarni družini sem jaz vedno bila dežurni krivec. Karkoli se je zgodilo, ne glede na to ali sem bila kriva ali ne, sem bila jaz kriva - ker jaz sem čudna, ker je z menoj nekaj narobe, da z menoj se ne da, ker jaz nisem normalna. Meni je moja mati v obraz povedala – ko sem bila stara 35 let, da je čuden da jaz sploh imam prijatelje kakšna sem - da čuden da se sploh kdo hoče družiti z menoj. ipd. ipd. Lahko bi naštela milijon situacij..... Je pa res, da se ni nikoli hotela pogovarjati z menoj - imeti resen odkrit pogovor. Njo je vedno zanimalo če imam jaz tipa, pa kdaj se bom poročila....ker je njo kao sram, da sem jaz sama, nisem poročena, ker je to kao takoj signal, da je z menoj nekaj narobe če me nobeden noče....

Seveda se jaz sedaj zavedam, da to kar sem doživljala od primarne družine nima nobene veze z resničnostjo. Potrditev o tem kdo in kaj sem, sem dobila v družbi. Od prijateljev, od sodelavcev, v službi. Tako, da me danes ne more kar nekdo prepričati kako sem jaz narobe in kako sem jaz kriva zato ker je nekdo drug naredil napako ali zato ker se je nekdo drug lagal. Ti časi so za menoj. Me pa vedno zanima kako obtičim nekje in kaj jaz počnem da me nekdo laže - ko pa je zelo jasno, da laži ne prenesem.... kaj to je. Kakšno je moje obnašanje da se še vedno kdo najde, ki me hoče nalagati...pa tukaj ne mislim na znance in sodelavce ipd. Če od znancev in sodelavcev doživim kaj taksnega nisem toliko prizadeta - ker tam ne pričakujem popolno iskrenost in popolnoma čiste odnose.... Od tistih s katerim jem iz istega krožnika in spim v isti postelji pa le pričakujem iskrenost in spoštovanje...
Default avatar
Ce pomislim katera so tista čustva po katerim hrepenim je to zagotovo ljubezen, družba, družina. Želim biti ljubljena, vedeti da me nekdo ima rad, da nekdo misli name, skrbi zame, da nisem sama - kdo pa si tega ne želi.

Jaz tega nisem nikoli občutila v matični družini - od staršev, od sorodnikov. Vsem sem bila odveč. In slej kot prej so me vsi odrinili - vedno sem se počutila zlorabljeno. Dokler so me potrebovali sem bila ok- njihova. Ko pa me niso več potrebovali, so me odrinili.

