Par v družini, stara bosta 30 let. Zadnjič sem na rojstnem dnevu govorila z njima pa sta rekla, da bi si rada rešila stanovanjski problem pa potem šla v otroka…

Potem pa razmišljam, starši živijo v dosti prevelikem stanovanju, ona pa zaradi prostorske stiske nimata otroka.

A smo še normalni?! Kakšni ljudje so to?

4 sobno stanovanje je kapital, ki daje varnost. Lahko ga prodata, kupita manjse in se jima ostane za crni fond.
Jima bo hci iz garsonjere zmozna financno pomagat, ko bo treba v dom al ko pokojnina ne bo krila stroskov?

4 sobno stanovanje je kapital, ki daje varnost. Lahko ga prodata, kupita manjse in se jima ostane za crni fond.
Jima bo hci iz garsonjere zmozna financno pomagat, ko bo treba v dom al ko pokojnina ne bo krila stroskov?

Zakaj točno je na stara leta treba vse dati otrokom? Kaj pa naša starost?

Pametna sta, najprej štalca, potem pa kravca. Ko bosta imela stanovanje, bosta imela otroka. Pametno razmišljata. Eni nimajo nič pa vseeno štepajo froce.
Starši pa niso dolžni dati otrokom stanovanja. Meni nikoli na kraj pameti ni padlo pričakovati,d a mi morajo starši rešiti stanovanjski problem. To sama rešujem.

Normalni starši v takem primeru zamenjajo z mladimi. Čist enostavno.

Pol si pa še vnuke sami delajte. Meni je čist logično, da se odgovorni mladi v teh razmerah ne odločajo za naraščaj.

V tujini je normalno, da se ljudje večkrat selijo: ko gredo recimo otroci od doma, se proda družinsko hišo in kupi kaj drugega, denar, ki ostane, pa porabi za oskrbo, boljši standard v pokoju, zato, da otrokom nisi v preveliko breme. V Sloveniji pa starejši ostajajo v svojih velikih hišah, na kmetijah, ki propadajo, ker so tako navezani na lastnino, čeprav jo ne uporabljajo, nimajo denarja za vzdrževanje….

To, da si mladi sami kaj ustvarijo, pa ni nič narobe. A v garosnjeri pa ne moreš imeti otroka? Dokler je ta majhen, gre, vmes pa varčuješ in se preseliš v kaj večjega. Neka fleksibilnost v življenju reši marsikateri problem in to, da moraš najprej rešiti stanovanjski problem, potem pa imeti otroka, se sliši bolj odgovorno, kot v resnici je. Če imata oba dobre službe, nekaj privarčevanega in sta odgovorna človeka, imata lahko otroka tudi v najemu ali garsonjeri, pa jim ne bo nič hudega.

Moj ata mi je pri 25, ko sem končala fakulteto in se zaposlila rekel: ” Meni so moji starši postavili hišo, jaz jo bom tebi, ti pa glej da jo boš čez 25 let svojemu otroku. Otroke je treba imet mlad, ne pa da do 40 gradiš in delaš za banko potem pa si sam na 300+m2″.

Hvala ata!

Midva imava caa 90 m2 – stanovanje je kao 4 sobno, ampak sta 2 “otroški sobi” vsaka po 7m2.
Eno sva vrgla steno ven in dala not kuhinjo, da imava sedaj kolikor toliko spodobno velik dnevni prostor (kuhinja+jedilnica+dnevna), v drugi otroški imava trenutno računalniško sobo.
Stanovanje je glih za glih za 2 odrasla, da sta komot.
Ko bova imela otroke in bodo večji se bomo morali selit.
Ne predstavljam si, da bi šla na manjše.
Ala vam vera vsem, ki lahko živite na 50m2.

Hočem rečt, da ne vem zakaj mislite, da je 4 sobno za dve osebi preveč.

Pol si pa še vnuke sami delajte. Meni je čist logično, da se odgovorni mladi v teh razmerah ne odločajo za naraščaj.
[/quote]

Kaj imam pa jaz z vnuki? A ste čisto pritegnjeni? Dejansko namiguješ, da morajo stari starši plačat, da dobijo vnuke? Da se morajo otroci dobesedno prostituirat pred starši? A si zblaznela?

