Starševski čvek

MOM?

Default avatar
Naletela sem na ta zapis. Kako boleče... Kako hudo... UPam, da je ženska sedaj bistveno boljše.


Čisto po naključju sem se pred dnevi vrnila na kraj, ki mi je obudil spomine izpred let, ko me je še zelo, zelo, ZELO metalo…
Ko sem zdaj gledala nazaj, mi je bilo hudo, nerodno ful in z obžalovanjem sem se sprehajala po starih tlakovcih. Stiskalo me je v grlu, v prsih neprijeten občutek, v dlaneh mravljinci, zaripla, verjetno mi je celo pihalo iz ušes od nelagodja in sramote. Šele sedaj spoznavam, kaj vse sem počela in kako je moje izkrivljeno videnje na svet pripomoglo k temu, da sem delala takšne kikse…
Zakaj?
Kaj me je gnalo, da sem počela tako grozne stvari?...
Ljubosumje.
Na vse sem bila ljubosumna…
Tako bolano ljubosumna… Zdaj mi je prav smešno in grozno hkrati, takrat pa se mi je vsakič podrl svet. Ampak res podrl, zrušil…!
Glavno gonilo, deluzije, črna luknja praznine v sebi, izkrivljena samopodoba, sploh kakršnakoli samopodoba… Na trenutke prav shizofrenični filingi in pogled na sebe, druge, svet.
Vsi so bili sovražniki, vsi izdajalci…
Jaz pa nemočna, da karkoli spremenim. Nebogljena, nevredna… Predvsem to zadnje…
Sebe sem primerjala z vsakim ženskim bitjem. Nonstop “tekmovala” in se primerjala. In vsaka je bila boljša. Jaz pa vsakič premagana. The end, konec, šah mat…
Najhujše stvari počneš prav najbližjemu, logično, ker te je za vsak drek strah, da ga boš izgubil. In potem ga res…
Tako je bil moj bivši deležen najbolj podlih stvari, ker je bil pač prvi v bojni liniji.
Ni se mi oglasil na klic, ali pa me je prepozno poklical nazaj… S katero je?? Drugo ima, ker je ugotovil, kakšen drek sem v resnici!
Je zazvonil njegov telefon… Kdo kliče?! Katera ga kliče? Njegova nova!! Je pogledal na Facebook, spet… Katero čekira??
Želel je obiskati mamo… Mamin sinček!! Želi ga nazaj, podla, hudobna ženska!!
Se je prijazno nasmehnil prodajalki vstopnic v otroškem parku, ajej… Fak, želi si je!!
Ga ni bilo pravi čas domov (zamujal je pet, deset minut), aha, je sigurno šel s svojo sodelavko… Paf, deluzije. Govori ji, kako slaba sem, tolaži ga, seksata, verjetno v skladišču ali celo na prodajnem pultu!!
Zakaj bi se drugače želel družiti s svojim najboljšim prijateljem, kot zato, da bi se mu tožil, kako slaba, grda sem, kako nimam filinga za gospodinjstvo in še in še…??
Vse je bil, od kurbirja do pedra…
Na cesti se je bognedaj nehote obrnil za kakšno znanko, joooj, gleda njeno rit!! Prekleta svinja… Kako lahko gledaš za drugimi, če pripadaš meni?? Samo moj si in boš… ali pa se ubijem…! Brez tebe enostavno ne morem živeti, ker te rabim… Da mi poveš, kdo sem, da mi govoriš, da sem lepa, da sem tvoja, da sem vredna, da me tolažiš, ko to rabim (in rabila sem nonstop, ampak res neprenehoma), ker potrebujem potrditev na potrditev. In če tega ni? What's the point?? … Čemu…??
