Kaj ste naredile tiste, ki niste vedele, ali želite otroke ali ne?
Ali ste jih potem imele ali ne? Obžalujete?

modra rešitev bi bla ugotovit zakaj ja in zakaj ne. se to skupaj s partnerjem odločit.

Do 30. leta sem se prav bala, da ne bi znala poskrbeti za otroka. Pa tudi nekega splošnega veselja do otrok nisem imela, prej obratno.
Potem sem zanosila in rekla, ok, če je že tu, pa naj bo.
Ne morem ti povedati, kakšno dodano vrednost mojemu življenju mi je dala ta štručka. Čeprav sem se ločila kmalu po njenem rojstvu, pa tudi službe nisem imela, sem vse poštimala z levo roko. Zase lahko rečem, da so bila ta leta najinega skupnega bivanja najlepša zame, pa tudi ona pravi, da se rada spominnja otrošstva in mladostništva.
Če povzamem: prvotni odpor do otrok se je obrnil, kakor hitro je, čeprav nepričakovano, prišel.

Vidiš, ravno zato sem vprašala, kaj ste naredile tiste, ki niste vedele. Ker potem se ločiš in v čem je sploh smisel? A s partnerjem sta se pred nosečnostjo dobro razumela?

Vidiš, ravno zato sem vprašala, kaj ste naredile tiste, ki niste vedele. Ker potem se ločiš in v čem je sploh smisel? A s partnerjem sta se pred nosečnostjo dobro razumela?
[/quote]
Kaj pa potem, če se ločiš?! Smisel je potem v bivanju z otrokom. Si mirna in sproščena, to je bistvo. S partnerjem sva se sicer povprečno razumela, ampak sem slutila, da ne bo šlo na dolgi rok.

Do 30. in še dlje so mi bili zadnja misel. Prav neprijetno mi je bilo v njihovi bližini. Ampak potem sem se vprašala, kako se bom počutila v tisti starosti, ko otrok ne bom več mogla imeti. Ne zato, da bi imela koga na stara leta. Ne zato, da bi polnila z njimi praznino. Enostavno zato, da če je narava dala to možnost, da vidim, kako je, ker se mi je zdelo, da bi bilo moje življenje bogatejše z njimi. Odgovor je bil hitro na dlani. Ampak najprej sem se s partnerjem pogovorila, kaj bi bilo, če otrok ne bi mogla imeti? Bi ostala skupaj? Bi tisti partner, ki bi lahko imel otroke, odšel iskat srečo drugam? Bi bil drugi partner, ta, ki otrok ne bi mogel imeti, s tem pomirjen? ko sva si odgovorila na ta vprašanja, sva se odločila Za. In dolgo sploh ni ratalo. Tako da sva že skoraj pristala pri prvotnih vprašanjih, kaj če ne moreva imeti. A je potem ratalo in čeprav sem imela rada svoje življenje prej in ga bom imela tudi, ko odidejo iz gnezda, ni večje sreče od tega. Sem vesela, da sem tako razmišljala.

Kaj pa potem, če se ločiš?! Smisel je potem v bivanju z otrokom. Si mirna in sproščena, to je bistvo. S partnerjem sva se sicer povprečno razumela, ampak sem slutila, da ne bo šlo na dolgi rok.
[/quote]

Zato, ker v bistvu imaš otroka, ker si ga želiš s partnerjem?? Ker sicer se lahko greš umetno oplodit, če je tako, kot ti misliš. Še posebej v tem primeru, kjer se vprašaš, ali si želiš otroke ali ne.

Kaj pa potem, če se ločiš?! Smisel je potem v bivanju z otrokom. Si mirna in sproščena, to je bistvo. S partnerjem sva se sicer povprečno razumela, ampak sem slutila, da ne bo šlo na dolgi rok.
[/quote]

Smisel je v bivanju v družini!! Ne pa v bivanju same ženske z otrokom.

Je odločitev za otroka nekaj najbolj spontanega in naravnega v življenju. Prav želiš si ga spočeti, če je oseba prava.

Kaj je potem sploh “pravi”. Govorim iz izkusenj. Ob vec moskih sem zacutila, da je pravi in zelela otroka z njim, kot pravis povsem spontano. Samo mene niso oni zeleli za partnerico. S tem, ko sem pa bila dlje casa skupaj, pa si nisem predstavljala, da bi imela otroka, ceprav ga je on zelel. Zdaj mi je zal, da ga nisa imela. Z zgornjo izjavo se zato ne morem strinjat.

Kaj je potem sploh “pravi”. Govorim iz izkusenj. Ob vec moskih sem zacutila, da je pravi in zelela otroka z njim, kot pravis povsem spontano. Samo mene niso oni zeleli za partnerico. S tem, ko sem pa bila dlje casa skupaj, pa si nisem predstavljala, da bi imela otroka, ceprav ga je on zelel. Zdaj mi je zal, da ga nisa imela. Z zgornjo izjavo se zato ne morem strinjat.
[/quote]

Točno o tem govorim, nisi še srečala pravega, tvoji pravi so bili sprejemljivi. Zakaj ti je žal za nekaj kar nisi storila, si moraš odgovoriti sama, je pa možno, da si omahovala ravno zato, ker si vsaj v podzavesti čutila, da to ni to.

Točno o tem govorim, nisi še srečala pravega, tvoji pravi so bili sprejemljivi. Zakaj ti je žal za nekaj kar nisi storila, si moraš odgovoriti sama, je pa možno, da si omahovala ravno zato, ker si vsaj v podzavesti čutila, da to ni to.
[/quote]

Zal mi je zato, ker sem zdaj cez 40 in brez otrok. Pravega ne cakam vec, sem obupala. Ce bi zavrtela cas nazaj, bi imela otroka s tem, ki si ga je res zelel.

Smisel je v bivanju v družini!! Ne pa v bivanju same ženske z otrokom.
[/quote]

Motiš se. Kakor za koga. Nimamo vsi ljudje istega smisla, saj smo različni. Jaz na primer, moškega nisem želela, otroka pa. Zato sem pač z izbranim zanosila, ga zapustila in on še danes ne ve, da je oče. Sicer on živi v tujini (je tujec), ampak mu ne bi povedala, tudi če bi bil Slovenec in bi živel v Sloveniji.
Otroka sem si pač želela in ga imam. Ker mi ničesar ne manjka (imam dobro službo, svoje stanovanje, dovolj prihrankov), tudi otroku nič ne manjka. Moških figur je v njegovem življenju dovolj, npr. moj oče, dedek, brat, bratranci. Srečna sem in prav sem se odločila.