Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci

Odgovarjajo: Olga J. Bahun, mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom • mag. Petra Tomc Šavora, prof. def. logopedinja

Je to motnja avtističnega spektra?

Default avatar
Od začetka šolskega leta sem že deležna čudnih pogledov in pripomb vzgojiteljice mojega petletnega sina... O tem veliko razmišljam in se trudim z njim, zdaj pa sem pred zaključkom, da obstajata le še dve možnosti: ali je razvajen in nevzgojen, ali pa gre mogoče za motnjo avtističnega spektra.

Najbolj izstopajoče so sinove težave s socialno interakcijo. Na kratko bi lahko rekla, da si izredno želi druženja s sovrstniki, a ne zna najti pravega načina, da bi vzpostavil stik. Nekako pri tem deluje agresivno, vsiljivo. Posledica tega je jasno nasproten učinek, otroci ga zavračajo, izločajo. Te težave so najbolj očitne in moteče v vrtcu, o tem slišim od vzgojiteljice.

Pojavljajo se tudi vedenjske težave, predvsem v smislu neposlušnosti, včasih se zdi, da sin res ne sliši, ali pa ne želi slišati.

Fant je sicer povprečno inteligenten, tudi sistematski pregled pri logopedu ni pokazal posebnosti, zaradi katerih bi bila potrebna nadaljnja obravnava.

Ko razmišljam za nazaj, najdem nekaj posebnosti, ki bi lahko nakazovale na možno motnjo: sin se doma zelo težko (za)igra sam, vedno rabi koga ob sebi. V jaslih je bil izrazit opazovalec v skupini, zelo težko se je vključil v dejavnost. Ko je bil mlajši, je se je med aktivnostmi v vrtcu pogosto odločil, da v njih ne bo sodeloval. V enem obdobju (starost cca. 3 leta) je bil zelo občutljiv na hrup - med vajami za vrtčevsko prireditev je tako tožil, da je glasba prehrupna.

Sicer je sin normalno govorno razvit, razen povečane žrelnice, zaradi katerega je napoten na operacijo, zdrav.

Prosim za nasvet, tudi glede tega, kako naj postopam. V kratkem bom šla k vzgojiteljici na govorilne ure, nameravala sem jo prositi, če lahko pripravi opažanja glede mojega sina v pisni obliki, saj jaz vsega ne zaznavam tako kot ona, ki ga vidi v večji skupini otrok.

Najlepša hvala in lep pozdrav.
Default avatar
Ste, razen pri logopedu, opravili še kakšne preglede? Kako je z njegovo motoriko? Kaj ima rad? Poleg občutljivosti na hrup opažete še kakšno občutljivost? Kako je sicer z njegovi socialnimi kontakti, kaj opažate vi? Si recimo v parku hitro najde prijatelja? Ga hitro potegnejo negativna vedenja drugih otrok?
Lep pozdrav, Petra
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar
Hvala za odgovor. Razen sistemtskih, drugih pregledov nismo opravljali. Motorično je čisto povprečno razvit, hoditi je začel pri 14ih mesecih, zelo veliko in rad se giblje, pleza, veliko je v naravi, gozdu, tako da ima osvojene te "veščine" gibanja v naravnem okolju in mu ne predstavljajo težav.

O kakšnih drugih občutljivostih ne bi mogla govoriti, do pred kratkim smo imeli edino težavo z njegovim zelo zgodnjim vstajanjem, kar se je zdaj uredilo samo od sebe.

Stikov z drugimi otroki si zelo želi in jih poskuša hitro navezati, velikokrat pa način, na katerega pristopi do drugih otrok, niso najbolj primerni. Tudi do poznanih otrok ali recimo brata, pogosto pristopa preveč agresivno in kot da se ne bi zavedal pomena osebnega prostora. Tudi dotika se drugih otrok po glavi, obrazu, kar jim, jasno ni všeč.

Ko mi pripoveduje, kako je v vrtcu, dobim občutek, da mu mnenje drugih otrok pomeni zelo veliko in da jih upošteva skoraj bolj kot vzgojiteljico. Tega sicer ne morem potrditi, bom vprašala na govorilnih urah.

Nasploh imam občutek, da nekatere stvari pri mojem sinu bolj pridejo do izraza, ko je v družbi in v nedomačem okolju. Je še kaj takega, kar bi bilo dobro vprašati vzgojiteljico?
Default avatar
Gospa Petra vam je postavila zelo smiselna vprašanja in vam odlično odgovorila, zato sama nisem čutila potrebe, da se oglasim. Glede na vaš odgovor, pa se mi to zdi smiselno. Avtizem ima veliko obrazov in dokaj zabrisane meje, kdaj se z zadostno prepričljivostjo potrdi kot dejanska diagnoza, ki prinaša veliko manj ugodnosti, kot obveznosti.

S postavitvijo same diagnoze, ne boste dejansko vplivali na spremembo vedenja, morda le na nekoliko spremenjeno obravnavo vašega sina, ki pa ni nujno, da bo zanj pravilna, ker težave, katere omenjate, ni nujno, da lahko pripišemo tej diagnozi. Bo pa se sinu spremenilo življenje. Zapisana diagnoza ostane.