Če ni šlo po scenariju v moji zblojeni glavi, če nisem dobila prave potrditve, je bil to dokaz, da so moji strahovi upravičeni… In ni več vredno živeti… ker nima več smisla, ker je brezveze, ker je tako vsega konec… Ker nimam za kaj… In veš kaj? Prav ubila se bom! Napila se bom tablet, prerezala si bom žile, obesila se bom… Prav res…!! (In res sem poskušala…)
Filingi so bili tako resnični, bolečina zaradi strahu tako neznosna, da sem jo okusila…
Okus v ustih po grenkem ananasu in ostra bolečina v prsih… Velikokrat sem celo naglas priznala, da je ta bolečina veliko, neprimerljivo hujša od vsake telesne bolečine. Veliko raje kot to, kdo sem, kaj imam, bi imela raka, dobivala bi morfij, in vedela bi, koliko časa, koliko življenja še imam… Tako pa sem v sebi od neotipljive bolečine, ki je nihče razen mene ni mogel razumeti in videti, umirala vsak dan… in nikoli dejansko vedela, koliko življenja še imam, ker sem si lahko sodila že naslednji trenutek.
Borba z adrenalinom in stranskimi učinki razpadanja, od neznosnih glavobolov do tresavice. In nikoli nisem vedela, kdaj bo spet naslednjič udarilo…
Ne, momovci res nimamo občutka za zdrav odnos z drugimi, ker nimamo zdravega občutka za odnos do sebe. Rabimo, rabimo, rabimo. Vse in še to ni dovolj. Nikoli dovolj… Zliti se bližnjim… Postati eno z njim… Neprestan nadzor… Clingy, desperate…
Celo na svojo terapevtko sem bila jezna in ljubosumna, ker nisem bila njen “perfekt” pacient in mi ni dala občutka, da sem boljša od ostalih. Teden za tednom, dokler mi ni potegnilo, dokler nisem “skužila”, da ne rabim tega. Da je to enostavno bolano. Ok, še vedno se na momente dobim, da me potegne nazaj. Še vedno zapeče… Ampak je zdržno in dá se normalno živeti. Smeh in dihanje, čeprav mogoče v tistem trenutku ni pristno, pomagata bolj kot tableta, nož ali štrik… In potem postopoma izpuhti tudi strah, s strahom pa ta svinjska bolečina.
Vidiš, dá se. Gre tudi brez tega. In ful lažje je…
Default avatar
In kaj bi rada sedaj? Vzemi se v roke, tvoj partner pa upam, da se je ločil od tebe.
Default avatar
Dva sosednja foruma sta o teh težavah; eden je za mom osebe, eden pa za njihove svojce.
Imela sem mom v bližini, meni je ta forum zelo pomagal razumet vedenja, ki so me spravljala v obup.
Se bojim, da na tem forumu ne boš dobila pravih odgovorov, predvsem pa ne sočutja, ki ga potrebuješ.
Pri mom je velik problem, ker vedno vidijo sebe kot žrtev in okolico, ki jim dela krivico. Pri tebi pa je jasen uvid v dogajanje.
Je pa en velik plus zate; ko se začneš stvari zavedat in jih vidiš v pravi luči, lažje korigiraš svoje vedenje. Strokovnjaki pravijo, da s terapijo obrusiš vrhove.
Je kar nekaj strokovnjakov, ki se s tem področjem ukvarjajo. Želim ti vse dobro.
Default avatar
Pfeminist je napisal/a:
Sram naj te bo!
Default avatar
Se strinjam, grozljivo!!
Tako plastično, tako nazorno je opisala svoje občutke, da sem jih delno doživela ob prebiranju. To njeno grozo zapuščenosti.
Srhljivi občutki, res!!

Tudi jaz upam, da je avtorica tega texta zdaj boljše, resnično ji želim vse dobro!!!! 🍀
Default avatar
milaa je napisal/a:
Prijazen,empaticen komentar.. enako bi jaz napisala. Avtorici v primerjavi z drugim kom. bos dala nekaj pozitivnega, kar v bistvu ta hip potrebuje!

ps. pocistimo tale forum od svinjarij!
Default avatar
Pfeminist je napisal/a:
To se NE nanaša name, sem prebrala na drugem forumu in samo kopirala, kako nekateri v sebi trpijo.