Ena forumašica je tudi imela take megalomanske kot ti, pa se ji je zgodilo življenje in je zdaj verjetno nadvesela, da se zdaj z družino “stiska” v stanovanju, ki se ji je prej zdelo za las dovolj za njo samo, in druge ljudi prosit za finančno pomoč.
Bodi vesela, da sta komot, imata prijetno stanovanje, v katerem se dobro počutita, ne bodi pa pokroviteljska do tistih, ki imajo po tvojem manj.
Moji starši so imeli ogromno hišo, v njej smo imeli posebno sobo za goste, tri kopalnice, dve kuhinji, vsak otrok svojo sobo od 20 kvadratov, ni da ni, pa sva z možem kot mlada starša imela dva otroka v enosobnem stanovanju in smo bili zelo srečni. Na srečo nisem tiste baže, da bi vihala nos tako kot ti in sem se sposobna prilagodit, spoštujem pa vse ljudi, ki živijo pošteno, naj bo v sobici ali vili, in spoštujejo druge ljudi. Imaš prostrano stanovanje, srce in glave pa ne. Delaj na tem.

Moj oče je pa štartal iz nule in si postavil hiško, seveda je bilo meni povsem logično, da tudi poskrbim za svoje stanovanje, ko je bilo potrebno. Različne so poti v življenju.

“Dokler je otrok majhen še gre”… Pa to gre za največ 3 leta in v teh 3 letih naj bi toliko več privarčeval, da bi imel za večje stanovanje? To se varčuje po več 10 let… V tako kratkem obdobju pa nisi nič na boljšem.

Tastari so si sami zaslužili kar imajo. Bomo morali tudi tamladi garati, kot so garali naši starši, da si kaj ustvarimo. Najlažje je samo lenariti in čakati, da nam drugi dajo. Fuj!

spodaj je tema, kako socialci zidajo hiše, večkrat pa se oglasi tudi minirožica, ki je tudi z dvema minimalcema zgradila že cel grad.
Če nimaš za 100 kvadratov v Ljubljani, greš pač ven, pa ti ne bo padla krona z glave.

Ah ja, pr nas pa sinu ponujava hišo, ki sva jo renovarala, pa je ne želi, hoče graditi svojo…

***Nikoli prav ne naredimo……ah to življenje……***

Ko si star je najboljše,da se preseliš v eno luknjo in čakaš na matildo,res ena mladina res nima vseh parametrov.

mormo otroke spravt do kruha, beri službe, več nismo dolžni. Če ste pa leni, ste pa sami krivi.

Stari so dost, da poskrbijo za svoje riti! Zakaj bi se mogli starsi selit drugam? Moja dva zivita na svojem. Res, da ni stanovanje nevem kaj… samo, ce zelita kaj vecjega naj vecje kupita, vzameta v najem! Zakaj bi se jaz odmikala. Nemorem celo zivljenje skrbeti za njih, v nekaterih stvareh se morata pac znajti sama. Tako jih pa ze nebom razvajala! Najbolj bi jim blo, da gresta tastara dva v dom za ostarele. Tamladi se bodo naselil pa v starševsko hiso. Pa ja de.

V tujini je normalno, da se ljudje večkrat selijo: ko gredo recimo otroci od doma, se proda družinsko hišo in kupi kaj drugega, denar, ki ostane, pa porabi za oskrbo, boljši standard v pokoju, zato, da otrokom nisi v preveliko breme. V Sloveniji pa starejši ostajajo v svojih velikih hišah, na kmetijah, ki propadajo, ker so tako navezani na lastnino, čeprav jo ne uporabljajo, nimajo denarja za vzdrževanje….

To, da si mladi sami kaj ustvarijo, pa ni nič narobe. A v garosnjeri pa ne moreš imeti otroka? Dokler je ta majhen, gre, vmes pa varčuješ in se preseliš v kaj večjega. Neka fleksibilnost v življenju reši marsikateri problem in to, da moraš najprej rešiti stanovanjski problem, potem pa imeti otroka, se sliši bolj odgovorno, kot v resnici je. Če imata oba dobre službe, nekaj privarčevanega in sta odgovorna človeka, imata lahko otroka tudi v najemu ali garsonjeri, pa jim ne bo nič hudega.
[/quote]

V tujini v mestih je to normalno, da se menja nepremičnine, na periferiji je pa enako kot pri nas, ne da stari svoje zemljice, ga ni dnarja…
Tudi pri nas se ljudje v mestih lažje prselijo, kot tisti s podeželja, ki so že stoletja na svoji zemljici.

Grofje v gradovih.. kmetje v barkah. Pa je kmetov bilo več. Ti, ti grofi!

Socializem je vse to rešil. Buržuaziji odvzel vile in v vsako sobo dal po eno družino. Tako je prav! Pa še migrantje imajo potem kam it.

Če bi imela samo enega otroka, bi najbrž zamenjala.
Če sta dva otroka, je pa logično, da bo šlo nekoč vse na pol in ne moreš že zdaj samo z enim menjat, ker drugega zafrkneš.

Kaj je to garsonijera?

Garsonjera!