Sicer ne vem ali naj ta čustva obravnavam kot hrepenenje po ne izpolnjenih čustvih iz otroštva zaradi katerih zapadem v napačna razmerja. Jaz mislim, da bi ta ista čustva morala biti prisotna tudi v partnerski zvezi. Odločim se da hočem biti z nekom ker ga ljubim, ker želim biti z njim. Partnerja potrebujeta ljubezen, medsebojno skrb in tudi zavedanje, da je tam nekdo kateremu je mar zanj, da ni sam, da je nekdo na tem svetu, ki mi bo prisluhnil, ki mu zaupam....Seveda pa je pogoj iskrenost med osebama, da so ta čustva tudi izražena..... Ne vem.... Kakšno pa je potem partnerska zveza, ce teh čustev ni.
Default avatar
Pozdravljena,
odprla ste zelo pomembno temo, namreč, kako preboleti osebo, s katero smo imeli odnos in na katero smo se navezali. Ali bolje rečeno, na osebo, katera nam je vzbudila globoke občutke, katera nam je po čustveni plati prišla zelo blizu...
Vse osebe, s katerimi prihajamo v stik, so na nek način ogledala, ki nam kažejo, kaj se v nas dogaja. Vse, kar nas jezi na drugih je tisto, kar moramo pri sebi predelati. Prav zato je tako dragoceno, da zmoremo odnose gledati v taki luči. To še posebej velja za intimne, partnerske odnose: so nam ogledala in nam stalno kažejo, kaj moramo predelati in pomembno je, da pri sebi opazujemo dogajanje ob drugih. To pa seveda ni lahko, saj pomeni vzdržati s svojimi občutki, na primer prezrtostjo, zavrnjenostjo, ignoriranjem...torej izjemno težkimi občutki. Ker jih veliko ljudi ne zmore prepoznati kot svoja, ker so preveč boleča, jih projicirajo na druge: "...me je napadel da kakšna sem jaz in kako grdo ravnam z njim - da on pa tega ne bo prenašal...." Temu se reče projekcija. Druga stvar tukaj pa je, da ljudje ne prevzamejo odgovornosti za svoje občutke, kot na primer: "Ti me delaš jeznega...Zaradi tebe sem lagal..."
Težka je vaša primarna zgodba. Polna skrivanj, obtoževanj, spletk, pretvarjanj in potem še valitev krivde na vas...Res nimam besed za tako vedenje in to je nedopustno. Tako se do otrok ne vede. Rada bi vam dala priznanje za vse, kar ste na sebi naredila in veliko še boste, ker ste na pravi poti.
Občutja, ki so se vas zdaj lotila in za katere imate občutek, da vas držijo in da ste čustveno ujeta, so z namenom. Res ste ujeta. Toliko časa vas bodo še držala, da jih ponovno predelate: še enkrat začutite vso krivico, žalost, razočaranje nad mamo in očetom, ki vas nista bila sposobna zaščititi in sta bila do vas zelo nasilna. Toliko je še neizjokanih solz. Tista majhna punčka pa ostaja tam in upa, da jo bo nekdo pogledal, ji namenil lepo besedo, prijaznost, objem. Kaj bi ji vi rekla, da bi se punčka v vas počutila bolje, dajte jo vi objeti, najti besede za njeno bolečino. To si zasluži.
In tukaj smo pri hrepenenjih...in neizpolnjenih potrebah...Noben partner vam jih ne more zapolniti, če se jih ne boste naučila najprej prepoznati in zapolniti pri sebi. Najprej si morate vi sama znati dati pozornost, čas, pohvalo, ljubezen do sebe, prepoznati potrebe pri sebi: kdaj ste žalostna, utrujena, željna objema, itd (ljudje dostikrat zamenjujemo potrebe, npr. ko sem utrujena, se skregam; ko sem zdolgočasena, pojem čokolado; ko sem žalostna, se zatečem k... itd....). Potem bo prišel tudi partner, ki vas bo v teh hrepenenjih in pomanjkanju ljubezni slišal in vas znal razumeti in končno tudi potolažiti. Torej, najprej sama pri sebi, potem ob nekom.
Partnerska zveza pa je zveza, kjer se predvsem počutite varno in zaupno, iskreno, kjer se lahko izražate na polno. In še enkrat: najprej sama s seboj, potem v odnosu.
Pogumno naprej in vse dobro!
***

Lidija Bašič Jančar,
terapevtka zakonske in družinske terapije

A simple act of caring creates an endless ripple.
Default avatar
Sama tudi visoko cenim iskrenost, mi je najpomembnejša v nekem pristnem odnosu. A vseeno sem v zadnjih 2 odnosih bila deležna od obeh partnerjev laži. Lahko tudi čisto brezvezne, lahko pomembne. Sama imam izrazit nos za laž in težko se mi laže v obraz, brez da tega slej kot prej ne vidim.
Obema bivšima fantoma sem tudi vnaprej povedala, da bolj cenim kruto resnico, kot kakršnokoli laganje in če odkrijem laž, je to zame velik udarec, veliko večji od še tako bedne resnice. Prav nobeden od njiju teh mojih besed ni upošteval, oba sta mi šla čez meje in to večkrat.

Samo sedaj, ko sem brala, da naj bi to kar ob lažeh čutim, imelo korenine v moji primarni družini, sem zbegana. Kajti sama se nikoli nisem počutila slabo, starša sta me imela rada in spoštovala, prav tako je pri njiju resnica in iskrenost, zelo visoko cenjena in verjetno je zato pri meni isto. Prav nikoli pred njima kot otrok nisem potrebovala lagati za nobeno stvar. Vedno sem prišla na dan z resnico, tudi če sem sama kaj zakrivila.
Isto moja sestra, ki je sedaj že nekaj let v zvezi s človekom, pri katerem mi je povedala, da je že takoj videla, da to ni nek zlagan fant, kar ji je bilo najbolj všeč.