Default avatar
jnmzm je napisal/a:
Joj, pa res... sem tudi jaz spregledala prvi stavek.
Default avatar
jullietta je napisal/a:
Kaj pa je narobe napisal(a)?
Če bi ti imela MOM partnerja sta samo dva izhoda; ločitev ali samomor!
Default avatar
jnmzm je napisal/a:

Trpijo kvečjemu tisti z njimi.
Oni se požvižgajo na kogarkoli, le na lastno rit gledajo. Izsesajo pa vsakogar, ki jim pusti blizu, ne le preblizu. Ter še mnogo več zmorejo. Celo umor.
Če jim ne daš zidu do sebe.
Še po njihovi smrti.
Default avatar
jnmzm je napisal/a:
Zjokaj se 😂
Trpijo partnerji, otroci in sorodniki od MOM!
Vsak normalen partner čimprej zapusti tako osebo, ker oseba z MOM se NIKOLI ne pozdravi!
Default avatar
Zanimivo je da se vam vsem smilijo osebe z MOM, medtem ko vsem ostalim vpletenim v tak odnos svetujete naj potrpijo in naj se prilagajajo takim osebam...
MOM ni ozdravljiv, zato je potrebno tako osebo ignorirati in jo čimprej spraviti iz svoje sredine, predno naredi preveč škode na dusevmem zdravju ostalih, tu mislim predvsem otroke!
Default avatar
Miha 2 je napisal/a:
Poglej zapis osebe z MOM, kako jamra. To je konstanta, izsiljevanje čustev, dodajanje krivde na krivdo svoji žrtvi, žrtvam, ni važno komu, starši, "prijatelji", sodelavci, šefi, zatem še partner, ker on/i prepozna, zavoha naše vzorce, nam se pa sanja ne s kom imamo opravka.
Česa vse so zmožni, se zavemo šele tedaj, ko smo fizično in psihično, emocionalno temsploh popolnoma izžeti.
Ti me nimsš rada, ti si kriva, ti si..., v nedogled. Velja za oba spola, tudi za moške.
Take osebke zagovarjajo le enaki in žrtve, ki imajo že dokončno sprane možgane.
Njim je treba le z enako mero nazaj in brez vsakih čustvenih vpletenosti.
Default avatar
Kdo zagovarja MOM osebke je napisal/a:
MOM, a ni to bolezen? In ta zagotovo iz nečesa nastane. Jih je treba pol "pobiti" ali kaj?
Default avatar
sam fprašam je napisal/a:
Pobiti ne, se je pa potrebno UMAKNITI ali pa ODSTRANITI tako osebo iz svoje bližine!!
Default avatar
sam fprašam je napisal/a:
Mejna osebnostna motnja. Zagovarjati vsekakor nikakor, v nobenem primeru.
Ti želiš to od mene in drugih bralcev?
Od mene tega ne pričakuj.
Zadnji stavek je pa tvoje osebno mnenje in v mojem postu ni niti nakazan, tako, da se kar sam s tem ukvarjaj. Ne podtikaj drugim, ravno tako obnašanje je tipično za MOM. No, sedaj ti je vse jasno, da je ljudem okrog vas še toliko bolj.
In ne se sprenevedati, da ne veš, kaj pišeš.
Že spet jamr.
Ljudje z MOM zelo dobro poznajo svojo lastno "posebnost" in se je držijo kot pijanec plota.
Ta posebnost pomeni drugim čimbolje greniti življenje. Pri tem uživajo do orgazmov.
Default avatar
Kdo zagovarja MOM osebke je napisal/a:
Redko kateri momovec prizna sebi, kaj šele drugim, da je problem on in ne okolica.
Kot so že zgoraj zapisali, je življenje z njimi težko, nikoli ne veš kaj te z njimi čaka on kako se bo dan končal. Po sproduciranih konfliktih iz banalnih in nepomembnih vzrokov pride stanje miru in harmonije, potem pa spet na začetek. Dejansko se zdi, kot bi bil v centrifugi, ki te meče gor in dol in vrti v krogu.