Mnogi otroci imajo v današnjih časih motnje pri socializaciji, ne znajo se po pričakovanjih vključevati v družbo sovrstnikov. Kako pa sploh je pravilno? Ljudje smo različni in pestrost naše ( človeške) bioze je pričakovana ter popolnoma normalna za današnji čas. V kolikor ima hiperaktivnost se raje posvetite tej problematiki in ga vključite v dejavnosti, kjer bo sproščal energije ter se družil s sovrstniki, s katerimi ga nekaj druži - skupna dejavnost. Lepo je, da ima sovrstnike rad. Da je idprte narave.

V kolikor je njegovo vedenje drugačno do te mere, da mu domači z zrelim in odraslim korektnim odnosom ter resnim nastopom ne morete dopovedati, da se v druge sovrstnike ne rine, da se jih ne sme poškodovati, da se ne uporablja moči, agresije, da se do njih pristopi normalno in spoštljivo, da se jih ne dotika vsiljivo , da agresija in preveliko veselje niso preveč dobrodošli, ker jih s rem prestraši, da naj se raje vede umirjeno, ... potem ali ima res zdravstvene težave ali pa je bil zamujen čas, ko mu je bilo potrebno te odnose do sovrstnikov in na splošno v javnosti nekako pomagati oblikovati. Nekateri otroci potrebujejo bolj trdo roko. Sama vedno pravim, da starši znajo najbolje opazovati otroka, vendar znajo tudi pričakovati preveč. Objektiven pogled strokovnjaka bi zagotovo v vsakem primeru pomagal. Včasih tretja oseba otroju tudi laže dopove.sama sem pomagala veliko staršem in se namesto njih pogovorila z otroci. Starši so morali le reči, da mi morajo prisluhniti in otroci so do mene že pristopili s spoštovanjem. Odprti. Jaz pa sem se prijazno, sproščeno in malo taktično z njimi pogovorila in prej zahtevni otroci, so postali ( nekateri že po nekaj urnem pogovoru) najbolj družbeno zgledni. Uspešni. Energije smo usmerili drugam. Ne ponujam sebe, s tem se ne ukvarjam več, predlagam pa, da poiščete strokovnjaka, ki bi to vlogo odigral. Zato predlagam, da v nobenem primeru ne čakate, že zgolj, da pomirite vaše strahove, je smotrno, da se pogovorite s strokovnjakom, ki naj sina tudi pregleda. Pa naj bo to otrokov zdravnik, ki vas po presojo napoti naprej do npr. dr. Macedonijeve ( zdravnica specializirana za avtistične motnje). Eni so zelo, drugi malo manj zadovoljni z njo, a izgubiti nimate kaj. Od tam dalje pa boste presodila potem, kako naprej.

Avtistični otroci predvsem živijo v svojem svetu in so prej dokaj nedostopni, kot obratno. Znajo pa biti moteči s svojim vedenjem, kar pa ne pomeni, da so manj inteligentni. Prej obratno. Pogosto pa imajo neke redne lastne vzorce vedenja, po katerih so prepoznavni ter predvidljivi. Vključite se tudi v kako skupino staršev otrok z avtizmom ( npr. poiščite Facebook skupino) in se vključite vanjo. Predstavite svoja videnja, pomisleke in morda najdete starša, ki ima podobne težave z otrokom, kot vi.
Lepo bi bilo, da se tudi oglasite z novimi informacijami. Kakorkoli tudi pretehtajte prednosti in slabosti morebitno postavljene diagnoze Avtizem. Sama lahko pošljete zahtevo za presojo pred vpisom v osnovno šolo tudi pristojnemu Zavodu za šolstvo, ki bo vašega sina strokovno vzel v obravnavo. Tam potem dobi določene prilagoditve izobraževanja, v kolikor vas skrbi, da bi se njegovo moteče vedenje stopnjevalo ali bi se ne uredilo do vpisa v šolo. Vse koristi in pretehtane slabosti postavitve te diagnoze primerjajte preden kakorkoli postopate naprej, pogovorite se s starši otrok z avtizmom (Facebook skupine, forumi, društva) in potem sem prepričana, da bo odločitev kako naprej lažja. Vse dobro!
______________________________________________

Zlo na svetu zmaguje takrat, ko dobri ljudje ne ukrepajo.
Default avatar
Pozdravljena.
Tvoj sin verjetno ni avtist, saj po opisu ne sodi v to kategorijo. Avtisti si ne želijo družbe vrstnikov. Radi so sami v svojem svetu, kateremu vlada nespremenljiv red. Naj otroka pregleda strokovnjak, naj izda odločbo in kakorkoli bo... sprejmi ga takšnega kot je in ne uresničuj preko njega svojih ambicij. Pusti mu, da bo to, kar je, to kar zna biti in to, kar predstavlja njega. Dovoli mu biti njegov jaz on stopi mu nasproti.

Moderatorji

Olga J. Bahun , mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom
OlgaJ.B.
mag. Petra Tomc Šavora , prof. def. logopedinja
petraT