Ampak kaj naj sedaj rečem zase in moje odnose s fanti? Ne vem, kako meni ne uspe najti človeka z istimi vrednotami? Oziroma, kako mi uspe nekako pristati skupaj s fanti, ki jim iskrenost ni velika vrednota? Ne vem, česa naj se sama naučim, glede na to, da iz primarne družine nekih travm na tem področju nimam?
Res je, da sedaj vsaj prej končam zvezo, če človek laže, ampak bolj me zanima, ZAKAJ pristanem skupaj z lažnjivcem?
Default avatar
@ Naivna

V tvojih besedah se tudi sama prepoznam. Prevzemanje odgovornosti in krivde nase za tisto kar je nekdo drug storil. Pa ravno to je narobe.

Na tem svetu zivijo stevilni laznivci. Vedno jih je v izobilju. Nasa druzba je zlagana - poglejte samo reklame - prodajajo se lazi. Zakaj? Ker ljudje niso spossobni ziveti v resnicnosti taksni kakrsna je. Ker ljudje niso sposobni sprejeti resnicnost.

Gospa z vami ni nic narobe, niti vlecete vzorce iz otrostva. Edino kar je z vami narobe (tako kot z menoj), je to, da prevec zaupate ljudjem - ker izhajate iz sebe. Druge ljudi gledate skozi sebe in ne pricakujete lazi in neiskrenosti - ker vi niste taksni. Na zalost, pa niso vsi ljudje kot ste vi. Niso vsi vam enaki. Nauciti se morate prepoznati osebo ki je vredna vasega zaupanja - to osebo najprej preskusiti in skozi daljse casovno obdobje jo spoznavati preden ji popolnoma zaupate. Prevec cisti in dobri ste za ta svet v kakaterem zivimo - samo to je narobe z vami.
Default avatar
Pozdravljena, "Nelažnjiva",
rada bi vam dala odziv. Pravilo, ki se ga sama držim v terapevtskih procesih glede vzorcev in travm iz primarnih družin je ta, da le ti igrajo pomembno vlogo v sedanjih odnosih takrat, ko zapleta ne moremo razrešiti, če ne gremo razreševat/predelovat čustvene krivice in doživljanja iz primarnih odnosov. Dostikrat ljudje povedo, da je bilo v primarni družini vse v redu in da niso doživljali travm in kakšnih hudih težkih situacij. Ko pa malo bolj natančno pogledamo te odnose, se pa vsuje kup stvari, ki imajo direktno vezo s sedanjostjo.
Seveda iz vašega opisa ne morem razbrati, kaj se je dogajalo. Bi pa kot terapevtka vseeno iskala razloge tam, če se vam dogaja, da naletite na intimne odnose, kjer se srečujete z različnimi vrednotami oz. prav z neiskrenostjo. Včasih si ljudje stalno (podzavestno) iščejo partnerje, ki imajo različne vrednote, zaradi česar vsaka veza propade in nikoli ne pride do bližine...kot bi si sami vedno znova dokazovali, da niso vredni čistih, iskrenih odnosov...da jim ne pripadajo...in ugotovijo, da jih je pravzaprav strah predaje, popolne predaje, navezanosti, zaveze...
Več vzrokov je lahko. Potrebno je vztrajanje, da jih najdete.
***

Lidija Bašič Jančar,
terapevtka zakonske in družinske terapije

A simple act of caring creates an endless ripple.
Default avatar
Za laganje se odloči oseba, ki laze. Nesmiselno je vzroke iskati v drugih ljudeh - zato ker to avtomatsko prenaša krivdo na druge. In ravno to je narobe v nasi družbi - zena je kriva, ker je mož alkoholik - saj kako bi jo le lahko trezen prenašal; pa ostal je brez službe in je lahko alkoholik, ker mu je le hudo ipd.

Nasa celotna družba je nagnjena k opravicevanju slabih dejanj - pomeni slabih ker prinesejo slabe posledice in slabo vplivajo na življenje ljudi, ene osebe ali obeh partnerjev.
Kdorkoli se odloči oditi na slaba pota, s svojimi slabimi dejanji slabo vpliva na lastno družino, na partnerja, na otroke, na družbo na splošno - in je definitivno sam odgovoren za svoja dejanja.

Doživela sem res hud udarec zaradi partnerjevega laganja - po enem letu sem končno dojela da me v resnici laze, pa tako spretno da me je ves čas držal na površju - sem mu verjela, pa nisem verjela, pa sem enkrat bila prepričana da laze, drugič ne. Tip je tako izpilil vse podrobnosti, da ga nisem dobila na lazi, dokler pri drugih ljudeh nisem dobila potrditev kaj je res in kaj ni. Tako spretnega lažnivca, ne samo z besedami, temveč tudi s čustvi, nisem se nikoli doživela in upam, da ga ne bom nikoli več.