Na nek način ne morem, da se mi ne bi smilili, prepričana sem, da zaradi tega v sebi trpijo, sploh ker ne dobijo pohval in pozitivnih vibracij iz okolice, kar tako zelo potrebujejo.
Sama sem se umaknila iz življenja momovca, ko sem končno ugotovila, da se bom slej ko prej zlomila. Žal je umik skoraj vedno res edina možnost za mirno življenje.
Default avatar
milaa je napisal/a:
Najbolj strašno s temi ljudmi je, da gre to tako počasi, vendar s tako vztrajnostjo naprej, da minejo leta, preden se opazi izgorevanje, ki se nas zvesto loti in ga prepoznamo šele, ko smo na koncu, lahko rečem, na poti na oni svet.
In nič nam ni jasno.
Delujemo le še kot roboti, na pamet, naučeno, ter že brez čustev. Ubiti.
Kot akumulator, ki se vztrajno prazni in nič več ne polni, počasi, a sigurno.
Nrkega dne ugasne.
Še preden res ugasne, se ti, ta osebek/i spoka iz našega življenja, ker gre drugam po nov, svež akumulator.
Tako zopet prazni tega, vanj ne vlaga nič, zato so te enostranske "vožnje" toliko trajajočega veka, kolikor je akumulator nov in napolnjen, ter glede na to, koliko hitro se prazni.
En tak osebek lahko v enem svojem življenju izprazni toliko akumulatorjev, da jih ni zmožno več oseb brez te "sposobnosti", vse dotlej, dokler od prenasičenosti ne poči. Dobesedno. Meni poznani je počil po tretjem že skoraj izpraznjenem akumulatorju. Njegovo delovanje je bilo tako intenzivno, da je sam pregorel.
Default avatar
Kdo zagovarja MOM osebke je napisal/a:
Zelo lepo in resnično zapisano.
Ampak ti osebki naj ne bi nikoli zapuščali.. prisesajo se na žrtev, jo praznejo (akumulator je dobra prispodoba), kot da bi se dejansko filali z njeno energijo.
Najbolj na svetu se bojijo biti zapuščeni, delajo pa vse v tej smeri, da enkrat so, ko žrtev končno spozna, da se je treba odločit, ali bo rešila sebe ali se bo žrtvovala za dobro počutje in ugodje mom osebe.
Default avatar
milaa je napisal/a:
Oja, še kako res. Ne želijo biti zapuščeni, oklenejo se svoje žrtve z vsemi priseski in jo sesajo še z večjo slastjo.
Vendar potiho in hinavsko že pripravljajo načrt, da bo nov akumulator pri roki, ko bo stari iztrošen in ob ugodnem času brez opozorila mrknejo.
Mrknejo k novemu. Ko so sigurni, da se bodo zopet prisesali, prej ne, znajo tudi na dveh stolih sedeti. Najboljša varianta se jih znebiti je, dati jim dobro finančno injekcijo in biti crknjen stoično miren ex akumulator. Kaj bo s takim? S čim se bo filal, če ima vse? Novega, polnega in še finančno podlago, s katero vabi k sebi občinstvo, da ga občuduje.
Medtem, ko stari akumulator še vedno uporablja, da ga v tej svoji sredini diskreditira. Ne glede na to, da je že skoraj crknil, treba ga je dotolči.
Če ta crkotina vse to preživi, se ponovno spravi v pogon, živi polno svoje svobodno življenje, je to zanj največja zaušnica. Tega ne preživi.
Dokler more, uničuje akumulatorje, ne glede na to, kaj bo ostalo na pogorišču.
Dokler se sam ne znajde točno tam.
Hec je, da žrtve brez izkušenj padajo na te limanice kot muhe na drek.
Hec v obratnem smislu.
Kako ga prepoznati? Vprašaj ga za keš. Povej, da si bankrot. Nula. Luzer.
Ekola. Od takih bežijo, tako ženski, kot moški MOM osebki.
Tako rešiš svoje življenje. Najmanj eno.