Mene samo zanima, zakaj starši od otrok toliko pričakujejo? Zakaj mora otrok imeti za vsako ceno odlično oceno? Zakaj ni prav dobra ocena dovolj? Zakaj otrok mora hoditi k dejavnostim, tudi, če mu ni do njih?

Zato, ker ti starši nimajo razčiščenih določenih pojmov. Ker želijo na otroka prenesti, kar morda v mladosti niso dosegli sami. In, ker se hočejo postavljati pred drugimi, češ, moj otrok je pa super in oh in sploh…Moj otrok je najboljši. In se radi hvalijo okrog. Ne vidijo pa, da v bistvu njihov otrok ni srečen, oziroma ga ne zanimajo določeni krožki, športi, ki so si jih za njih izmislili njihovi starši. In bog ne daj, da bi otrok prinesel štirico domov……Žalostno.

Verjetno nisi niti Matti, niti oče. Če bi bil eno od naštetega, bi namreč vedel, za kaj se gre in bi stvari razumel(a) in ne bi spraševal(a).

Taka je bila moja mama. Danes kot odrasla, vidim, da je bila zafrustrirana, ker sama ni dosegla želenega poklica, ni imela dobre službe itd. Preko mene je hotela uresničiti svoje želje, ni pa pomislila na posledice svojega početja.

Verjetno nisi niti Matti, niti oče. Če bi bil eno od naštetega, bi namreč vedel, za kaj se gre in bi stvari razumel(a) in ne bi spraševal(a).
[/quote]

TI sprašuješ v tej temi. Ti si podala štiri vprašanja.
In jaz sem odgovorila, no, dala svoje mnenje. In sem mati treh deklic. mimogrede…
Pa še to. No, pa ti povej zakaj se gre…?

TI sprašuješ v tej temi. Ti si podala štiri vprašanja.
In jaz sem odgovorila, no, dala svoje mnenje. In sem mati treh deklic. mimogrede…
Pa še to. No, pa ti povej zakaj se gre…?
[/quote]Ko starši dobijo otroka, ne uresničujejo več svojih potreb sami, ampak njihove potrebe uresničujejo njihovi otroci. Zato morajo otroci starše razveseljevati in skrbeti za njihov blagor, da so potrebe staršev lahko zadovoljene.

Moj je v 5. Razredu in ze od začetka ga tiscim k ucenju in delovnim navadam. Zal je tako, da se sam nebi nikoli spravil k ucenju, saj mu gladko malo dol visi in ga ne zanima nic razen druzbe, tv in ostalih zabav. Priznam, ce bi ga pustila da dela vse cisto sam, nebi bilo od njega nic. Tako se pa zivciram, da bi najraj pobegnila nekam v tri pm, ker mam vsega ze poln ku.rac

Ker je nas solski sistem blesav in za vpis naprej zahteva tocke in ce nimas dovolj tock, ne prides nikamor.
Moji trije res niso imeli tezav, a se zdaj pogovarjam s prijateljicami, ki imajo otroke v zadnji triadi osnovke, samo za tocke delajo. J.ebale jih tocke!

Se podpišem. Sam ne zahtevam veliko. Za 3 lahko menda vsak spacka in je zame dobra ocena. Tudi 2 je pozitivno čeprav da vedeti, da se snov ne obvlada najbolj.

Pri sinu (7 razred) sem res ponorel letos, ko mi po testu, ki ga je pisal 1 ni znal niti povedati enega vprašanja iz testa. Še dva tedna sta bila potrebna, da je končno prišel do seznama 20 vprašanj, ki jih je treba vedeti in se je sploh začel učiti.

Ali ko je spustil domače branje, ga ni prebral in seveda spet kasiral 1. Po čisti nespameti. In zato mu grozi popravec.

Tudi z dejavnostmi jih ne obremenjujem. Ampak ko se za nekaj odločita pričakujem da se vstraja do konca šolskega leta.

Sem že parkrat rekel, da se bom nehal sekirat, pa naj kar ponavlja. Mogoče ka potem malo strezne?

Nekateri res pretiravajo, sploh s pritiski glede dejavnosti in športa. Tekmovalnost je prisotna povsod. Marsikdaj so v ozadju tudi frustracije staršev ali pa le iskrena želja, da bi bilo otroku bolje kot njim.
Po drugi strani pa so tu točke kot vstopnica na želeno šolo. Je pa ta sistem katastrofa.

Saj ni treba, če mu ni. Silim samo v to, da se drži svojih odločitev.
Pričakujem pa zato, ker vem česa je posamezen otrok sposoben. To se vidi skozi odraščanje.