In ce se navežem na temo: ali so vzroki v mojem otroštvu? NE. Zakaj sem njega izbrala: zato ker sama imam zgrajene temelje in etična in moralna načela zaradi katerih ne sumim vseh ljudi okoli sebe - verjamem, da je nekdo korektne, pove po pravici - dokler ga ne ujamem na lazi. In ravno zato sem nasedla - ker ga nisem testirala, preverjala ali me laze. Verjela sem da je meni podoben - in to ne pomeni, da v meni obstajajo vzvodi zaradi katerih sem ga nase pritegnila. On je pač poskusil, je ugotovil, da mu rata in je igral svojo igro. Jaz pa sem le bila Naivna - ce to lahko tako definiram in nisem ga obsodila na ničesar dokler nisem začela sumiti in na koncu dobila potrditev kaj je res in kaj ni.

Menim, da ne ležijo vzroki za vse nase konflikte v otroštvu in primarni družini. Po moje gre enostavno za proces s katerim se prilagajamo sedanji družbi. Jaz sem rojena v času, ko so neka moralna in etična načela bila vcepljena, verna družina v kateri se pazi kaj se govori in dela. Danes pa živimo v času, ko ne veljajo nobena načela - to kar je meni privzgojeno, je v današnjem svetu in času nesprejemljivo. In jaz se moram prilagoditi času v katerem mi živimo. Prilagoditi se kruti resničnosti, da je danes vse dovoljeno in vse normalno - saj je večina ljudi taksnih. Lažnivcev je na pretek......težko je danes najti pošteno in iskreno osebo. Na žalost.
Default avatar
Avtorici posta... ko berem najprej zgleda, kot da se sprašuješ, da se ne moreš odtrgat od laži, na koncu pa vendar izpade, kot da si še vedno zaljubljena vanj in gre za pogrešanje oz nepredelana čustva. V vsakem primeru je pomembna pa tista ugotovitev, da on vali "krivdo" na te. Oz tudi pravi, da se je bal da tr bo izgubil. V bistvu bi bilo prav, da bi priznal oz spoznal, da je bil sam prešibek, da bi te soočil z resnico, čeprav so bili njegovi nameni dobri. V bistvu verjetno ni napačen fant, je pa še osebnostno prešibek za resno vezo, ker mora malo bolj še začutit svoja dejanja. Sicer mu boš vedno lahko le mama, ki mu odnaša odgovornost.

Lej, verjetno je kul tipček, mora pa se naučit še mal več prevzemat odgovornosti zase. Ti mu pa tud nehi tok pisat pa pojasnjevat, ker ene stvari mora človk pri sebi razčistit in pol z razčičšenim stališčem prihajat v javnost, oz v tvojem primeru, k njemu. I guess. Ah ti odnosi. :)
Default avatar
Oz, če bi rada šla nazaj z njim, mogoče lahko, ampak ko bo on sam, sam! dobil dovolj uvida vase. To pa lahko še malo traja. :) lep dan, vse dobro.
Default avatar
Bom napisal še moje mnenje glede laži in upam da vam bo pomagal. Veliko ste pisali o lažeh, ki se v vašem primeru prenaša iz roda v rod, je vzorec vedenja ki ste ga podedovala. Vzorce ki jih podedujemo le z težka priznamo da jih nosimo skrite globoko v sebi. Teh vzorcev se sramujemo, ne govorimo o njih, ter si jih ne priznamo da so to del nas, naše rane vzgoje ki še vedno tli znotraj nas.
Pot do ozdravitve obstaja, ampak si je treba prvo sam sebi priznat da je to v nas, oz da je to del našega življenja. V vašem primeru si boste morala priznati da tudi sama sebi lažete. Ko si boste to priznala, se soočila sama z seboj, dovolila da izjočete to bolečino, potem vam bo vse lažje.
Vaš partner vam je bil le kot ogledalo vas samih, on vam je kazal vašo sliko in vi ga potrebujete.

Spremeni sebe in spremenil se bo svet okoli vas. Srečno

Lp, Jernej

Moderatorji

Lidija Bašič Jančar , terapevtka zakonske in družinske terapije
Lidija Bašič Jančar