Kako je s tem “tiščanje, k ucenju in delovnim navadam” v OŠ, se to potem nadaljuje v SŠ in še na fakulteti?

Če bi tastari hoteli dobro svoji mulariji in sebi, bi namesto da jih silite v piflarijo, ocene, točke in se žrete, raje energijo vložili v to, da si naberete vplivnih poznanstev, ki bodo vaša sonca ob pravem času porinili v dobro plačane službe. Vi pa jih namesto tega silite v nevem kakšne šole in študije, da bodo na koncu s tistimi vzornimi diplomami pristali v nekih bednih službah za minimalce za določen čas. Obnašate se kot tepci, ki ne vedo, kako gredo stvari v Sloveniji. Pa ne mi zdaj, da bodo imeli priložnosti v tujini, ker tudi tam je takih na milijone.

Po mnenju moje kolegice – zato ker drugače ne bi bila dobra mama. Ko je otrok dobil 2 jo je skor zadela kap.

Kar se tiče mene – tudi 4 je zelo lepa ocena in tudi 3 ni slaba ocena. Še posebej, če je dosežena pri predmetu, ki otroku ne leži.

Pomena vez se starši večinoma zavedamo, a papir vseeno rabi. In če hoče priti do papirja, rabi ustrezno šolo oziroma faks in toče, da pride nanj :).

Znanci učitelji mi vedo povedati, da ste starši vedno bolj nasilni, izsiljujete svoj vpliv za višanje ocen, prihajate v šole z odvetniki…Ampak sončkom delate emdvejdo uslugo. vaša sonca bodo morda zato lažje zvozila v šoli, za šihte bo pa še vedno selekcija, kot vedno.

Zahtevam, da se maksimalno potrudi. Pa tudi, če je potem ocena 2. Nismo vsi za vse in normalno je, da ne bo vse 5. Ampak, da mi špila lenobo potem pa bo kar dobro – no go. Če se pa trudi in potem ni sijajno pa nič zato.
Imata pa ideje o vsemogočem in spodbujam, da sta čim boljša, da bosta lahko izbirala. Ob slabših ocenah bo izbira manjša.

Naše načelo je, da pri vsaki stvari, ki se ji ne da izogniti (šola, delo) narediš najbolje, kar zmoreš. Dejstvo je, da že če narediš minimum, se pozna. ” NIČ” pa ni sprejemljivo.

Danes vam je vse katastrofa, prezahtevno, odvec, nepotrebno, ker se vam, starsem, enostavno ne da. Radi bi imeli odlicnjake, zdravnike, odvetnike, a za to se vam in vasim otrokom ne da vloziti truda. Tako seveda ne gre, ampak vi veste drugace. Desetletja nazaj so nas v srednjo solo ravno tako sprejemali na podlagi ocen, a zaradi tega nihce ni travmiral. Vsak je vedel, kam po svojih sposobnostih in po delavnosti pase.

Delodajalec naj tudi od tebe zahteva maksimalno, čeprav bo plača minimalna. Špilala lenobo ne boš. Nismo vsi za vse, zato si pa ti vsaj za ovco; potrudi se, da boš imela izbiro čim boljšo, pa čeprav rit čim tanjšo.

Jz sem vedno otroku ..mam 3
Dala cas, da mi pokaze kolk je sploh sposobn..ce sem vidla, da komot 4, 5..sem ga tle rada drzala..
Ce manj..pa manj..in je bila 3, kot 5…

Katero načelo torej ti zasleduješ v spalnici? Da pri vsaki stvari, ki se ji ne moreš izognit, narediš, kar zmoreš, ali da narediš minimum, kar se že pozna? Kaj je potem dedu sprejemljivo?

Ker so sami zasral svoj lajf

Veze so sicer važna stvar, a če nimaš ustreznih papirjev ti ne pomagajo kaj dosti. Tako vsemogočnih vez ni, da bi nekdo s poklicno šolo lahko pristal na mestu drž. sekretarja ali da bi bil tehnik na del. mestu vodje razvoja. Razpisnim pogojem moraš ustrezati. Veze vskočijo šele takrat, ki zadostuješ vsaj minimalnim pogojem.
Žal je naše solstvo naravnano tako, da moraš biti zbiralec pik, da prideš na želeni faks oziroma do poklica, ki ga želiš opravljati.

Delodajalec naj tudi od tebe zahteva maksimalno, čeprav bo plača minimalna. Špilala lenobo ne boš. Nismo vsi za vse, zato si pa ti vsaj za ovco; potrudi se, da boš imela izbiro čim boljšo, pa čeprav rit čim tanjšo.
[/quote]
Kaj te muči?